Postava : evangelij

Postava je za samopravične, da poniža njihov napuh. Evangelij je za izgubljene, da odžene njihov obup.

~ Charles Spurgeon

Ne dodajaj in ne mešaj!

Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? 8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. 9 Peščica kvasa skvasi vse testo. 10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. 11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. 12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! 13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. 14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.   (Gal 5,7-14) 

Cerkev v Galatiji, pokrajini na območju današnje Ankare, je Pavlu povzročala velike težave. Tu ni šlo za težave, ki bi bile čisto osebne narave, kot je bilo v primeru cerkve v Filipih: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15-18) V primerov Filipov so nekateri oznanjali evangelij zato, da bi škodovali Pavlu, a so kljub temu oznanjali evangelij, zaradi česar se Pavel ni vznemirjal, ampak je bil celo vesel. Po njegovem ni bil toliko pomemben motiv oznanjevanja, kot oznanjevanje samo. 

Situacija v Galatiji pa je bila povsem drugačna. Kot pravi v Gal 5,7,  pa tudi na drugih mestih, so Galačani na začetku sprejemali zdrav nauk, nakar so se v njihovo cerkev vtihotapili ljudje, ki so evangeliju nekaj dodali.  Kristusu so dodali še nekaj, s čimer so razvodenili Kristusovo popolno daritev. Kristus torej po njihovem ne zadostuje za odrešenje, ampak je potrebno storiti še nekaj več, izpolnjevati je treba Mojzesovo postavo. Teh sicer ni bilo veliko, ampak že majhna in dovolj glasna skupina (peščica kvasa) je zmožna povzročiti velik problem (cf. Gal 5,9).  Toda, če bi Pavel oznanjal, da je za odrešenje potrebna obreza, potem bi bilo pohujšanje križa odpravljeno, saj bi se v cerkev vrinila človeški napor in  ponos. Vse naše odrešenje je bilo namreč v popolnosti izvršeno na križu, Jezus je vse to opravil namesto nas, mi tu nimamo  biti na kaj ponosni. Nobeno naše dejanje nas ne opravičuje pred Bogom, niti nima nobene spravne vrednosti.  Odrešenje nam je v celoti prislužil Jezus Kristus, mi ga lahko samo sprejmemo po veri.  Kristusovo na križu dokončano delo ne potrebuje nobenega dodatka. 

Kot pravi apostol Pavel, smo kristjani poklicani k svobodi. To je svoboda od greha, ne svoboda za greh (cf. Gal 5,13).  Pavel torej  postave ne daje v nič, toda Kristus je tisti, ki jo je v polnosti izpolnil (cf. Jn 19,30). Od krščanskega občestva se pričakuje, da živi v medsebojni ljubezni. Izpolnjevanje etičnih zapovedi postave so še vedno v veljavi, ne sicer kot sredstvo za opravičenje pred Bogom, temveč kot pomembna sestavina krščanskega življenja. 

Evangeljska formula se glasi: odrešenje = Kristus + 0. Z vsakršnim dodajanjem česarkoli ali kogarkoli  Kristusu, kot so obreza, naša dela, zasluge Marije, svetnikov in podobno, krademo Kristusu, kar pripada edino njemu in zmanjšujemo pomen našega edinega Odrešenika in Srednika, kateremu v resnici in upravičeno pripada vsa slava.

 

Prava modrost

Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.  (Jak 3,13-18)

Jakob je bil v prvi vrsti zelo praktičen človek. Tistim, ki so se zanašali le na vero, pa te vere niso potrjevali s svojimi deli, je rekel, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26). V zgornjem odlomku pa je pokazal, da se prava modrost odraža skozi pobožno življenje. 

Za Jakoba modrost ne pomeni le nekaj čisto intelektualnega, ampak tudi nekaj, kar se na zunaj odraža v človekovem obnašanju. Krotkost je bila za Grke znak šibkosti, toda Jezus jo je povzdignil v kardinalno krepost (cf. Mt 5,5). Krotkost ne izhaja iz strahopetnosti ali pasivnosti, ampak iz zaupanja v Boga, zato je popolnoma prosta bolestnega samodokazovanja. 

Grenka nevoščljivost in prepirljivost sta v popolnem nasprotju z resnično modrostjo, za katero je značilna krotkost. Vodita namreč v delitve in strankarstvo, preko česar si hočejo posamezniki zagotoviti vodstvo in prestiž. Te vrste modrost je zemska, duševna in demonska, kot piše v 15. vrstici. Zaporedje pridevnikov ni naključno, saj si sledijo od slabega k najslabšemu. Gre za vedenje, ki je posvetnjaško, čutno in nasprotno od duhovnega in ima izvor v kozmičnih silah teme. Posledici takšne satansko gnane  "modrosti" sta prepir in zlo. V sodobnem svetu je tega ogromno, za kar verjetno ne potrebujem dokazov,  saj nas mediji s tem vsak dan bombardirajo. 

Tej vrsti "modrosti" Jakob zoperstavlja modrost, ki je od zgoraj, ki ustvarja karakterne lastnosti, kakršne si  vsi želimo. Primarna krepost je tu čistost. Sledi miroljubnost, ki je popolno nasprotje prepirljivosti in neredu, ki ga slednji prinaša. Prizanesljivost je  krepost, s katero kažemo spoštovanje do občutkov drugih. Imamo dve ušesi in samo ena usta, kar pomeni, da je prav, da smo dovzetni do tistega, kar nam povedo drugi. Modra oseba ne skopari z usmiljenjem, ampak v obilju izkazuje usmiljenje. Je tudi nepristranska in iskrena, ne dela razlik in ne zavaja. Sad vsega tega je mir. 

Vse to je videti  lepo in idealno, tako da je že skregano z resničnim življenjem.Tega se je zagotovo zavedal tudi apostol Jakob, ko je pisal svoje pismo. Zato nas na drugem mestu spodbuja:  "Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava." (Jak 1,5.6). Modrost pač ne pade iz nebes kot zrela hruška, ampak je treba zanjo prositi. Vsakič znova. In pri tem seveda verovati.

Božji ideal je bil vedno popolnost, cerkev pa je, kakorkoli obrnemo, samo skupnost opravičenih grešnikov. Zato je kesanje vsakdanji pojav v življenju kristjana. Sv. Janez piše: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9) Ob vseh  padcih in neuspehih, pa tudi uspehih, si moramo vsakič znova  oznaniti evangelij, v katerem naš Gospod pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Dejstvo je, da je Jezus tisti, ki rešuje!

Kdo so sužnji pravičnosti

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V tem primeru seveda ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

 Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika, postane greh nelogičen, ker ne spada skupaj s Kristusom. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki, nismo se mu več dolžni vdajati. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema opcijama ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

 Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

Čigav suženj?

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 Izraz suženj je v sodobni demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V osnovi tu ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve in razni modernisti, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika,  greh izgubi svojo prvotno privlačno moč. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Med tema dvema skrajnostma ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

 

Najsvetlejša luč reformacije

Pravilnemu razlikovanju med postavo in evangelijem pravijo  najsvetlejša luč reformacije... Sleherno vnašanje postave v evangeljsko sporočilo ne velja le kot slaba teologija, ampak dejansko zamegljuje evangelij, kristjane pa oropa evangeljske tolažbe. 

~ F. E. Mayer

Naš zagovornik

 Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. 2 On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. 3 Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. 4 Kdor pravi: "Poznam ga," pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. 5 V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. 6 Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. 

                                                                                                                                           (1Jn 2,1-6)

 Odpuščanje grehov, ki smo ga deležni po Kristusu, ne odpravlja naših dolžnosti do izpolnjevanja Božjih zapovedi. Poznati Jezusa Kristusa pomeni tudi prizadevati si biti njemu podoben. Biblični izraz "poznati nekoga" je več kot le bežno poznavanje, saj vključuje ljubezen in tesno vez s to osebo. Kristjan je tesno povezan s svojim Gospodom.

 V takšno osebno poznavanje Jezusa Kristusa je vključeno tudi to, da se držimo njegovih zapovedi, oziroma njegove besede. Rezultat takega poznavanju Kristusa je popolna ljubezen v posamezniku; ta nas sicer ne naredi  brezgrešne, ampak  je  vtisnjena v tistih, ki po njej živijo. Kdor koli si domišlja, da je od Boga prejel odpuščanje, a zavrača dar poslušnosti v ljubezni kot nepotreben, je po besedah apostola lažnivec. Takšna oseba si je  za odrešenika izdelala ponarejenega "kristusa", ki je brezbrižen do pravičnosti. Poslušnost zapovedim nas ne opravičuje pred Bogom, je pa zunanji dokaz, da smo na novo rojeni. Ne smemo si tudi domišljati, da nam bo na tej strani večnosti uspelo stoodstotno živeti po zapovedih. 

 V našem odlomku apostol Janez sicer opominja kristjane k poslušnosti zapovedim, a se obenem zaveda, da je v nas še vedno prisotna stara grešna narava. Zato nas spodbuja, da se ne oziramo toliko vase, ampak se obrnemo na našega nebeškega odvetnika Jezusa Kristusa, ki je s svojo popolno žrtvijo na križu dosegel spravo med Bogom in izvoljenimi z vsega sveta. Njegova žrtev ne potrebuje nobenega dopolnila ali dodatka. On nas zagovarja pred Bogom nebeškim Očetom, zato se lahko po njem  ob vsakem času bližamo Božjemu prestolu. Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Kristjani se gremo prevečkrat introspekcijo in vrtamo po svoji notranjosti, namesto da bi svoj pogled osredotočili  na našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Naše odrešenje ni v nas, ampak izven nas, v Kristusu!  

Zato ob vsakem času pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč! Naš Gospod je bil usmrčen za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik.  Jezus je naš popolni odvetnik in zagovornik. Njemu slava na veke! 

Edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." 

   (Apd 10, 34-43)

 Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine.  Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je  jedro evangelija. 

 Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

 Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

 Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne.  Toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo,  dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar  okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

 Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?

Prava svoboda

Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.  

2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil. 3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo. 4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. 5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, 6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, 9ki deluje po ljubezni.    (Gal 5,1-6) 

Cerkev v Galatiji je bila, podobno kot tista v Korintu,  za Pavla dokaj trd oreh, pravzaprav celo trši. V korintski cerkvi je bil prisoten nered, zlorabe in precejšnja spolna nemorala, verniki v galatijski cerkvi pa so se zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar je Pavlu povzročala velike skrbi, saj je šlo v tem primeru za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zaradi česar se je v  Pismu Galačanom spoprijel  s problemom vere in del postave.

 

Odrešenje v Kristusu pomeni svobodo, saj sam Gospod pravi: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,32.36)  Kristusovo dejanje osvoboditve seveda ne pomeni v osnovi socialnih, političnih ali gospodarskih izboljšav, o čemer slišimo pri raznih teologih osvoboditve. Še manj gre tu za svobodo, o kateri govorijo razni filozofi,oblikovalci javnega mnenja, politiki in drugi vplivneži: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (2Pt 2,19) V resnici gre za osvoboditev od postave kot sredstva za odrešenje, pa tudi za osvoboditev od greha in praznoverja. 

 

Kristjan je odrešen postave kot sistema za dosego odrešenja.  Vsi, ki so opravičeni po veri, niso več pod Božjo postavo, ampak pod milostjo. Iz odlomka v Gal 5,2.3 je razvidno, da se je od vernih moških v Galatiji zahtevalo, da se dajo obrezati. Toda to je narobe. Naše odrešenje ni odvisno od izpolnjevanja postave, ampak od Kristusovega zveličavnega dela. Kristjan je sprejet in posvojen v Kristusu. Ta sprejetost ni odvisna od kristjanovih dejanj, kajti tudi kristjan, kljub trudu, žal še vedno greši, ampak od Božjega odpuščanja. Človeška bitja v stanju svoje podedovane padle narave mislijo, da lahko vstopijo v pristen odnos z Bogom preko poslušnosti, obredov ali askeze. Spominjajo na Jude, o katerih piše Pavel: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti." (Rim 10,3)  Toda tu gre za popolnoma nemogočo stvar. Nobeno človeško naprezanje ni zmožno doseči opravičenja pred Bogom. Zato je naloga postave, da pokaže, izpostavi in obsodi greh, ki pronica v naše življenje, da bi se zavedeli njegove resničnosti in posledic. Popolnoma očitna je nesmiselnost pričakovanja, da bi se lahko odrešili preko postave. To je tako, kot bi se prestopnik zanašal na to, da ga bo kazenski zakonik rešil pred zaporom. Tovrstno nesmiselno pričakovanje je jarem suženjstva, katerega nas je osvobodil Kristus (cf. Gal 5,1).

Kristjan je osvobojen vladavine greha: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.  Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.  Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni." (Jn 8,34-36)  Ker je na novo rojen v Kristusu, je preko edinosti s Kristusom postal živ za Boga. Kristus je za nas umrl in bil obujen od mrtvih. Želja kristjana je, da bi Bogu služil v pravičnosti, zato pravi Pavel:  "Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti." (Rim 6,18) Kristjanove prioritete so se spremenile, greh zanj ni več logična stvar, zato beži pred njim.

Kristjan je tudi osvobojen praznoverja, vključno s trditvijo, da sta materija in fizično zadovoljstvo nujno nekaj slabega. Zato sme uživati v dobrih darovih, ki prihajajo od Boga, pri čemer seveda ne sme prestopiti moralne postave, ali škodovati duhovnemu blagru svojih bližnjih. Danes je posebej nevarna ideologija etatizma, ki pravi, da bi morala država poskrbeti čisto za vse potrebe posameznika.  Opažamo namreč, da se država, ponekod v večji, drugod v manjši meri, vmešava v vse sisteme, kot so družina, cerkev itn. Taka monstruozna leviatanska država je nevarna, ker ti lahko po eni strani vse da, po drugi pa vse vzame. Ob tem se po navadi spomnimo na komunizem, fašizem in nacizem, ampak podobni etatistični procesi se danes dogajajo tudi v državah, ki veljajo za spodobne demokracije.  Kristjan je tudi osvobojen brezmejnega malikovalskega zaupanja v državo.

Ali torej svoboda pomeni, da lahko kristjan počne, kar koli se mu zahoče?  Seveda ne, kar pa  ne pomeni, da je kristjan sedaj brezgrešen, kot govorijo krivi preroki raznih svetostnih gibanj, ampak, da je osredotočen na Kristusa, ki je naše jamstvo za odpuščanje grehov. Pristop k njegovemu prestolu milosti nam je na voljo 24 ur na dan in vseh 365 ali 366 dni v letu. Bogu hvala za ta čudoviti dar!

Pogumno k prestolu milosti!

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Pred leti sem nekje naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu? 

 

Seveda piše drugače, in sicer: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi, najbrž tudi pisec odgovora na mojo pripombo, si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za vrata in pot, torej Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Pokojni ameriški teolog R. C. Sproul je rekel: "Kristus ni le umrl za nas. On je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija." Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Kot učlovečeni Božji Sin je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, ker je torej živel za nas, kot pravi Sproul,  je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Da, tudi kristjani grešimo, ne le "tisti zunaj". Pripadniki krščanskih svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je po svoje res, kajti  za kristjana greh ni logičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago, staro naravo, o kateri piše Pavel v Rim 7. Greh  je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu, če podležemo? Po navadi samoobsojanje in strah pred Bogom, kar nas potem drži proč od Boga. Hudič pa ta občutek krivde še podpihuje. Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali  trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija (ta je pri njih rezerviran za "tiste zunaj") in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za ljudi izven naših krogov, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se na njega, ne nase. Ob vsakem času torej pogumno pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso bili tisto, kar danes predstavlja izraz puritanec. 

Telo - tempelj Svetega Duha

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem blogu že večkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravo gojišče nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, medsebojno tožarjenje pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno, kar je daleč od resnice. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi verniki v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, pa po drugi strani ni vse koristno; obenem  tudi ni res, da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Dejstvo je sicer, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar pogledamo v duhu današnjega časa, ki ogromno govori o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča v današnjem času. Vse se spreminja, le človeška narava se ne. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva in pričakuje Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti trdijo, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Eno in drugo je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to on vsekakor zasluži!

Skozi križ

Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

(Flp 3,17-21) 

Na začetku zgornjega odlomka  (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel  Filipljane in posledično vse kristjane, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi,  naj se mu pridružimo v radikalni predanosti Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki  propagirajo grešne spolne prakse, splav, transspolnost in zastrupljanje bolnih starih in odvečnih.  Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter širijo tovrstne ideje in prakse, ali tisti, ki  počnejo še kaj hujšega, niso del Kristusove cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi celo nasprotovali  prej naštetim dejanjem. 

 

Osnovni problem cerkve torej niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj. Pavla sicer niso motili ljudje, ki so oznanjevali Kristusa s slabim namenom, saj pravi: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, 

nekateri pa tudi z dobrim namenom.  Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig.  A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1, 15-18)  Niti najmanj ga ni zanimal motiv, ki je posameznike vodil pri oznanjevanju evangelija, četudi ni bil čist in pošten. Glavno mu je bilo to, da se je oznanjal evangelij!

 Pravi problem v cerkvi so bili in so še vedno tisti, ki zanikajo moč Kristusovega križa in  namesto tega poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se namreč  vtihotapili posamezniki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam seveda nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni spet čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. Popolno življenje na zemlji je stvar znanstvene fantastike in ga bomo deležni šele v nebesih. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Postava je sicer dobra, ima pa to neprijetno lastnost, da nas obtožuje. Evangelij je tisti, ki opravičuje. opravičuje. Po njem, oziroma po Kristusu, smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, tiste večnost, v kateri bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ.  Njemu pripada vsa slava na veke.

V križu

Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek iz Nove zaveze je vzet iz Pavlovega pisma kristjanom, ki so živeli v provinci Galatíji, ki je ležala na območju današnje Turčije, vključno s sodobno turško prestolnico Ankaro. Pavla je vznemirilo dejstvo, da so Galačani pod vplivom določenih ljudi iz judovskih krogov, zavrgli preprosto sporočilo evangelija in začeli živeti v prepričanju, da se bodo odrešili z izpolnjevanjem postave. Mešali so torej evangelij s postavo, čemur je Pavel odločno nasprotoval.  

V zgornjem odlomku imamo opraviti z  zaključkom Pisma Galačanom, ki ga je, tako vsaj smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, namreč izničujejo Kristusov križ in z njim vred vse blagodati in prednosti, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se v resnici niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, in ne v izvrševanju določenih obrednih predpisov, ali, kot pravi pesem:

"Jezus, h križu vodi me,

tam je vir rešenja, 

ki pošilja z Golgote 

reke ozdravljenja.

V križu je moja čast in slava,

vse do dne, ko se odpre

rajska mi širjava."  (Fanny J. Crossby. Prev.: Diz.)

Za različne ljudi ima križ različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev v Kristusu (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa, ne morebitnega našega (!), priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, torej Božje ljudstvo, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Ali si tudi ti del Božjega ljudstva? 

Postava : evangelij

[O]bljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi "in potomcem", kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus. 17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita. 18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube. 19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika. 20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. 22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.  

(Gal 3,16-22) 

Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se  odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  svoje zveličanje skušali doseči malo po veri, malo pa z izpolnjevanjem del postave.  To je bil razlog, da se je apostol Pavel odločil napisati poslanico cerkvi v Galatiji, da  bi jo ponovno spravil na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu veliko pozneje, v Mojzesovem času, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu, je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) Ta potomec pa je seveda Kristus. 

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo torej, da bodo dobili nekakšen seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je torej hotel narediti nekaj, s čimer bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Izpolnjevanje te zapovedi je na prvi pogled zelo enostavno, v resnici pa ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  našemu Gospodu hitro zastavil  dodatno podvprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot tudi nam ne gre. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Poudariti hočem le to, da postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

V nadaljevanju (Gal 3,19) pravi sv. Pavel, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je, kot sem že omenil, Jezus Kristus. O njem pripoveduje apostol narodov na drugem mestu, kjer pravi: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje torej pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker  v stanju svoje od Adama podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24). 

Evangelij pa pravi, da je Kristus prišel na svet odrešit grešnike, na svetu je namesto nas živel neoporečno življenje v popolni poslušnosti Božji postavi, s svojo smrtjo na križu nas je odrešil grehov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je resnični odrešenik vseh, ki se zanašamo nanj (cff.1Tim 1,15. Rim 4,25). 

Ali veruješ evangeliju?

Duh in črka

Kolikšno zaupanje v Boga imamo po Jezusu Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti.    (2Kor 3,4-9)

Na začetku naše perikope (vv. 4-6)  je apostol Pavel  poudaril dejstvo, da zmožnosti apostolov in tudi njega samega, ne izhajajo iz njih kot takih, ampak so vse to prejeli od Boga. Bog je tisti, ki je apostole, tudi Pavla,  usposobil za služabnike nove zaveze. V nadaljevanju pa je  kristjane v Korintu poučil o pomenu stare in nove zaveze ter v čem se obe zavezi razlikujeta. 

 
Biti služabnik nove zaveze pomeni biti posredovalec evangelija, torej veselega oznanila svetu. Nova zaveza ni zaveza črke, ampak Duha, saj črka ubija, Duh pa oživlja (cf. v.6). Izraz črka  pomeni  v našem primeru postavo. In kaj je hotel Pavel povedati z besedami, da črka ubija? S temi besedami je mišljeno oznanilo Božje postave, ne da bi bila posameznikom hkrati dana zmožnost njenega izvrševanja.  S samo postavo ni nič narobe, problem je v tem, da je posameznik ni zmožen izvrševati in živeti po njej, zato črka ubija.  Postava sama po sebi torej nič ne koristi, saj nima v sebi moči, ki bi nam omogočala, da bi jo tudi izvrševali.  Po njej lahko pridem samo do spoznanja greha (cf. Rim 7,7-11).  Vzemimo, da imate v denarnici avstroogrski zlatnik z nominalno vrednostjo 10 kron. Tak zlatnik je danes vreden med 266 € (nakupna cena) in 300 € (prodajna cena), torej premore kar čedno vrednost, saj tehta 3,39 g in vsebuje 90% čistega zlata.* Toda, če pridem v prodajalno in poskušam plačati špecerijo s tem novcem,  mi ne bo to nič koristilo, in bom moral, če ne bom imel pri sebi evrske gotovine ali kartice, pustiti izbrano blago, ki sem ga naložil v voziček, v trgovini. Prav tako mi postava, če nimam moči, da bi jo izpolnjeval, čisto nič ne koristi, ampak me postavlja pod Božjo obsodbo kot prestopnika postave. Sveti Duh je tisti, ki daje življenje, saj zmore spreminjati naša srca, da dobijo zmožnost izpolnjevati postavo. Toda tudi to ne poteka avtomatsko, ampak gre za proces, ki traja skozi vse življenje.

V vv. 7-9 opisuje Pavel Mojzesovo službo kot službo smrti. Pa ne zato, ker bi bilo s samo postavo karkoli narobe, saj pravi v Rim 7,12: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra." Večna vrednost postave  je razvidna tudi iz tega, da je Bog sam vklesal črke desetih zapovedi na kamniti plošči (cf. 2Mz 31,18. 32,16). Toda, kot je  že zgoraj povedano, zapovedi same ne dajejo nikomur zmožnosti, da bi jih lahko izpolnjeval, zato govori Pavel o "službi obsodbe" (v. 9).  Izročitev desetih zapovedi Mojzesu je spremljal še en pojav: "In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati." (2Mz 34,29.30) Pavlovo govorjenje o veličastvu, ki je spremljalo staro zavezo, se nanaša prav  na ta pojav. Služba Duha pa je veličastnejša od Mojzesove službe, in sicer vsaj iz dveh razlogov:

1. Veličastvo na Mojzesovem obličju je bilo nekaj začasnega, veličastvo službe Duha pa ostane trajno.
2. Mojzesova služba je v bistvu služba obsodbe, pri službi Duha pa gre za službo pravičnosti. Postava namreč ne nagrajuje, ampak obsoja prestopnike.  Pravi kristjan  je opravičen pred Bogom, in Bog ga obravnava kot pravičnega. To je seveda po zaslugah Jezusa Kristusa, ne po zaslugah kristjana. Kristjanova pravičnost je  pravičnost, privzeta od Kristusa!
   

Med starim in novim se v v vsakdanjem življenju nekateri rajši odločajo za staro, drugi pa za novo. Pavel nam je  v obravnavanem besedilu pojasnil, v čem je prednost nove zaveze pred staro. Stara nam pokaže naš problem, nova pa nam jasno prinaša njegovo rešitev, ki je v Jezusu Kristusu. 

* Vir: Umetna inteligenca