21/07/2026
Učinek nauka o izvolitvi
20/07/2026
19/07/2026
Veselo oznanilo o edinem Sredniku
Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje
navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so
jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka.
Na začetku obravnavanega odlomka (cf.
1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za
"vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse
(originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem
kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi
iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali
oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi
živeli v miru in bili varni pred preganjanjem.
V nadaljevanju (cf.
ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro. Dobro je zato, ker Bog
želi, bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo
pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi
posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni
tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se
niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih
res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v
katerih se v originalu pojavi zaimek pas ali v naših
prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih
ljudi:
- "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko
so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt
8,34) Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih
starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi
večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
- "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo
je prihajalo k njemu in jih je učil." (Mr 2,13) Dvomim, da je
res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek
vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne
starosti.
- "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali
besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in
Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso
slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih
skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično
možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno
takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali
v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo."
Božja volja ni v tem, da bi Bog v
svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po
drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s
čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost. Odrešenje je namenjeno
ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz
7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega.
In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25). V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5). Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.
Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus. Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili.
Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7). Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.
18/07/2026
Prijatelj grešnikov
17/07/2026
Eden od možnih pomenov križa
16/07/2026
15/07/2026
Ljubezen do žene
14/07/2026
13/07/2026
12/07/2026
Oznanjevanje besede vere
Religije sveta učijo, da se lahko
odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr.
božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. To je odvisno od
tega, ali gre za plemensko ali odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je
glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez
človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.
Judje so v 1. stoletju
verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz
18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo
potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno
izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige
(Torá). Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri
tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel
v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, ki je utemeljena na veri
in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov,
vzetih iz 5Mz 30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli
v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo,
prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga
je že obudil od mrtvih. Bog torej ne zahteva od nas nobenih nadčloveških
naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel, oziroma v Njega, o katerem pripoveduje evangelij, torej v Jezusa Kristusa..
Vsebina evangelija je na kratko
ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s
svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil
umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik
sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim
10, 9.10). Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te
vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki
rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno
zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem.
V nadaljevanju (cf. vv.
11-13) navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5),
kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz
del. Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v
veri kliče h Gospodu, bo torej rešen.
V odlomku Rim 10,14.15
najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so
predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na
klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:
- Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če
bodo verovali, da jih lahko reši.
- Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
- Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo
odrešenja.
- Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda
nekdo, ki ga je za to poslal Bog. To je bil tudi razlog, zaradi
katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko
sporočilo do "koncev sveta".
Slišati (ali prebrati)
evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda sam po sebi še
vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf.
Rim 10,16).
17. vrstica našega odlomka predstavlja kratek povzetek
povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja
evangeljskega oznanila, ki je
Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o
Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč
rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega
edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel
večno življenje." (Jn 3,16)
Ali veruješ vanj, oziroma, ali mu zaupaš in se zanašaš nanj?
11/07/2026
10/07/2026
09/07/2026
Duhovno življenje je kot mana
~ Martyn Lloyd-Jones
08/07/2026
Vedno aktualna tema
~ George Whitefield
P.s. George Whitefield je živel v 18. stoletju. Je danes kaj drugače?
07/07/2026
O svobodni volji
Sveto pismo ne uči, da bi imel človek svobodno voljo v smislu, da bi se bil zmožen brez Božje milosti odločati za Boga. Pismo uči, da je padli človek svoboden za greh, ni pa svoboden, da bi po lastni volji prišel k Bogu.
06/07/2026
05/07/2026
Kdo so sužnji pravičnosti
Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da
bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti
postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli
od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje
pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod
postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo?
Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili
pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v
smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste
bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil
posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji
pravičnosti. (Rim 6,12-18)
Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja
nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic
beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti;
suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda
kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni
izkoreninjeno, niti tisto dobesedno.
Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti
suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje.
Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je
vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff.
Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev.
V tem primeru seveda ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot
govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.
Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega
Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v
življenje posameznika, postane greh nelogičen, ker ne spada skupaj s Kristusom. V nas sicer še vedno prebiva
greh, nismo pa več njegovi dolžniki, nismo se mu več dolžni vdajati. Posameznik je lahko suženj greha, ali
Kristusov suženj. Med tema dvema opcijama ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod
postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v
nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana
nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj
pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba.
Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To
je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da
kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv.
Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in
resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil
in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn
1,8.9) Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.
Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir." Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem večno življenje. Bogu hvala za ta dar!
04/07/2026
03/07/2026
Odrešenje ni hipotetično
02/07/2026
Novo srce
Bog ponekod zahteva novo srce (Ez 18,31), spet drugje pa pravi, da je on tisti, ki ga da (Ez 11,19. 36,26). Kar Bog obljublja, tega ne moremo storiti po svoji izbiri ali naravi, ampak on po milosti.
~ Sv. Avguštin












.jpg)




.jpg)

