V zavetju Najvišjega

Zvest si, o naš Gospod,

dan za dnem daješ

nam polno dobrot.

V svoji ljubezni 

nas z vsem oskrbuješ,

tvoja zvestoba nas 

spremlja povsod.    

(Thomas O. Chisholm, poslovenil Dizma)

Vernik in suvereni Bog

Ko enkrat zasije luč Božje Previdnosti  v srcu vernika,  je le-ta razbremenjen in osvobojen... Kajti, ko po pravici zavrne idejo naključja, potem se lahko z zaupanjem preda v Božje roke. Kolikšno olajšanje!

On ve, da ima njegov nebeški Oče vse stvari pod svojo oblastjo, in da jih vodi, kakor On hoče ter jim vlada s svojo modrostjo, tako da se ne more brez Njegovega ukaza nič  zgoditi.    

~ Jean Calvin

Razlika je očitna

Vsa svetovna verstva učijo,  da lahko pridemo k Bogu, edino krščanstvo pravi,  da ne moremo, in da je zato Bog prišel do nas.  

~ Burk Parsons

Zavrnjen

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

18 Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

da prinesem blagovest ubogim.

Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost

in slepim vid,

da pustim zatirane na prostost,

19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: "Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali." 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: "Ali ni to Jožefov sin?" 23 On pa jim je rekel: "Seveda mi boste povedali ta pregovor: 'Zdravnik, ozdravi sebe.' Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju." 24 In rekel je: "Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána." 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. 

Lk 4,16-30)

Zgornji odlomek je prepričljiv dokaz za Jezusovo trditev, da ni nihče prerok v svojem domačem kraju in med svojimi ljudmi (Mt 13,53. Mr 6,4. Lk 4,24. Jn 4,44). Če si "eden od nas" pač ne moreš biti kaj drugega kot smo vsi ostali. Tako pač razmišljajo povprečni ljudje v majhnih krajih.  Zdaj pa si poglejmo sam odlomek.

Besedilo, zapisano v Lk 4,16-20 je pravzaprav najstarejše poznano poročilo o bogoslužnem redu, kot je bil v navadi  po judovskih shodnicah. Judje so imeli en sam tempelj, ki je bil v Jeruzalemu. Ker se zaradi geografske oddaljenosti vsi niso mogli redno udeleževati tempeljskih bogoslužij, so po posameznih krajih ustanavljali shodnice ali sinagoge.  Bogoslužje v njih je vključevalo branje iz Postave in iz ene preroške knjige. Načelnik shodnice je po navadi določil nek odlomek, ki naj bi se bral, v našem primeru je to besedilo za branje iz preroške knjige izbral kar naš Gospod, pri čemer se je odločil za odlomek iz Iz 60,1.2 in  58,8. Med branjem Božje besede se je iz spoštovanja stalo, med njeno razlago pa sedelo.

Ko je Jezus prebral odlomek iz Izaijevega prerokovanja, je te besede nemudoma  apliciral na svojo osebo, ker so se v njegov osebi izpolnile starozavezne prerokbe. Toda njegovi sovaščani so bili osupli, kajti njegova trditev se jim je zdela absurdna, saj so ga poznali kot čisto navadnega sokrajana, ki je bil celo rojen v nekih čudnih okoliščinah:  "Kaj ni to tisti Jezus iz sosednje ulice, tesarjev sin, za katerega niti ne vemo, če je res tesarjev, ker ga je mati spočela na sumljiv način?" Partenogeneza ali deviško rojstvo ni bilo v tistem času v naravnem redu stvari nič bolj verjetna zadeva kot danes.   Na nejevero Nazarečanov je Jezus odgovoril tako, da jim je predstavil dva primera iz Stare zaveze, Elijevega in Elizejevega, kar je zbrane vernike spravilo v takšen bes, da bi ga najrajši ubili.

V tem odlomku je evangelist Luka posebej poudaril štiri glavne značilnosti Jezusove zemeljske službe:

1. Prva je ta, da so se ljudje čudili njegovemu nauku in besedam milosti, ki jih je govoril, a mu niso verovali, ampak so ga vztrajno zavračali (Lk 4,22.28). 
2. Druga je ta, da pomeni njegova služba izpolnitev Pisma (ibid.v. 21). 
3. Tretjič, Jezus je na strani ubogih in zatiranih (ibid. vv. 18.19). 
4. Četrta značilnost je ta, da Jezus vključuje v Božje ljudstvo tudi pogane (ibid. vv. 26.27). 

Današnje nasprotovanje Jezusu morda kaže bolj prijazno podobo. Nekateri ga imajo za velikega moralnega učitelja, drugi za revolucionarja, tretji so ga  pripravljeni priznati za preroka, spet naslednji bi ga imeli celo za eno od mnogih božanstev v svojem panteonu.  Toda prijaznost gor ali dol, vse od naštetega je nepopolno, ali celo zmotno.  Jezusovi nazareški rojaki so zelo dobro razumeli, kaj jim je hotel povedati naš Gospod, a mu niso verovali, niso ga sprejeli. Razumeli so ga dosti bolje, kot velika večina ljudi danes.

Jezus Kristus se je razodel kot utelešeni Logos, utelešena Božja beseda, o kateri piše evangelist Janez: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli."  (Jn 1,11).  Ne le da Jezusa niso sprejeli, hoteli so ga celo ubiti, kar se jim v našem odlomku še ni posrečilo, se jim je pa zato tri leta pozneje v Jeruzalemu. Toda s svojim življenjem v popolni poslušnosti postavi in s svojo smrtjo na križu nas je naš Gospod odrešil greha. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, je dokazal, da je popoln in resnični Odrešenik. Zato pravi Janez dalje o utelešeni Besedi: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13)  Iz Boga pa je rojen vsak, ki ne zavrača Jezusa, ampak mu zaupa in vanj veruje kot v svojega Odrešenika.

Ali sodiš med tiste, ki verujejo vanj?

"Neprenehoma molíte." (1Tes 5,17)

Že od zgodnjega jutra naj nam bo vse predmet molitve, tako bodi preko celega dne in skozi vse življenje!   

~ George Müller

Vzrok naših težav

Jaz je vzrok vseh naših težav.   

~ Martyn Lloyd-Jones

Prišel je klicat grešnike!

Uboga duša, ki tarnaš,  kako veliki so tvoji grehi! Morda so res, toda Božje usmiljenje in Kristusovo zasluženje sta še veliko večja!   

~ Isaac Ambrose

Ena Pot

V nebesa vodi  samo ena Pot, milijon poti pa vodi v pekel.   

~ Leonard Ravenhill

Izročanje srca Kristusu ni evangelij.

To, da daš srce Kristusu,  ni evangelij.  Odrešenje izhaja iz tistega, kar da Kristus tebi, ne iz tistega, kar daš ti Kristusu.   

~ Charles Spurgeon

Za Boga ni presenečenj

Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, "ki vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11)   

~ A. W. Pink

Ozdravljenje v Hiši milosti

Videz kopeli Betésda v Jezusovem času (Wikipedia)

Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. 2 V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. 3 V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. [...] 5 Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. 6 Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: "Bi rad ozdravel?" 7 Bolnik mu je odgovoril: "Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug." 8 Jezus mu je rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!" 9 In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zato so Judje govorili ozdravljenemu: "Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!" 11 On pa jim je odgovoril: "Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: 'Vzemi svojo posteljo in hôdi!'"  12 Vprašali so ga: "Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: 'Vzemi jo in hôdi!'" 13 Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14 Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: "Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!" 15 Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16 Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17 Jezus pa jim je odvrnil: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam." 18 Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.   (Jn 5,1-18)

Beseda Betésda izhaja iz hebrejske, oziroma aramejske besedne zveze beth hesda, kar pomeni hiša usmiljenja ali hiša milosti. Skeptični učenjaki so  spodbijali obstoj te kopeli in ga razglašali za sad domišljije pisca evangelija, dokler niso v 19. stoletju v bližini cerkve sv. Ane v Jeruzalemu odkrili njenih ostankov. Kompleks, ki je stal blizu Ovčjih vrat (danes imenovanih Levja vrata), sta sestavljala dva bazena, obdajala pa so ga štiri pokrita stebrišča, peto pa je bilo med bazenoma, ki sta ležala na različnih višinah.

V tem ambientu se je na sobotni dan v času nekega praznika, evangelist nam ne pove, za kateri praznik je šlo, pojavil Jezus. Izraz hiša usmiljenja ali hiša milosti je bil kar primeren izraz za ta prostor. V njem so namreč  ležali ljudje, ki so imeli zelo hude zdravstvene težave. Kot je razvidno iz v. 7 (in iz v. 4, katere pristnost je sporna, zato sem jo izpustil), so ljudje verjeli, da bo tisti, ki pride prvi v bazen ob  vzburkanju vode, ozdravel. Kakorkoli, ko je prišel Jezus v bazenski kompleks, je tam naletel na človeka, za katerega se ne ve, za kakšno boleznijo je trpel, a je iz konteksta razvidno, da je bil gibalno oviran. Ta ni imel nikogar, da bi mu pomagal iti v kopel in so ga drugi vsakič prehiteli.  Jezus, ki je  poznal možev problem, mu je preprosto ukazal, naj vzame svojo posteljo ter odide (cf. Jn 5,8).  Toda prenašanje kakršnih koli bremen na sobotni dan je (bil) za pravoverno judovstvo zelo hud prekršek. Pri tem sicer ni šlo za zapoved, ki bi jo predpisovala Torá, ampak za poznejše talmudsko izročilo, kot so ga prenašali rabini. Posledica tega je bilo razburjenje Judov, ko so zagledali ozdravljenca, kako nosi svoje ležišče. 

Pozneje (v. 14) je Jezus  tega moža srečal v templju. Opozoril ga je, naj ne greši, da se mu ne pripeti kaj hujšega.  Iz tega bi lahko  sklepali, da je bila  gibalna oviranost tega človeka posledica določenega greha, kar pa seveda ne pomeni, da je vsaka bolezen in trpljenje posledica osebnega greha. Po tistem je ozdravljeni sporočil Judom, kdo ga je ozdravil, kar je samopravičneže spravilo v silen bes in so začeli preganjati Jezusa.  Ko jim je naš Gospod rekel: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam," (v. 17) so bili še bolj besni, saj se jim je razodel kot Božji Sin in enak Bogu.  To je bilo zanje nekaj nezaslišanega, bogokletnega, veliko hujšega od naročila ozdravljenemu, naj na sobotni dan odnese domov svoje ležišče.

Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji Besedi: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,11-13) Božji Sin je prišel med svoje ljudstvo, a ga le-to povečini ni sprejelo. On je Zdravnik duš, resnična Hiša usmiljenja in milosti, ki daje vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. 

Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo z ozdravljencem iz Betésde. Ne vemo niti, ali je veroval v Jezusa kot Božjega Sina. Je bil zveličan? To je sicer zelo možno, a tega ne vemo zagotovo. Ne vemo niti tega, koliko ljudi, ki jih je Jezus ozdravil, je bilo dejansko odrešenih. Vemo pa eno in le to je pomembno, zapisano pa je proti koncu Evangelija po Janezu: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu."  (Jn 20,30.31) Vera je trdno zaupanje v Jezusa, da je resnični Odrešenik, a ne le nek Odrešenik na splošno, ampak naš osebni Odrešenik. V njem je odrešenje in večno življenje.

Ali zaupaš v Jezusa in imaš življenje v njegovem imenu?   

Praktičen nasvet

Preteklost zaupaj Božjemu usmiljenju, sedanjost Božji ljubezni in prihodnost Božji previdnosti.   

~ Sv. Avguštin

Šest življenjsko pomembnih resnic

1. Življenje je kratko in negotovo.

2. Smrt zanesljivo pride.

3. Sodba je neizogibna.

4. Greh je skrajno grešen.

5. Pekel je grozljiva resničnost.

6. Odreši te lahko samo Kristus.   

~ J. C. Ryle

Zakaj oznanjamo Kristusa

Oznanjanje Kristusa je edini način dajanja trdne tolažbe trpečim ljudem.    

~ Joel Beeke

O, ti šmentan elektronček!

Ateistične skupine uporabljajo  za svoj logotip tak elektron, s pomočjo katerega izražajo svojo predanost znanosti. Toda elektron je odkril taisti kristjan, ki je utemeljitelj jedrske fizike.   

N. N. 

Negotovim kristjanom

Dragi kristjan, ki si v dvomu!  Ko je Abraham prešteval zvezde, je vštel tudi tebe.   

~ Burk Parsons 

Brez cerkvenega učiteljstva

V Rimu pravijo, da postane v primeru odsotnosti cerkvenega učiteljstva ali magisterija  vsakdo svoj papež in si lahko nauk razlaga po svoje. Seveda je treba priznati, da ta nevarnost obstaja, posledica tega pa so mnoge protestantske denominacije. Toda razlike med temi denominacijami sploh niso tako usodne, kot pravijo papežniki. Problem so razne svobodne skupnosti, ki nimajo nekega konsistentnega nauka, ali take, ki imajo kakšnega "preroškega" začetnika ali začetnico.

Dejanski problem znotraj protestantizma je modernizem ali liberalizem, to je tolmačenje verskega nauka v slogu Zeitgeista ali duha časa. V Rimu glede tega rahlo zaostajajo, vendar se zelo trudijo, da bi ažurirali  korak z duhom časa,  čemur  rečemo tudi  aggiornamento. Aktualni rimski škof g. Bergoglio, alias papež Frančišek, vsake toliko nastopi s kakšno cvetko, ki je v popolnem nasprotju s Svetim pismom, izročilom in dosedanjim naukom  cerkvenega učiteljstva. Temu vsakič sledi pojasnjevanje vatikanskih piarjev, "kaj je hotel pesnik (oziroma g. Bergoglio) izraziti s svojimi besedami". Najnovejša taka cvetka je izjava Fiducia supplicans, ki jo je izdal prefekt dikasterija za verski nauk, g. Victor Manuel Fernández, podpisal pa sam  g. Jorge Mario Bergoglio, alias papež Frančišek. Gre za blagoslavljanje parov, ki živijo v s cerkvenega stališča neurejenem odnosu, med katere sodijo tudi istospolni pari. Pri tem naj ne bi šlo za blagoslov razmerja, oziroma greha, ampak za blagoslov posameznikov, sam blagoslov naj tudi ne bi imel nobenih zakramentalnih posledic. Odgovorni trdijo, da se ni s tem uradni nauk rimske cerkve v zvezi z zakonsko zvezo čisto nič spremenil, le en tak manjši blagoslovček so dodali. Na prvi pogled to mogoče  drži, toda zakaj je potem izjava Fiducia supplicans požela tolikšno odobravanje brezbožnega sveta, a tudi modernističnih rimskokatoliških škofov? Tistim, ki spremljamo dogajanje v liberalnih protestantskih denominacijah, je jasno, da zatrjevanje, kako "se nauk cerkve v bistvu ni spremenil, le nekaj malega smo  dodali" ne drži vode. Slabe prakse vedno kvarijo doktrino. 

Papežniški kritiki reformacije so z g. Bergogliem naleteli na mino. Po njihovem  papež ne more učiti krivih naukov, niti ga ni mogoče s tem v zvezi tožiti in soditi. Zato je najboljši odgovor na očitek, da brez cerkvenega učiteljstva vsakdo postane svoj lastni papež, naslednji: "Fiducia supplicans!"   

Seme kraljestva

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij 15 in govoril: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. 17 Jezus jima je rekel: "Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!" 18 Takoj sta pustila mreže in šla za njim. 19 Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. 20 Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20) 

Ko je prišel naš Gospod v Galilejo, je začel z oznanjevanjem evangelija kraljestva. Že prej je Janez Krstnik pozival ljudi k spreobrnjenju (cf. Mt 3,2), Jezus pa je nadaljeval tisto, kar je Janez začel. Povzetek veselega oznanila (evangelija) je bilo oznanjevanje prihajajočega Božjega kraljestva. To, da se je Božje kraljestvo približalo (cf. Mr 1,15), pomeni, da Bog vzpostavljal svojo vladavino nad srci in življenji ljudi, vzpostavitev te vladavine pa v praksi nastopi s spreobrnjenjem in vero. 

Jezus je prišel z avtoriteto.  Učil je namreč kakor tisti, ki ima oblast (cff. Mr 1,22. Mt 7,29). Dokaz za to je dejstvo, da so prvi učenci, ki jih je poklical šli voljno za njim. Ko je pozval Simona Petra in njegovega brata Andreja, da postaneta ribiča ljudi, je s tem označil, da bosta  v občestvu z njim in da bosta izpolnjevala poslanstvo, ki jima ga bo on zadal. Nato je pozval Jakoba in Janeza, ki sta se tudi nemudoma odzvala njegovemu klicu, čeprav sta bila iz premožne družine, kar dokazuje to, da je imel njun oče Zebedej manjše ribiško podjetje z najetimi delavci, onadva pa sta se v hoji za našim Gospodom podala v neznano. Tako se začel Jezus na zemlji graditi Božje kraljestvo. Seme je bilo posejano.

Gospodov klic je nezadržen. Kogar On pokliče, ga zagotovo pritegne k sebi. Nekatere pritegne, da postanejo ribiči ljudi, jih pozivajo k spreobrnjenju in vabijo v Božje kraljestvo. Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verovati v Jezusa pomeni, da mu popolnoma zaupaš, da se torej zaneseš nanj, na njegove obljube in na njegovo na križu dovršeno delo odrešenja.

 Ali veruješ vanj? Mu zaupaš?   

Kristjanova všteta pravičnost

Njegova (Kristusova, op. Diz.) pravičnost nam je všteta samo po veri, zato nam ni le odpuščeno, ampak nas Bog v Kristusu vidi, kakor da smo popolnoma  izpolnili vso pravičnost. 

Zato, torej,  ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.  

~ Michael Horton

Contra papismum

Apostoli niso vzpostavili papeške službe. Edini Kristusov namestnik na zemlji je Sveti Duh, edini sveti oče je sam Bog Oče, edini Kristusov glas, ki mu mora cerkev slediti, se nahaja v Svetem pismu, edini mir z Bogom pa prihaja samo po veri v dokončano, neponovljivo žrtev Jezusa Kristusa.   

~ James White

Najslajša svoboda

Služiti Bogu, ljubiti Boga, uživati v Bogu -  to je najslajša svoboda na svetu.  

~ Thomas Watson

Dvojno najsrečnejši

Ob smrti bo vernik najsrečnejši oškodovanec in najsrečnejši dobitnik: izgubil bo svoj greh in prejel slavo.  

~ Thomas Watson

Stara in Nova zaveza

S starozaveznimi svetniki je bil Bog v predpodobah, mi pa imamo Besedo, ki je postala meso.

~ Matthew Henry

Gospodova večerja

Kadar obhajamo Gospodovo večerjo, proslavljamo vse, kar je Kristus storil za nas. Hkrati globlje vstopamo v občestvo z Jezusom Kristusom, v katero nas je pritegnil sam Bog.  

~ Jeremy Yong

Kaj imata skupnega cerkev in sveti zakon?

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko

jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.  

  (Ef 5,25-6,4)

V zgornjem odlomku je apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z  odnosom med možem in ženo. Naš Gospod je vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev je očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kot On, ki je Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. Ne gre torej za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za ljubeče razmerje. Kot smo mi vsi skupaj, torej cerkev, Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena, kot nas  uči zmedeni sodobni svet, ampak mož in žena! Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki,  smo pa zato komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, mi pa vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, ker ljudje nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje grehe in slabosti, da bomo to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli.   

Potni list v nebesa za vse narode

 Epifanija ali praznik Gospodovega razglašenja je eden najstarejših krščanskih praznikov. Na ta dan so se nekoč spominjali dogodkov Jezusovega življenja od rojstva do krsta. Kasneje so iz praktičnih razlogov to dogajanje razdelili na več prazničnih dni, le nekatere orientalne cerkve so ostale pri starem.  Zahodno krščanstvo se na ta dan spominja prihoda modrih, tisto na vzhodu pa Jezusovega krsta v Jordanu. 

Prihod modrijanov z vzhoda k Jezusu sta ljudska domišljija in izročilo preoblikovala po svoje, od tod pri nas  govorjenje o "svetih treh kraljih", čeprav v resnici ni šlo za kralje, ne vemo pa niti njihovega števila. Število tri najbrž izhaja od tod, ker so Jezusu prinesli zlata, kadila in mire (cf. Mt 2,11). Ljudsko izročilo jim je celo nadelo imena: Gašper, Melhior (Miha) in Boltežar. Še bolj zanimiva stvar je, da naj bi v kölnski katedrali hranili njihove relikvije.  V naših krajih je navada, da na ta dan dodajajo v jaslice kipce treh kraljev, kar je zgodovinsko netočno, saj je Jezus ob obisku modrih štel že kakšni dve leti, njegova družina pa ni stanovala v hlevu, ampak v hiši.

Poglejmo si, kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci.  V evangeliju se  imenujejo magoi,  kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in podobno. Ker so bili v stiku z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili dodobra seznanjeni z mesijanskimi prerokbami, zato so ob pojavitvi nenavadnega nebesnega pojava ki je omenjen kot zvezda, šli iskat novorojenega judovskega kralja (cf. Mt 2,1.2).

Opis srečanja magov z Jezusom je zelo skromen: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11) Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli, so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega morilskega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je Jezus prvič razodel, ne le kot odrešenik Judov, ampak tudi poganov. Iz obojih je naredil eno sveto ljudstvo. Zato pomeni praznik Gospodovega razglašenja  dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov". (Raz 7,9) Vsem tistim, ki vanj zaupajo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel in zagotavlja večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edini potni list v nebesa za vse narode. To je pravo sporočilo praznika razglašenja.                    

Zakaj so preganjali prve kristjane?

Prvih kristjanov niso metali za hrano divjim zverem, ali jih mazali z voskom, da bi jih prižgali kot svetilke v Neronovem vrtu,  ker bi le-ti mislili, da je Jezus koristen življenjski trener ali vzornik, ampak zato,  ker so o njem pričevali kot o edinem Gospodu in Odrešeniku sveta. 

~ Michael Horton

Ponavljanje zgodovine

Vzrok, da se zgodovina ponavlja, je ta, da je človeška narava ves čas enaka.  

-  Leonard Ravenhill

Komu ali čemu naj sledimo?

Ideja: "Sledi svojemu srcu!" je uničila več zakonskih zvez, povzročila več zasvojenosti, izmaličila več teles, pogubila več duš in pokončala več življenj, kot si lahko predstavljate. To je eno najučinkovitejših peklenskih gesel. Ne sledite svojemu srcu!  Sledite NJEMU, ki ga je ustvaril!   

~ N. N. 

KLIK za dostop do vira >>>

4 stvari, ki se letos ne bodo spremenile

1. Božja suverenost.

2. Božja nezmotljiva, sveta beseda.

3. Človekova potreba po Odrešeniku.

4. Naša poklicanost, da širimo evangelij.

~ J. Garwood

Blagoslovljeno novo leto!

"Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13)

Vsaka stvar na svetu ima svoj začetek in svoj konec, večnost je presežna kategorija, ki si je ne znamo predstavljati. Gospod Jezus Kristus se je v knjigi Razodetja apostolu Janezu razodel kot Alfa in Omega, Prvi in Zadnji. Po njem je bil svet ustvarjen in po njem bo sojen. On je večni in neustvarjeni, edinorojeni Sin Boga Očeta. Da bi odrešil človeka, je vstopil v svet, se učlovečil, živel popolno življenje v popolnem izpolnjevanju Božjih zapovedi in s tem namesto nas izpolnil tisto, česar ljudje, v stanju svoje padle narave, nismo zmožni. S svojo smrtjo na križu je do najmanjše pičice zadostil za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da nam je prislužil opravičenje (cf. Rim 4,25). Ob koncu časov pride sodit živim in mrtvim. Nekateri bodo odrešeni po veri vanj in trdnem zaupanju v njegovo dokončano delo, drugi bodo pogubljeni po svojih delih. 

Hvala Bogu, da še vedno živimo v času milosti in lahko še vedno dobimo milost, ki nam bo pomagala: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16 CHR) Za te, ki ne poznajo Gospoda, je še vedno  čas, da se rešijo večnega pogubljenja ter so že tukaj in zdaj deležni odrešenja: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)  Sam Jezus Kristus je jasno in nedvoumno povedal pomembno in nadvse spodbudno resnico: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Bog nudi večno življenje vsem, ki verujejo v njegovega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa.  Ta resnica je nespremenljiva, ker je tudi Jezus Kristus nespremenljiv: "Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke." (Heb 13,8).

V prihajajočem letu Gospodovem želim vsem obilo Božje milosti in nebeškega blagoslova ter da bi se Kristus po veri vselil v vsa srca (cf. Ef 3,17)!