Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Sekularizem umira. Kaj sledi?

Se evropska kultura premika iz post-krščanske v post-sekularno? Tema pogovora je kolaps sekularizma, ki se podira pod težo svoje lastne praznine in duhovnega vakuuma, ki ga je ustvaril. Kakšna je tu priložnost za krščanstvo? 

O tem govori švedski evangeličanski pastor Magnus Persson v pogovoru z Bobom Hillerjem in Michaelom Hortonom.

Res, kaj pomaga?

Kaj pomaga cerkvi, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? 

~ Magnus Persson

Izvor filozofije "verjemi vase"

 "Verjemi vase", se kot dominantna poljudna filozofija ni začela z Oprah, Disneyem ali Kierkegaardom.  Začela se je s kačo v vrtu. 

~ Chris Larson

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Cerkev kot disko?

Največja laž, ki jo je hudič kadar koli izrekel, je ta, da lahko cerkve pridobijo duše s pomočjo zabave.

- Charles Spurgeon

P.s. Nisem prepričan, da je imel Spurgeon čisto prav, ko je rekel, da gre v zgornjem primeru res za  največjo hudičevo laž, vsekakor pa ni bil daleč od resnice. Duh tega sveta ne sodi v cerkev.

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Sodobni dialog z zaključkom ad hominem

POSVETNA OSEBA:  Hočem delati x.

KRISTJAN:                Nihče ti ne brani, da delaš x.

POSVETNA OSEBA:   Toda ti meniš, da je delati x narobe.

KRISTJAN:                Ja.

POSVETNA OSEBA:   To je zato, ker me hočeš  nadzirati.

KRISTJAN:                Ne, lahko delaš, kar hočeš.

POSVETNA OSEBA:  Toda ti meniš, da je delati x narobe. 

KRISTJAN:               Ja, zato, ker ti želim, kar je zate  najboljše.

POSVETNA OSEBA:  Ampak hočem, da rečeš, da je delati x dobro.

KRISTJAN:              Tega ne morem reči.

POSVETNA OSEBA:  Zakaj si tak sovražen, nestrpen svetohlinec?

Avtor: N.N. Poslovenil Dizma. 

Posvetnost

Posvetnost je vse, kar daje grehu videz normalnosti, kreposti pa videz čudnosti. 

- Kevin DeYoung

Svetopisemski napotek za cerkev in kristjane Zahodne Evrope

Dr. Juhana Puhjola je škof konfesionalne Evangeličansko-luteranske misijonske škofije na Finskem. V pričujočem predavanju, objavljenem na Youtube,  je predstavil trenutno stanje v družbi in cerkvi na zahodu, ki postaja konfesionalnemu svetopisemskemu krščanstvu vse bolj sovražno in podal besede spodbude in praktične  napotke v bibličnem duhu za evropske kristjane  21. stoletja. 

Predavanje je (ne glede na objavo na nemškem kanalu) v angleškem jeziku. 

KLIK za povezavo do predavanja >>>

O devetih debelih lažeh in kdo v resnici laže

Pred nekaj dnevi sem naletel na video, v katerem predstavlja nadškof Jonathan Blake tisto, čemur pravi  "devet   velikih, debelih in mastnih krščanskih laži". Malo sem poguglal po spletu, da bi videl, kdo je ta nadvse častitljivi (most reverend) nadškof in našel njegovo spletno stran (tukaj). Gre za nekdanjega anglikanskega duhovnika, ki je leta 2001 soustanovil Odprto episkopalno cerkev (hvala, Wikipedia) in je škof Velikega Londona ter predsedujoči nadškof taiste denominacije. Gre za skrajno liberalno denominacijo, toda tudi njegova nekdanja Cerkev Anglije ni danes kaj bistveno drugačna. Ampak g. Blake se očitno drži pravila, da je bolje biti prvi na vasi, njegova denominacija naj bi namreč štela nekaj preko 29.000 članov (hvala, Wikipedia), kot  zadnji v mestu (hočem reči: v državni cerkvi). 

Pa si poglejmo teh devet velikih, debelih in mastnih laži, ki jih po mnenju prevzvišenega nadškofa Blaka širimo kristjani. On se očitno ne prišteva h kristjanom, saj  ves čas govori o kristjanih v tretji osebi množine, kar mu štejem v plus, saj je vsaj v tem pogledu iskren. Pa si poglejmo domnevne krščanske laži, nadškofove ovržbe in moje ovržbe njegovih ovržb.

1. "Kristjani pravijo, da jih je Bog izvolil nad ostalimi ljudmi. Bog nima ljubljencev, le slabi starši imajo ljubljence." V resnici pravimo, da je Bog nekatere ljudi izvolil izmed ostalih, kar potrjujejo Jezusove besede: "In če Gospod ne bi skrajšal dni, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih, ki jih je izvolil, je skrajšal dni." (Mr 13,20) "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane." (Jn 15,16a)  Bog torej je nekatere izvolil in le slabi starši imajo rajši tuje otroke kot svoje lastne (moj dodatek).
2. "Kristjani pravijo, da je Biblija Božja beseda. V Jezusovem času Biblija niti ni obstajala. Bog nenehno govori." Da v Jezusovem času Biblija ni obstajala? Jezus je večkrat omenjal Pismo, torej tisto čemur danes kristjani pravimo Stara zaveza, Judje pa Tanakh. Poglejmo si nekaj primerov: "Jezus jim je odvrnil: 'Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči.'" (Mt 22,29) "Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen." (Mr 12,10) "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39) "Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati[...]" (Jn 10,35) Jezus torej je govoril o Svetem pismu (ali Pismu ali Bibliji) in se nanj skliceval. Tisto, da Bog nenehno govori in nam sporoča neka nova razodetja, je modernistična iznajdba, ki ni tuja niti Rimski cerkvi (tu mislim doktrino kardinala Newmana o nadaljnjem postopnem razodevanju verskega nauka). Martin Luther je rekel, da kdor hoče slišati govoriti Boga, naj na glas bere Sveto pismo. 
3. "Kristjani pravijo, da je Bog poslal Jezusa umreti. Ne, Bog ga je poslal živeti." Poglejmo, kaj je o teh stvareh povedal Jezus: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen." (Mt 16,21) "Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom." (Mr 10,33).  "'Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta 
   izgnan ven,  in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.' To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl." (Jn 12,31-33) Če dobro pogledamo, ima Blake celo delno prav, kajti Jezusovi smrti je sledilo vstajenje. Ampak polovična resnica je hujša kot čista laž.
4. "Kristjani pravijo, da je Jezus edina pot k Bogu. Jezus je rekel: 'Ne, ljubezen je pot.'" To, kar je na tem mestu povedal nadvse častitljivi, je polovična resnica. Kristjani res govorimo, da je Jezus edina pot k Bogu. To, da bi Jezus rekel, da je ljubezen pot, pa si je nadškof gladko izmislil, ali pa se zanaša na kakšna svoja zasebna "razodetja". Jezus je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  To, da je Jezus edina pot, si torej nismo izmislili kristjani.
5. "Bog potrebuje kri, da bi odpustil. Ne, Jezus je odpustil in tudi mi bi morali." Bog  v bistvu res ne potrebuje krvi, a je kljub temu določil prinašanje žrtev in daritev, celo krvavih, o čemer na široko piše po mojem najmanj brana svetopisemska knjiga, torej  3. Mojzesova. Avtor Pisma Hebrejcem pa pravi: "In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelitja krvi ni odpuščanja." (Heb 9,22)  To je sicer za "sodobnega človeka" šokantno, toda greh ni hec. Tega se zavedajo celo v hinduizmu, o čemer govori tudi Wikipedija. Toda, hvala Bogu, Jezusova žrtev na križu je bila popolna in zadostna, zato niso potrebne nobene nove žrtve. 
6. "Kristjani pravijo, da je treba iti v cerkev, da bi častili Boga. Ne, Jezus je rekel: "Moli na samem." To, kar navaja Blake, je deloma res. Toda poglejmo si kontekst: "In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.  Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem." (Mt 6,5.6) Jezus tu ne govori o skupni molitvi ali bogoslužju, ampak o zasebni molitvi, ki so jo nekateri opravljali na javnih mestih, pri čemer so zganjali teater, da bi si pridobili odobravanje občinstva: "Glej, kako svet in pobožen je tale naš sosed Janez!" Jezus res ni dajal nasvetov v zvezi z javnimi bogoslužji, a se jih je vseeno udeleževal. Hodil je v tempelj in v shodnice. 
7. "Kristjani pravijo, da bi moral vsakdo biti kristjan. Jezus ni nikoli poskusil kogar koli spreobrniti." Res? Ni spreobračal? Pa si poglejmo: "Ko pa je bil Janez izročen, 
   je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15) Tri leta je hodil okrog, učil in zbiral učence. Pred svojim vnebohodom pa je svojemu najožjemu krogu naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: 
   krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)  Očitno nam nadškof Blake pripoveduje o nekem drugem Jezusu. Kristjan ni koncev nič drugega kot učenec Jezusa Kristusa. 
8. "Kristjani pravijo, da imajo pravico govoriti drugim, kako naj živijo. Ne, Jezus je rekel: 'Ne sodi in ne obsojaj!'"  Oh, kontekst, kontekst, kontekst. Celoten kontekst je zajet v Lk 6,37-42. Iz njega si bom izposodil le tri vrstice: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno[...] "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata." (Lk 6,37.41.42) "Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da že mnogi  mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar soditi in ničesar presojati. Toda to je le del resnice.  Odpuščanje je  zelo pomembno.  To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25)  Toda rešitev ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je  v zgodovini  bržkone naredila  več škode kot  razgrajajoča manjšina,  saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj!" Jezus  ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata."  Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim." Mi pravzaprav res nimamo pravice govoriti drugim, kako naj živijo, to pravico ima edino Bog. Imamo pa pravico in dolžnost povedati drugim, kaj hoče, pričakuje in od ljudi zahteva Bog.  
9. "Kristjani pravijo, da gredo samo oni v nebesa. Jezus je rekel: 'Vsi dobri ljudje gredo v nebesa.'" V resnici Jezus tega nikdar ni rekel. Celo o dobrih ljudeh ni govoril. Poglejmo, kaj je res rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga." (Lk 18,19b) Ali pa: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo." (Mt 7,11) Po kriteriju dobri - slabi si nihče ne zasluži nebes, ker je v vsakem človeku dovolj greha za večno pogubljenje. Zato je Bog pripravil za vse, ki pridejo v nebesa, nekaj posebnega. Tudi o tem je govoril Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) On je prišel odrešit svet greha, torej: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  To je evangelij, dobra novica, veselo oznanilo za ves svet. Zapoved ljubezni nikogar ne rešuje, ker je nihče v popolnosti ne izpolnjuje. Naša dobrota ne rešuje, ker je pomanjkljiva. Luther je rekel, da smo pred Bogom samo berači, zato prihajamo predenj po milost. 

Na koncu svojega izvajanja spodbuja prevzvišeni nadškof poslušalce: "Ne daj se ujeti v  krščanskih  lažeh! Zaupaj Jezusu, zaupaj sebi!" Na te besede odgovarjam: Ne daj se ujeti v lažeh liberalnih  teologov in se glede svojega zveličanja ne zanašaj nase, ampak samo na Jezusa! On je zelo dobro poznal naš dejanski problem:  "Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal  in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24.25)  Liberalna teologija pa tega noče vedeti!

Liberalna teologija ni le zmota, ampak huda herezija. Ameriški teolog John Gresham Machen je že pred kakšnimi stotimi leti rekel, da teološki liberalizem ni krščanstvo, ampak druga religija. Za rimsko cerkev je rekel, da predstavlja popačeno krščanstvo, liberalizem pa sploh ni nikakršno krščanstvo. Naša dolžnost je torej, da molimo za vse, ki so ujeti v past liberalne herezije, da bi se spreobrnili k edinemu Odrešeniku Jezusu Kristusu, kakor je razodet v Pismih. 

Nepopularna stvar

Vsakršna želja po tem, da bi bili zraven, da bi bili moderni, da bi bili posodobljeni in tako naprej, je vedno od hudiča. Nikoli nas ne sme obvladovati moda tega sveta. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Ko so temelji razrušeni

[K]o so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 11,3) 

Živimo v času razrušenih temeljev. Kar je bilo včeraj, ali trideset let nazaj sveto, je danes zasmehovano. Kar je bilo pred tridesetimi leti nezamisljivo, je danes "nova normalnost", ki ima bolj malo skupnega z normalnostjo. 

Pred manj kot dvajsetimi leti so s svojo kritiko (predvsem krščanske) religije prebudili zaspani krščanski svet štirje jezdeci "znanstvenega ateizma", Richard Dawkins, Christopher Hitchens, Daniel Dennett in Sam Harris. Pravzaprav niso bili edini, bilo jih je še kar nekaj. Kristjane jim je uspelo prebuditi iz Trnjulčicinega spanja, tako da smo se znova začeli bolj zavzeto ukvarjati z apologetiko.  V vmesnem času sta  Hitchens in Dennett umrla, Dawkinsu pa ne povzročajo problemov kristjani, ampak nova volčja, oziroma voknjena (woke) religija s svojim izključevanjem vsega in vseh, ki se z njo ne strinjajo.  Tako je zdaj doživel tudi to, da so mu na začetku tega meseca brez obrazložitve ukinili Facebookov račun. Verjetno je  s svojega racionalističnega stališča objavil kakšno resnico v zvezi s transpolnimi osebami, ki voknjenim administratorjem ni bila povšeči. 

Ta nova normalnost je videti tako, da če pripadnik črne rase izjavi, da vsa življenja štejejo, potem ga obtožijo belskega rasizma. Drugi primer, imigrant v Veliki Britaniji, pripadnik religije miru, je posilil trinajstletno deklico, sodišče pa ga je oprostilo, ker je rekel, da ni vedel, da se to ne sme delati, aretirajo pa ljudi, ki opozarjajo na te nepravilnosti. Tretji primer, predstavniki organizacije CitizenGO, ki so se vozili po Parizu z avtobusom, na katerem je bil napis: "Ustavite napade na kristjane," (Stop Attacks on Christians), je policija aretirala, pripadnike religije miru, ki javno opravljajo svoje ceremonije na trgih in  ulicah, tako da ohromijo promet, pa pustijo lepo pri miru. In še in še. 

V letošnjem velikonočnem intervjuju je Dawkins izjavil, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo, v primerjavi z nekaterimi drugimi, spodobna religija. Po drugi strani pa si želi, da bi ljudje opustili krščansko vero. Imel bi torej deželo s krščansko kulturo, a brez krščanstva. To je nekaj takega kot telečja pečenka brez mesa. Ko so temelji razrušeni...

V Knjigi psalmov 2,1-3 beremo naslednje:

Zakaj hrumijo narodi

in ljudstva razmišljajo prazne reči?

 Kralji zemlje so se dvignili,

oblastniki se skupaj posvetujejo

proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu:

 "Pretrgajmo njihove spone,

njihove vezi vrzimo s sebe."

 Danes sicer ni  več veliko kraljev, so pa drugi oblastniki, ki sprejemajo zakone, ki so v popolnem nasprotju z Božjimi zakoni, kajti ti slednji baje preveč stiskajo ljudi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat, ampak ima že zelo dolgo brado. Začelo se je v filozofiji, iz nje je prešlo v teologijo in na koncu smo dobili krščanstvo, ki je le še samo sebi namen in seveda tistim, ki od tega živijo. Takega krščanstva nihče ne potrebuje. Iz racionalizma smo se odpeljali v prosvetljenstvo in v njegove izrastke, na koncu pa smo pristali pri beli krivdi in pri volčji, oziroma voknjeni  (woke) ideologiji ter pri ne vem koliko spolih in podobnih modrovanjih.  Krščanstvo v svoji izvirni obliki je izjemno nevarno za ideologijo voknjenosti, zato je tako osovraženo. Ko so ob neki priložnosti vprašali Petra Hitchensa (brata zgoraj omenjenega Christopherja): "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"  je odvrnil: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdaj koli srečali."* Ko je bil vprašan, zakaj je najbolj nevarna, je nadaljeval: "Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato  mnogi ljudje nastopajo proti temu."*  Bog ustvarja iz kaosa red, hudič pa dela ravno obratno. Svet ni nujno nekaj romantično lepega, ker ga je človek, ki je poslušal hudiča,  pokvaril s svojim grehom. Zato pravi apostol Janez: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Zanašanje na tako ali drugačno politiko, ki bi vse spremenila, nima smisla. Konservativci niso doslej še ničesar konservirali, torej ohranili. Edino to je, da capljajo deset let ali malo več za progresisti. 

Toda Božja beseda sporoča vsem, ki bi se radi "osvobodili" Božjih spon: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje." (Ps 2,4)  Na drugem mestu (Ps 11,4-6) pa pravi:

Gospod je v svojem svetem templju,

Gospod ima svoj prestol v nebesih;

njegove oči gledajo,

njegov pogled preizkuša človeške otroke.

Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega,

tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.

Na krivične bo dal deževati zanke,

ogenj, žveplo in hudo nevihto,

to je delež njihove čaše.

Tisti, ki pravijo, da ima Bog vse ljudi enako rad, lažejo. Če bi bilo tako, ne bi nihče prišel v pekel. Zahod je danes v veliki nevarnosti, ker so temelji razrušeni. Ideologija teh novih "liberalcev" hoče zatreti vsako idejo, drugačno od njihove, pri čemer silijo v lastno zanko in pogubo, s sabo pa bi potegnili še milijone ljudi. To je demonski načrt. 

Toda Božji evangelij kvari ta načrt, ko pravi, da je Jezus  mesto nas živel popolno življenje, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik, ki nam daje po veri  popolno opravičenje od naših grehov. Oziroma, kot sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je za svet demonov in kaosa zelo nevarna ideja! 

* Vir

P.s. Bomo videli, kako dolgo bo ta zapis zdržal na Bloggerju. 

Kritična teorija - vojna svetovnih nazorov

 

 Čas, v katerem živimo, je čas, v katerem se spopadata dva svetovna nazora. Na eni strani je večna Božja resnica, na drugi pa nevarna ideologija, ki spodbuja prebujenjski (woke) aktivizem in kulturo preklica (cancel culture).  Ti pojavi danes na veliko pljuskajo tudi v naše slovensko okolje.

Ciarán Kelly in dr. Sharon James sta v zgornjem videu predstavila korenine kritične teorije, njen vpliv na družbo in cerkev ter kakšen bi moral biti krščanski odziv na ta pojav.

Kako je na univerzah politični aktivizem zamenjal znanstveno proučevanje

 

 Dogajanje na univerzah, ki smo mu danes priča, ima po mnenju nekaterih svoje korenine v protestih v 60. letih prejšnjega stoletja, v resnici pa ima ta stvar precej  starejše korenine... 

O tem pripoveduje dr. Jordan Cooper v zgornjem videu. Poudarek predavanja je na ZDA, sicer pa se to dogajanje širi po vsem zahodnem svetu, nenazadnje tudi k nam.  

Postkrščanstvo: Zakaj je Zahod tako drugačen

 

V ameriški deklaraciji o neodvisnosti med drugim beremo: "Te resnice imamo za samoumevne: da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, da jim je njihov Stvarnik podelil določene neodtujljive pravice, med katerimi so življenje, svoboda in prizadevanje za srečo." Podobne "samoumevne resnice" lahko preberemo tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic in v sorodnih deklaracijah, pa tudi v ustavah večine držav, tudi v slovenski. Pa so to res samoumevne resnice?  Od kod torej to prepričanje, ki se nam zdi danes pri nas, za razliko od mnogih drugih delov sveta (!), tako samoumevno? 

O tem in še o čem sta se v zgornjem videu pogovarjala Glen Scrivener in Andrew Wilson.  

Nič novega

"Osvobodimo se Stare zaveze!"

"Rešimo se svetopisemske vloge spolov!"

"Povzdignimo Jezusove besede nad Pavlove!"

"Sveto pismo  interpretirajmo skozi prizmo kulture!"

"Sveto pismo posodobimo  skladno s kulturo!"

Vse to so samo nove variante istega starega Satanovega vprašanja: "Ali je Bog res rekel?" 

~ Dustin Benge

Na cvetno nedeljo

Cvetna  nedelja je tisti dan v letu, v katerem se prepletata dva spomina. Po eni strani nas ta dan spominja na Gospodov triumfalni vhod v Jeruzalem,  ta nedelja pa se imenuje tudi  druga nedelja trpljenja (prva nedelja trpljenja je 5. postna) in  je namenjena  premišljevanju Kristusovega trpljenja.  Na cvetno nedeljo se  srečujeta dve že na prvi pogled nasprotujoči si stvari, najprej vzklikanje množice: "Hozana!" nato pa spet  vpitje množice: "Križaj ga!" V zahodni cerkvi je to dan spomina na Kristusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki ga je spremljalo navdušeno vzklikanje tistih, ki so pričakovali skorajšnjo vzpostavitev mesijanskega kraljestva, obenem pa se na ta dan spominjamo  Kristusovega trpljenja, ki ga je spet spremljalo vpitje  množic, a v popolnoma drugačnem kontekstu. 

Biti najprej čaščen in kmalu nato zavržen ali celo ogrožen od množic, včasih tudi od verske in posvetne gosposke, je bila stalnica Jezusovega življenja in delovanja, oziroma tistega dela, ki nam ga opisujejo evangeliji. Toda višek tega kontrastnega dogajanja je antiteza med cvetno nedeljo in velikim petkom. Na eni strani se spominjamo triumfalnega zmagoslavja na cvetno nedeljo, na drugi pa bridke in sramotne smrt na križu, ki jo je pretrpel naš Gospod.

Vse to dogajanje pa je imelo povsem drugačen smoter in pomen, kot so mislili tako Jezusovi nasprotniki kot njegovi učenci. Ko se je po svojem vstajenju pridružil dvema zbeganima učencema na poti v Emavs, jima je rekel:  "'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?'  Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih." (Lk 24, 26.27). Že prej in sicer po svojem  slovesnem vhodu v Jeruzalem, je povedal učencem: "Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu." (Jn 12,24)  Sad, o katerem je govoril, je večno življenje, ki nam ga je Jezus pridobil, v kolikor verujemo v njegovo odkupiteljsko delo na križu in si ga z vero prisvojimo. V naši domovini je navada, da nosijo ljudje na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat različno zelenje in butare. Šega kot šega, s katero naj bi podoživljali veselje jeruzalemskega ljudstva ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Duhovniki bodo nad zelenjem izgovarjali molitve, zelenje kropili z blagoslovljeno vodo in pokadili z dišečim kadilom. Toda ves ta teater je brez haska, saj se po oljčnih in drugih vejicah, butarah, šegah, navadah in ceremonijah še nihče ni odrešil. Rešuje le vera, vera pa je "iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17) Vera rešuje, ne  butare, ne glede na to, če so prišle zaradi svoje dolžine v Guinnessovo knjigo rekordov ali ne! Oznanjujemo pa jo z besedo evangelija, ne s pantomimo ali s predmeti.

Evangelij pa nas uči, da je bistvo zveličavne vere to, da je Jezus prišel na svet odrešit grešnike; na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje; za naše grehe je pretrpel   sramotno smrt na križu in vstal od mrtvih za naše opravičenje.  Opravičenje pa prejmemo od Boga gratis (zastonj!), po veri.  Naj usmiljeni Bog vsem, ki to berete, podari to vero!

Transspolnost

Transspolnost je napad na Boga. Ideja, da si nekaj drugega, kot govorijo tvoje biološke  danosti, je konstrukt kulture, z namenom napada na Boga.

~ John MacArthur

Kolizija

Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti. (Prg 16,25)

Opomba: pri  trčenju na sliki  je šlo za simulacijo trčenja  vlaka v prazen avtobus.  Vir >>