Krst in Kristus

Kdor koli že je tisti, ki krščuje, Kristus pri tem vedno predseduje. 

~ Jean Calvin

 

Veliki četrtek - postavitev Gospodove večerje

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: pa ne v navidezno, ampak v pravo in resnično prisotnost. 

~ William Perkins

Realna prisotnost

Tega se držimo in verujemo v prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu Gospodove večerje: ne v navidezno, ampak v resnično in dejansko prisotnost.   

~ William Perkins

Veliki četrtek - dan postavitve Gospodove večerje

Kristusova cerkev se na veliki  četrtek  spominja Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje.  Ta dogodek je potekal v sklopu pashalne večerje, s kakršno so se Judje spominjali izhoda iz egiptovskega suženjstva. Gospodova večerja pa nas spominja izhoda iz še večjega in hujšega suženjstva, ki mu pravimo greh. Ta izhod nam je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem priskrbel naš Gospod Jezus Kristus. O sami postavitvi  Gospodove večerje nam govorijo pisci sinoptičnih evangelijev in apostol Pavel. Poglejmo, kaj o tem pravita Pavel in evangelist Matej: 

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1Kor 11, 23-26)

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo." 27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: "Pijte iz njega vsi. 28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov."    (Mt 26,26-28)

Kaj je bistvo tega zakramenta? Anglikanski 28. člen vere  pravi o njem naslednje:

Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera. 

Podobno govori Westminstrska izpoved vere:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno in dejansko prisotnost Kristusovega telesa in krvi v tem zakramentu, toda obstajale so razlike v pojmovanju te prisotnosti. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v dejansko Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, ki ga obhajamo, ker nam je naš Gospod tako ukazal. Če povzamemo vsebino 28. člena in odlomka iz Westminstrske izpovedi vere, lahko sklenemo takole:

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na povsem konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, a na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament pomaga pri rasti v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom in z njegovo žrtvijo na križu. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Želim vam blagoslovljen veliki četrtek, dan postavitve Gospodove večerje.

John Knox o krstu

Tako popolnoma obsojamo ničevost tistih, ki trdijo, da niso zakramenti nič več kot gola in prazna znamenja. Ne, mi trdno verujemo, da smo pri krstu vcepljeni v Kristusa Jezusa, da bi bili  deležni njegove pravičnosti, po kateri so pokriti in odpuščeni naši grehi.

~ John Knox

Blagoslovljen veliki četrtek!

Bog nas je enkrat za vselej sprejel v svojo družino, v kateri nas ne obravnava le kot služabnike,  ampak kot sinove.  Da bi kot najboljši Oče  izpolnil  dolžnosti do svojih otrok, se je tudi odločil,  da nas bo hranil preko celega življenja. Ker mu to še ni zadostovalo,  je po svoji volji sklenil, da nam da svoje jamstvo, s katerim nam zagotavlja svojo trajno velikodušnost.  S tem namenom je torej dal cerkvi po rokah svojega edinorojenega Sina drugi zakrament, ki je duhovna pojedina, v kateri se nam Kristus potrjuje kot kruh, ki daje življenja in s katerim se naše duše hranijo za resnično in blaženo nesmrtnost.   

~ Jean Calvin

Vir: Reformed Forum >>>

Gospodova večerja

Kadar obhajamo Gospodovo večerjo, proslavljamo vse, kar je Kristus storil za nas. Hkrati globlje vstopamo v občestvo z Jezusom Kristusom, v katero nas je pritegnil sam Bog.  

~ Jeremy Yong

So zakramenti postranska stvar?

Krst in Gospodova večerja nista sekundarni zadevi. Sta del samega evangelija. Na ta način se nam izroča Kristus.   

~ Michael Horton

Veliki četrtek in Gospodova večerja

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedija.

Apostol Pavel govori o Gospodovi večerji in njeni  postavitvi v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.

Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.

Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)

 O tem beremo v Belgijski veroizpovedi  v 35. členu naslednje:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.

 Dostop do vira >>>>>>>>>

Štiri teološke napake rimskega katolištva v zvezi z zakramenti

Zakramentalna teologija je zelo pomemben del teologije.  Italijanski protestantski teolog Leonardo de Chirico je v zgornjem videu opisal  štiri teološke napake v zakramentalni teologiji Rimskokatoliške cerkve.

Praznik dogme

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta."  (Mt 28,16-21

Današnja nedelja je tradicionalno posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske vere. Ko so v srednjem  veku nekateri  razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so drugi temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so so se zavzemali za tak poseben praznični dan. Dogma je nekaj podobnega,  kot aksiom v matematiki. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da mnogi ljudje  ne razumejo načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme in prakse preveriti skozi sito Svetega Pisma. Reformacija ni pomenila izumljanja nove vere, ampak popravljanje tistega, kar se je v cerkvi skozi stoletja deformiralo.

Po drugi strani danes mnogi evangelijski kristjani  govorijo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. V angleščini se temu reče: "Deeds, not creeds!" kar je težko neposredno prevesti v naš jezik. Morda bi lahko rekli: "Hočemo dejanja, ne verske formulacije!"  Pri tem seveda pozabljajo, da so dejanja vedno posledica takšnih in drugačnih idej, ki jih nosimo v sebi, zaradi česar je kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Pa preidimo k bibličnemu odlomku, s katerim se začenja ta prispevek. V njem gre za  zadnjih šest vrstic Evangelija po Mateju, kjer je podano Jezusovo naročilo učencem, naj oznanjajo evangelij in krščujejo nove kristjane. V 19. vrstici najdemo tudi zametek obrazca, ki služi pri podeljevanju  krsta, le-ta pa je eden od dveh zakramentov, ki ju je vzpostavil Kristus (drugi zakrament je obhajanje Gospodove večerje).  Če damo 19. vrstico še malo pod drobnogled, opazimo, da se podeljuje krst v imenu treh oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. Gre torej za tri božanske osebe ene svete in nedeljive Trojice. 

Krščanska cerkev se je bila zgodaj primorana spoprijeti s težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je podedovala od judovstva  vero v enega samega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem vnebohodu je naš Gospod  poslal na svet Svetega Duha, ki je tudi opisan kot božanska oseba. Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, saj so se s tem v zvezi zelo zgodaj pojavila različna napačna tolmačenja. Cerkev je  to stvar dokončno definirala v 4. stoletju na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu. Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Toda nikar ne pozabimo, da je Bog onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on v vsem presega stvarstvo.

Dogma  o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje. Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Tukaj gre za zelo smiselno razlago te dogme.

Cerkev je skrivnost Svete Trojice večkrat izrazila na tale način: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje." Ta trditev je sicer pravilna, a precej pomanjkljiva. Pri stvarjenju sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2). Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2).

Ko razlagamo troedinost Boga,  moramo paziti, da se nam ne zgodi, kot se je  sv. Avguštinu.  Omenjeni mislec je dolgo premišljeval to zadevo, nakar je srečal otroka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko je veliki učenjak  dečka vprašal, kaj dela, mu je le-ta odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega Boga. 

Na koncu našega kratkega odlomka (Mt 18,21) je Jezus učencem in vsej svoji cerkvi  obljubil da bo ob svojem ljudstvu prisoten vse do konca sveta. Njegova prisotnost je za nas neskončno pomembnejša od popolnega razumevanja skrivnosti Božje troedinosti.  Basilea Schlink je nekje zapisala naslednjo misel: "Celo sredi groze in mraka čaka nate pomoč: Jezus živi."   Bogu hvala! 

O čem naj premišljujemo ob prejemu Gospodove večerje?

O pomenu zakramenta Gospodove večerje odgovarjata Adriel Sanchez in Michael Horton.

Justin o evharistiji in bogoslužju na Gospodov dan

V tem tednu je tole  že moja tretja objava, ki se nanaša na Justina Mučenca.  Ta je v svoji prvi apologiji, namenjeni cesarju Antoninu Piju, med drugim opisal takratno krščansko bogoslužje. Camden Bucey, Jeff Waddington in Glen Clary so se tokrat posvetili tistemu delu apologije, v katerem Justin pripoveduje cesarju o zakramentu Gospodove večerje in obhajanju Gospodovega dneva.

Veliki četrtek

Veliki četrtek je dan, ko se spominjamo  zadnje večerje,  ki jo je Jezus obhajal s svojimi apostoli, preden je šel prostovoljno v smrt na križu. Posebej pa se še spominjamo, da je Jezus ob tej priložnosti vzpostavil zakrament Gospodove večerje. O tem nam pripoveduje apostol Pavel naslednje: 

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.  (1Kor 11,23-26)

Kaj je torej Gospodova večerja in kakšen je njen namen? Westminstrski katekizem to definira takole:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno prisotnost Gospodovega telesa in krvi v tem zakramentu, obstajale pa so razlike glede tega, kakšna je ta prisotnost. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v resnično Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, ki ga obhajamo, ker nam je pač tako naročeno. Definicija, vzeta iz westminstrskega katekizma, nam lepo podaja nauk cerkva reformirane tradicije. Pa ga povzemimo!

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na zelo konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, a na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament pomaga pri rasti v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Vsem, ki to berete, želim blagoslovljen veliki četrtek.