Praznik dogme

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta."  (Mt 28,16-21

Današnja nedelja je tradicionalno posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske vere. Ko so v srednjem  veku nekateri  razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so drugi temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so so se zavzemali za tak poseben praznični dan. Dogma je nekaj podobnega,  kot aksiom v matematiki. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da mnogi ljudje  ne razumejo načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme in prakse preveriti skozi sito Svetega Pisma. Reformacija ni pomenila izumljanja nove vere, ampak popravljanje tistega, kar se je v cerkvi skozi stoletja deformiralo.

Po drugi strani danes mnogi evangelijski kristjani  govorijo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. V angleščini se temu reče: "Deeds, not creeds!" kar je težko neposredno prevesti v naš jezik. Morda bi lahko rekli: "Hočemo dejanja, ne verske formulacije!"  Pri tem seveda pozabljajo, da so dejanja vedno posledica takšnih in drugačnih idej, ki jih nosimo v sebi, zaradi česar je kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Pa preidimo k bibličnemu odlomku, s katerim se začenja ta prispevek. V njem gre za  zadnjih šest vrstic Evangelija po Mateju, kjer je podano Jezusovo naročilo učencem, naj oznanjajo evangelij in krščujejo nove kristjane. V 19. vrstici najdemo tudi zametek obrazca, ki služi pri podeljevanju  krsta, le-ta pa je eden od dveh zakramentov, ki ju je vzpostavil Kristus (drugi zakrament je obhajanje Gospodove večerje).  Če damo 19. vrstico še malo pod drobnogled, opazimo, da se podeljuje krst v imenu treh oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. Gre torej za tri božanske osebe ene svete in nedeljive Trojice. 

Krščanska cerkev se je bila zgodaj primorana spoprijeti s težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je podedovala od judovstva  vero v enega samega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem vnebohodu je naš Gospod  poslal na svet Svetega Duha, ki je tudi opisan kot božanska oseba. Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, saj so se s tem v zvezi zelo zgodaj pojavila različna napačna tolmačenja. Cerkev je  to stvar dokončno definirala v 4. stoletju na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu. Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Toda nikar ne pozabimo, da je Bog onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on v vsem presega stvarstvo.

Dogma  o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje. Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Tukaj gre za zelo smiselno razlago te dogme.

Cerkev je skrivnost Svete Trojice večkrat izrazila na tale način: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje." Ta trditev je sicer pravilna, a precej pomanjkljiva. Pri stvarjenju sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2). Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cf. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2).

Ko razlagamo troedinost Boga,  moramo paziti, da se nam ne zgodi, kot se je  sv. Avguštinu.  Omenjeni mislec je dolgo premišljeval to zadevo, nakar je srečal otroka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko je veliki učenjak  dečka vprašal, kaj dela, mu je le-ta odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega Boga. 

Na koncu našega kratkega odlomka (Mt 18,21) je Jezus učencem in vsej svoji cerkvi  obljubil da bo ob svojem ljudstvu prisoten vse do konca sveta. Njegova prisotnost je za nas neskončno pomembnejša od popolnega razumevanja skrivnosti Božje troedinosti.  Basilea Schlink je nekje zapisala naslednjo misel: "Celo sredi groze in mraka čaka nate pomoč: Jezus živi."   Bogu hvala!