Nekdo iz množice mu je rekel:
"Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj." 14 On pa mu je
dejal: "Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?" 15
In rekel jim je: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti
življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." 16 Povedal jim
je priliko: "Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je
v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih
pridelkov?'18 Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in
zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom
rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let.
Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' 20 Bog pa mu je rekel: 'Neumnež!
To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo
bo?' 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred
Bogom." (Lk 12,13-21)
Sleherni človek ima določeno lastno hierarhijo prioritet. "Nekdo iz množice", ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar, oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja, so (bila) sicer zapisana v 21. poglavju 5. Mojzesove knjige, toda v spornih primerih so probleme pogostokrat reševali rabini. Ker so tudi našega Gospoda šteli za rabina, so ljudje prihajali k njemu po različne nasvete, mnenja in razsodbe. Očitno je, da si mož iz Lk 12,13 ni želel pravične razsodbe, ampak je hotel doseči, da bi se njegov primer razrešil njemu v prid. Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (1Tim 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju, oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske atribute in postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice.
Biti bogat je samo po sebi vrednostno nevtralno. Tudi to, da bogatemu človeku polje dobro obrodi, ni čisto nič slabega. Slaba je navezanost na stvari, ki potem dobijo vlogo naših "odrešenikov", torej bogov. Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, saj nam ob smrti čisto nič ne pomaga zanašanje na to, kar imamo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša. Seveda niso vsi ljudje udarjeni na denar, zato lahko na mesto bogastva postavimo tudi kako drugo stvar, kot so: ugled, kariera, oblast, spolnost... Lahko tudi več stvari, ne le eno. Vse to nas lahko obvladuje in ko te nekaj obvladuje, postane ta stvar, ali več stvari tvoj bog, ali malik. Lahko imaš tudi več takih bogov ali malikov. Ob neki priložnosti je Jezus izjavil: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Vzrok za to ni bogastvo kot tako, ampak odnos posameznika do bogastva, ali česarkoli drugega: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Nekoč sem bral pobožno legendo o sv. Antonu, ki naj bi v pridigi na pogrebu nekega oderuha rekel: "Bogataš je mrtev in se nahaja v peklu, toda pojdite pogledat njegove zaklade, tam boste našli njegovo srce." Zgodba pravi, da so šli sorodniki in prijatelji preverit pokojnikovo blagajno in tam našli med novci bogataševo srce, ki je bilo še toplo. Kakršna koli je že resnica o tej stvari, se lahko iz te zgodbe naučimo naslednje: če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali karkoli drugega, skratka, malik. Malikovanje ni le čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj malik. Calvin ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov, sv. Janez pa je prve kristjane opomnil: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21)
Bog rešuje zelo raznolik spekter ljudi, čeprav je to s človeškega stališča mnogokrat videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27) Nikogar ne rešuje njegovo bogastvo, pa tudi revščina ne, ampak je Bog tisti, ki po Jezusu Kristusu rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. Resničnemu verniku se poruši njegova stara hierarhija prioritet. Sveti Duh ustvari v njem novo življenje in nove prioritete. Naj da Bog vsem prave prioritete, ki vodijo v večno življenje!
Sleherni človek ima določeno lastno hierarhijo prioritet. "Nekdo iz množice", ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar, oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja, so (bila) sicer zapisana v 21. poglavju 5. Mojzesove knjige, toda v spornih primerih so probleme pogostokrat reševali rabini. Ker so tudi našega Gospoda šteli za rabina, so ljudje prihajali k njemu po različne nasvete, mnenja in razsodbe. Očitno je, da si mož iz Lk 12,13 ni želel pravične razsodbe, ampak je hotel doseči, da bi se njegov primer razrešil njemu v prid. Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (1Tim 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju, oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske atribute in postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice.
Biti bogat je samo po sebi vrednostno nevtralno. Tudi to, da bogatemu človeku polje dobro obrodi, ni čisto nič slabega. Slaba je navezanost na stvari, ki potem dobijo vlogo naših "odrešenikov", torej bogov. Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, saj nam ob smrti čisto nič ne pomaga zanašanje na to, kar imamo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša. Seveda niso vsi ljudje udarjeni na denar, zato lahko na mesto bogastva postavimo tudi kako drugo stvar, kot so: ugled, kariera, oblast, spolnost... Lahko tudi več stvari, ne le eno. Vse to nas lahko obvladuje in ko te nekaj obvladuje, postane ta stvar, ali več stvari tvoj bog, ali malik. Lahko imaš tudi več takih bogov ali malikov. Ob neki priložnosti je Jezus izjavil: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Vzrok za to ni bogastvo kot tako, ampak odnos posameznika do bogastva, ali česarkoli drugega: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Nekoč sem bral pobožno legendo o sv. Antonu, ki naj bi v pridigi na pogrebu nekega oderuha rekel: "Bogataš je mrtev in se nahaja v peklu, toda pojdite pogledat njegove zaklade, tam boste našli njegovo srce." Zgodba pravi, da so šli sorodniki in prijatelji preverit pokojnikovo blagajno in tam našli med novci bogataševo srce, ki je bilo še toplo. Kakršna koli je že resnica o tej stvari, se lahko iz te zgodbe naučimo naslednje: če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali karkoli drugega, skratka, malik. Malikovanje ni le čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj malik. Calvin ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov, sv. Janez pa je prve kristjane opomnil: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21)
Bog rešuje zelo raznolik spekter ljudi, čeprav je to s človeškega stališča mnogokrat videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27) Nikogar ne rešuje njegovo bogastvo, pa tudi revščina ne, ampak je Bog tisti, ki po Jezusu Kristusu rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. Resničnemu verniku se poruši njegova stara hierarhija prioritet. Sveti Duh ustvari v njem novo življenje in nove prioritete. Naj da Bog vsem prave prioritete, ki vodijo v večno življenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar