V današnjem času smo prišli tako daleč, da se izgublja občutek za greh. Sekularni humanisti so temeljito spremenili slovar in uvedli razne evfemistične izraze za ta pojav, kot so: napaka, življenjski stil, v najboljšem primeru rečejo celo prekršek... Žal ta mentaliteta pljuska tudi tja, kjer praviloma nima česa iskati, to je v dele vidne cerkve na zemlji...
Martin Luther je o tem neljubem pojavu rekel naslednje: "Greh se v svetem pismu ne imenuje samo vnanje telesno delo, temveč vse početje, ki se vzburja in vzgibuje zraven, ko se zgodi vnanjsko delo, namrečn dno srca z vsemi močmi [Kraefte], tako da naj besedica narediti [Tun] pomeni: če človek docela pade in zdrkne v greh. Saj tudi nobeno delo greha se ne zgodi vnanje, zakaj človek je udeležen cel, s telesom in dušo, in sveto pismo prav posebej gleda v srce in na korenino in naglavni izvir greha, to pa je nevera na dnu srca. Tako da torej enako, kakor sama vera opravičuje in prinaša duha in voljo do dobrih vnanjih del, tudi samo nevera greši in vzburja meso in slo po zlih vnanjih delih..." (1)
Ah, ta greh, to je nekaj tako starinskega, srednjeveškega, kajne? Ampak njegove posledice niso niti najmanj srednjeveške, so čisto novoveške, oziroma sodobne, vsakdanje. Ne verjamete? Dokaze najdete že v današnjem dnevnem časopisju, ali pa v vsebini današnjih radijskih in televizijskih poročil, od poročanja o vojnih dogodkih do črne kronike in še česa.
Greh je tudi zadeva, ki jo človek v svojem naravnem stanju ni pripravljen priznati. Boji se, da bo s tem izgubil del sebe. Res je, kdorkoli prizna svoj greh na nek način izgubi, ne le del, ampak vsega starega sebe (odštevši svoj materialni del).
Da bi se ljudje izognili priznanju, se tolažijo z izjavami, kot so: "Nič slabega nisem storil. Vedno sem si prizadeval biti dober. Vedno sem hotel biti pošten. Vedno sem se trudil, da bi pomagal sočloveku." Če malo natančneje analiziramo navedene izjave, lahko hitro ugotovimo, da je ta človek res iskren, saj prizna, da si prizadeva, hoče, se trudi. Ampak, je to dovolj? Je neko prizadevanje, trud, hotenje že dejanska dobrota, poštenost, pomoč? Ali neko prizadevanje ali hotenje že zagotavlja, da je cilj dosežen?
Svet zelo spoštuje trud in prizadevanje. Nič nimam proti temu. Z žalostjo pa se vedno soočamo z dejstvom, da cilji nikoli niso resnično doseženi.
Ljudje so rekli: "Ko bomo vrgli fevdalizem in vladarski absolutizem, se bo začel napredek in sreča za vse ljudi." Se je to uresničilo?
Potem so rekli: "Treba je odpraviti kapitalizem in raj na zemlji se bo odprl." In nič ni bilo iz raja.
Pa so se spet spomnili: "Demokracija in tržno gospodarstvo bosta rešila vse probleme." Seveda jih nista in jih tudi ne bosta. Reševala jih bosta, rešila pa ne.
Zdaj se spet pojavljajo nekateri, ki nasprotujejo globalizaciji in vidijo v kapitalizmu krivca za vse slabo. Lahko jim zagotovim, da se bo ponovila stara zgodba: bistveni problem ne bo rešen.
Kje je torej napaka v tovrstnem razmišljanju? Vse te teorije gradijo na predpostavki, da je človek v bistvu dober. Vse odmišljajo ali celo vehementno zanikajo faktor, ki mu pravimo greh. Nobena od teh iluzornih teorij se ne spoprime z bistvom človeka, kakršen je tukaj in zdaj: "Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?" (Jer 27,9 SSP) Le kdo lahko povsem pošteno do sebe in drugih odgovori: "Jaz", če mu zastavimo naslednje preprosto vprašanje: "Kdo more reči: Moje srce je čisto, prost sem svojega greha? " (Prg 20,9 SSP) Ni ga bilo in ga ne bo... Vsak se samo trudi, prizadeva, hoče, želi...
Ampak to je v Božjih očeh toliko kot nič. Prerok Izaija je na to gledal takole: "In vsi vkup smo postali kakor neznažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja." (Iz 64,6 CHR) Toliko. Lahko Bog tolerira takšno "pravičnost"?
Nekateri pravijo: "Ne morem verjeti v Boga, ki dopušča, da se dogajajo tako grozne stvari." Odkrito povedano, tudi jaz ne. Sveto pismo nas uči, da gre na začetku človeškega rodu za neko usodno izbiro, ki je obrnila tok zgodovine. Med Bogom in grehom je prvi človeški par izbral greh. In zadeva je šla naprej. Zanimivo je tudi govorjenje nekaterih, ki pravijo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Res je bil ustvarjen po Božji podobi, ampak s prvim grehom je bila tista podoba močno iznakažena. Človek ne nosi v sebi podobe Boga, ampak groteskno karikaturo Boga. Človek je uporno bitje, je "incurvatus in se ipso" (zakrivljen vase), kot pravi stari Luther. Človek je sebičnež. Nikogar ni treba učiti sebičnosti. Taki smo že po naravi. Učiti nas je treba velikodušnosti. Treba se je truditi, prizadevati, ker pač neke stvari niso več v naši moči, ampak človek se ne more odrešiti s svojim trudom ali prizadevanjem. Tovrstni uspehi so tolikšni, kot bi se prijeli za ušesa in se tako poskušali dvigniti v zrak.
Človeka lahko odreši nekdo drug: Božji Sin Jezus Kristus, ki je odvzel greh sveta. On vabi k sebi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20 SSP)
(1) Martin Luther, Tukaj stojim, teološko politični spisi [izbral prevedel in uredil [ter] spremna beseda Božidar Debenjak]. Ljubljana, Krtina, 2002, s. 20.
Bolj na začetku tega meseca sem bral peto poglavje Druge knjige kraljev. Posebej sem bil pozoren na 13. vrstico, ki se glasi takole:
