Luthrova prispodoba o Bibliji

Sveto pismo je izjemen vodnjak. Bolj ko iz njega zajemaš in piješ, bolj si žejen. 

~ Martin Luther

Dokaz za Božjo ljubezen

Če hočemo dokaz za Božjo ljubezen do nas, se moramo najprej ozreti na križ, kjer je Bog daroval svojega Sina kot žrtev za naše grehe. Kalvarija je objektivni, absolutni in neizpodbitni dokaz Božje ljubezni do nas. 

. 

. ~ Jerry Bridges

Za kaj je šlo pri reformaciji?

Ne nameravamo uvajati nobenih novotarij, ampak smo se raje vrnili k izviru čistega in apostolskega nauka... Ohranjamo kontinuiteto, občestvo in bratstvo z vsemi svetimi očeti in škofi, ki so bili resnično pravoverni... Mi nismo zavrgli cerkve, ampak smo se vanjo vrnili. 

~ Peter Mučenec Vermigli

Jezus Kristus sam je veselo oznanilo

Kristjan nisem zato,  ker bi mislil,  da lahko hodim po Jezusovih stopinjah, ampak zato, ker je On edini, ki me lahko nosi. Jaz nisem evangelij. Jezus Kristus - edini, On je evangelij! Njegova zgodba me rešuje, toda ne le zato, ker mi prinaša opravičenje, ampak tako, da me krščuje v svoje od mrtvih vstalo življenje. 

~ Michael Horton

Pet pomembnih resnic

1. Življenje je kratko.
2. Greh prinaša posledice.
3. Smrt zanesljivo pride.
4. Pekel nima izhodov.
5. Edino Jezus rešuje.

"Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23)

Rich Bitterman

Ob dnevu državnosti

Ker danes praznujemo državni praznik, dan državnosti, je prav, da spet obudimo spomin na to, kakšen odnos naj bi imel evangelijski kristjan do države. 

Od države vsi državljani nekaj pričakujemo, nekateri manj drugi več nekateri pa celo preveč. V Ameriki poznajo pregovor, ki se glasi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj modro. Italijanski fašistični diktator Mussolini je  dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tukaj gre za tipičen primer pobožanstvenja in  malikovanja države. Takšna totalitarna država ti rada zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, če nam je to všeč ali ne, pa ne zato, ker bi bili ljudje tako dobri, ampak zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti in države. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki s kalašnikovimi  terorizirali ljudi, ali pa brezvladja v Somaliji in Libiji ter drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike na enak način, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, v kateri živi. Prerok Jeremija je judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu polagal  na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  nikakršno nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga v velikem številu preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast namreč manj ali bolj teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Povsod tam, kjer je ta oblast totalna, oziroma totalitarna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, saj daje cerkvi določeno avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Tako so  princip sola Scriptura v praksi zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Danes imamo marsikje situacijo, ki postaja, vsaj kar se splošne moralnosti tiče, vse bolj podobna tisti v rimskem času, ali pa jo je v tem pogledu že celo presegla. Tudi oblast v takih državah postaja vse bolj sovražna klasičnemu krščanstvu in svetopisemski etiki in bi se rada, kljub ločenosti cerkve in države, mešala v stvari, ki se tičejo cerkve. Takšni oblasti je treba sporočati: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Tistega, čemur pravi Bog greh, ne moremo in ne smemo šteti kot krepost, ne glede na to, da nas potem svet zmerja s takšnimi in drugačnimi "fobi". 

Imamo pa tudi cerkve, ki bi rade izvajale posvetno politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se ukvarjajo s politiko, postanejo tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo previden, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele njegove dejanske spodrsljaje. 

Tukaj sem navrgel nekaj prigodnih misli ob državnem prazniku. Naj torej končam z mislijo, oblikovano prosto po Trubarju: za vse  državljane naše zemeljske domovine Slovenije prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.  To je tisto, kar v tem trenutku in vselej najbolj potrebujemo! 

Ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča

Ob petstoti obletnici rojstva slovenskega slovničarja Adama Bohoriča je RTV Slovenija posnela prigodni izobraževalno-dokumentarni film.  Bohorič sodi, poleg Trubarja in Dalmatina, med tri najbolj znane osebe slovenske reformacije, oziroma štiri, če štejemo zraven tudi Krelja. Film  si lahko ogledate na spodnji povezavi. 

KLIK za dostop do filma >>>

Zamenjava

Jezus je sprejel naše prekletstvo. Mi prejemamo njegov blagoslov. 

~ Angelo Valle

Kje najdete mir

Resničnega miru ne najdete drugje kot v Kristusu. 

~ Jean Calvin

Od česa je odvisna sreča

O, ko bi ljudje doumeli, da sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od stanja srca. 

~ J. C. Ryle

Hoja z Bogom

Hoja z Bogom zahteva od tebe, da se ločiš od množice. Iti moraš v nasprotni smeri in potovati z maloštevilnimi. 

~ Steven Lawson

Najboljše zdravilo

Dotik  Jezusove prebodene roke je najboljše zdravilo za strto srce.

 ~Charles Spurgeon 

Skozi ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: "Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?" On pa jim je dejal: 24 "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' 27 toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji."     (Lk 13,22-30

Danes je zelo popularna hindujska zgodba, ki govori o štirih slepcih, ki so otipavali vsak po en del slona in se niso mogli zediniti, katero žival otipavajo. Nauk zgodbe, ki nam lepo predstavlja bistvo hinduizma,  je ta, da je Bog sicer eden, a da ga vsak  dojema na drug način, zato naj bi bile  v bistvu vse religije prave.  To izražajo tudi s pregovorom, da na na vrh gore vodi nešteto poti, enako da vodijo k Bogu vse religije. To mnenje se je preko new agea razširilo preko sveta in se  v zadnjem času močno zasidralo v tako imenovanih  postkrščanskih okoljih.

Jezus  tega seveda nikoli ni učil. On je rekel: "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata." (Lk 13,24)  Kdo ali kaj pa so ta vrata? On nam odgovarja: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Jezus ni rekel, da vodi v zveličanje nešteto vrat, ampak le ena. In ta ena in edina vrata so on. Stranskih ali  zadnjih  vrat nam nikjer ne obljublja. Mnogi sicer pravijo, da je tako razmišljanje zelo ozko in današnjemu času neštetih resnic neprimerno, kar pravzaprav dejansko drži, kajti tudi vrata, o katerih tukaj govorimo, so ozka, resnica pa ena sama: Jezus. Skozi ta vrata ne more nihče vstopiti s svojo lastno pravičnostjo, ki velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (Iz 64,5).  Vstopajo lahko le tisti, ki verujejo v Jezusovo na križu dovršeno delo odrešenja in so po veri vanj odrešeni bremena greha.  Pri tem ne more nikomur pomagati niti dejstvo, da je v živo  videl, oziroma gledal in poslušal Jezusa, kako oznanja evangelij, ozdravlja bolne in dela čudeže. Eno je Jezusa videti in gledati, kar je bil privilegij  mnogih ljudi širom Palestine, ki so živeli v njegovem času, drugo pa pomeni Jezusa poznati in od njega dobiti popolno odpuščanje vseh grehov.  Velik del (ali celo večina)  pripadnikov Božjega izvoljenega ljudstva, ni verovala vanj in je pogubljena. Po drugi strani je veliko takih, ki so prišli od vzhoda in zahoda, od severa in juga (Lk 13,29) ter so po milosti in veri v njegovo odrešenjsko delo postali dediči Božjega kraljestva.

Žal je v mnogih cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske,  zelo malo evangelija in zelo veliko postave. V njih pomenijo ozka vrata to, da veruješ in delaš taka dejanja, ki so Bogu všeč, oziroma jih Bog pričakuje od nas.  Zato so glede sistema vera - dela zelo podobne rimskokatoliški cerkvi. Ampak tu sploh ne gre za ozka vrata v evangeljskem smislu.  Kdor malo polista po Novi zavezi in se zaustavi pri Jn 10, 9, najde tam naslednjo Jezusovo izjavo, ki je odgovor na vprašanje, kaj so ozka vrata. Tam pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." Sam Jezus je torej izjavil, da je on  vrata, skozi katera stopajo odrešeni. Drugih vrat ni. 

Vrata so res ozka in ena sama, toda sam Jezus nam obljublja: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6,37) Na drugem mestu pa govori: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi." (Jn 3,17.18a)  Zato prosim Božje milosti za vse, ki to berete,  da bi mogli vstopiti skozi ozka vrata, ki vodijo v večno življenje!

O samopravičnosti

Človek, ki je zadovoljen s svojo lastno pravičnostjo, ne ceni Kristusa.

~ Thomas Manton

Božja beseda in reformacija

Luther in Calvin nista bila tista, ki sta reformirala cerkev. Božja beseda  je reformirala cerkev.

~ Robert Godfrey

Nimamo česa prilagajati

Svojega Svetega pisma ne bomo prilagajali temu veku, ampak bomo, če Bog da, ta vek prilagodili Svetemu pismu. 

~ Charles Spurgeon

Varno mesto

Edino varno mesto za ovce je ob pastirju, saj se hudič ne boji ovc, boji se Pastirja. 

~ A.W. Tozer

Kje najti Boga

Boga iščemo povsod, a ga nikjer ne najdemo, ker ga ne iščemo v Kristusu. 

~ Martin Luther

Substitucija

Vse v nas, kar si zasluži obsodbo, je bilo, namesto na nas, obsojeno na našem Odrešeniku.

~ Justin Perdue

O bogatašu in Lazarju ter njuna večna usoda

"Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: 'Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.' 25 Abraham mu je rekel: 'Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.' 27 Nato mu je bogataš rekel: 'Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!' 29 Abraham mu je dejal: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' 30 Ta pa mu je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.'" (Lk 16,19-31)

Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju med najbolj znane Jezusove prilike. Prva stvar, ki nam lahko takoj pade v oči, je ta, da je v njej  osebno imenovan samo eden od glavnih protagonistov, iz česar lahko sklepamo, da gre za dogodek iz resničnega življenja. Zanimivo je tudi  to, da je bil   poimensko omenjen tisti, ki je bil rešen. Obstaja seveda več razlag prilike, odvisno od osebnih preferenc razlagalcev, med katere sodijo na primer take, ki so jih skovali agitatorji socialnega "evangelija", teologije osvoboditve in kar je še takega. 

Seveda se ob priliki poraja kar nekaj vprašanj, na primer, zakaj je prišel bogatin v pekel, Lazar pa v Abrahamovo naročje. Asketsko usmerjeni bodo rekli, da zato, ker je prvi na tem svetu užival, drugi pa trpel. Socialno občutljivi bodo rekli, da zato, ker se prvi ni zmenil za reveža pred svojimi vrati, drugi pa si je zaradi krivic, ki jih je dan za dnem doživljal, zaslužil priti v Abrahamovo naročje. V obeh primerih gre  za zaslužnost trpečega, zapostavljenega, oziroma zatiranega, kot bi se temu reklo v prebujenjskem (woke) žargonu. V resnici pa ne gre za to, saj nam Jezus v priliki ne ponuja nobenega neposrednega odgovora na to vprašanje. Kakorkoli že, iz širšega konteksta Biblije je jasno razvidno, da se nihče ne odreši po lastnem trpljenju,  prizadevanju in zasluženju, ampak samo po milosti, ki nam jo je prislužil Kristus in jo lahko prejmemo preko vere (cf. Rim 1,18. 3,22. Gal 2,15. Ef 2,8. Itn.).  

Težko verjamem, da omenjeni bogataš ne bi "nekaj"  veroval, vendar je treba poudariti, da vsaka vera ne rešuje. Sv. Jakob pravi: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19) Obstajajo torej vrste "vere", ki nič ne pomagajo. Lahko verujete v obstoj nekega božanstva, a vam to nič ne pomaga. Omenjeni bogataš je najbrž verjel v obstoj Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga. Verjetno je celo izvrševal predpisane verske dolžnosti, a mu to vseeno ni nič pomagalo. Njegova "vera" je bila prazna, ker je dajal prednost polnjenju svojega trebuha. Njegove prioritete so bile podobne prioritetam sodobnega slehernika. Če bi Jezus danes povedal to priliko, bi  morda njen začetek formuliral nekako takole: "Živel je bogataš. Oblačil se je v izbrane Cardinove kroje, na roki nosil uro znamke Rolex, se prevažal z mercedesom ali z lastno jahto, hodil je v najekskluzivnejše restavracije, pil izbrane šampanjce in viskije ter bival v najrazkošnejših in temu primerno dragih hotelih. O njem so poročali vsi mogoči mediji po svetu."  Morda bi še omenil, da  je   bogataš tu in tam, ali celo  redno zahajal v cerkev, pogrebni obred zanj pa opravil kakšen škof ali ugledni pastor...

Na drugi strani imamo ubogega Lazarja, čigar duh  je po smrti pristal v "Abrahamovem naročju". Kot sem že povedal, njegovo ime ni brez razloga navedeno v priliki. Bog namreč pozna svoje po imenu, saj je rekel Mojzesu: "Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh." (2Mz 33,12b) Prerok Izaija pa pravi: "Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si." (Iz 43,1b) pri Pavlu beremo:  "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) Obstaja torej kategorija ljudi, ki jih Bog pozna po imenu.  Poznati nekoga po imenu pomeni v bibličnem jeziku tesno skupnost s to osebo (seveda pozna tudi imena drugih, a v drugačnem smislu). Dalje, Lazarjevo življenje je bilo polno trpljenja in žalosti. Modri Salomon je napisal: "Bolje je hoditi v hišo žalovanja, kakor hoditi v hišo gostije: kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu." (Prd 7,2) Salomon zagotovo ni bil kak zagrenjeni sovražnik veselja. S tem je povedal, da je srečanje s smrtjo v naši okolici za nas zelo koristno, saj nas spomni na našo minljivost, veseljačenje pa pomeni beg pred neizbežno resničnostjo. Lazar ni imel  nobene možnosti za zabavo. Kot je razvidno iz prilike, so bili njegovi edini obiskovalci psi, ki so lizali njegove rane. Toda Bog ima svoje kriterije. Njega ne gane naša hiša, avtomobil, količina denarja na bančnem računu in podobno.  Božje kraljestvo deluje kot narobe obrnjeno človeško kraljestvo. Kar je pri nas na vrhu, je lahko pri Bogu na dnu in obratno.  Zato pravi apostol Jakob: "Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo?" (Jak 2,5) 

Je torej treba biti reven, da bi se lahko odrešil. Ne, toda dejstvo je, da se ljudje ki nekaj pomenijo in ki nekaj imajo, zelo radi zanašajo na tisto, kar so in na tisto, kar imajo.  V tem primeru je njihov bog njihova titula, znanje, premoženje, spolnost in kar je še takega. Danes je celo popularno čaščenje določenih spolnih usmerjenosti, kar je greh.  Vse to skupaj ni nič drugega kot malikovalstvo. Malikovalstvo je  precej širša stvar, kot čaščenje takih in drugačnih podob. Pomembno je torej, kje so naše prioritete in v koga ali kaj polagamo svoje zaupanje. Če bi bogataš polagal svoje zaupanje v Boga, ne v svoje bogastvo in uživaštvo, bi se njegova zgodba popolnoma drugače iztekla. Če bi veroval Bogu, bi ravnal z ubogim Lazarjem vsaj približno tako tako, kot pričakuje Bog: "Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"  (Iz 58,6.7) Omenjeni bogataš se ne bi odrešil, ker bi nahranil, oblekel in oskrbel Lazarja, ampak bi ga nahranil, oblekel in oskrbel, če bi bil bogataš odrešen. Toda zadeva je bila žal drugačna. Zaradi napačnih prioritet je mož zamočil na celi črti, tako na tem kot na onem svetu.

Še na en nauk prilike bi rad opozoril. Po smrti ne bo možno popraviti, kar smo dokončno  pokvarili na tem svetu. Kdor polaga svoje zaupanje v premoženje, svoje sposobnosti, zabavo in vse mogoče potrebne in nepotrebne stvari,  bo končal enako kot bogataš v zgornji priliki. Bogastvo ni pogoj za pogubljenje, enako kot ni revščina in trpljenje pogoj za zveličanje. Edini pogoj za zveličanje je naša vera, oziroma trdno zaupanje v to, da je Kristus v nekem trenutku umrl za naše grehe in tretji dan vstal za naše opravičenje. V njem in v njegovem imenu imamo popolno odpuščanje vseh grehov.  Lazar ni bil brez greha, toda očitno je veroval. Ker je bil Jud, je poznal Odrešenika le skozi sence in predpodobe, ki jih je ponujala Stara zaveza, kajti Nova zaveza še ni nastopila. Psalmist vabi: "Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče." (Ps 62,9), Gospod Jezus Kristus pa zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  To je Božja ponudba in Božji dar. Ta dar nič ne stane, da pa neskončno veliko.

Ko smešnice postajajo resničnost

Ekipa Monty Python je pred skoraj 45 leti "preroško" napovedala tisto, kar se danes dogaja. Čemur smo se takrat smejali, postaja danes distopična resničnost, pa tudi smeh ob tem ni več zaželen. 

Kdor išče odpuščanje, ta ga najde

Če je Jezus čutil usmiljenje do tistih, ki so mu pljuvali v obraz in mu zabijali žeblje skozi roke in noge, se lahko usmili tudi tebe. Če se Jezusovo srce nagiba k izkazovanju usmiljenja celo do takih, ki se norčujejo iz odrešenja in nimajo pojma o moči njegove krvi, ali ne bo še bolj usmiljen do teh, ki iščejo njegovega odpuščanja? Jezus je dosti bolj pripravljen odpuščati, kot smo mi pripravljeni odpuščanje sprejeti.

~ WILLIAM BOEKESTEIN

Ob dnevu Primoža Trubarja

[V] naših cerkvah se lepo, čisto in razumljivo poučuje in govori iz Svetega pisma, da nam je odpuščanje grehov dano in podarjeno zanesljivo in gotovo brez vsakega našega dobrega dejanja in zasluženja, samo iz Božje milosti in usmiljenja, zavoljo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Brez dvoma pa je malikovanje, kadar se upanje postavi na lastno dejanje in na človeška dela[...] 

~ Primož Trubar

Iz: Primož Trubar,  Cerkveni red (1564).  ZRC SAZU in Združenje Trubarjev forum 2014. S. 69.

Božji učinkoviti klic

Klic je dejanje Božje milosti v Kristusu, s katerim kliče Bog ljudi, ki so mrtvi v grehu in pogubljeni v Adamu, preko oznanjevanja evangelija in skozi moč Svetega Duha, v zedinjenje s Kristusom in v odrešenje, ki ga dobimo v Njem. 

~ François Turrettini

Moč Božje besede

 Ena sama Božja beseda je zmožna narediti za poživitev žalostne duše več kot deset tisoč človeških besed. 

~ John Flavel

Ob rob nekim trenutnim trendom

Razlike med moškimi in ženskami so bile od samega začetka Božja zamisel.

          Neupoštevanje, podcenjevanje in zavračanje razlik med moškimi in ženskami pomeni zavračanje te stvarjenjske zamisli ter Boga kot načrtovalca. 

~ Kevin DeJong

 

Trubar o Sveti Trojici

 ZAKAJ NAJ V BOŽANSTVU SPOZNAVAMO

tri imena ali tri osebe, jih slavimo,

molimo in k njim kličemo; in samo

k njim, ne več ne

manj?

ODGOVOR:

Zato in zavoljo tega, ker je mogoče Božje bistvo in Božjo voljo spoznati samo tako, kakor se je Bog sam razodel ljudem in se jim dal spoznati. Poznavanje in razodetje Boga je pogosto zaobjeto in prikazano v Svetem pismu; v največji meri in najbolj očitno pri Kristusovem krstu. Tam se je pokazala vsaka oseba posebej. Sin je stal ob Jordanu, Oče je govoril iz nebes: "To je moj ljubljeni Sin." Sveti Duh se je spustil nad Kristusa v podobi goloba (Mt 3, Lk 3, Mk 1, Jn 1). In ker Kristus zapoveduje krščevati v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Prav tako v veroizpovedih.

          Treba je tudi prav razumeti besedo oseba ali ime v božanstvu: da oseba ali ime ni kaka izmišljena ali mrtva reč, ki bi se spreminjala ali bila odvisna od česa drugega. To je namreč svobodna, živa, razumna vsemogočna stvar, ki nikogar ne potrebuje, je neodvisna in samozadostna, kakor je človek ena oseba, samo njegovo telo pa ni oseba, zakaj telo je odvisno od plemenitejše narave in stvari, od duše. In ko se duša loči od telesa, tedaj telo umre in segnije. 

Iz: Primož Trubar,  Cerkveni red (1564).  ZRC SAZU in Združenje Trubarjev forum 2014. S. 25. 

Ob Božjem vodstvu

Redkokdaj vem, kam me vodi moja življenjska pot. Toda, ko se ozrem nazaj, vidim, da je Bog vodil vsak moj korak, ne da bi se jaz tega zavedal. 

~ A. W. Tozer

Substitucija po Sproulu

Kristus ni le prevzel naše grehe, naše dolgove in naše slabosti, ampak nam hkrati daje svojo poslušnost, svoje dobrine in svoje zasluge. 

~ R. C. Sproul

Da se ne pozabi

Priprava na naš poslednji dan mora biti naše vsakdanje življenjsko opravilo. 

~ Matthew Henry