Ob dnevu državnosti

Ker danes praznujemo državni praznik, dan državnosti, je prav, da spet obudimo spomin na to, kakšen odnos naj bi imel evangelijski kristjan do države. 

Od države vsi državljani nekaj pričakujemo, nekateri manj drugi več nekateri pa celo preveč. V Ameriki poznajo pregovor, ki se glasi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj modro. Italijanski fašistični diktator Mussolini je  dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tukaj gre za tipičen primer pobožanstvenja in  malikovanja države. Takšna totalitarna država ti rada zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, če nam je to všeč ali ne, pa ne zato, ker bi bili ljudje tako dobri, ampak zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti in države. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki s kalašnikovimi  terorizirali ljudi, ali pa brezvladja v Somaliji in Libiji ter drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike na enak način, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, v kateri živi. Prerok Jeremija je judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu polagal  na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  nikakršno nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga v velikem številu preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast namreč manj ali bolj teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Povsod tam, kjer je ta oblast totalna, oziroma totalitarna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, saj daje cerkvi določeno avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Tako so  princip sola Scriptura v praksi zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Danes imamo marsikje situacijo, ki postaja, vsaj kar se splošne moralnosti tiče, vse bolj podobna tisti v rimskem času, ali pa jo je v tem pogledu že celo presegla. Tudi oblast v takih državah postaja vse bolj sovražna klasičnemu krščanstvu in svetopisemski etiki in bi se rada, kljub ločenosti cerkve in države, mešala v stvari, ki se tičejo cerkve. Takšni oblasti je treba sporočati: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Tistega, čemur pravi Bog greh, ne moremo in ne smemo šteti kot krepost, ne glede na to, da nas potem svet zmerja s takšnimi in drugačnimi "fobi". 

Imamo pa tudi cerkve, ki bi rade izvajale posvetno politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se ukvarjajo s politiko, postanejo tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo previden, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele njegove dejanske spodrsljaje. 

Tukaj sem navrgel nekaj prigodnih misli ob državnem prazniku. Naj torej končam z mislijo, oblikovano prosto po Trubarju: za vse  državljane naše zemeljske domovine Slovenije prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.  To je tisto, kar v tem trenutku in vselej najbolj potrebujemo!