O nujnosti reformiranja cerkve

 

Ko se je reformacija v 16. stoletju soočila z nasprotovanjem, je Jean Calvin leta 1544 napisal razpravo z naslovom O nujnosti reformiranja cerkve. Razpravo je posvetil cesarju Svetega Rimskega cesarstva Karlu V.  in drugim udeležencem državnega zbora, ki se je tedaj sestal v Speyerju. 

Dr. W. Robert Godfrey je v svoji seriji krajših predavanj s skupnim  naslovom O nujnosti reformiranja cerkve nekoč in danes, ki jo je sestavil na osnovi omenjenega Calvinovega spisa,  povzel razloge za reformacijo v 16. stoletju in hkrati pokazal, da je omenjena razprava aktualna tudi za cerkev v današnjem času... 

Povezave za dostop do posameznih predavanj:

NUJNOST ZA REFORMACIJO NEKOČ >>>

REFORMIRANJE SOTERIOLOGIJE >>>

REFORMIRANJE ZAKRAMENTOV >>> 

REFORMIRANJE UPRAVLJANJA CERKVE >>> 

KAJ JE  DANES NUJNO POTREBNO >>>

 

Je reformacija končana?

Včasih rečem v šali, da imamo na Slovenskem tri ali štiri vrste protestantov: take, ki so to iz prepričanja, druge, ki so to zaradi tradicije in inercije, tretje,  ki jim je protestantizem všeč iz kulturno-jezikovnih razlogov in četrte, ki so to iz žlehtnobe (nalašč uporabljam izraz, ki ima v SSKJ kvalifikator (nižje pog.).  Ta zadnja kategorija je "protestantska" predvsem iz kljubovanja ali celo sovraštva do najštevilčnejše verske skupnosti na Slovenskem. 

Najštevilčnejša verska skupnost pri nas in drugod po svetu seveda ne vidi posebnega razloga, da bi ji bil praznik reformacije povšeči, kar je povsem razumljivo.  Po mnenju bolj zagnanih pripadnikov rimske cerkve smo protestanti tako rekoč krivi  skoraj za vse, kar je slabega na tem svetu. Zadnjič sem na YouTubeu  poslušal pogovor z E. Michaelom Jonesom (VIR), v katerem omenjeni gospod pravi, kako je reformacija v Skandinaviji in drugod kriva, da so državne cerkve v teh deželah doživele kolaps in podobno.  Dejstvo je, da precej tega, kar je rekel  E. Michael Jones drži. Drži namreč to, da zveza med prižnico (ali oltarjem) in prestolom na dolgi rok nikoli ni prinesla nič dobrega, kar velja tako za protestantske kot za rimskokatoliške dežele. Je pa omenjeni gospod namerno ali nenamerno spregledal probleme na svoji strani. Če namreč pogledamo na drugo stran Tibere, je povsem zamolčal hitro razkristjanjenje katoliške Irske, Belgije, ali npr. Francije, ki so jo  rimski papeži nekoč imenovali "najstarejša hči cerkve". Zadeva torej le ni tako preprosta in enostranska,  kot pravi E. Michael Jones. 

Pa preidimo k stvari. Reformacija ni le stvar 31. oktobra 1517 ali katerega koli datuma ali s tem povezanega dogodka, ampak nekaj, kar bi moralo biti povsem vsakdanje. Jezusov predhodnik Janez Krstnik je nastopil svojo preroško službo s pozivom: "Spreobrnite se!" (cf.  Mt 3,1.2), za njim pa je z enakimi besedami pričel svojo zemeljsko službo naš Gospod Jezus Kristus (cf. Mt 4,17). Na te  besede se je skliceval tudi Martin Luther  na začetku svojih znamenitih  95 tez. Reformacija torej ni nek pojav kar tako, ampak se začne s spreobrnitvijo posameznika. Le-to je Luther domnevno doživel še preden je napisal svojih 95 tez v obrambo evangelijske resnice proti popačevalcem in cerkvenim dobičkarjem.

Kaj reformacija dejansko je, ve v resnici le kristjan, ki se zaveda naslednjega dejstva, zapisanega v Heidelberškem katekizmu: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa  ki je s svojo dragoceno krvjo  poplačal vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti  ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu."

Mi sicer lahko govorimo o reformaciji z različnih stališč: kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega, literarnega, ampak to ni bistvo reformacije. Prva slovenska knjiga ni bistvo reformacije na Slovenskem, je pa njena nujna posledica.  Višja stopnja pismenosti v prejšnjih stoletjih v protestantskih deželah ni bila bistvo reformacije, ampak njena nujna posledica. Reformatorji so  zahtevali, naj vsak vernik bere Sveto pismo, nepismeni pa ne morejo brati. Od tod napredek splošnega šolstva v protestantskih državah. Vsaka pozitivna stvar prinaša pozitivne posledice. Bistvo reformacije je v globokem zavedanju posameznikove grešnosti  in  njegovem srečanju z Božjo milostjo, ki  jo lahko  pridobiš po veri, katere edini normativ je Sveto pismo.

V Luthrovem času so se ljudje še zelo dobro zavedali svoje grešnosti. Ker jim srednjeveška  (enako kot danes rimska) cerkev ni dajala nobene notranje gotovosti zveličanja, so bili še posebej prestrašeni. V ta svet strahu pred peklom so vstopali razni šarlatani, kot sta bila kardinal Albreht Brandenburški in dominikanec Johannes Tetzel, ki sta razvila kupčijo s papeškimi odpustki. Seveda  je ta odpustkovna kuhinja  izvirala z dvora "svetega očeta" Leona X.  Kakorkoli, prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov, s katerimi so bili obteženi. Pri tem seveda niso vedeli, da je njihovo odrešenje na dosegu rok, da je potrebno le trdno zaupanje v Kristusa,  vedeti pa niso mogli, ker niso mogli brati Svetega pisma.

Danes je drugačen čas. Ljudje pri nas sicer znajo brati, a jih njihova grešnost v glavnem  ne skrbi. Duh časa pravi: "Bodi sam/a svoj/a! Delaj tisto, kar hočeš! Uresničuj se!" Pri tem gre v resnici za nekaj, kar je vsakemu človeku lastno od padca sem: biti kakor Bog, biti Bog, sam svoj bog ali boginja (cf. 1Mz 3,5).  Današnja selfi kultura to še posebej poudarja. Če se ozremo na cerkveno sceno, ni zadeva, žal, nič kaj bistveno drugačna. 

 

Rimski škof Bergoglio govori o vsesplošnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi enako, kot to počnejo framasoni. Iz tega sledi, da so vsi ljudje Božji otroci. Toda rimska cerkev ni vedno učila tega. V predrugovatikanskem katekizmu beremo: "Sveti krst je [...] zakrament, ki nas prerodi v otroke božje."  (VIR, s. 86) S tem stavkom se lahko reformirani le delno strinjamo, je pa še vedno bolj pravilen, kot to da naj bi bili vsi ljudje Božji otroci. Omenjeni rimski škof zelo rad daje različne kontroverzne izjave, v zadnjem času npr. glede civilnih zvez istospolnih, kar morajo potem njegovi tiskovni predstavniki sofistično prevesti v jezik, ki je v duhu katoliške moralke in tradicije. Povedo nam, da se je iz papeževih ust sicer res slišalo A, ampak avtor naj bi s tem v resnici mislil ne-A.  To je skregano z logiko, ki pravi, da A ne more biti ne-A. Lansko leto se je ob amazonski sinodi v Vatikanu in različnih rimskih bazilikah zgodil škandal, ko so tam častili pogansko boginjo Pachamamo, kar je spet močan zdrs. Itn., itn.  Zaenkrat dovolj  o nereformirani rimski cerkvi!

 

Ampak nič boljše ni v cerkvah, ki izhajajo iz reformacije, ali pa tistih, ki so dedinje reformacije. Na ultraliberalnem Union teološkem seminarju v New Yorku, kjer šolajo prezbiterijanske in episkopalne služitelje,  so se lani ob neki priložnosti profesorji in študentje izpovedovali in opravičevali rastlinam, o čemer sem pisal v članku Sveta solata.  Tu imamo zopet primer  poganskega čaščenja stvarstva, ki ni nič boljši od čaščenja Pachamame. Za srednjeveško cerkev in njeno sodobno kontinuiteto je značilen misticizem, toda na žalost ne le zanjo. Cerkve, ki so izšle iz reformacije, so nekoč učile princip sola Scriptura, kar pomeni, da je  Sveto pismo zadnji in najvišji arbiter v stvareh vere in morale. Danes sicer pravijo: "Res je, Biblija je pomemben, ali celo poglavitni vir, ampak prisluhniti moramo sodobnemu svetu in/ali Svetemu Duhu, da bomo prav razumeli, kaj hoče Bog od nas v teh časih, kajti danes so čisto drugačni časi kot pred 500 ali 2000 leti."  Tole se sliši  zelo podobno, kot govorijo  v rimski cerkvi.  Nič kaj bistveno drugače ni v mnogih denominacijah, ki same sebi pravijo evangelijske.  Tako danes v cerkvah  poslušamo nekaj, čemur se reče moralistični terapevtski deizem ali pa moralka. Nista torej le Rim in Konstantinopel potrebna reformacije, ampak večji del cerkva, ki pripadajo protestantskemu spektru in se hvalijo, da izhajajo iz reformacije, oziroma, da so njene dedinje: "'V poslednjem času bodo nastopili zasmehovalci, ki bodo živeli po svojih brezbožnih poželenjih.' Prav ti so tisti, ki povzročajo razkole, duševni ljudje, ki nimajo Duha." (Jud 1,18.19 Dejstvo je, da vsi skupaj potrebujemo več evangelija, tistega dobrega starega robustnega evangelija, ki pravi, da smo  ljudje po naravi otroci Božje jeze (ne Božji otroci!), toda Bog je svet ljubil,  zaradi česar je bil Kristus predan v smrt za naše grehe in je vstal zaradi našega opravičenja; kdor vanj veruje, ima večno življenje. (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4 Jn 3,14-16.)  Kdor veruje v Jezusa in trdno zaupa v njegovo na križu dokončano delo, je Božji otrok in je odrešen že tukaj in zdaj. To je srce evangelija.

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je reformacija končana. Že sv. Avguštin je rekel: "Ecclesia semper reformanda est," ali po naše, da se mora cerkev ves čas reformirati. To ne pomeni, da bi morala  kar naprej izumljati nove nauke ali se predajati duhu in modi časa ter se oblikovati skladno z njima. Cerkev se mora vseskozi vračati k čistemu viru nauka in prakse, ki je Sveto pismo, na drugem mestu pa k starim veroizpovedim (apostolska, nikejska...) in veroizpovednim spisom, ki predstavljakjo povzetek  nauka Svetega pisma. Reformacija danes še zdaleč ni končana. Stanje v cerkvi na zahodu ni nič boljše, kot je bilo v 16. stoletju. Pa ne le zato. Prava cerkev nenehno oznanja celotno Božjo voljo, ki se izraža skozi postavo in evangelij: postava nam postavi diagnozo (greh), evangelij nam da zdravilo (Kristusa, po krivici usmrčenega in od mrtvih vstalega). Reformacija se začne z reformacijo srca posameznika,  cerkev pa se sestoji iz spreobrnjenih grešnikov. Kjer se ne oznanja spreobrnjenje, cerkve propadajo. Zato se bo reformacija končala šele ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko pride "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved.

 

Irenej o izvoru evangelija

Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere.

~sv. Irenej Lyonski

 

Kristusova zmaga

Na tem temelji moje prepričanje. Vem namreč, da je moj Gospod Kristus premagal smrt, greh, pekel in hudiča v moje dobro.   

~Martin Luther

Dobra dela

 

 

Ali so naša (dobra) dela sestavni del odrešenja? Na to pomembno in kontroverzno vprašanje odgovarjata Adriel Sanchez in Michael Horton. 

 

Popolna cerkev

Istega dne, ko najdete popolno cerkev, bo v hipu, ko se ji boste pridružili, postala nepopolna. 

~Charles Spurgeon

Bogastvo in milost

 Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" 18 Jezus mu je odvrnil: "Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! 19 Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!" 20 Rekel mu je: "Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti." 21 Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: "Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!" 22 Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

23 Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: "Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!" 24 Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: "Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! 25 Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." 26 Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: "Kdo se potem more rešiti?" 27 Jezus se je ozrl vanje in rekel: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." 28 Peter pa mu je začel govoriti: "Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj." 29 Jezus je rekel: "Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive 30 in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. 31 Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi."   (Mr 10,17-31)

Zgornji dogodek najdemo opisan v vseh treh sinoptičnih evangelijih.  Ne vemo, kdo je bil tisti človek, ki je prišel ves navdušen k Jezusu in ga povprašal, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Matej pravi, da je šlo za mladeniča (cf. Mt 19,29), Luka pa, da je bil oblastnik (cf. Lk 18,18). Iz tega lahko sklepamo, da je šlo za pomembnega mladega človeka. 

 

Ta mladi pomembnež je torej prihitel k Jezusu, pokleknil predenj in ga vprašal: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mr 10,17) Je hotel mladi mož z "dobrim učiteljem" Jezusu laskati? Se je sploh zavedal, s kom ima v resnici opravka, ali pa je tisti "dobri" izrekel, ker se mu je zdelo, da se to spodobi? Iz Jezusovega odgovora lahko sklepamo, da je šlo prej za laskanje, kot kaj drugega. Toda tudi vprašanje, ki ga je mladenič postavil, je čisto religiozno vprašanje in zelo nevarno: "Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" Zato ga je Jezus preizkusil tako, da mu je naštel nekaj zapovedi. Mladi oblastnik je veselo odgovoril, da vse to izpolnjuje od zgodnje mladosti. Potem ga je naš Gospod dobesedno vrgel pred zid, ko mu je  postavil nemogočo zahtevo: "Pojdi, prodaj vse, razdeli to ubogim in hodi za menoj!" In mladi mož je žalosten odšel.

Zakaj pravim, da je vprašanje, ki ga je postavil mladi oblastnik nevarno? Vprašal je, kaj mora storiti, da si prisluži odrešenje. Zanašal  se je na svoja dela, na izpolnjevanje postave. Toda, če se hoče kdo odrešiti z izpolnjevanjem postave, je strogo dolžan izpolniti vse njene zahteve, zato pravi sv. Pavel: "Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval." (Gal 3,10) Nihče se  ne more odrešiti z izpolnjevanjem zapovedi, kajti najsi smo še tako pridni, nam na koncu  vedno vsaj nekaj zmanjka. Mladi mož je imel veliko premoženje in ga ni hotel izgubiti, povrhu tega je judovska religija tedaj učila, da je bogastvo dokaz Božjega odobravanja. Jezus je zadel v srčiko njegovega problema. 

V nadaljevanju (Mr 10,23 ss.) nas Jezus opozarja na nevarnost bogastva. Tu je uporabil zelo znano prispodobo o kameli in šivankinem ušesu. Glede tega, kaj je mislil s šivankinim ušesom, obstajata dve mnenji. Po enem mnenju naj bi šlo za manjša vrata v jeruzalemskem obzidju, skozi katera je bilo nemogoče vstopiti kameli, ki je bila obložena s tovorom. Ni pa nobenega dokaza, da so ta vrata dejansko obstajala. Sam se zato nagibam k dobesedni razlagi, da je torej šlo za navadno šivankino uho. Zdaj pa razčistimo vprašanje, zakaj je bogatašu tako težko priti v nebeško kraljestvo. Jedro problema pravzaprav niti ni v samem bogastvu, ampak v prioritetah, oziroma navezanosti na bogastvo. Jezus pravi na drugem mestu: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21). V otroštvu sem bral življenjepis Antona Padovanskega, v katerem je bila med drugim legenda, ki govori o smrti nekega bogataša. Preden so ga pokopali, naj bi ugotovili, da mrtvec v krsti nima srca. Anton naj bi jim nato svetoval, naj pogledajo v bogataševo skrinjo z novci. Ko so pogledali vanjo, so v njej res našli njegovo srce. Sam sicer ne verjamem v to zgodbo, je pa zelo poučna, saj nam ilustrira tisto, kar je rekel Jezus.  Pohlep po bogastvu, oziroma navezanost nanj,  človeku zamegli pravo prioriteto, ki mora biti nebeško kraljestvo, ne materialne dobrine. Bogastvo seveda ni edina stvar, ki bi nas oddaljevala od nebeškega kraljestva. Je le eden od možnih malikov, ki nas lahko vlečejo proč od Boga. Med takšne malike sodijo tudi ugled, oblast, izobrazba, spolnost, oziroma vse, kar koli si kdo postavi na prvo mesto. Gre za stvari, ki sicer niso nujno slabe,  slabo je, če postanejo naš bog, naš malik.

Toda Jezus je rekel še nekaj: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27)  Če bi bilo naše odrešenje odvisno od naših del, potem bi bilo res nemogoče. Zato pravi apostol Pavel:

"Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. 4 Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, 5 čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – 6 in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu [...] 8 Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. 10 Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli" (Ef 2,3-6.8-10)

Pravo vprašanje torej ni: "Kaj naj naredim, da pridem v Božje kraljestvo?" ampak: "Kako se pride  v Božje kraljestvo?"  Odrešenje je po milosti, ne po delih. Dela so sad milosti, ne obratno! Izpolnjevanje zapovedi je posledica odrešenja, ne obratno! Pa tudi v tem pogledu verniki nismo dosledni, zato tudi mi vsak dan potrebujemo evangelij, da ne bi zapadli v legalizem, ki vodi v žalost in brezup, kot smo ga videli pri mladem oblastniku, ki je potem  odšel proč.

 

Nezasluženo odrešenje po milosti ima lahko radikalne posledice. O tem je v Mr 10,28 spregovoril apostol Peter.  Jezus mu je na to odvrnil, da lahko učenci že na tem svetu pričakujejo več, kot so imeli, preden so vse opustili, kajti biti Kristusov učenec pomeni, da imaš brate in sestre širom sveta, postaneš torej del velike krščanske družine. To velja za ta vek, v prihodnjem veku pa čaka Gospodove učence večno življenje. Glede "sedežnega reda" v Božjem kraljestvu pa je tako, da bodo nekateri, ki tukaj, na tem svetu ne izstopajo, tam prvi in obratno (cf. Mr 10,31). 

 

 Bogastvo torej ni največji problem, kajti premožni lahko pomagajo tistim, ki si sami ne zmorejo ali ne morejo pomagati. Problem je navezanost na bogastvo, ali na katero koli stvar, ki ni Bog. Pa tudi odrešenja se ne da zaslužiti, odrešenje je Božji dar, dar Božje milosti.

Državljanska (ne)pokorščina

Cerkev in država sta dve področji, ki nadvse pomembno vplivata na življenje kristjana, saj ima vsak kristjan "dvojno državljanstvo", kar pomeni, da je državljan nebeškega kraljestva in zemeljske države, v kateri živi. Božja beseda nas pri tem uči, da kristjani dolgujemo državi poslušnost, a ne za vsako ceno. 

 

O tem je  v svojih dveh predavanjih spregovoril dr.  R. C. Sproul. 

 

KLIK za dostop do predavanja Državljanska poslušnost (Civil Obedience) >>>

 

KLIK za dostop do predavanja Državljanska neposlušnost (Civil Disobedience) >>>

Čas za Boga

Človek, ki bi rad resnično poznal Boga, mu mora posvečati čas. 

~ A. W. Tozer

Prava ponižnost

Prava ponižnost ne ve, da je ponižna. Če bi to vedela, bi bila ponosna ob razmišljanju o tej svoji lepi kreposti.  

~ Martin Luther

Stott o molitvi

Molitev je tista pot, ki jo je Bog izbral za nas, da bi z njo izražali našo zavestno potrebo po njem in našo preprosto odvisnost od njega. 

~John Stott

Malikovalstvo legalizma

Farizeji so  verjeli, da se lahko odrešijo na tak način, da se ločijo od grešnikov, če je možno tudi fizično. Poleg tega so izdelali cel sistem ritualov, ki naj bi jim pripomogel, da bi to ločitev čim temeljiteje poudarili. Toda Jezus jim je povedal, da je njihov napuh tisti, ki jih ločuje od Boga, ne grešniki...

O tej tematiki je spregovoril R. C. Sproul v oddaji na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do oddaje >>>

 

Ko se oznanja evangelij

Kadarkoli se oznanja evangelij, je tako, kot bi prišel sam Bog v našo sredo.  

~Jean Calvin

Po veri

Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: "Usmili se naju, Davidov sin!" 28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: "Ali verujeta, da morem to storiti?"  "Da, Gospod,"  sta mu dejala. 29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: "Zgôdi se vama po vajini veri!" 30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: "Glejta, da nihče ne izve!"  31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. 33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: "Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu." 34 Farizeji pa so govorili: "S poglavarjem demonov izganja demone."  (Mt 9,27-34)

V zgornjem odlomku sta opisana dva različna  dogodka, v katerih je Jezus v času svojega zemeljskega življenja ozdravil ljudi. 

Prvi od obeh dogodkov spominja na ozdravljenje dveh slepih v Mt 20,29-34 in  na ozdravljenje slepega Bartimája v Mr 10,46-52. Vsem tem primerom je skupno, da so v njih slepi izrazili vero v Jezusa kot Davidovega Sina, kar je (bil) izrecen mesijanski atribut. Kakorkoli, v zgornjem odlomku sta oba slepa izrazila eksplicitno vero v Jezusa kot Mesija ter v njegovo moč ozdravljanja, nakar se jima je pripetilo  po njuni veri, da sta torej ozdravela. Mesijanska doba je, kot je bilo napovedano,  prinesla ozdravljenje tistim, ki so ga potrebovali:  "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa." (Iz 35,5) 

V nadaljevanju (Mt 9,32-34) imamo primer ozdravljenja nemega obsedenca. Demonski vpliv se lahko izraža na različne načine, v zgornjem primeru skozi nemost. Glede na stanje, v katerem se je nemi nahajal, seveda ni bil zmožen, da bi izrazil kakršno koli vero v Jezusa. Potrebno je bilo izgnati demona. Ko je bil problem rešen, so se navadni ljudje čudili, farizeji pa ta dogodek zelo hitro racionalizirali, češ, ta s poglavarjem demonov izganja demone. Ljudje, ki nimajo vere, skušajo vsakič razložiti nek  nadnaraven pojav, ki ne pristaja njihovemu miselnemu kontekstu, na način, ki jim pač najbolj ustreza. Enako so počeli ti farizeji.  Niso sicer mogli zanikati čudeža, so ga pa zato pripisali demonskim vplivom.  Ista natolcevanja najdemo v Talmudu. 

Toda verodostojnost Jezusovega nauka, moralna odličnost Jezusovega značaja in njegovo služenje tistim, ki so ga potrebovali, dokazujejo drugače: Jezus je  tisto, za kar sta ga prepoznala slepa moža, torej Mesija, oziroma Davidov sin. Zato pravi tistim, ki se imajo za kakorkoli razsvetljene, a ga zavračajo: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Jn 9, 41) Duhovna  slepota je hujša in nevarnejša od telesne. Slepa moža sta delovala po veri, farizeji pa po neveri. 

Jezus je prišel na svet v prvi vrsti, da bi nas odrešil greha in tako od nas odvzel duhovno slepoto. Zato pravi in vabi, rekoč: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Verujte v Gospoda Jezusa in rešeni boste (cf. Apd 16,31).

Bog in čas ter prostor

 

 

Božja večnost in vseprisotnost sta nekaj, kar si mi smrtniki, ki nas omejujeta čas in prostor, zelo težko predstavljamo. O tej tematiki je pisal nizozemsko-ameriški teolog Geerhardus Johannes Vos v svoji Biblijski teologiji, v zgornjem videu pa se o tem pogovarjata reformirana teologa dr. Camden Bucey in dr. Lane Tipton. 

Religija ter prepad med Bogom in človekom

Nobena druga religija na svetu ne premore sprave, ki bi mogla premostiti prepad med Bogom in človekom. 

~ R. C. Sproul

Božji Duh in poslušnost

Božji Duh vodi Božje ljudstvo k poslušnosti Božji besedi. 

 

~ John Stott

V Kristusu

V Kristusu je zajet celoten evangelij. 

~ Jean Calvin

Problem z milostjo

Kristus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti. 

~Thomas Watson

Najboljša lekcija

Nobena lekcija ni tako uporabna, kot tista,  ki se je naučimo v šoli trpljenja.

~J. C. Ryle

Odpovedati se

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 26 "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? 29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati 30 in bi govorili: 'Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.'31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? 32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. 33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec."  (Lk 14,25-33)

Pred nami je zelo zahteven tekst, saj zadeva nekaj, kar je na prvi pogled nemogoče. Naj se odpovem vsemu  in povrhu vsega še ohranim mirno kri? Nemogoča zahteva. Sovražiti svojce in samega sebe?  Nemoralna zahteva. Nositi križ, hodeč za Kristusom? Čudaška zahteva. Zahteve, ki jih je Jezus  postavil v zgornjem odlomku, so  na prvi pogled res videti take, kot sem jih na kratko opisal. Človek se ob njih kar malce nelagodno počuti. V njih nas naš Gospod na dramatičen način postavi pred dejstvo: ali - ali. Vendar to ni edini primer, v katerem nas vrže pred zid, enako naredi z nami v znamenitem govoru na gori, ki je mnogim zelo všeč, a njegovim zahtevam na tej strani večnosti  še nikomur ni uspelo resnično ugoditi. 

Začnimo z Lk 10,26. "Strokovnjaki" iz vrst skeptikov radi zahtevo, zapisano v tej vrstici, ocenjujejo kot nemoralno  ter vidijo v njej  enega od kronskih dokazov za kontradiktornost Biblije, kajti v 2Mz 20,12 preberemo nekaj popolnoma drugačnega: "Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!" Je torej Jezus zahteval, naj staršev ne spoštujemo in jih celo sovražimo? Nikakor, le izrazil se je na semitsko hiperboličen način. Kaj že pomeni že hiperbola v književnosti?  Gre za besedno figuro, s katero avtor izraža pretiravanje, kot je na primer tale iz ljudskega pesništva: "Teče, teče črna kri, da bi gnala mline tri." Vsak, ki bi to prebral, bi bržkone vedel, da gre za pretiravanje. Za isto, oziroma enako stvar gre v Lk 10,26. Jezus v tej vrstici zahteva od svojih učencev prednost zase. On hoče biti  v našem življenju na prvem mestu. V nasprotnem primeru pride do brodoloma vere, o čemer bom še govoril. 

Nadaljujmo z Lk 10,26. Neka pobožna duša me je na nekdanjem forumu RKC vprašala, če protestanti, ki tako resno jemljemo Sveto pismo, tudi v praksi vzamemo sna rame nekakšen dobesedni križ in hodimo za Jezusom. Glede na to, da v njeni cerkvi enačijo pomen vere in del za dosego zveličanja, bi lahko jaz isto vprašal njo.  Odgovoril sem nekako takole, češ, Jezus od nas ne zahteva, da bi si sami delali križe z namenom, da bi se z njimi dodatno bremenili, če pa se kateri pojavi, ga je pač treba radovoljno nositi. Na Filipinih ljudje rimsko katoliške veroizpovedi zelo čustveno podoživljajo Kristusovo trpljenje, se dajo bičati, nosijo križ in se dajo celo križati. Toda to ni tisto, kar Jezus pričakuje od nas. To počne šiitski islam, ne krščanstvo. Šiiti se namreč na praznik ašura bičajo do krvi. Namerno trpinčenje samega sebe ne pomeni nositi križ za Gospodom. Nositi križ pomeni, da sprejemamo tiste tegobe in težave, ki jih prinaša vsakdanje življenje, in se jih iz različnih razlogov ne da odpraviti. 

Zdaj bomo preskočili na 33. vrstico. Odpoved vsemu si nekateri predstavljajo tako, da prodajo vse, izkupiček dajo v dobrodelne namene in odidejo v samostan. Nekaj takega je naredil Anton Puščavnik, h kateremu so čez leta prihajali ljudje po duhovne nasvete. Jezus pravzaprav ne zahteva, da pobegnemo iz sveta v duhovno osamo, askezo in podobno. Živimo sicer v svetu, a nismo od sveta (cf. Jn 17,14-16). To pomeni, da ne smemo biti navezani na nobeno stvar na tem svetu. Vsak, ki hoče postati učenec Jezusa Kristusa, mora najprej izračunati ceno tega, enako kot mora tisti, ki nekaj gradi, izračunati stroške gradnje, da ne bi na koncu ostala zgradba le napol dokončana. Podobno mora kralj, ki gre v vojno dobro preračunati svojo in nasprotnikovo vojaško moč. Polovična pripadnost prinese popoln brodolom. Zadnje vprašanje, ki se nam samo zastavlja je: "Ali sem za nebeško kraljestvo  pripravljen žrtvovati vse, kar premorem, vključno s svojim življenjem?"  Nenavezanost na katero koli stvar nam tudi zelo olajša vsakdanje življenje. Ravno zato je Jezus rekel: "Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih."  (Lk 12,24.27)  Jezus nas ne spodbuja k lenobi, ampak nam pravi, naj ne bomo zaskrbljeni, kajti zaskrbljenost  je posledica navezanosti. Pomembna je hierarhija prioritet: najprej Jezus, nato vse ostalo.

Kristjan bi se moral ob vsakem času zavedati, da je odrešen samo po milosti. Kristus je umrl za naše grehe in s svojim vstajenjem potrdil, da je On tisti, po katerem prihaja opravičenje (cf. Rim 4,25). Če kdo ni zadovoljen s stanjem, v katerem se nahaja, naj se zaveda, da je še vedno v procesu. Kadar Bog v nekom deluje, bo v njem začeto delo  tudi dokončal (cf. Flp 1,6).

Vstajenje in stvarstvo

Bog ni vpisal obljube vstajenja le v knjige, ampak na vsak list v času pomladi. 

~ Martin Luther

Pekel

Pekel je prepozno spoznana resničnost. 

~ J. C. Ryle

Zaskrbljenost

Zaskrbljenost je kakor  gugalnik: ta ti omogoča, da se premikaš, a ne prideš nikamor. 

~Corrie Ten Boom

Korenine teološkega liberalizma

Michael Reeves se je v svojem predavanju  v zgornjem videu osredotočil na korenine teološkega liberalizma. Začetnik te pogubne smeri je nemški teolog Friedrich Schleiermacher, ki predstavlja kopernikanski preobrat na področju teologije, v katere  središče ni resnica, ampak občutki posameznika. Tole se sliši zelo postmoderno, kajne?  Vsekakor ne brez razloga...

Ljubezen in resnica

Ljubezen brez resnice je sentimentalna; daje nam podporo in potrditev, hkrati pa nas zadržuje pri zanikanju naših napak. Resnica brez ljubezni je osornost; daje nam sporočilo, toda na tak način, da ga ne moremo resnično slišati. Božjo odrešilno ljubezen  v Kristusu opredeljujeta tako radikalna odkritost glede tega, kdo smo, kot enako radikalna in brezpogojna predanost do nas. Ta milostna predanost nam daje moč, da vidimo resnico o sebi in se pokesamo. Sodba in kesanje nas pripravita, da se oklenemo Božjega usmiljenja in milosti ter se nanju naslanjamo.  

 

~Timothy Keller

Pravo spoznanje Boga

Kdor prav spozna Boga, dobi mero, po kateri lahko prav spozna tudi človeka.  

~ Vinko Ošlak

O prednosti

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." 36 Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?"  37 Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici." 38 Jezus jima je dejal: "Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?"  39 Rekla sta mu: "Moreva." In Jezus jima je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; 40 dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno." 41 Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. 42 Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.43 Med vami pa naj ne bo tako,

ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, 44 in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. 45 Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge."  (Mr 10,35-45)

Svet okrog nas deluje po pravilih, ki si jih je sam ustvaril in ima svoje prioritete. V njem zmagujejo veliki, bogati in močni, o katerih nas vsak dan obveščajo mediji, čimer večajo njihovo moč v naših očeh. Toda v Božjem kraljestvu so te in podobne prioritete postavljene na glavo. O tem nam pripoveduje tudi zgornji odlomek iz Svetega pisma.

Opis zgornjega dogodka najdemo tudi pri evangelistu Mateju v  Mt 20, 20-28, ki je v prvem delu malo natančnejši, saj nam pove, da Jakob in Janez nista sama pristopila h Gospodu, temveč je bila z njima tudi njuna mati, ki se je pozanimala, če bi bilo možno, da bi njena sinova zasedla najimenitnejši mesti v Božjem kraljestvu. Nato se je  Jezus  obrnil k njima z vprašanjem, če moreta piti kelih, ki ga on pije in biti krščena s krstom, s katerim bo on krščen (cf. Mr 10,38). Izraz kelih ali čaša v stari zavezi ponavadi označuje trpljenje (cf. Ps 75,9. Iz 51,17. Jer 25,15.16).  Ko pravi Gospod: "Moj kelih," misli s tem na kelih Božje jeze, ki ga je moral on sam izpiti, torej jima ni napovedal najboljšega možnega življenja na tem svetu, ampak poistovetenje s svojim Učiteljem v trpljenju.  Izraz krst je v tem odlomku prispodoba za smrtno obsodbo, ki mu je grozila, a je obenem vsebovala upanje na srečen izhod. O tem upanju je pozneje pisal apostol Pavel: "S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe." (Kol 2,12.13)  Jezus jima je nato obljubil, da bosta sicer imela čast poistovetiti se z njim v njegovem trpljenju, da pa je nekdo drugi, ki je že pred stvarjenjem sveta izdelal "sedežni red", ki velja v nebeškem kraljestvu. V Mt 20,23 izvemo, da je ta oseba  Bog Oče. On je tisti, ki izvoli, oziroma, kot pravi Pavel: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom:  pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,3.4a)

Ljudje smo zelo nagnjeni k moraliziranju in  zgražanju nad tistimi nesrečniki, ki ga kaj polomijo. Apostoli, kolegi Jakoba in Janeza, niso bili glede tega prav nič drugačni. Najbrž so bili ljubosumni na Zebedejeva sinova, ki sta si poskušala priboriti prvi mesti v kraljestvu, nato pa so jima privoščili, ker je njun (in seveda materin) načrt propadel.  Šlo je za podoben primer, kot v Mr 9,34, kjer so se prepirali, kdo od njih je največji v nebeškem kraljestvu. Celo pri zadnji večerji so pogrevali to temo (cf. Lk 22, 24-30).  Toda Jezus, ki je vedel, kaj je v človeku (cf. Jn 2,25), ni moraliziral, ampak je rekel, da velja v Božjem kraljestvu drugačno pravilo  prednosti: kdor je najvišji, mora biti kot strežnik. Najvišja funkcija v Božjem kraljestvu je služenje. Zvezdništvo nima pri Bogu nobene cene. Tisti, ki so v cerkvi najvišje postavljeni, ne smejo biti gospodovalci, ampak služabniki. To ni preprosto, kajti od višine se še prerado  zvrti in mnogim se je že  zvrtelo. Ostati služabnik in biti na vrhu je mogoče le po milosti.

Zavedati se moramo, da je Jezus prišel na svet kot zadnji služabnik, bil je sodno umorjen  zaradi naših prestopkov in je vstal zaradi našega opravičenja. Prišel je služit grešnikom, da bi mogli grešniki služiti drugim grešnikom. V tem je vsa stvar. Bogu hvala za to!