Je reformacija končana?

Včasih rečem v šali, da imamo na Slovenskem tri ali štiri vrste protestantov: take, ki so to iz prepričanja, druge, ki so to zaradi tradicije in inercije, tretje,  ki jim je protestantizem všeč iz kulturno-jezikovnih razlogov in četrte, ki so to iz žlehtnobe (nalašč uporabljam izraz, ki ima v SSKJ kvalifikator (nižje pog.).  Ta zadnja kategorija je "protestantska" predvsem iz kljubovanja ali celo sovraštva do najštevilčnejše verske skupnosti na Slovenskem. 

Najštevilčnejša verska skupnost pri nas in drugod po svetu seveda ne vidi posebnega razloga, da bi ji bil praznik reformacije povšeči, kar je povsem razumljivo.  Po mnenju bolj zagnanih pripadnikov rimske cerkve smo protestanti tako rekoč krivi  skoraj za vse, kar je slabega na tem svetu. Zadnjič sem na YouTubeu  poslušal pogovor z E. Michaelom Jonesom (VIR), v katerem omenjeni gospod pravi, kako je reformacija v Skandinaviji in drugod kriva, da so državne cerkve v teh deželah doživele kolaps in podobno.  Dejstvo je, da precej tega, kar je rekel  E. Michael Jones drži. Drži namreč to, da zveza med prižnico (ali oltarjem) in prestolom na dolgi rok nikoli ni prinesla nič dobrega, kar velja tako za protestantske kot za rimskokatoliške dežele. Je pa omenjeni gospod namerno ali nenamerno spregledal probleme na svoji strani. Če namreč pogledamo na drugo stran Tibere, je povsem zamolčal hitro razkristjanjenje katoliške Irske, Belgije, ali npr. Francije, ki so jo  rimski papeži nekoč imenovali "najstarejša hči cerkve". Zadeva torej le ni tako preprosta in enostranska,  kot pravi E. Michael Jones. 

Pa preidimo k stvari. Reformacija ni le stvar 31. oktobra 1517 ali katerega koli datuma ali s tem povezanega dogodka, ampak nekaj, kar bi moralo biti povsem vsakdanje. Jezusov predhodnik Janez Krstnik je nastopil svojo preroško službo s pozivom: "Spreobrnite se!" (cf.  Mt 3,1.2), za njim pa je z enakimi besedami pričel svojo zemeljsko službo naš Gospod Jezus Kristus (cf. Mt 4,17). Na te  besede se je skliceval tudi Martin Luther  na začetku svojih znamenitih  95 tez. Reformacija torej ni nek pojav kar tako, ampak se začne s spreobrnitvijo posameznika. Le-to je Luther domnevno doživel še preden je napisal svojih 95 tez v obrambo evangelijske resnice proti popačevalcem in cerkvenim dobičkarjem.

Kaj reformacija dejansko je, ve v resnici le kristjan, ki se zaveda naslednjega dejstva, zapisanega v Heidelberškem katekizmu: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa  ki je s svojo dragoceno krvjo  poplačal vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti  ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu."

Mi sicer lahko govorimo o reformaciji z različnih stališč: kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega, literarnega, ampak to ni bistvo reformacije. Prva slovenska knjiga ni bistvo reformacije na Slovenskem, je pa njena nujna posledica.  Višja stopnja pismenosti v prejšnjih stoletjih v protestantskih deželah ni bila bistvo reformacije, ampak njena nujna posledica. Reformatorji so  zahtevali, naj vsak vernik bere Sveto pismo, nepismeni pa ne morejo brati. Od tod napredek splošnega šolstva v protestantskih državah. Vsaka pozitivna stvar prinaša pozitivne posledice. Bistvo reformacije je v globokem zavedanju posameznikove grešnosti  in  njegovem srečanju z Božjo milostjo, ki  jo lahko  pridobiš po veri, katere edini normativ je Sveto pismo.

V Luthrovem času so se ljudje še zelo dobro zavedali svoje grešnosti. Ker jim srednjeveška  (enako kot danes rimska) cerkev ni dajala nobene notranje gotovosti zveličanja, so bili še posebej prestrašeni. V ta svet strahu pred peklom so vstopali razni šarlatani, kot sta bila kardinal Albreht Brandenburški in dominikanec Johannes Tetzel, ki sta razvila kupčijo s papeškimi odpustki. Seveda  je ta odpustkovna kuhinja  izvirala z dvora "svetega očeta" Leona X.  Kakorkoli, prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov, s katerimi so bili obteženi. Pri tem seveda niso vedeli, da je njihovo odrešenje na dosegu rok, da je potrebno le trdno zaupanje v Kristusa,  vedeti pa niso mogli, ker niso mogli brati Svetega pisma.

Danes je drugačen čas. Ljudje pri nas sicer znajo brati, a jih njihova grešnost v glavnem  ne skrbi. Duh časa pravi: "Bodi sam/a svoj/a! Delaj tisto, kar hočeš! Uresničuj se!" Pri tem gre v resnici za nekaj, kar je vsakemu človeku lastno od padca sem: biti kakor Bog, biti Bog, sam svoj bog ali boginja (cf. 1Mz 3,5).  Današnja selfi kultura to še posebej poudarja. Če se ozremo na cerkveno sceno, ni zadeva, žal, nič kaj bistveno drugačna. 

 

Rimski škof Bergoglio govori o vsesplošnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi enako, kot to počnejo framasoni. Iz tega sledi, da so vsi ljudje Božji otroci. Toda rimska cerkev ni vedno učila tega. V predrugovatikanskem katekizmu beremo: "Sveti krst je [...] zakrament, ki nas prerodi v otroke božje."  (VIR, s. 86) S tem stavkom se lahko reformirani le delno strinjamo, je pa še vedno bolj pravilen, kot to da naj bi bili vsi ljudje Božji otroci. Omenjeni rimski škof zelo rad daje različne kontroverzne izjave, v zadnjem času npr. glede civilnih zvez istospolnih, kar morajo potem njegovi tiskovni predstavniki sofistično prevesti v jezik, ki je v duhu katoliške moralke in tradicije. Povedo nam, da se je iz papeževih ust sicer res slišalo A, ampak avtor naj bi s tem v resnici mislil ne-A.  To je skregano z logiko, ki pravi, da A ne more biti ne-A. Lansko leto se je ob amazonski sinodi v Vatikanu in različnih rimskih bazilikah zgodil škandal, ko so tam častili pogansko boginjo Pachamamo, kar je spet močan zdrs. Itn., itn.  Zaenkrat dovolj  o nereformirani rimski cerkvi!

 

Ampak nič boljše ni v cerkvah, ki izhajajo iz reformacije, ali pa tistih, ki so dedinje reformacije. Na ultraliberalnem Union teološkem seminarju v New Yorku, kjer šolajo prezbiterijanske in episkopalne služitelje,  so se lani ob neki priložnosti profesorji in študentje izpovedovali in opravičevali rastlinam, o čemer sem pisal v članku Sveta solata.  Tu imamo zopet primer  poganskega čaščenja stvarstva, ki ni nič boljši od čaščenja Pachamame. Za srednjeveško cerkev in njeno sodobno kontinuiteto je značilen misticizem, toda na žalost ne le zanjo. Cerkve, ki so izšle iz reformacije, so nekoč učile princip sola Scriptura, kar pomeni, da je  Sveto pismo zadnji in najvišji arbiter v stvareh vere in morale. Danes sicer pravijo: "Res je, Biblija je pomemben, ali celo poglavitni vir, ampak prisluhniti moramo sodobnemu svetu in/ali Svetemu Duhu, da bomo prav razumeli, kaj hoče Bog od nas v teh časih, kajti danes so čisto drugačni časi kot pred 500 ali 2000 leti."  Tole se sliši  zelo podobno, kot govorijo  v rimski cerkvi.  Nič kaj bistveno drugače ni v mnogih denominacijah, ki same sebi pravijo evangelijske.  Tako danes v cerkvah  poslušamo nekaj, čemur se reče moralistični terapevtski deizem ali pa moralka. Nista torej le Rim in Konstantinopel potrebna reformacije, ampak večji del cerkva, ki pripadajo protestantskemu spektru in se hvalijo, da izhajajo iz reformacije, oziroma, da so njene dedinje: "'V poslednjem času bodo nastopili zasmehovalci, ki bodo živeli po svojih brezbožnih poželenjih.' Prav ti so tisti, ki povzročajo razkole, duševni ljudje, ki nimajo Duha." (Jud 1,18.19 Dejstvo je, da vsi skupaj potrebujemo več evangelija, tistega dobrega starega robustnega evangelija, ki pravi, da smo  ljudje po naravi otroci Božje jeze (ne Božji otroci!), toda Bog je svet ljubil,  zaradi česar je bil Kristus predan v smrt za naše grehe in je vstal zaradi našega opravičenja; kdor vanj veruje, ima večno življenje. (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4 Jn 3,14-16.)  Kdor veruje v Jezusa in trdno zaupa v njegovo na križu dokončano delo, je Božji otrok in je odrešen že tukaj in zdaj. To je srce evangelija.

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je reformacija končana. Že sv. Avguštin je rekel: "Ecclesia semper reformanda est," ali po naše, da se mora cerkev ves čas reformirati. To ne pomeni, da bi morala  kar naprej izumljati nove nauke ali se predajati duhu in modi časa ter se oblikovati skladno z njima. Cerkev se mora vseskozi vračati k čistemu viru nauka in prakse, ki je Sveto pismo, na drugem mestu pa k starim veroizpovedim (apostolska, nikejska...) in veroizpovednim spisom, ki predstavljakjo povzetek  nauka Svetega pisma. Reformacija danes še zdaleč ni končana. Stanje v cerkvi na zahodu ni nič boljše, kot je bilo v 16. stoletju. Pa ne le zato. Prava cerkev nenehno oznanja celotno Božjo voljo, ki se izraža skozi postavo in evangelij: postava nam postavi diagnozo (greh), evangelij nam da zdravilo (Kristusa, po krivici usmrčenega in od mrtvih vstalega). Reformacija se začne z reformacijo srca posameznika,  cerkev pa se sestoji iz spreobrnjenih grešnikov. Kjer se ne oznanja spreobrnjenje, cerkve propadajo. Zato se bo reformacija končala šele ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko pride "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved.