Samomalikovanje

Če se mnenje vašega boga nikoli ne razlikuje od vašega mnenja, potem najbrž častite idealizirano verzijo sebe. 

 ~Tim Keller

 

Bog vse spleta v dobro

Bog spleta vse stvari tako, da delajo v dobro, tudi naš greh. To govori vsemu svetu, da če je potrpežljiv z mano, potem je tudi  s tabo.

~Michael Horton

Zakaj je teologija pomembna?

Russel Moore pripoveduje v zgornjem videu, zakaj bi moral sleherni kristjan rasti v poznavanju teologije. Tudi če rečemo: "Jezus zadostuje," smo s tem podali določeno teološko trditev.  Tudi zadeve, o katerih menimo, da so stvar prakse, pobožnosti ali duhovnosti, so v bistvu teološke.

Pogoj za svetovni mir

Svetovni mir je plemenita težnja. Toda če narodi nimajo miru z Bogom, potem ne bodo imeli miru med sabo.  

~Sinclair Ferguson 

 

Pavel proti superapostolom

Rembrandt: Apostol Pavel v ječi

Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! 20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. 21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. 22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. 23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. 24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. 25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. 26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. 27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. 28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. 29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?

30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. 31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.   

(2Kor 11,19-31)  

Korintska cerkev je bila zelo zanimiva. Po eni strani je bila zelo dinamična, po drugi pa zelo problematična. V njenih vrstah so se znašli različni ljudje, ki so vanjo vnašali  različne krive nauke. Za to ni v  njej manjkalo lažnih apostolov, ki so se hvalili sami s sabo, s svojim rodom in s svojimi domnevnimi dosežki, ki so jih seveda po lastnem prepričanju in hvaličenju   dosegli predvsem s svojimi sposobnostmi in prizadevanji.  Taki so rovarili tudi v korintski cerkvi, zato je sledil  Pavlov odziv. Pavel je moral braniti svoje apostolstvo pred ljudmi, ki so se imeli za nekakšne "superapostole".  Ti so prinašali drugega Jezusa, drugačnega Duha in drugačen evangelij (cf. 2Kor 11,4) ter se delali, kot da so služabniki pravičnosti.  To ni nič čudnega, saj se sam Satan maskira v angela luči (cf. ib. v. 14.15).

Eden od znakov lažnih apostolov je bila njihova gospodovalnost in posesivnost,  s katero so si podrejali ude cerkve, ko da so le-ti njihovi sužnji (cf. ib. v. 20). Ko so se že drugi toliko hvalili, si je tudi Pavel privoščil, da je na ironičen način navedel precej stvari, s katerimi bi se mogel tudi sam pohvaliti. Tudi on sam je bil judovskega rodu in Abrahamov potomec, v čemer pa ne vidi kake posebne  zasluge (cf. v. 22). Hvalil bi se lahko tudi z drugimi stvarmi, ki jih je  doživel v svojem življenju (vv. 23 ss.).  Biti osmešen, obtoževan, preganjan, pretepan, bičan, kamenjan, čemeti po ječah, preživeti tri brodolome ter  potovati v neprestani nevarnosti pred razbojniki in sovražniki vseh vrst, niso  tako imenitne stvari, da  bi se lahko  z njimi človek hvalil.

Toda Pavel se, za razliko od superapostolov, ni hvalil s silo in močjo, ampak ravno s svojimi slabostnostmi. Ob neki priložnosti mu je  Gospod razodel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9)  To je videti kot odmev Gospodove besede Zerubabelu v Stari zavezi: "'Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,' govori GOSPOD nad vojskami." (Zah 4,6b) Znamenja apostolstva se  niso kazala v izrednih stvareh, v sili in moči, ampak ponavadi v čisto navadnih, vsakdanjih rečeh. Apostol Pavel ni imel od svoje apostolske službe nobene materialne ali kake druge pozemske koristi, prej škodo.

Tudi danes je v krščanskem svetu in  na njegovem obrobju precej ljudi, ki se hvalijo s posebnimi razodetji, imajo se za preroke, celo apostole. Nekateri se hvalijo z velikimi in čudežnimi deli. Za takimi hodijo množice in nastajajo različne megacerkve, ki jih ponavadi vodijo superbogati "pastirji". Goljufi in šarlatani vseh vrst vdirajo v cerkev in prinašajo vsak svoj  "drugačen evangelij": evangelij prosperitete, socialni evangelij, vezan na teologijo osvoboditve, razne newagerske evangelije in podobno.

Toda evangelij je lahko samo eden, tisti, ki so ga oznanjali Pavel in drugi Jezusovi apostoli. Ta pravi, da je bil naš Gospod Jezus Kristus usmrčen za naše grehe,  da je vstal zaradi našega opravičenja in da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak ima  večno življenje (cff. Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss. Jn 3,16).  Čisto preprosto in jasno!

Interpretacija prvih treh poglavij Geneze

Dr. Vern Poythress pripoveduje v pričujoči oddaji o hermenevtični problematiki, prisotni  zvezi z razlago prvih treh poglavij 1. Mojzesove knjige in kako je  interpretacija Svetega pisma povezana s sodobnimi znanstvenimi ugotovitvami. 

Z njim so se pogovarjali: Glen Clary, Jim Cassidy in Camden Bucey.
 

Kje si?

Prvi Božji besedi po padcu sta bili: "Kje si?"
V hebrejščini je to ena sama beseda: "Ayyekah."
V tej eni besedi je zgoščena vsa teologija:
- Bog išče izgubljenega grešnika,
- Bog ga vabi k priznanju,
- Bog ga želi prenoviti,
- Bog pripravlja njegovo odkupitev.

~Chad Bird

Kot tekmovalci

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim."  (1Kor  9,24-27)

Ene najbolj znanih grških iger so bile istmijske igre, ki so se vsako drugo leto odvijale v Korintu in so po slavi  zaostajale edino za olimpijskimi igrami.  Tema metafore, ki jo je v tem kratkem odlomku uporabil apostol Pavel, je bila torej njegovim bralcem in tistim, ki so prebrano poslušali, zelo domača.

Za razliko od olimpijskih je dobil  na istmijskih igrah zmagovalec za nagrado v neki disciplini, npr. v teku,  venec iz borovih vejic, včasih pa iz ovenelih listov zelene. Na športnih igrah je seveda v posamezni disciplini samo en zmagovalec. Apostol Pavel zato spodbuja korintske kristjane, naj tečejo tako, da bodo vsi dosegli nagrado. Je s tem mislil, da se morajo kristjani truditi, da dosežejo zveličanje? Nikakor, kajti večno odrešitev prejme posameznik le po milosti, ki jo je enkrat za vselej prislužil Jezus Kristus na kalvarijskem križu, kjer je umrl za naše grehe. Sam Pavel namreč pravi na drugem mestu, da smo kristjani odrešeni po milosti, ki jo lahko prejmemo po veri, ne iz del (cf. Ef 2,8 ss.).   Sv. Pavel nas torej v tem odlomku spodbuja k  vztrajnosti v veri.  Zmagovalci na istmijskih igrah so prejeli venec iz borovih vejic ali iz listov zelene, ki je ovenel in strohnel (venec iz zelene je bil že, ko so ga prejeli, uvel). Nagrada, ki jo Bog obljublja svojemu ljudstvu  je nevenljiva in netrohljiva.

Zakaj je bilo treba Pavlu opominjati Korinčane k vztrajnosti? Ljudje,  tudi kristjani,  smo šibka bitja, ki zaradi grešne narave, ki še vedno biva v nas, radi popuščamo. Popuščanju sledi greh, temu nadaljnje popuščanje, temu spet greh itn.  Tako stanje pahne kristjana v malodušje in na rob nevere. Da bi bili obvarovani pred takimi neprijetnimi posledicami, spodbuja Pavel verne Korinčane k disciplini.  Ta nima ničesar skupnega z raznimi asketskimi vajami, ki bi kristjanu prinesle neko posebno zasluženje, ampak zagotavlja posamezniku, da se nenehno hvaležno zaveda svojega statusa kot Božjega otroka. Disciplina zajema tudi odrekanje in še marsikaj.  Brez take discipline apostol Pavel ne bi bil zmožen tako odločno oznanjati Kristusovega evangelija (cf. 1Kor 9,27).

O vztrajnosti, oziroma stanovitnosti je govoril tudi Jezus. Ob neki priložnosti je rekel: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) In na drugem mestu: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mt 24,13)  Vztrajnost kot taka ni vzrok za odrešenje, ampak je posledica in potrditev tdejstva, da smo odrešeni. Pisano je namreč: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)  Nihče se ne bo odrešil po svoji, ampak po Božji volji. Kadar  Bog rešuje, tega ne počne pogojno, ampak brezpogojno. On ne rešuje napol ali začasno, ampak popolnoma in dokončno.

Ker je tako, je edina logična stvar, da do konca vztrajamo v tekmi, v katero smo bili poklicani in postavljeni. To je tekma z mnogimi zmagovalci, in ne le z enim, kot je to pri športnih tekmah,  sleherni med njimi  bo prejel od Gospoda nevenljiv in netrohljiv venec.

Božja ljubezen

Božja ljubezen se najlepše razodeva skozi križ. 

~Timothy Keller

Življenje v Kristusu

Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.   (Kol 3,12-17)

V Pavlovih pismih se srečujemo z dvema deloma: z evangelijem in s postavo, kot praktično aplikacijo evangelija v vsakdanjem življenju kristjana in cerkve. Sam Pavel je pisal glede sebe v 1. pismu Korinčanom, da tudi on ni brez postave, temveč je pod Kristusovo postavo (cf. 1Kor 9,21).

Apostol na začetku zgornjega odlomka spodbuja kristjane v Kolosah, naj gojijo med sabo plemenite kreposti, kot so usmiljenje, dobrotljivost, krotkost in potrpežljivost (v.12).  V nadaljevanju je posebej poudaril odpuščanje. Vse to izhaja iz tega, ker je tudi Kristus nam odpustil (v, 13). Ker so nam grehi odpuščeni, je logična posledica tega dejstva, da tudi mi odpuščamo bratom in sestram. Jezus Kristus je naš zgled usmiljenja, dobrotljivosti, ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Pa ne le zgled, ampak več kot to. Iz čistega usmiljenja in dobrotljivosti se je ponižal in nase krotko ter potrpežljivo prevzel kazen za naše grehe. Mi temu ne moremo ničesar dodati, lahko le posnemamo našega Gospoda. Omenjene kreposti sicer ne bodo pri nas nikoli tako popolne kot pri Jezusu Kristusu, ki je  v vsem živel popolno življenje. Ker je On naša popolnost, se njegove kreposti prištevajo Božjim izvoljenim.

V 14. v. je apostol posebej izpostavil ljubezen. Ljubezen je  najvišja krepost, iz katere izhajajo mnoge druge kreposti, zato je na drugem mestu napisal: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo." (Rim 13,8)  Ta vrsta ljubezni je danes zelo slabo razumljena in jo svet pa tudi mnoge "liberalne" cerkvene skupine zamenjujejo s sentimentalnostjo in toleranco do vseh mogočih praks, ki ji Božji zakon prepoveduje. V resnici pa to ni ljubezen, saj potiska ljudi v večno pogubljenje.

Če kdo sovraži svojega brata ali sestro v Kristusu, je to zaskrbljujoč znak, da v nas ni Božje ljubezni: "Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl."  (1Jn 4,20)  Kot sem že napisal, ljubezen ni v tem, da bi odobravali stvari, ki jih Božja beseda jasno imenuje greh, ampak v tem, da grešnika opozorimo na greh in na posledice. Sv. Jakob je v zvezi s tem napisal: "Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne,  vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov."  (Jak 5,19.20) Lažna ljubezen je sentimentalna, sladkobna, pristna ljubezen pa ne.

Med kristjani mora vladati Kristusov mir, saj so kristjani del  cerkve, ki je Kristusovo telo. Ker smo odrešeni, pripada  vsa naša hvaležnost Bogu (v. 15). V cerkvi mora v vsem  vladati Kristusova, ne človeška beseda (v. 16).  Vse, kar dela kristjan skupaj z drugimi ali individualno, naj dela v imenu Jezusa Kristusa (v. 17).  Oh, kolikokrat pozabimo na te besede! Ko bi jih vzeli bolj resno, bi svoje delo zagotovo bolj zavzeto in kvalitetneje opravljali ter manj godrnjali. V to delo lahko štejemo tako delovanje na duhovnem področju, kot naše vsakdanje delo, namenjeno preživetju. Zraven tega smo po Jezusu Kristusu dolžni izražati hvaležnost Bogu, ki nas je  po njem poklical iz teme v svojo čudovito luč (cf. 1Pt 2,9).

Naša hvaležnost in dejanja, ki iz nje izhajajo zagotovo ne bodo nikoli dosegla popolnosti. Toda, hvala Bogu,  imamo popolnega Odrešenika, ki je večji od vsake naše pomanjkljivosti.  V njem je vsa naša popolnost, ne v nas.  Njemu slava na veke. 

Od dispenzacionalizma k zavezni teologiji

V oddaji na spodnji povezavi sta se R. Scott Clark in Pat Abendroth pogovarjala o zavezni in dispenzacionalistični  teologiji. Dispenzacionalistično teologijo so iznašli v 19. stoletju v anglosaškem svetu in je danes zelo popularna med evangelijskimi kristjani. K nam je prišla  iz Amerike z binkoštniki, bratsko cerkvijo in sorodnimi skupnostmi. 

Pat Abendroth je opisal svoje duhovno popotovanje od dispenzacionalizma k zavezni (reformirani) teologiji. 

KLIK za dostop do oddaje >>>

Naša pravičnost

Naša pravičnost ni v nas, ampak v Kristusu. Do nje smo upravičeni samo zato, ker smo deležni Kristusa. 

~Jean Calvin 

Dve vrsti umiranja

Sta samo dve vrsti umiranja. Umremo lahko v veri, ali pa umremo v svojih grehih. 

~R. C. Sproul

Mi in država

Vir slike: Wikipedia

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Apostol Pavel je na začetku našega odlomka spodbujal rimske kristjane, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo in s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Po drugi strani je v tem padlem in grešnem svetu oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Somaliji in pred nekaj leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako. Kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi Pavel, pozneje v času Neronovega preganjanja. S tem bi  se lahko strinjali v civilnem smislu: delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat, ko se religije mešajo v "cesarsko" in "cesar" v versko področje. Kristus je ustanovil cerkev, da prinaša svetu evangelij, na da ga straši s politično, oziroma spolitizirano varianto "krščanstva".

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni niti moja stvar niti stvar cerkve, ampak zadeva  posameznikove vesti.

Mešanica vernih in nevernih

Ne sodite cerkve samo po grešnikih! Jezus je rekel, da bo cerkev mešanica vernih in nevernih. Nekateri "neverniki" so le slabotni verniki (Rim 14,4). Drugič, nobena cerkev ne bo brez nevernih  (Mt 13,24-30).  Sama njihova prisotnost je ne spremeni v krivo cerkev. 

                                                                ~ Greg Thornberg