Pavel proti superapostolom

Rembrandt: Apostol Pavel v ječi

Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! 20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. 21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. 22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. 23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. 24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. 25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. 26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. 27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. 28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. 29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?

30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. 31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.   

(2Kor 11,19-31)  

Korintska cerkev je bila zelo zanimiva. Po eni strani je bila zelo dinamična, po drugi pa zelo problematična. V njenih vrstah so se znašli različni ljudje, ki so vanjo vnašali  različne krive nauke. Za to ni v  njej manjkalo lažnih apostolov, ki so se hvalili sami s sabo, s svojim rodom in s svojimi domnevnimi dosežki, ki so jih seveda po lastnem prepričanju in hvaličenju   dosegli predvsem s svojimi sposobnostmi in prizadevanji.  Taki so rovarili tudi v korintski cerkvi, zato je sledil  Pavlov odziv. Pavel je moral braniti svoje apostolstvo pred ljudmi, ki so se imeli za nekakšne "superapostole".  Ti so prinašali drugega Jezusa, drugačnega Duha in drugačen evangelij (cf. 2Kor 11,4) ter se delali, kot da so služabniki pravičnosti.  To ni nič čudnega, saj se sam Satan maskira v angela luči (cf. ib. v. 14.15).

Eden od znakov lažnih apostolov je bila njihova gospodovalnost in posesivnost,  s katero so si podrejali ude cerkve, ko da so le-ti njihovi sužnji (cf. ib. v. 20). Ko so se že drugi toliko hvalili, si je tudi Pavel privoščil, da je na ironičen način navedel precej stvari, s katerimi bi se mogel tudi sam pohvaliti. Tudi on sam je bil judovskega rodu in Abrahamov potomec, v čemer pa ne vidi kake posebne  zasluge (cf. v. 22). Hvalil bi se lahko tudi z drugimi stvarmi, ki jih je  doživel v svojem življenju (vv. 23 ss.).  Biti osmešen, obtoževan, preganjan, pretepan, bičan, kamenjan, čemeti po ječah, preživeti tri brodolome ter  potovati v neprestani nevarnosti pred razbojniki in sovražniki vseh vrst, niso  tako imenitne stvari, da  bi se lahko  z njimi človek hvalil.

Toda Pavel se, za razliko od superapostolov, ni hvalil s silo in močjo, ampak ravno s svojimi slabostnostmi. Ob neki priložnosti mu je  Gospod razodel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9)  To je videti kot odmev Gospodove besede Zerubabelu v Stari zavezi: "'Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,' govori GOSPOD nad vojskami." (Zah 4,6b) Znamenja apostolstva se  niso kazala v izrednih stvareh, v sili in moči, ampak ponavadi v čisto navadnih, vsakdanjih rečeh. Apostol Pavel ni imel od svoje apostolske službe nobene materialne ali kake druge pozemske koristi, prej škodo.

Tudi danes je v krščanskem svetu in  na njegovem obrobju precej ljudi, ki se hvalijo s posebnimi razodetji, imajo se za preroke, celo apostole. Nekateri se hvalijo z velikimi in čudežnimi deli. Za takimi hodijo množice in nastajajo različne megacerkve, ki jih ponavadi vodijo superbogati "pastirji". Goljufi in šarlatani vseh vrst vdirajo v cerkev in prinašajo vsak svoj  "drugačen evangelij": evangelij prosperitete, socialni evangelij, vezan na teologijo osvoboditve, razne newagerske evangelije in podobno.

Toda evangelij je lahko samo eden, tisti, ki so ga oznanjali Pavel in drugi Jezusovi apostoli. Ta pravi, da je bil naš Gospod Jezus Kristus usmrčen za naše grehe,  da je vstal zaradi našega opravičenja in da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak ima  večno življenje (cff. Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss. Jn 3,16).  Čisto preprosto in jasno!