Tretji dan reformacije na Reformirani strani

Spet je pred nami dan reformacije. Vsakič, ko napoči ta čas, se vprašam, kaj sploh praznujemo. Kaj je najgloblja vsebina tega praznika? So to Trubar, Bohorič, Dalmatin, Küzmič in slovenska knjiga? Gre za nek dodatni kulturni praznik? Je to dan Kulturkampfa, ko ena politična opcija v imenu dneva reformacije obračunava z drugo, kot smo imeli priložnost slišati na nedavni prireditvi v Murski Soboti? Če pomislim na to zadnje, torej izkoriščanje reformacije za politično obračunavanje, potem lahko rečem samo eno: hvala lepa za tak dan reformacije.

Hvala Bogu, obstaja še druga plat praznika; tu ne mislim le na veličastno kulturno dejavnost slovenskih protestantskih piscev, kajti to je le stranski produkt nečesa drugega, to je spoznanje reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. To spoznanje lahko strnemo v naslednjo biblično misel: "Zakaj pravičnost Božja se v njem (evangeliju, op. Dizma) razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Gre torej za spoznanje, kaj je bistvo evangelija; bistvo evangelija je opravičenje po veri in iz nje. Reformatorji niso znova odkrivali toplo vodo, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23 SSP) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP) Še enkrat evangelij; ta prinaša najprej slabo novico, da so vsi ljudje grešili in torej vsi začnemo pri Bogu z istega izhodišča. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, tega pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nobody is perfect," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Druga plat je pa dobra novica, ki pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je najbrž problem. Leon Hribar je v enem od svojih predavanj povedal naslednjo žalostno resnico: "Čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za "kristjane", tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine." Da, iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! In ravno to je ljudem najtežje dopovedati.

In sporočilo dneva reformacije? Nebes se ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti je treba ta dar, ki nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu. "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)

 

Leon Hribar: Ali se mora ateizem otresti dawkinstva?

1. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Ali se mora...«

Leon Hribar

Richard Dawkins, britanski biolog in predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti na oxfordski univerzi o svoji zdaj že slavni knjigi Bog kot zabloda pravi:

Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, že ateisti, ko jo bodo odložili. (Dawkins, 2007a: 16) ...

Več na ZvEŠevi spletni strani >>>>>>>

Chráska in Slovenski standardni prevod

Včeraj sem potreboval ravno svetopisemski odlomek Flp 2,12 in sem najprej pogledal v Slovenski standardni prevod Svetega pisma. Našel sem naslednje: "Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje (poudaril Dizma)." Takoj sem se spomnil, da ima Chraskov prevod iz leta 1914 to misel malo drugače formulirano, in sicer takole: "Zatorej, ljubljeni moji, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v pričujočnosti moji, temuč mnogo bolj sedaj v nepričujočnosti moji, v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje ( poudaril Dizma)."

Če pogledamo bolj površno, ne gre za kako večjo razliko, če pa smo malo pozornejši na del, ki sem ga posebej izpostavil, gre za veliko pomensko razhajanje.
Če rečem: "Delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje," pomeni, da spodbujam nekoga, naj dela za nekaj, česar še nima; v našem primeru je tisto, česar nima, odrešenje. Dela naj torej, da bi se odrešil/a. Lahko bi rekel: "Ljudje, če se hočete odrešiti, delajte!" Pa smo spet pri religiji dobrih del. Da, smo pri rimskem kukavičjem jajcu.

Chraska pa prevaja: "V strahu in trepetu vršite zveličanje svoje." Če si to drznem "presloveniti" v sodobni jezik, bi najlepše povedal takole: "V strahu in trepetu udejanjajte svoje odrešenje." Apostol me torej spodbuja, naj udejanjam tisto, kar že imam, torej svoje odrešenje.

Kako pa pridemo do odrešenja? Ko sem hotel to zadnje interpretirati s pomočjo nekaj stavkov iz Ef 2, sem spet naletel na zastoj. Prevoda se pomensko tudi tukaj ne ujemata popolnoma. Chraska pravi: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali. Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih, (Ef 2,8-10) SSP pa ima: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli."

Biti odrešen iz milosti ali z milostjo ni isto. Če rečem: "Iz milosti," pomeni, da je milost tista, iz katere ali po kateri prihaja odrešenje, prevod "z milostjo" pa se mi zdi precej nejasen in zamegljen. Vrstica 9 se ujema v obeh prevodih, razlikuje pa se 10. vrsta. Chraska ima: "Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih," SSP pa pravi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." Po Chrasku je Bog za nas vnaprej pripravil dobra dela, da bi v njih živeli, po SSP pa je Bog nas pripravil, da bi živeli v dobrih delih.

Da stvar zaokrožim po protestantsko, torej v luči Chráskovega prevoda:
1. Pavel nas v Flp 2,12 spodbuja, naj s strahom in trepetom izvršujemo tisto, kar že imamo, to pa je naše odrešenje.
2. Odrešeni smo iz vere, ki je brezplačni Božji dar (cf. Ef 2,9.10).
3. V moči odrešenja naj opravljamo dobra dela, za katera nas je Bog pripravil, ali katera je za nas pripravil (to niti ni tako pomembno), kar spet pomeni, da izvršujemo svoje odrešenje, kot je zapisano v 1. točki.

Ampak, če obravnavam stvar v luči SSP, bi težko prišel do protestantskega rezultata. Kaj so torej delali predstavniki protestantskih cerkva pri redakciji SSP? So bili tam samo za okras?


P.s. Tukaj najdete nekaj podatkov o Antonu Chrásku. KLIK >>>>>>>

Vabilo na predstavo

• Kaj? Monodrama Matjaža Kmecla "Trubar pred slovensko procesijo".

• Kje? Evangeličanska cerkev Ljubljana, Gosposvetska 9

• Kdaj? Zaradi bolezni izvajalca predstava odpade.
  

Se opravičujem. Pravkar sem prebral novico o obolelosti izvajalca in sporočilo popravil 28. 10. ob 15.30.

Leon Hribar: Zarota cerkve in Marija Magdalena

»Da Vincijeva šifra je sodoben založniški fenomen. Milijoni prodanih izvodov pričajo, da gre za najbolj priljubljen roman 21. stoletja za odrasle.« Tako pravi Amazon.com (na hrbtni strani knjige). Marcel Štefančič Jr. dodaja: »Da Vincijeva šifra je tako dobra in tako lepo razvita, da je svet za hip odložil internet. Skratka, obvezno čtivo« (Mladina 2. 8. 05). Knjiga Dana Browna je že prevedena v več kot 40 jezikov. Slovenska izdaja je doživela že osmi natis.

Kar se tiče same zgodbe, nas roman uvaja takole...

Več najdete na spletni strani ZvEŠ.>>>>>>>>>>>>

Praznina in tema v duši matere Terezije

V zadnjem času je prišla na dan korespondenca znane rimsko- katoliške misijonarke in dobrotnice matere Terezije, ki je preminila leta 1997 in jo je leta 2003 takratni rimski škof Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Pisma, ki so bila objavljena, postavljajo pokojno v malo drugačno luč, saj lahko iz njih upravičeno sklepamo, da je ženska preživljala hudo krizo vere. V pismih, ki jih je pisala svojim svetovalcem in predstojnikom, toži zaradi suše, teme, osamljenosti in muk, katerim da je podvržena. Pritožuje se, da nima vere in kar naprej dvomi v Boga in njegov obstoj. V tem jo nekateri primerjajo z rimskokatoliškim mistikom Janezom od Križa, drugi spet pravijo, da je mati Terezija trpela zaradi hude depresije. Verjamem, da je možno, da je šlo res za depresijo, obstajajo pa tudi druge možnosti. Poglejmo si jih.

Mati Terezija je bila vzgojena v religiji, ki uči, da doživi človek novo rojstvo ob krstu, potem pa, če je priden in izpolnjuje Božje in cerkvene zapovedi, avtomatsko raste v veri. Toda praksa kaže, da ni čisto tako.

Naučili so jo tudi, da se človek ne sme zanašati na Božjo milost, ampak mora vse življenje živeti v dvomu in strahu glede zveličanja. Le če opraviš veliko dobrih del, se ti lahko zgodi, da boš zveličan. Je bila hiperaktivnost matere Terezije posledica strahu pred Bogom ali pa je z dejavnostjo nekako zapolnjevala svojo duhovno praznino, o kateri govori? Je morda šlo za oboje?

Rekli so ji tudi, da se z Jezusom srečaš predvsem v zakramentu evharistije, torej, ko poješ posvečeno hostijo. In potem se duhovno izprazniš do naslednje hostije. Ampak mati Terezija ob zauživanju hostije ni ničesar občutila. Tako pravi v enem od pisem.

Po nauku cerkve, ki ji je pripadala pokojna mati Terezija, je redovnica Kristusova nevesta in tudi mati Terezija je tako razmišljala. Ampak po svetopisemskem nauku je Kristusova nevesta njegova Cerkev, ne neka posamezna oseba. Rimski katoličani tudi vidijo v instituciji redovništva neko posebno zaslužnost.

Kar nekaj vprašanj se mi torej zastavlja ob misli na praznino in temo v duši pokojne matere Terezije. Vprašanj, na katera njena cerkev ne odgovarja po biblijsko, ampak v skladu s svojim lastnim izročilom. Moje zadnje upanje je torej, da je šlo pri materi Tereziji res za depresijo... Njeno dušo priporočam Božjemu usmiljenju.

Serija predavanj: Ali se mora...

Vsa predavanja bodo v klubski sobi KUD-a France Prešeren na Karunovi ulici 14 v Ljubljani. Za povečavo plakata klikni na sliko.

Podrobnosti najdete na tej povezavi>>>>>>>>>>>>>>>

Ubogi v duhu

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

(Mt 5,3)

Zgornji svetopisemski navedek je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov. Je hkrati eden najbolj uporabljanih, zlorabljanih in smešenih, hkrati pa najmanj razumljenih delov Svetega pisma. Ne bom ugibal o razlogih slabe razumljenosti, ampak bom predstavil stvar v tisti luči, ki je  na Slovenskem bržkone zelo malo poznana. 

Kdo so torej in kdo niso ubogi v duhu? V to kategorijo vsekakor ne spadajo "ubogi na duhu", kot nekateri zmotno, neresno, ali pa zlonamerno navajajo ta izrek. Zato pojdimo k resnejšim razlagam.

Po prvi razlagi so ubogi v duhu tisti, ki so zapustili svetne dobrine in odšli živet asketsko življenje. Pravijo, da so zaradi duhovnih dobrin postali ubogi, in da so zato ubogi v duhu. Če bi tako razmišljali, bi lahko prišli do sklepa, da je treba za dosego nebeškega kraljestva oditi v samostan ali v puščavo; ampak to mnenje je bliže budizmu kot tistemu, kar je govoril Kristus. Zadeva deluje v slogu: ker opravljam tako boguvšečno delo, me čaka nagrada. Ampak nagrada po lastnem zasluženju ni nekaj, kar je učil Kristus in ne gre skozi preizkus "sola fide". 

Po drugi razlagi, ki je na primer značilna za tako imenovani "evangelij osvoboditve", so ubogi v duhu tisti, ki ne premorejo nobenega ali skoraj nobenega materialnega premoženja, skratka reveži. Tisti, ki zadevo razlagajo na ta način, lahko podprejo svojo trditev z izrekom: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Kakorkoli, izrek o kameli in šivankinem ušesu je pri tem iztrgan iz konteksta, kajti Jezus je v nadaljevanju pripovedi povedal, da zveličanje ni rezervirano le za eno družbeno skupino, temveč, da gre bolj za opozorilo neki drugi družbeni skupini. 


Nekateri spet pravijo, da so ubogi v duhu tisti, ki niso navezani na dobrine tega sveta, četudi jih posedujejo, ampak se v teh stvareh zanašajo na Boga. Ta razlaga je že boljša. Psalmist pravi: "Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!" (Ps 62,11b) Ne biti zasvojen zemeljskimi dobrinami je vsekakor zelo dobro in koristno, kar se zlasti dokaže, če ostanemo brez dela premoženja, ali če izgubimo vse. Če nismo navezani, v takih trenutkih zagotovo ne bomo izgubili razsodnosti. Vendar je ta razlaga pomanjkljiva, zato pojdimo naprej.


Ubogi v duhu so tisti, ki se ne zanašajo niti na tisto, kar so niti na tisto, kar imajo, ampak vse svoje upanje usmerjajo v Boga. Ko govori Jezus o ubogih v duhu, misli pri tem tiste, ki se zanašajo na milost, ne pa na lastno pravičnost. Še več, njihova pravičnost je pravzaprav izven njih, saj je Bog sam njihova pravičnost (prim. Jer 23,6. 33,16). To so tisti, ki ne hodijo za kompromisi s poganskim svetom in ne sedijo na dveh stolih. "Bogati v duhu" (če smem na osnovi ubogih v duhu izpeljati ta pojem) so se zanašali na tisto, kar so bili in na tisto, kar so premogli, zato niso bili dovzetni za evangelij. Tako je bilo in je še. Augustus M. Toplady je uboge v duhu opisal nekako takole (prev. Dizma):

Ni pobožnosti, ki bi

mogla sprati grehe mi.

Dobra dela in solze

so le prazno upanje.

Le ti si, ki mi lahko

odrešilno daš roko.

Ubogi v duhu se ne zanašajo niti na svojo dobroto ali pobožnost niti na svoje premoženje in družbeni status, ampak zavedajoč se svojih potreb, prihajajo praznih rok pred Gospoda. On pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)

Tu es Christus

V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo Kristusov izrek iz Matejevega evangelija 16,18, v katerem pravi Jezus Petru: "Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala." To vrstico so celo uglasbili in jo prepeva sikstinski zbor ob inavguraciji novega rimskega škofa in drugih priložnostih: "Tu es Petrus." Ovekovečena je tudi na Peruginovi freski v sikstinski kapeli iz l. 1480 - 1482, katere reprodukcijo lahko vidimo zgoraj. Ni mi pa znano, da bi uglasbili vrstico Mt 16,16 na temo "Tu es Christus" (Ti si Mesija), ali da bi jo ovekovečil kak veliki slikar, čeprav gre ravno pri tej vrstici za nekaj, čemur upravičeno pravimo velika izpoved vere. Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno.

Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili Panovo svetišče, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, kot je današnja. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b) Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za neko Petrovo svobodno voljo ali napor. Pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga," pa je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji ponavadi niso ravno vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih." (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem pozabljajo:

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov;
   
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev;
4. da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med njimi pa zagotovo ni bila rimska, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto.
   

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O tej zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566)

Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."




M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Bracken Books London 1989.
Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids, Michigan 1999.
Richard Phillips, I Will Build My Church
Svetopisemski odlomki so vzeti iz SSP.