Ubogi v duhu

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

(Mt 5,3)

Zgornji svetopisemski navedek je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov. Je hkrati eden najbolj uporabljanih, zlorabljanih in smešenih, hkrati pa najmanj razumljenih delov Svetega pisma. Ne bom ugibal o razlogih slabe razumljenosti, ampak bom predstavil stvar v tisti luči, ki je  na Slovenskem bržkone zelo malo poznana. 

Kdo so torej in kdo niso ubogi v duhu? V to kategorijo vsekakor ne spadajo "ubogi na duhu", kot nekateri zmotno, neresno, ali pa zlonamerno navajajo ta izrek. Zato pojdimo k resnejšim razlagam.

Po prvi razlagi so ubogi v duhu tisti, ki so zapustili svetne dobrine in odšli živet asketsko življenje. Pravijo, da so zaradi duhovnih dobrin postali ubogi, in da so zato ubogi v duhu. Če bi tako razmišljali, bi lahko prišli do sklepa, da je treba za dosego nebeškega kraljestva oditi v samostan ali v puščavo; ampak to mnenje je bliže budizmu kot tistemu, kar je govoril Kristus. Zadeva deluje v slogu: ker opravljam tako boguvšečno delo, me čaka nagrada. Ampak nagrada po lastnem zasluženju ni nekaj, kar je učil Kristus in ne gre skozi preizkus "sola fide". 

Po drugi razlagi, ki je na primer značilna za tako imenovani "evangelij osvoboditve", so ubogi v duhu tisti, ki ne premorejo nobenega ali skoraj nobenega materialnega premoženja, skratka reveži. Tisti, ki zadevo razlagajo na ta način, lahko podprejo svojo trditev z izrekom: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Kakorkoli, izrek o kameli in šivankinem ušesu je pri tem iztrgan iz konteksta, kajti Jezus je v nadaljevanju pripovedi povedal, da zveličanje ni rezervirano le za eno družbeno skupino, temveč, da gre bolj za opozorilo neki drugi družbeni skupini. 


Nekateri spet pravijo, da so ubogi v duhu tisti, ki niso navezani na dobrine tega sveta, četudi jih posedujejo, ampak se v teh stvareh zanašajo na Boga. Ta razlaga je že boljša. Psalmist pravi: "Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!" (Ps 62,11b) Ne biti zasvojen zemeljskimi dobrinami je vsekakor zelo dobro in koristno, kar se zlasti dokaže, če ostanemo brez dela premoženja, ali če izgubimo vse. Če nismo navezani, v takih trenutkih zagotovo ne bomo izgubili razsodnosti. Vendar je ta razlaga pomanjkljiva, zato pojdimo naprej.


Ubogi v duhu so tisti, ki se ne zanašajo niti na tisto, kar so niti na tisto, kar imajo, ampak vse svoje upanje usmerjajo v Boga. Ko govori Jezus o ubogih v duhu, misli pri tem tiste, ki se zanašajo na milost, ne pa na lastno pravičnost. Še več, njihova pravičnost je pravzaprav izven njih, saj je Bog sam njihova pravičnost (prim. Jer 23,6. 33,16). To so tisti, ki ne hodijo za kompromisi s poganskim svetom in ne sedijo na dveh stolih. "Bogati v duhu" (če smem na osnovi ubogih v duhu izpeljati ta pojem) so se zanašali na tisto, kar so bili in na tisto, kar so premogli, zato niso bili dovzetni za evangelij. Tako je bilo in je še. Augustus M. Toplady je uboge v duhu opisal nekako takole (prev. Dizma):

Ni pobožnosti, ki bi

mogla sprati grehe mi.

Dobra dela in solze

so le prazno upanje.

Le ti si, ki mi lahko

odrešilno daš roko.

Ubogi v duhu se ne zanašajo niti na svojo dobroto ali pobožnost niti na svoje premoženje in družbeni status, ampak zavedajoč se svojih potreb, prihajajo praznih rok pred Gospoda. On pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)