V edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda Jezusa Kristusa, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  

Na začetku našega odlomka  apostol  opominja kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan sicer ni odrešen zaradi svoje dobrote ali zaradi svojih del, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso nič kaj visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi ni angelov, zato se v njej najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob koncu pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Na žalost pa so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, in ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu,  ki se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Isto velja za protestantske cerkve, ki so se tako poistovetile s posvetno kulturo, da zavrgle mnoge svetopisemske nauke in veljajo za liberalne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pravo krščanstvo. 

Razlika je očitna

Rimski škof Bergoglio:

"Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..."

Jezus Kristus:

"Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b)

P.s. Vatikanski PR bo spet imel veliko dela in bo moral uporabiti obilo miselne telovadbe, če bo hotel izjavo rimskega škofa Bergoglia uskladiti s tem, kar je rekel Jezus. 

KLIKNI za vsebino papeževega govora v Singapuru, 13.9.2024 >>

Zakaj reformacija še ni končana?

 

Jutri, 31. oktobra, praznujemo dan reformacije. Gre za obnavljanje spomina na dogajanje v daljnjem 16. stoletju. Toda reformacija ni le stvar zgodovine in v resnici še zdaleč ni končana. Zakaj je s tem tako, nam v zgornjem videu pripoveduje italijanski pastor Leonardo de Chirico.

O edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je apostol  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso preveč visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob zaključku pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot zbesedo, zapisano v Svetem pismu,  se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pristno krščanstvo. 

Ob Trubarjevem dnevu

Pravo spoznanje Boga

Občasno se pošalim, da imamo na Slovenskem več vrst protestantov: najprej imamo protestante iz prepričanja, potem take iz navade,  nato tiste iz ljubezni do slovenskega jezika in naroda, pa tudi take iz žlehtnobe. Obstajajo seveda tudi kombinacije navedenih variant, pri čemer se prva in četrta možnost izključujeta. Če kdo iz takšnih ali drugačnih razlogov čuti sovraštvo do Rimske cerkve kot svojo državljansko dolžnost, je ta oseba morda protestnik, ne protestant. Primož Trubar zagotovo ni sodil v to skupino. Kar je delal in ustvaril, je delal in naredil iz vere. Želel je torej, da bi prišli Slovenci do pravega spoznanja Boga. Knjižni jezik, vsa literatura, ki je ob tem nastala in vse, kar je še ob tem nastalo, vse to je le kolateralna posledica te srčne želje najpomembnejšega slovenskega reformatorja. 

Zgornji video ni ravno svež, a je še vedno aktualen. V njem je Vinko Ošlak na kratko podal pomen pravega spoznanja Boga. 

Blagoslovljen dan Primoža Trubarja!

Evangelijski kristjani in po-drugovatikanski rimski katolicizem

Drugi vatikanski cerkveni zbor Rimskokatoliške cerkve, ki se je odvijal med letoma 1962 in 1965, je na zunaj precej spremenil obličje rimske cerkve. V zgornjem videu nam italijanski teolog dr. Leonardo de Chirico predstavlja te novosti, pa tudi pasti, ki jih pri tem mnogi evangelijski teologi spregledajo, to sta odnos med naravo in milostjo ter kristološka ekleziologija... 

Doktrinarne razlike

Vir: Dreamstime.com

Vsi najbrž poznamo igrico, s katero ugotavljamo sposobnost opazovanja, v njej pa je treba poiskati določeno število razlik med dvema sličicama. Taka igrica zna biti precej zabavna, zlasti za otroke. Manj zabavna stvar so seveda bolj resne stvari, na primer doktrinarne razlike med različnimi denominacijami znotraj krščanstva. Izraz "evangelijski kristjani"  je nekakšen krovni termin, ki danes pokriva  cel spekter verovanj. Pa so vsa ta verovanja tudi zares biblijska? 

O tem pripoveduje W. Robert Godfrey v oddaji na spodnji povezavi.

KLIKNI za povezavo do oddaje >>>

(Mimogrede, med zgornjima sličicama je petnajst razlik.)

Rimsko katolištvo danes

V krogih, ki so izven dosega rimskokatoliške cerkve, so prisotni mnogi karikirani in napačni pogledi na omenjeno institucijo, kot se le-ta kaže v sedanjem svetu. Od časov reformacije, tridentinskega in 1. vatikanskega koncila se je v njej veliko stvari spremenilo, za kar ima zasluge 2. vatikanski koncil. Pa vendar je v bistvu ta cerkev ostala enaka, kajti Rim se ne spreminja, ampak je semper eadem, vedno isti. 

O  sodobnem rimskem katolištvu je v svojem kratkem predavanju spregovoril italijanski protestantski teolog dr. Leonardo de Chirico, ki deluje v Rimu. 

Današnja rimskokatoliška cerkev in reformacija

James White govori o odnosu sedanje rimskokatoliške  cerkve do reformacije in "ločenih bratov" protestantov.

Je reformacija uspela?

Malo pred veliko nočjo je Forum za dialog med vero in kulturo pripravil pogovorni večer na temo, omenjeno v zgornjem naslovu. Konec oktobra letos bo minilo petsto let od datuma, ki nam pomeni začetek protestantske reformacije. O reformaciji, njenih (ne)uspehih ter njenem vplivu in posledicah sta se pogovarjala dr. Marko Kerševan in dr. Bogdan Dolenc. Pogovor je moderiral Matjaž Črnivec.

Video traja malo manj kot dve uri. O izrečenem naj vsakdo presoja sam.

Nedelja Svetega pisma (video)

V nedeljo, 25. januarja  je v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani potekalo slavnostno bogoslužje, s katerim so  kristjani iz različnih denominacij skupno obeležili praznik Božje besede, nedeljo Svetega pisma 2015. Šlo je za zgodovinski trenutek, saj so nedeljo Svetega pisma prvič skupaj praznovali člani Evangeličanske cerkve, različnih protestantskih cerkva in Svetopisemska družba Slovenije. Tako je bilo ponovno Sveto pismo tisto vezivo, ki je povezalo in združilo kristjane iz različnih cerkva.

Vir: Svetopisemska družba Slovenije >>>

Kaša iz dneva reformacije

Pred štirimi leti je Robert Kaše  na svojem spletniku objavil sestavek z naslovom Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?, na katerega sem odgovoril s sestavkom Kaša iz Trubarja.  Letos se je g. Kaše znova oglasil, tokrat s sestavkom Dan žalitve, žal!  V njem kaže določen napredek izpred štirih let. V tem času se je dal poučiti, kakšna je bila vloga tovariša Trubarja, Dalmatina, Bohoriča in ostalih "pri vsem tem". Res hvalevreden napredek.

Sedaj ga je začelo motiti nekaj drugega, torej samo ime praznika. Moti ga, ker se mu reče dan reformacije in ne na primer dan slovenske knjige. Ime praznika je menda žaljivo za rimske katoličane, ker predstavlja simbol upora proti katoliški cerkvi. Praznik je po njegovem nastal po zaslugi Viktorja Žaklja in to iz čistega sovraštva do svete mamice rimske cerkve. Ah, ah,  g. Kaše! Dobro se še spominjam osamosvojitvenih časov, ko se je bilo treba boriti za mednarodno priznanje Slovenije in je prišla vsaka povezava z zunanjim svetom prav. Takrat so predstavniki evangeličanske cerkve lobirali pri sorodnih cerkvah v protestantskih državah, da bi vplivale na svoje vlade za priznanje Slovenije. Pri tem je prišel prav tudi dan reformacije, ne  dan slovenske knjige, ker pač  večina Skandinavcev in drugih tam malo bolj na severu teh knjig  niti ne bere. Tedaj ni bilo prav nobenega nasprotovanja temu poimenovanju z rimske strani. 

Pa še nekaj. Zelo dobro se spominjam proslave ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, ki je leta 1986 potekalo na Rašici. V prvih vrstah so se tam kazali rimskokatoliški škofje, ker pač komunistični oblastniki še niso zaznali, da obstaja pri nas  poleg rimske cerkve še kaj drugega, na primer kak ostanek ostankov reformacijske cerkve.  Ko smo že pri ostankih ostankov, bom odgovoril še na trditev g. Kašeta, da pri nas ni od reformacije ostalo praktično nič.  Ta nič se ni zgodil, ker bi protestantski predikanti izganjali sami sebe, ker bi se protestantske knjige same zažigale in verniki samo od sebe izselili, ali po svoji "svobodni volji" vrnili v naročje mamice rimske cerkve. Vse to se je zgodilo po volji inu gnadi nekega habsburškega Ferdinanda iz Kašetove, torej rimske cerkve, ki ga je k temu podžigala. 

Glede nekaj sto dragih knjig, ki jih omenja g. Kaše  pa skoraj nimam besed. V približno petdesetih letih delovanja protestantskih piscev je izšlo približno petdeset knjig, vsaka v nekaj sto izvodih. Če je vsaka od knjig izšla v 400 izvodih, bi to  skupaj zneslo 20.000 izvodov.  To je rahlo več kot "nekaj sto", da celo malo več kot "nekaj tisoč".  

Tudi sklicevanje na to, da so obstajali tudi drugi narodni buditelji, ni najbolj posrečena reč. Res je, da so obstajali in Bogu hvala zanje. Ampak oni so zidali na temelju, ki je že bil postavljen, postavili pa so ga slovenski protestantski pisci.

V luči Kašetovega članka je neko njegovo paternalistično kvaziekumensko bratenje v Kristusu na začetku sestavka popolnoma brezpredmetno. Prerok Amos sprašuje: "Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?" (Am 3,3)  G. Kašetu predlagam, da na ta dan ne kuha mule, ampak naj počne kaj bolj sproščujočega.  Morda bo v  naslednjih štirih letih spet spremenil svoje mnenje. Nikdar se ne ve.

Čemu se italijanski protestanti čudijo?

Naša zahodna soseda Italija je, kot je že znano, pretežno in tradicionalno rimskokatoliška država. V zahodnem delu njene prestolnice leži Vatikan, ki je najmanjša in hkrati ena najvplivnejših držav na svetu. Ta mini državica pa je obenem sedež največje verske organizacije na svetu. Od drugega vatikanskega koncila naprej postaja papeštvo vedno bolj popularno tudi med protestanti, saj se je začelo ekumensko odpirati, kar je povzročilo varljiv videz, da se papeški Rim spreminja. Resnica je seveda zelo daleč od tega. Noben kanon tridentinskega koncila, v katerem je rimska cerkev ogradila svoj nauk od protestantskega, ni bil preklican,  nezmotljivost rimskega škofa, kadar ex cathedra razglaša kako novo versko dogmo, je še vedno aktualna, izkazovanje božanskega čaščenja devici Mariji se ni prav nič zmanjšalo, pri posodobljeni maši še vedno "darujejo" Kristusovo enkratno žrtev itn. Res je, trenutno stoji na čelu Organizacije simpatični in priljudni Frančišek, kar  vzbuja pozitivna čustva pri zelo širokih krogih. Le-ta od liberalnih protestantskih denominacij vedno bolj prodirajo tudi v loge onih, bolj evangelijskih. To pa je tisto, kar skrbi italijanske evangelikalce. 

Italija v preteklosti  ni bila znana po lepem ravnanju z verskimi manjšinami. Malo bolje se jim je godilo v liberalnem obdobju po združitvi Italije, ko je prišla mlada italijanska država v spor z rimskim škofom Pijem IX., ki je  po italijanski priključitvi Rima  de facto ostal brez svojega zemeljskega kraljestva, zaradi česar je izobčil savojsko dinastijo, vlado, parlament in vse, ki so sodelovali z oblastjo. Položaj protestantov se je zelo  poslabšal po sklenitvi konkordata med Vatikanom in Mussolinijevim režimom. Stvari so se bistveno popravile v drugi polovici prejšnjega stoletja, toda rimska cerkev je še vedno privilegirana.

19. julija letos so se sestali predstavniki večine evangelijskih denominacij (predstavljajo 85% od skupne protestantske populacije, predvsem binkoštnike) in enoglasno sprejeli izjavo na temo pogleda evangelijskih in binkoštnih cerkva na rimsko katolištvo. Italijanski evangelikalci so začudeni nad nekritičnim odnosom do Rima in papeštva, ki ga imajo njihovi soverniki drugod po svetu. Pri tem so poudarili, da:

1.  Rimska cerkev nastopa kot srednica odrešenja, čeprav prihaja do nas Božja milost edino po veri v Kristusa in brez drugih srednikov.
2. Nezdružljivo z bibličnim naukom je, da cerkev dodaja nove dogme k veri, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim.
3. Z bibličnim naukom je tudi nezdružljivo, da cerkev nastopa kot posvetna politična sila (cesarska cerkev).
4. Določene podobnosti z evangelijsko vero in duhovnostjo pri določenih delih rimskega katolištva ne jamčijo, da gre za dejanske spremembe.

Zato pozivajo vse evangelijske kristjane na nacionalni in mednarodni ravni k zdravemu biblijskemu razločevanju, da ne bi zapadli v združitvene pobude, ki so v nasprotju s Svetim pismom. 

Pojem spravna raznolikost (enotnost v različnosti) je v prejšnjem stoletju prvi uporabil luteranski teolog Oscar Culmann. Mnogi evangelijski kristjani menijo, da je to prava pot za naprej. Toda, če evangelijski kristjani pristanejo na tak pristop v odnosu do Rima, bodo izgubili preroški glas v svetu. Sveto pismo svari Božje ljudstvo pred sklepanjem zavezništev z "nalomljenim trstovcem, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre." (cf. 2Kr 18,21)

Napisano po članku na tej povezavi >>>

Kaj dobimo iz skupne konference papeža in Kennetha Copelanda?

Kenneth Copeland je eden od vodij  gibanja Word of Faith (Beseda vere).  O tem gibanju in njegovih učinkih sem že govoril na tem mestu. Kim Riddlebarger se na svojem spletniku  sprašuje, kaj dobimo, če napravita skupno konferenco rimski škof papež Frančišek in Kenneth Copeland. Po njegovem dobimo razlog za protest. 

Calvin je ob neki priložnosti pisal kardinalu Sadoletu: "Napadata nas dve sekti: papež in anabaptisti."

Jaz bi še dodal: "Papisti, anabaptisti, isti, isti, isti..."

Vir: Riddleblog>>> 

D. B. Knox o ekumenizmu

Na spletniku Dokler vsi ne pridemo do edinosti vere je bil objavljen prevod prispevka avstralskega teologa D. B. Knoxa (1916-1994), ki se nanaša na krščansko enost, oziroma edinost. Glede na občasno ekumensko evforijo, ki doživi svoj višek vsako leto v tako imenovanem "tednu za edinost kristjanov" (letos je zadeva že za nami), se mi zdi zelo dobro, da izvemo še kaj več in kaj drugačnega o tej problematiki. Hvala torej Petru Novaku za posredovani prevod. 

+++

Zakaj ne moremo biti vsi eno? 

V tem kratkem članku, Knox razmišlja o Jezusovi molitvi iz Janezovega evangelija 17, kjer Jezus moli: "Da bi bili vsi eno". 

Ta želja, celo hrepenenje, ki ga žene tesnoba v srcu zavoljo mnogega števila krščanskih cerkva in denominacij, je med kristjani pogosto prisotna. Kdaj bomo eno? Kdaj bomo enotni?  (Čeprav običajno uporabljamo besedo enotnost, je enost tisti pojem, o katerem govori Sveto pismo. Prim. Jn 17 in Ef 4,1-6.)

Dostop do celotnega prispevka >>

Rimska sirena je spet zapela

Sirena. Vir slike: Wikipedia

Pred štirimi leti  je Sebastjan Erlah   v prigodnem prispevku ob dnevu reformacije, ki ga je objavil na svojem spletniku, povabil protestante v občestvo rimske cerkve, ki da je edina prava Kristusova cerkev. Tedaj je bil g. Erlah administrator trenutno nedelujočih forumov RKC.  Ob njegovem prispevku sem reagiral s prispevkom "Vrnite se izgubljeni", ki sem ga objavil na  spletniku Reformirana stran. Zagnal pa sem tudi alarm na forumih RKC, nakar je g. Erlah umaknil omenjeni članek s svojega spletnika.

Letos je rimska sirena ponovno zapela svojo vabljivo pesmico. G. Erlah, ki je sedaj novinar na rimskokatoliškem radiu Ognjišče,  je na svojem spletniku  objavil novo sirensko "čestitko" ob dnevu reformacije, ki razodeva tisto, kar je že znano. Pove nam namreč predvsem to, da se Rim ne spreminja, najsi nekateri protestanti še tako naivno mislijo, da se je Rim po drugem vatikanskem koncilu bistveno spremenil. Rimska volkulja menja dlako, ne pa svoje nature. Omenjeni sestavek g. Erlaha nosi naslov Protestantizem in greh nespoznanja.

Po nekaj uvodnih besedah pravi avtor, da se je protestantizem ločil od edine prave Kristusove cerkve, ki je po njegovem edino rimska cerkev, saj jo je menda ustanovil sam Jezus Kristus. No, meni ni znano, da bi Jezus, ko je bil v telesu, kdaj hodil po Rimu in tam ustanavljal kako cerkev. Pravi tudi, da  nad protestantizmom kristjani ne moremo biti ponosni, s čimer se popolnoma strinjam. Toda poleg tega sem prepričan, da tudi rimski ne morejo biti ponosni nad  rimokatolicizmom. Sv. Pavel ni nikjer rekel: "Ponosen sem na našo edino sveto ... Cerkev," ampak: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Kristjanova hvala ni v organizaciji, ampak v Kristusu in njegovem križu. Škof Hren si je, tako g. Erlah, prizadeval za ohranitev edine prave vere, čemur seveda ne morem pritrditi, ker je rimska vera daleč od prave. Če se izrazim v erlahovskem duhu, je Hren, po spletu okoliščin, odpadel od čistega evangelija in pristal pri njegovih sovražnikih. Za zgled reformatorstva nam spet ponuja ubogega Frančiška, pri katerem sploh ni jasno, koga in kaj je  reformiral, razen samega sebe in morda tiste okoli sebe. Po njegovi smrti je zahodna cerkev  tonila vse globlje in globlje, doživela razkol z dvema in pozneje s tremi papeži, sledili so renesančni papeži... Ob vsem spoštovanju do asiškega ubožca težko rečem, da se je od njegovih reform karkoli prijelo. Rim je znal  poskuse resnejših reform zelo hitro pogasiti.

Zelo simpatično deluje podrugovatikanska titula "ločeni bratje", ki jo g. Erlah tako pridno uporablja. Kakorkoli, ne počutim se ločenega niti ne trdim, da sem z rimskimi v kakršnemkoli  bratskem razmerju. Od njih sem ločen približno tako,  kot recimo  od Judov ali muslimanov. Zelo bratsko se počutim do vseh,, ki ljubijo Gospoda in njegov evangelij, ki je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16) Rimski si domišljajo, da imajo popoln monopol nad evangelijem, a ga niti ne poznajo, saj ga kar naprej mešajo in zamenjujejo  s postavo. Meni je vseeno, ali me milostno in pokroviteljsko štejejo, da sem v občestvu z rimsko cerkvijo ali ne. Sam sem prepričan, da nisem. 

Naslednja misel iz njegovega prispevka mi je zelo všeč in se z njo popolnoma strinjam:

Znano pa je, da vsakdo, ki sledi Božji besedi in se da voditi Svetemu Duhu, mora slej ko prej končati svojo krščansko pot v polnem občestvu z Bogom, ki je, kakor vemo, možno samo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luter in ostali reformatorji.

Res je, tudi danes mnogi, ki sledijo Božji besedi in se dajo voditi Svetemu Duhu, pristanejo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luther, reformatorji ali kdorkoli drugi. Luther in reformatorji cerkve niso izumljali ali ustanavljali, ampak reformirali. Žal jim je to le delno uspelo, kajti moč in vpliv rimskih inovatorjev, ki so stoletja počasi, zato pa zanesljivo zanesljivo kvarili nauk vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej," (Jud 1,3b) sta bila žal prevelika.  Zelo me torej veseli, ko zaslišim, da se kdo spreobrne k Jezusu Kristusu in se potem priključi cerkvi, kjer se  oznanja čisti evangelij in prav ter spodobno  delijo zakramenti.

Proti koncu nas g. Erlah pouči, da edino rimska cerkev poseduje polnost zveličavnih sredstev.  Ne vem, kako polnost misli. So to razkošne ceremonije v pozlačenih in brokatnih oblačilih? So to oblaki sladko dišečega kadila, ki jih njihovi svečeniki spuščajo v zrak?  So to priprošnje k "Materi Božji" in svetnikom? Sveti apostoli, na katere se sklicuje g. Erlah, ne govorijo ničesar o teh "zveličavnih" sredstvih. Edino zveličavno sredstvo, ki ga imajo apostoli polna usta, je evangelij. Ta pa je v papeškem Rimu tako zamegljen in zamračen, da ga tam le malokdo odkrije, zato tisti, ki ga odkrijejo, zapustijo rimsko svetovno velepodjetje.

G. Erlah nas vabi v občestvo ljubezni, ki da ga predstavlja njihov veliki svečenik (Pontifex Maximus = titula, ki je zagotovo ni dobil od Kristusa, ampak od poganskih cesarjev) Benedikt XVI., kot naslednik apostola Petra, na katerem naj bi Kristus zidal svojo Cerkev. Žal ima apostol Peter več kot enega namestnika. Njegovi namestniki so tudi antiohijski patriarhi, kajti iz Svetega pisma se da nesporno dokazati, da je sv. Peter živel v Antiohiji, za Rim pa to vemo le zaradi izročila.  Zakaj nas torej g. Erlah ne vabi v občestvo s katerim od antiohijskih patriarhov (mislim, da so štirje)? Seveda, zaradi izročila. Tudi za Rim veljajo Jezusove besede farizejem:  "Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila."  (Mt 15,6b)

Kaj naj rečem za konec? Ponovil bom za Jezusom: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)

P.s.: Sebastjan Erlah je objavil isti prispevek tudi v Časniku.>>

Kako papež obravnava resnične kristjane

Zgornji video je star že nekaj let, a je še vedno aktualen. V njem lahko slišimo in vidimo, kako gleda sedanji rimski škof Joseph Ratzinger, imenovan tudi Benedikt XVI.,  na kristjane in  cerkve, ki izhajajo iz reformacije v 16. stoletju. Protestanti ne moremo pričakovati od rimskega ekumenizma  ničesar drugega, kot sirensko privabljanje: "Vrnite se v krilo matere rimske cerkve, o vi ločeni bratje!" Pripovedujeta Richard Bennett in Michael de Semlyen.  Video traja 58 minut.

Edinost

>>Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.<<  (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v prejšnjem prispevku povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče taistega evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  Na začetku našega odlomka je  opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj drobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso ravno visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)  Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost. Poleg nje obstaja en krst, s katerim smo krščeni in posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Za konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, hkrati se imajo za edino pravo cerkev, poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se svetopisemski kristjan ne more iti edinosti. O njej se sicer lahko pogovarjamo, kaj več pa ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko nalepko, pač ni pristno krščanstvo.

Rimska volkulja menja dlako, svoje narave pa ne

Rim ima  zadnjih približno petdeset let polna  usta ekumenizma, kar povzroča precejšnjo vzhičenost v nekaterih protestantskih in drugih nerimskih krogih, vsake toliko pa pride do kakega razočaranja, ko naivneži izvedo, da se Rim ne spreminja, ampak pričakuje od drugih, da bodo prej ali slej prišli pod njegov vpliv, na koncu pa pod  njegovo duhovno nadoblast.

Včeraj zvečer sem na Facebooku naletel na   razmišljanje superintendenta Protestantske reformirane krščanske cerkve v Republiki Hrvaški, dr. Jasmina Milića, ob nedavnem "ekumenskem" incidentu, ki se je zgodil v Osijeku. nakar sem poiskal še več podatkov o tej zadevi. 

Pred tednom dni so imeli v osiješki kapucinski cerkvi ekumensko bogoslužje, ki se ga je hotel udeležiti tudi diakon Hrvaške starokatoliške cerkve Mario Čengić. Tega je đakovsko-osiješki pomožni škof dr. Đuro Hranjić poklical in mu rekel: "Izvolite zapustiti cerkev (...) vi ste ekskomunicirani iz katoliške cerkve (...) mi ne moremo biti za isto mizo." Izgon diakona Čengića ni bil nič kaj bratski. Mario Čengić je bil prej učitelj rimskokatoliškega verouka, nakar je prestopil v Starokatoliško cerkev in tam prejel red diakonata.

Res je, da je gospod Čengić zapustil Rimsko cerkev in si izbral drugo veroizpoved. Glede na mednarodne deklaracije je to njegova pravica. Po drugi strani kaže Rim zadnje čase veliko veselje nad prestopanjem anglikanskih škofov, duhovnikov in vernikov v Rimsko cerkev (kar je omenjeno tudi v razmišljanju dr. Milića).  Rimska cerkev s tem dejanjem znova dokazuje, da ima dvojna merila, je torej kot starorimski bog Janus z dvema obrazoma. Ves njihov ekumenizem ima en sam cilj: spraviti vse "ločene brate" pod palico rimskega škofa, da bi nastala po njihovem "ena čreda in en pastir".  Po njihovem je seveda ta pastir papež, po našem pa Kristus.

Vijesti >>>>>>>>>>>>