Rim ima zadnjih približno petdeset let polna usta ekumenizma, kar povzroča precejšnjo vzhičenost v nekaterih protestantskih in drugih nerimskih krogih, vsake toliko pa pride do kakega razočaranja, ko naivneži izvedo, da se Rim ne spreminja, ampak pričakuje od drugih, da bodo prej ali slej prišli pod njegov vpliv, na koncu pa pod njegovo duhovno nadoblast.
Včeraj zvečer sem na Facebooku naletel na razmišljanje superintendenta Protestantske reformirane krščanske cerkve v Republiki Hrvaški, dr. Jasmina Milića, ob nedavnem "ekumenskem" incidentu, ki se je zgodil v Osijeku. nakar sem poiskal še več podatkov o tej zadevi.
Pred tednom dni so imeli v osiješki kapucinski cerkvi ekumensko bogoslužje, ki se ga je hotel udeležiti tudi diakon Hrvaške starokatoliške cerkve Mario Čengić. Tega je đakovsko-osiješki pomožni škof dr. Đuro Hranjić poklical in mu rekel: "Izvolite zapustiti cerkev (...) vi ste ekskomunicirani iz katoliške cerkve (...) mi ne moremo biti za isto mizo." Izgon diakona Čengića ni bil nič kaj bratski. Mario Čengić je bil prej učitelj rimskokatoliškega verouka, nakar je prestopil v Starokatoliško cerkev in tam prejel red diakonata.
Res je, da je gospod Čengić zapustil Rimsko cerkev in si izbral drugo veroizpoved. Glede na mednarodne deklaracije je to njegova pravica. Po drugi strani kaže Rim zadnje čase veliko veselje nad prestopanjem anglikanskih škofov, duhovnikov in vernikov v Rimsko cerkev (kar je omenjeno tudi v razmišljanju dr. Milića). Rimska cerkev s tem dejanjem znova dokazuje, da ima dvojna merila, je torej kot starorimski bog Janus z dvema obrazoma. Ves njihov ekumenizem ima en sam cilj: spraviti vse "ločene brate" pod palico rimskega škofa, da bi nastala po njihovem "ena čreda in en pastir". Po njihovem je seveda ta pastir papež, po našem pa Kristus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar