Tradicionalni lekcionar ima za tretjo nedeljo po razglašenju izbrano evangeljsko berilo iz Mt 8,1-13. V predhodnih treh poglavjih (znameniti Govor na gori) se Jezus razodeva kot Mesija z besedo, v 8. in 9. poglavju pa z dejanjem.
Prva vrstica našega besedila pomeni prehod od Govora na gori k oznanjevanju nebeškega kraljestva preko znamenj: Jezus sestopi z gore, spremljajo pa ga "velike množice". Temu sta sledili dve ozdravljenji, v kateri sta bila vključena en marginalec in en tujec, skratka človeka, ki nista spadala v običajno judovsko družbo.
K Jezusu je najprej pristopil "gobavec", torej človek s neko nadležno kožno boleznijo (uporabljeni izraz gobavost lahko pomeni več kožnih bolezni). Ljudje s to vrsto bolezni so bili obredno nečisti, pa tudi tisti, ki se je take osebe dotaknil, je bil obredno nečist (prim. 3Mz 13.14). Gobavec mu je rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." (v. 2b) S tem je izrazil naslednje: z besedo "Gospod" je priznal Jezusovo božanskost in hkrati izpovedal vero vanj in v njegove zmožnosti: "Gospod, če hočeš, moreš očistiti.". Gospodov odgovor je bil seveda: "Hočem, bodi očiščen!" (v. 3) Pri tem se ga je Jezus dotaknil, ne da bi sam postal obredno nečist. Možakarju je prepovedal, da bi o dogodku govoril naokrog, ampak mu je rekel, naj gre k duhovniku, ki bo ugotovil in potrdil ozdravljenje. Jezus ni hotel pritegovati množic, da ga hodile občudovat zaradi znamenj in čudežev.
Naslednji dogodek je bilo ozdravljenje služabnika rimskega stotnika, torej častnika okupacijske vojske. Luka pričenja ta dogodek malo drugače (prim. Lk 7,1-5). Za razliko od Mateja, ki je pripoved skrajšal, nam pove, da je stotnik povabil Jezusa preko drugih oseb. Ko sta se srečala, je častnik rekel Jezusu: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." (vv. 8.9) Rimski častnik je bil pogan in je vedel, da postane Jud, ki stopi v poganovo hišo, obredno nečist. Zato je začel z besedami: "Gospod, nisem vreden" itn. Toda, vera, ki jo je Rimljan v čisto oficirski maniri izrazil z nekaj stavki, je Jezusa tako osupnila, da je rekel: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere," (v. 10b) na koncu pa: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (v. 13) In se je zgodilo.
Oba dogodka imata skupno to, da se Jezus v njih ni ukvarjal niti z judovsko elito niti s povprečnimi pripadniki judovske družbe, ampak v enem primeru s človekom, ki je bil na družbenem obrobju, v drugem pa s takim, ki ni pripadal tej družbi in kulturi. Še več, Jezus je pohvalil vero tujca in napovedal: "Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." (vv. 11.12) Telesna, oziroma rasna, jezikovna, razredna ali religijska pripadnost izvoljenemu ljudstvu ni nikakršno jamstvo za zveličanje. To, kar sta imela gobavec in rimski stotnik je bila vera v tistega, ki ima oblast. Po njej sta se razlikovala od ostalih.
Naj Bog vsem podeli to vero!
Ni komentarjev:
Objavite komentar