Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Najpogostejši predmet jeze danes

Sodobnih ljudi nobena stvar ne jezi bolj kot svetopisemska resnica.  

~ Toby Longsdon

Sekularizem umira. Kaj sledi?

Se evropska kultura premika iz post-krščanske v post-sekularno? Tema pogovora je kolaps sekularizma, ki se podira pod težo svoje lastne praznine in duhovnega vakuuma, ki ga je ustvaril. Kakšna je tu priložnost za krščanstvo? 

O tem govori švedski evangeličanski pastor Magnus Persson v pogovoru z Bobom Hillerjem in Michaelom Hortonom.

Bog zadržuje zlo

Oh, kako neverjetno, da ljudje toliko govorijo o človeški moči in dobroti ob dejstvu, da bi bili utelešeni hudiči, če nas ne bi Bog pri tem zadrževal. 

~ David Brainard

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Vnuk vojnega zločinca, pot spreobrnjenja in sprave

Rudolf Höss je bil esesovski oficir in od 1. maja 1940 do konca leta 1943 komandant taborišča smrti Auschwitz. Leta 1947 so ga poljske oblasti obsodile na smrt in obesile na mestu taborišča, ki ga je vodil več kot tri leta. 

Njegov vnuk Kai je živ dokaz tega, da je Božje delovanje nezadržno. Rodil se je v brezbožni družini kot potomec vojnega zločinca, nato delal širom sveta (Evropa, Bližnji vzhod, Azija) na področju turizma in hotelirstva, doživel transformativno spreobrnjenje in se posvetil službi Bogu in bližnjim. Dela kot pastor Biblične cerkve v Stuttgartu. Poleg tega predava po cerkvah, šolah in drugih javnih ustanovah. V svojih predavanjih nastopa zoper nacionalni socializem in antisemitizem.

V pogovoru s kanonikom J. Johnom, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, je spregovoril o svojem srečanju z neprijetno preteklostjo, svoji poti spreobrnjenja ter z vzpostavljanjem odnosa z judovskimi skupnostmi ter žrtvami holokavsta in njihovimi svojci.  

Ko smrt postane politikum

Pred nami je 23. november, dan, na katerega se v naši državi  spominjamo generala Rudolfa Maistra in borcev za severno mejo. Letošnji 23. november pa bo  malo drugačen, ker se bomo na ta dan odločali o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je evfemistični izraz za evtanazijo težko bolnih in trpečih. Kolikor spremljam zadevo, je večina zdravstvene stroke proti, proti so tudi predstavniki nekaterih verskih skupnosti in velik del javnosti. Kolikšen je ta del, je težko reči, ker  tovrstne ankete pri nas niso najbolj zanesljive.  17. člen Ustave Republike Slovenije pravi (moj poudarek): "Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni." Ustava nič ne govori o tem, da bi bila tudi pravica do smrti nedotakljiva. Smrt pride sama po sebi, ne da bi jo kdo klical. 

Tukaj gre za globoko etično vprašanje. Že starogrški poganski (sic!) zdravnik Hipokrat, avtor slavne zdravniške prisege, je nasprotoval dajanju strupa bolniku, četudi bi le-ta prosil zanj. To načelo je nekako veljalo do 20. stoletja. Prvi, ki so ga prekršili, so bili nemški nacisti z akcijo T-4, pri kateri je šlo za  neprostovoljno usmrtitev do 300.000 neozdravljivo bolnih, invalidov, duševnih bolnikov, psihično prizadetih itn. Temu so rekli Gnadentod (milostna smrt). Celo v komunističnih režimih se niso odločili za kaj takega, so pa začeli na začetku 21. stoletja sprejemati tovrstno zakonodajo v naprednjaških zahodnih državah, začenši z Nizozemsko. Beremo pa lahko, da prihaja tudi v državah, ki jih imamo za vzorne (Nizozemska, Kanada) do zlorab, ki nikakor ne bi bile tuje tudi našemu balkanskemu okolju.  

V zgodovini so tudi poznali nekakšno vrsto evtanazije. Pri Grkih in Rimljanih je bilo v navadi izpostavljanje nezaželenih novorojenčkov. Špartanci so take celo metali v prepad. Izpostavljenega otroka je potem lahko kdo posvojil, ali pa je nesrečno dete umrlo. Pri Inuitih je bila navada, da so stari, ki so se imeli za odvečne, v primeru lakote ob hudih zimah, odšli nekam proč v sneg in tam zmrznili, s čimer so mlajšim omogočili lažje preživetje. Torej niso naši naprednjakarji, ki se imajo za moralno večvredne od nas zahojenih starokopitnežev, pogruntali nič novega. Znani univerzitetni profesor celo razpreda, kako je evtanazija cenejša od zdravljenja. Ja, povejmo, bolnik je strošek. 

Omenil sem že, da je več verskih skupnosti v Sloveniji nasprotuje zakonu.  Predstavniki nekaterih so podpisali izjavo, v kateri spodbujajo svoje ude, naj se udeležijo referenduma "da bomo kot skupnost jasno povedali, da bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja." Pri naprednjakih je to povzročilo hud vik in krik, pri čemer je največ "pokasirala" RKC, ker je pač največja, češ, kaj pa ločitev cerkve od države. Verske skupnosti  pač vedno izražajo svoja mnenja glede etičnih vprašanj, zlasti, ko oblast spremeni neko etično zadevo v politikum,  da jo torej politizira. Versko skupnost tvorijo njeni pripadniki.  Pripadniki verskih skupnosti v Sloveniji so povečini tudi državljani Slovenije. Kako izločiti pripadnika verske skupnosti iz državljana, to je tu vprašanje. Komunisti so to vprašanje rešili enostavno tako, da so vernim ljudem onemogočili dostop do določenih služb in funkcij.  Ker pa se gredo današnji politiki človekove pravice (kot da so jih oni iznašli), je to malo težji problem, oziroma misija nemogoče. Za kristjana pač velja pravilo: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) 

Nekje na Facebooku me je neka oseba vprašala v slogu, "kakšen bog je to, ki dopušča trpljenje". Vprašanje seveda ni enostavno. Na to temo se je že pred tisočletji spraševal trpeči Job in ni dobil nobenega jasnega odgovora. Edini ustrezen odgovor je naš Gospod Jezus Kristus, učlovečeni Bog, ki je šel sam skozi neznosno trpljenje, zatorej:  "Uprimo oči v Jezusa, začetnika 

in dopolnitelja vere. On je zaradi 

veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12,2)  In pomagajmo, da smrt ne postane politikum!

Čemu smo ustvarjeni? Antropološka eshatologija

 

Michael Horton v pričujočem predavanju prepoznava in razčlenjuje, da so transhumanistične sanje o nalaganju naših misli v oblak s pomočjo tehnološkega napredka v bistvu odsev starodavnih idej o tem, kaj pomeni biti človek. Zlasti si delijo skupni Platonov cilj – pobeg iz omejitev telesa. Horton to postavlja v nasprotje s pojmovanjem človeka v svetopisemskem krščanstvu kot Božje podobe ter ponuja povsem drugačen pogled na človeško dostojanstvo, problem zla in obljubo poveličanja. 

Predavanje je bilo predstavljeno na dogodku Theo Global South Asia 2025 in traja malo več kot tričetrt ure.

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Ob dnevu državnosti

Napočil je še en dan državnosti. Danes je naša zemeljska domovina Republika Slovenija stara štiriintrideset let. Poglejmo si, kakšen naj bi bil odnos kristjana do države.

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti lahko vse to vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Tu gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje, ki je značilno za vse totalitarne sisteme. Taka totalitarna država ti zelo hitro res vse vzame.

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, a ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo tako grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se samo brezvladja pred mnogimi leti, ki se je zgodilo v Liberiji, kjer so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast poganska ali celo brezbožna. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu položil na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon še zdaleč ni bil  neko nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela.

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjerkoli in kadarkoli je ta oblast totalna, je tudi obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki  cerkvi zagotavlja avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" 

 

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in prižnico uporabljajo za širjenje čisto političnih idej. Tudi to je nadvse problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje več resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker se gredo politiko, so tudi teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tak sistem ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  predvsem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda po pameti! Tu je treba biti zelo pazljiv, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

Za konec pa recimo prosto po Trubarju: "Vsem Slovencem in ostalim državljanom Slovenije želim milosti, usmiljenja in miru po našem Gospodu Jezusu Kristusu!" Naj torej Bog blagoslovi našo zemeljsko domovino in da milost, da vsi njeni udje najdejo pot v nebeško domovino! 

Luther o sv. zakonu

Zakonski stan je najplemenitejši stan na zemlji in vzvišen poklic. V njem se vsak dan preizkuša vera, ljubezen pa se uči preko potrpljenja in odpuščanja. 

~ Martin Luther

Cilj evangelija

Cilj evangelija ni,  da te potrjuje, slavi in sprejema. Cilj evangelija je, da te reši, preobrazi in preusmeri.  Vsakdo se mora skesati, spreobrniti in slediti Jezusu.

~ Shane Pruitt

Bergoglieva zapuščina

Na velikonočni ponedeljek je obšla svet vest, da je umrl Jorge Mario Bergoglio, znan kot papež Frančišek. Njegova splošna popularnost je bila nesporna. V Sloveniji se danes  začenja tridnevno žalovanje za pokojnim, kar me glede na trenutno oblast  nemalo čudi. Pa pustimo zdaj to. Bergoglievo dvanajstletno papeževanje bo zagotovo pustilo močno sled v Rimsko-katoliški cerkvi in širše. Mnoge njegove izjave so bile v popolnem nasprotju z učenjem Svetega pisma in celo s tradicionalnim naukom Rimske cerkve. Pa si poglejmo nekaj takšnih cvetk!

Leta 2013, kmalu po izvolitvi, so mu zastavili vprašanje v zvezi z nekim homoseksualnim duhovnikom. Odgovoril je: "Kdo sem jaz, da sodim?"  Gospod Bergoglio se morda ni počutil primernega, da bi komu sodil,  toda dejstvo je, da omenjenega duhovnika sodi Božja beseda. To pa je tisto, kar je papež pozabil povedati.

Leta 2018 se je znašel v zelo kočljivi situaciji, ko ga je deček Emanuele vprašal glede večne usode svojega pokojnega očeta, ki je bil ateist.  Treba je poudariti, da je bila situacija res nadvse zahtevna in je bila v tem trenutku potrebna velika modrost in veliko sočutje. Gospod Bergoglio je dečka potolažil v smislu, da je bil njegov oče zagotovo dober človek in je zato v nebesih. Z bibličnega stališča je to popolnoma zgrešen odgovor, ker se nihče ne zveliča po svoji dobroti, ampak po Kristusu, za kar je potrebna spreobrnitev. Lahko bi rekel dečku, da se je morda oče pred smrtjo zatekel k Jezusu (podobno kot desni razbojnik), kar bi dalo fantu  določeno upanje. Toda papežev odgovor je bil povsem zgrešen in potuha za brezbožne. 

Leta 2019 je v Rimu potekala sinoda škofov z območja Amazonskega nižavja. Na sinodi so nosili okrog dva kipca Pachamame, boginje plodnosti s tistega področja. Ko je nek mladi tradicionalni rimski katolik vrgel en primerek tega malika, nameščenega na oltar ene od rimskih cerkva, v Tibero, se je Bergoglio opravičil. Tovrstno malikovanje ni le v nasprotju z Biblijo, ampak tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Leta 2023 je Vatikan izdal deklaracijo Fiducia supplicans, na osnovi katere naj bi smeli v rimski cerkvi podeljevati poseben blagoslov parom v "neregularni zvezi" kamor sodijo homoseksualni in neporočeni heteroseksualni pari. Gre še za en primer nečesa, kar je v popolnem nasprotju s svetopisemskim naukom, pa tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Lani spomladi je izjavil: "V bistvu smo dobri. Seveda obstaja nekaj falotov in grešnikov, toda sámo srce je dobro." Seveda govori Sveto pismo čisto drugače: "[N]i ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,12). Tako Pavel, sklicujoč se na Ps 14,1.3.  Jezus pa je rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18. Lk 18,19)

Med lanskim obiskom v Indoneziji je izjavil: "Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..." Kar je povedal, je najbrž lep primer hinduizma in zelo slabo krščanstvo. Jezus je namreč rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b) V nebesa ne vodi avtocesta, ampak stezica, ozka pot. Ta pot je Jezus Kristus. 

Lani decembra je razglasil sveto leto, v katerem si bodo lahko rimski katoliki "prislužili" velike "milosti"  in  odpustke. Če si kdo milost prisluži, potem to ni več milost, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem zadoščevati s  pokoro, ali pa po smrti v vicah, ki so še en nateg rimske cerkve. Calvin je rekel o vicah, da so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  

Jorge Mario Bergoglio je bil velik podpornik nekontroliranih in nezakonitih migracij, njegov ekumenizem je sprejemal tako rekoč vse, razen tradicionalnih rimsko katoliških vernikov. Skrbele so ga podnebne spremembe, ekonomski problemi in vse mogoče zadeve z woke globalistične agende, je pa najraje pametno molčal ob preganjanju kristjanov po svetu in ob požiganju cerkva po Evropi (največkrat s strani pripadnikov "religije miru"). To globalistov ne zanima. Svet danes žaluje za papežem Frančiškom, mediji so polni panegirikov. Toda to ni ravno dober znak, kajti Jezus je rekel: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26) Ostre besede! Najbrž poznamo vsi pregovor: "O mrtvih le dobro!" Jezus pa pravi: "Resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32b) 

Kdo bi se lahko vprašal, kaj da počne ta kritični zapis o pokojnem rimskem škofu na tem blogu. Dejstvo je, da je Rimska cerkev zelo močna in vplivna. Ta vpliv se, zlasti od 2. vatikanskega koncila naprej, širi tudi v protestantske kroge. Kot primer naj vzamem, da je uvedba novega mašnega obreda v rimski cerkvi po l. 1969  vplivala na liturgične spremembe v različnih protestantskih cerkvah. Interakcija pa je seveda obojestranska. Različne liberalne in nebiblijske prakse, ki so v nasprotju z naukom vere, se iz liberalnih protestantskih logov prenašajo tudi v rimsko katolištvo. Papež Bergoglio je tipičen predstavnik tega liberalizma. Rimski katoliki se norčujejo iz principa sola Scriptura, češ, protestanti imate papirnatega papeža. S tem povedo, da je Božja beseda samo papir in črke na njem, oni pa imajo samega (občasno) nezmotljivega Kristusovega namestnika in najvišjega interpreta Božje besede. Pri papežu Frančišku se je to zelo klavrno izkazalo. Bog naj se usmili vseh, ki so del rimskega papeškega sistema in jim podari pravo spoznanje Boga!

V posvečenosti

"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Pod pojmom posvečeno življenje si nekatere cerkve predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo ozki duhovni eliti, ki živi po določenih redovnih pravilih, tako imenovanih "evangeljskih svetih". Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti  so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Opravičenje je enkratne dejanje, ki se ga ne da povečati, zmanjšati ali izgubiti, posvečenje pa je povezano z napredkom in rastjo kristjana. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)... 

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi takšnega  življenja se seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki  živimo v sekularizirani družbi 20. in 21. stoletja (lahko bi rekli, da v sodobnem poganstvu), imamo podobne težave. V času, ko ni dovolj denarja za življenjsko potrebne operacije, se hitro najde denar za tako imenovano spremembo spola, kar je v bistvu iznakaženje človeškega telesa in upor zoper Božji red stvarjenja. Človekove pravice so postale nekakšen raztegljiv čigumi, ki se ga da uporabiti za vse mogoče vrste greha, pri čemer si sodobni svet spodkopava tla pod nogami, preganja pa tiste, ki se z njim ne strinjajo. Posledice tega so že na vidiku. Apostol opominja nas in svet: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)

Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne  ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne  pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev.  Kristjani smo velikokrat zagledani v svoje neuspehe in podvrženi samoobsojanju, kar je tudi huda napaka. V takih primerih si moramo priklicati v spomin evangelij, ki nam pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim. 4,25). Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, ampak od Jezusa, saj je On edini vir odrešenja, ne mi. To bi si morali predočiti vsak dan. Pavel nas hoče odvrniti tako od grešnega ravnanja kot od samoobsojanja, ki oba prinašata samo škodo in žalost,  zato  usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel tako odrešenje kot posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo. Vsak dan se moramo tudi zavedati, kaj nam Bog obljublja v evangeliju.  Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.

Ko vlada nepoznavanje Boga

Obstaja neposredna povezava med nepoznavanjem Boga in podivjanim brezzakonjem v družbi.

~ Tom Ascoll

Obglavljenje 70 kristjanov v DR Kongo

Pripadniki tako imenovane religije miru, povezani z zloglasnim ISIS-om  so v neki kongovski vasi obglavili sedemdeset kristjanov. Več o tem lahko izveste iz zgornjega videa. Večinski mediji se za take stvari po navadi ne zanimajo, saj gre vendar za kristjane, najbolj preganjano družbeno skupino na svetu. Toda nikar si ne drznite reči česa, kar ni povšeči pripadnikom "religije miru". Takoj vas bodo postavili na pranger. 

Dostop do še enega vira: KLIK >>

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Cerkev in kriza smisla na Zahodu

 Ni treba biti ravno Einstein, da ne bi opazil, da je smisel v zahodnem svetu v hudi krizi. Danes bi se nekateri radi znebili metafizičnih postavk krščanstva, spet drugi bi ponovno uveljavili voljo do moči, tretji izkušajo neko vrsto krščanskega preporoda. Skratka, totalna zmeda, polna priložnosti za širjenje evangelija na eni strani in sledenje Kristusu na drugi.

O tem sta se pogovarjala Michael Horton in Glen Scrivener. 

Kristjan in država

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Na začetku našega odlomka apostol Pavel  spodbuja  kristjane v Rimu, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini in bedi, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo ter s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Razen tega je v tem padlem in grešnem svetu nekakšna oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Jemnu, Somaliji in pred  leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, ki izvajajo zakon džungle,  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako.  Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov  seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu,  se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast,  kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat,  ko se "cesar" meša  v versko področje, ali pa religije v "cesarsko". 

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni zadeva cerkve, ampak na prvem mestu  posameznikove vesti.

Sodobni dialog z zaključkom ad hominem

POSVETNA OSEBA:  Hočem delati x.

KRISTJAN:                Nihče ti ne brani, da delaš x.

POSVETNA OSEBA:   Toda ti meniš, da je delati x narobe.

KRISTJAN:                Ja.

POSVETNA OSEBA:   To je zato, ker me hočeš  nadzirati.

KRISTJAN:                Ne, lahko delaš, kar hočeš.

POSVETNA OSEBA:  Toda ti meniš, da je delati x narobe. 

KRISTJAN:               Ja, zato, ker ti želim, kar je zate  najboljše.

POSVETNA OSEBA:  Ampak hočem, da rečeš, da je delati x dobro.

KRISTJAN:              Tega ne morem reči.

POSVETNA OSEBA:  Zakaj si tak sovražen, nestrpen svetohlinec?

Avtor: N.N. Poslovenil Dizma.