Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Nič novega

V današnjih dneh je moderno iti v pekel. 

~ Thomas Watson

P. s. Thomas Watson, pisec zgornje misli, je živel v 17. stoletju (okoli 1620- 1686). Le kaj bi napisal, če bi živel danes? Bojim se, da isto. 

Slab argument proti Bogu

Moj argument proti Bogu je bil, češ da je vesolje videti tako kruto in nepravično. Toda od kod mi ideja  o pravičnem in nepravičnem? Človek ne reče, da je neka črta kriva, v kolikor nima določene ideje o ravni črti. 

~C. S. Lewis

 

Kdaj bo konec zla?

Šele ko bo Bog dovršil svoje veliko delo milosti in prerodil ter prenovil svoje ljudstvo, tedaj bo nastopilo upanje na konec zlih posledic greha. Sedanji svet mora biti namreč očiščen greha in nastopiti mora Kristusovo večno kraljestvo. Politika, izobraževanje in družbene reforme tega ne morejo narediti. 

~ Ronald Hanko

Ronald Hanko, Doctrine according to Godliness, A Primer of Reformed Doctrine. Reformed Free Publishing Association, Grandville (MI) 2004. S. 112. 

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle

Antropocentrična cerkev

Ko gre poslanstvo cerkve po krivi poti, je to vedno zato, ker je postala osredotočena na človeka.

~ Michael Reeves

Življenje iz resnice in ljubezni

Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. 14 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. 15 Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 16 Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. 17 Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? 18 Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

19 Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. 21 Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni 22 in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. 23 To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. 24 Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.   (1Jn 3,13-24)

 V pričujočem odlomku nam apostol in evangelist Janez podaja nekaj praktičnih pojasnil in nasvetov.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, naj s strani tega sveta ne pričakujemo aplavza, ampak sovraštvo, kajti svet živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je sicer na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je  zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje samo določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z dejansko drugačnostjo, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Beseda strpnost je izgubila svoj prvotni pomen in ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak izključno do javnega izražanja mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega. 

Pozoren  je treba biti še na  eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, kot so nezanesljivost, obrekovanje, hinavščina itn.

Koliko je naše življenje in delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec. Takim pravi evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede  veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno.

Za konec pa nam daje Janez dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!

Modrost od zgoraj

Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. 7 Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. 8 Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. 9 Kakor je pisano:

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo

in kar v človekovo srce ni prišlo,

kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,

10 to nam je Bog razodel po Duhu. 

Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. 11 Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. 12 Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. 13 To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. 14 Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15 Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče.

(1Kor 2,6-15) 

 Modrost, ki so jo oznanjali Pavel in drugi apostoli, je drugačna kot svetna modrost, saj je posvetni človek  niti ne more razumeti. To je modrost, ki so jo apostoli oznanjali med popolnimi. (cf. 1Kor 2,6). Popolni v tem kontekstu niso nekakšna duhovna elita, ampak tisti, ki jih sv. Pavel malo naprej imenuje duhovni (cf. ibid. vv. 13.15).  Vsak resnični vernik je prejel Svetega Duha, zato sodi med duhovne. Minljivi voditelji tega sveta, oziroma mogočniki, svetni in verski poglavarji, tega niso razumeli, zato so križali našega Gospoda. Za razumevanje te modrosti je potreben Sveti Duh (cf. ib. v. 10 sl.). On je tisti, ki je zmožen premostiti prepad med globokimi Božjimi stvarmi in človeškim srcem. Modrost, ki jo oznanja Pavel pa je evangelij. 

Krščansko poznavanje Božjih stvari je več kot zgolj poznavanje svetopisemskih navedkov in teoloških konceptov. Slednje vam lahko strese iz rokava tudi nevernik, na primer  Bart Ehrman, ali pa domači Marjan Smrke.  Toda duševni, torej posvetni človek (cf. ib. v. 14), ki nima Svetega Duha,  lahko sicer res pozna krščanske ideje, manjka pa mu njihovo poglobljeno razumevanje, saj je edino Sveti Duh tisti, ki nam lahko to razodene, saj proučuje vse, tudi Božje globine (ibid. v. 10). To pa zato, ker sta naše srce in um v svojem naravnem in neprerojenem stanju, zatemnjena z grehom. Zadeva se spremeni šele tedaj, ko postanemo deležni duhovnega spoznanja, oziroma razumevanja.

 Delo Svetega Duha, ki nam podeli duhovno spoznanje ali razumevanje, se imenuje razsvetljenje. To nam sicer ne da kakšnih novih izvenbibličnih razodetij, nam pa omogoča razumevanje svetopisemske resnice. Do tega lahko pridemo  pri branju ali poslušanju Božje besede.  Greh zamegljuje um in voljo človeku, tako da je odporen na Božjo besedo. Vloga Svetega Duha je, da nam odpira  um in naredi naše srce dovzetno za Božjo besedo.  Dokler smo v svojem naravnem stanju, je med nami in besedo  nevidna pregrada, ki deluje kot nekakšno zagrinjalo, toda:   "Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo." (2Kor 3,16) Bog aplicira na naša srca  svojo razodeto resnico, tako da smo zmožni dojemati zapisano Božjo besedo.

Protestantski teologi iz časa kmalu po reformaciji so govorili o razsvetljenju kot o dejanju, ki se odvija v dveh stopnjah. Prva stopnja nastopi, ko se nekdo sreča s službo besede. Tej, zunanji stopnji sledi druga, notranja, ko privede Sveti Duh posamezno osebo k odrešenju. Duh  govori preko postave, ki tej osebi razkrije njeno grešnost in preko evangelija, ki ji posreduje spoznanje Božje milosti in odpuščanja. Ko Sveti Duh preko oznanjene besede razsvetli posameznika, takrat  govorimo o Božjem dejavnem ali učinkujočem klicu. Z duhovnim razsvetljenjem se začne proces, ki se imenuje red odrešenja, o čemer sem nekoč že pisal (povezava). Toda delo Svetega Duha se ne konča na tej točki, ampak se nadaljuje skozi celotno kristjanovo življenje, saj ga Duh vodi v vse globlje spoznavanje Boga, hkrati pa ga spodbuja h kesanju zavoljo grehov. Kristjan ni neko eterično bitje, ki ne bi moglo grešiti, ampak še vedno greši, zato potrebuje kesanje.  Nadaljnje spoznavanje Boga in njegove volje poteka skozi branje ali poslušanje Božje besede in preko molitve. Pri tem  nimam v mislih nobenih  zasebnih mističnih razodetij, kajti kristjan lahko spoznava Boga  samo na temelju njegove pisane besede, ne pa vizij ali sporočil iz onostranstva. 

Prava duhovna modrost ne prihaja iz naše notranjosti, ampak od Duha, ki nam razsvetljuje Božjo besedo, zapisano v Pismu. Edino Sveti Duh je zmožen narediti sporočilo križa, ki je za nas kristjane dobra novica ali evangelion, razumljivo in smiselno. V današnjem času se na veliko govori o duhovnosti, toda edino kristjan je zares duhovna oseba v svetopisemskem smislu. In to vsak resnični kristjan,  rojen od zgoraj. Obstajajo namreč ljudje, ki se deklarirajo za kristjane, a niso preporojeni.  Jezus je ob neki priložnosti rekel nekemu pobožnemu možu, ki mu je manjkalo tovrstno rojstvo: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti nebeškega kraljestva." (Jn 3,3)  Takšno rojstvo  je možno prejeti le po veri: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16. Za boljše razumevanje konteksta najdemo na tej povezavi celoten kontekst zadnjih dveh navedkov, kot so zapisani v 3. poglavju Evangelija po Janezu.  Ali imaš to vero?

 

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Vedno sveža zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

    ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje, 

    ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi, 

    ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal, 

    ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal, 

    ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal, 

    ker ste močni 

    in je Božja beseda v vas 

        in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih  označuje  z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje. 

Najpogostejši predmet jeze danes

Sodobnih ljudi nobena stvar ne jezi bolj kot svetopisemska resnica.  

~ Toby Longsdon

Priljubljene kritike na račun križa in vstajenja

Na predvečer velikega petka sem na Facebooku objavil krajšo misel Timothyja Kellerja na temo Jezusovega križa in smrti. Ista misel je bila objavljena tudi na tem blogu na veliki petek zjutraj. Na Facebooku je bilo nekaj takih in drugačnih odzivov. Eden od teh ima veliko skupnega z oddajo v zgornjem videu, glasi pa se takole: "Žrtvovanje Kristusa, kot odkupnina za greh, je en najnemoralnejših konceptov sploh! Resnično, krščanstvo je kult smrti!" Gre za pogost očitek na račun krščanstva, na katerega sem takole odgovoril: "Brez velikonočnega finala bi lahko res govorili o kultu smrti, oziroma, brez tega niti ne bi bilo nobenega kulta, ker so se ob križanju učenci razbežali in poskrili. Kult smrti pa vidim v propagiranju morjenja nedolžnih nerojenih ter zastrupljanja starih, bolnih in nemočnih." S tem se je najina konverzacija (zaenkrat) končala.  

O očitkih ter kritikah na račun križa in vstajenja so se v zgornjem videu pogovarjali teologi Justin Holcomb, Michael Horton, Walter Strickland in Bob Hiller, ki pripadajo različnim denominacijam: episkopalni, reformirani, baptistični in luteranski. 

Edini Odrešenik

Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." 

   (Apd 10, 34-43)

 Zgornji odlomek služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka na pripoveduje o spreobrnitvi rimskega stotnika Kornelija in njegove družine.  Apostol Peter je v svojem kratkem nagovoru povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je  jedro evangelija. 

 Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov, kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda razodeto mu je bilo, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo skladno z Božjim načrtom, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Mesija - Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo samo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja, v čemer je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Toda vera v tem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

 Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti. Zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

 Obsojati svet je zelo enostavno in celo prijetno, saj se ob tem počutimo moralno superiorne.  Toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le njegova zunanjost se nenehno spreminja. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pač ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel, ko pravi: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija skorajda ne. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih. ogromno je govora o "podnebni pravičnosti", nebrzdanem sprejemanju priseljevanja muslimanov v Evropo,  dnevnopolitičnim dogodkom in podobno, vse v duhu tega sveta. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  V le-teh danes oznanjujejo bolj moralo, oziroma postavo kot evangelij. Z moralo, oziroma postavo, ni sicer nič narobe, ampak to ni evangelij. Cerkev mora vzporedno oznanjati tako eno kot drugo. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar  okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

 Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel apostol Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b) Ali veruješ vanj in so ti tvoji grehi odpuščeni?

Cvetna nedelja

 Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. 30 Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, 31 da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.  

 2.1 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. 2 Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. 3 Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. 4 Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, 5 zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.   (1Kor 1,26-2,5)

Cvetna nedelja je  dan, ki je v naših krajih povezan z različnimi tradicijami, kot je  blagoslov različnega zelenja, velikokrat povezanega v butarice, potice, presmece, ali kakorkoli že  pravijo tem stvarem v različnih delih naše domovine. To se odvija v spomin na Jezusov  triumfalni kraljevski vhod v Jeruzalem, ki se je zgodil nekaj dni pred tem, ko je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno smrt na križu. 

Ta  Jezusov triumf pa ni bil prvi. Ko je s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli takšno razočaranje, da so ga zapustili vsi, razen dvanajsterih. Slava sveta je kratkotrajna zadeva. Tudi triumf cvetne nedelje ni dolgo trajal.  Ne verjamem pa niti, da bi si kaj takšnega privoščil kakšen sodobni monarh, kajti osel, na kakršnem je naš Gospod prijezdil v Jeruzalem,  danes ne sodi med posebej ugledne živali. 

Toda Boga ne zanima, kaj je pri ljudeh ugledno in kaj ni. Ko on izbira, se ne ozira na  človeška merila in kriterije. Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost,  moč, premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč  in kar je še takega. Naša modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev niso naša zasluga, ampak premoremo vse to v Kristusu. Božja moč in Božja modrost namreč nista neki abstraktni sili, ali zgolj ideji, ampak osebni kvaliteti, ki sta se v polnosti izrazili v življenju, učenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.  Kristus je vse, s čimer se lahko kristjan zares hvali.

 Ko je prišel  Pavel v Korint, se je izogibal retoričnim bravuram, ki so bile značilne za grške modrijane, ampak se je osredotočil na križ. Pavel ni prišel oznanjat svojo modrost ali sploh modrost tega sveta, kajti takšna človeška modrost, ki so jo oznanjali filozofi, ne rešuje. Tudi  ni oznanjal Kristusa triumfatorja,  kot so si ga na cvetno nedeljo zmotno zamišljali Gospodovi učenci, ko so mu vzklikali: "Hozana!" ampak križanega Kristusa,  ponižanega in križanega, torej takega, ki je pohujšanje za svet in ki ga je razvpiti Friedrich Nietzsche tako globoko preziral. Vse to pa zato, da vera Korinčanov in  kristjanov vseh časov ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.  Vera ki rešuje, se oblikuje skozi delovanje Svetega Duha, ki spreminja srca.

 Kristusov križ ima svoj globok smisel, saj je prišlo po njem popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo, kasnejše Gospodovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je Jezus resnični Odrešenik sveta, torej tisti, ki opravičuje grešne, nevredne in brezbožne. Ali veruješ vanj? 

Za ene norost, za druge Božja moč

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano: 

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.     (1 Kor 1,18-25) 

 Judje Pavlovega časa so hoteli imeti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda. Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in predstavami, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših pogledov in želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno, veliko in bleščeče, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z vplivništvom in glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem in estradništvom, Bogu sovražen in kot tak nima za apostola nobenega dejanskega  pomena.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva naprej veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki daje absolutno prednost posameznikovim občutkom. Tako smo prišli do teorije, da obstaja toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) Ta stvar dejansko velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

Takšna družba ima verne kristjane v najboljšem primeru za pobožnjaške tepce, toda ljudje iz taiste družba ne vedo, ali se nočejo zavedati, da je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, mu zaupajo in se nanj zanašajo, jamči večno življenje. Tu, v tej veri je prava modrost in moč. 

 

 

Kristjan in svet

Kristjan je človek, ki ne pričakuje ničesar od tega sveta in ne polaga vanj svojih upov, saj ve, da  je ta svet pod obsodbo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Rušenje mentalnih trdnjav

Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim 2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu. 

3 Res živimo v mesu, 

a se ne bojujemo v skladu z mesom. 

4 Orožje našega bojevanja ni meseno, 

ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke 5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. 6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.  (2Kor 10,1-6)

!0. poglavje Drugega pisma Korinčanom pomeni prelomnico v omenjenem pismu. V prvih devetih poglavjih izraža apostol Pavel radost in hvaležnost nad poboljšanjem korintskih kristjanov, do katerega je prišlo po prejemu Prvega pisma.  V 10. poglavju pa se tema dramatično zamenja, kajti v zadnjih štirih poglavjih  apostol brani svojo službo pred lažnimi apostoli, ki so se vmes pojavili v Korintu in njihovimi lažnivimi obtožbami. Toliko o kontekstu, iz katerega je vzet odlomek.

Na začetku našega odlomka (2Kor 10,1.2) se sv. Pavel sklicuje na Kristusovo krotkost in prizanesljivost: Naš Gospod je počasen v jezi in potrpežljiv, da bi se mogli odrešiti vsi Božji izvoljeni, ali kot pravi apostol Peter: "Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,9) V tem je Pavel posnemal Kristusa pri svojem ravnanju s Korinčani. Zato je tamkajšnje vernike pozval, naj uredijo stvari, da mu ne bo treba ostro nastopati proti tistim, ki živijo po mesu. 

Kaj pomeni izraz življenje po mesu? Življenje po mesu (gr. sarx) je fraza, ki jo pogosto omenja apostol Pavel in se je lepo udomačila v krščanski teologiji. Pri tem ne gre nujno za fizično človeško telo (enako  v našem primeru), ampak za življenje, ki ga obvladuje grešna človeška narava, ne Sveti Duh. Gre torej za grešna nagnjenja in želje, ki so v nasprotju z Božjo voljo.

Kristjani sicer živimo v mesu, torej v telesu, ki ni samo po sebi nič slabega (nismo torej manihejci), ni nam pa dovoljeno ravnati po mesu. Kristjanov boj je duhoven, ne mesen, telesen. Pri duhovnem boju ne pridejo v poštev meči, kopja ali katapulti, ker se ne morejo dotakniti duhovne stvarnosti. Orožje, s katerim je razpolagal Pavel, je molitev, Božja beseda, vera in moč Svetega Duha. Ambroziaster pravi: "Čeprav živimo v telesu, moramo delovati na duhovni način. Vsakdo, ki dela, kar je všeč Bogu, deluje duhovno. Pavel bojuje boj za Kristusa s poslušnostjo v veri in samodisciplini." (1) To orožje je zelo močno, saj podira trdnjave. Pavel tu ni mislil fizičnih trdnjav, ampak središča demonskega nasprotovanja evangeliju. Zemeljski nosilci tega nasprotovanja so bili Satanovi služabniki, toda Pavla ni bilo strah, ker je bila z njim moč Svetega Duha, ali kot pravi sv. Janez: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Hudičevi služabniki so pri napadih na sv. Pavla uporabljali vso mogočo lažno modrost in sofisticirane argumente. Zoper take je Pavel govoril že v Prvem pismu Korinčanom, kjer je branil duhovno modrost križa pred modrostjo tega sveta. Apostol se je bil pripravljen soočiti z neposlušnostjo v korintski cerkvi in problem popraviti, vendar nič na silo. Teodoret Cirski to komentira takole: "Pavel je potrpežljiv, ker jih hoče poskušati prepričati, kolikor je mogoče, da popravijo svoja pota. Kaznoval bo le tiste, ki se bodo še naprej upirali njegovim opozorilom." (2)  Kot sem že rekel, Pavel je posnemal Kristusovo potrpljenje.

Za konec še praktična uporabna vrednost našega odlomka. Dejstvo je, da "bog tega sveta" (2Kor 4,4) obvladuje ves svetovni sistem, zaradi česar je le-ta  Bogu sovražen. Pita nas z lažno filozofijo, lažno religijo, lažno modrostjo, lažno svobodo, lažno umetnostjo, lažno znanostjo, ki zanika biološki spol,  izmaličeno moralko, izkrivljenim pravom, toksično empatijo in drugimi peklenskimi iznajdbami. Cerkev kot celota se je znašla v nekakšnem globalnem Korintu, iz katerega je žal vsrkala veliko greznice. In v ta svet smo vrženi kristjani. Ko je hudič skušal Jezusa, ga je le-ta zavrnil s tremi biblijskimi citati cf. (Mt 4,1-11). Božja beseda je močno orožje zoper sile zla. Pismo govori o njej naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Potem je tu molitev, o kateri pravi Luther: "Molitev je močan zid in trdnjava cerkve. Je čudovito krščansko orožje."  Naslednje orožje je vera, oziroma zaupanje vanj, ki je svet premagal, našega Gospoda Jezusa Kristusa  (cf. Jn 16,33). In potem je tu še moč Svetega Duha: "Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,14.15)  Kaj bi še hoteli drugega? 

(1) Church History Study Bible, Crossway, Wheaton Illinois 2023, s. 1764.

(2) Ibid. 

Zakaj bi se ponašal s slabotnostmi?

Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda. 2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti. 5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi. 6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem. 7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. 8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, 9 a mi je rekel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.           (2Kor 12,1-10)

 

V zgornjem odlomku sv. Pavel brani svoj apostolski poklic pred posamezniki, ki so nastopali kot nekakšni super-apostoli in so se hvalili s svojimi domnevno veličastnimi duhovnimi izkustvi. Toda Pavel se je za razliko od teh ljudi raje ponašal s svojimi slabostmi.

 

Pravzaprav je tudi sam doživel nekatera močna duhovna izkustva, o čemer nam pripoveduje v   3. in 4. vrstici obravnavanega odlomka. Govori o tem, da je bil dvignjen v tretja nebesa, kar seveda ne pomeni, da bi imela nebesa tri nadstropja. V skladu s takratnim pojmovanjem so prva nebesa tista, po katerih letijo ptice, druga vesolje in tretja svet onkraj časa in prostora, ki predstavlja Božje bivališče. V določenem trenutku je torej dobil nekakšen vpogled v področje božanskega.

Toda, ker pa je bil Pavel ravno tako dovzeten za ponašanje, kot smo na splošno vsi ljudje, mu je bil po Božji volji dan trn v meso, da bi ga varoval pred prevzetnostjo (cf. 2Kor 12,7).  O tem, kaj naj bi bil ta trn, nam apostol ničesar ne pove. Iz besedila se da razbrati, da je šlo za zelo neprijetno nadlogo. Nekateri menijo, da je bil to nekakšen notranji boj ali tegoba, kar bi lahko bilo kot  posledica njegovega nekdanjega preganjanja kristjanov, ali pa žalost zaradi  zavračanja Kristusa s strani judovskega ljudstva itn. Spet drugi menijo, da je šlo za demonsko nadlegovanje. Možno je tudi, da je šlo za kakšno telesno bolezen. Ko je  Pavel tri krat prosil Boga, naj ga reši te nadloge, ni dobil pozitivnega odgovora, ampak naslednjo spodbudo: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (Ibid. v. 9) Kristjan, ki je v stiski,  nima vedno na razpolago  neposredne Božje pomoči. Te se ne da izsiliti, za kar si tako radi prizadevajo različni karizmatiki. Ima pa kristjan na razpolago milost, da smo zmožni črpati  moč celo iz lastne slabotnosti. 

Na več mestih sem napisal, da je hierarhija stvari v krščanstvu bistveno drugačna od tiste, kot jo pozna svet: kar je v svetu zgoraj, je lahko v krščanstvu čisto na dnu in obratno. Da bi nekdo črpal svojo moč iz lastne slabotnosti?  To je tista slabotnost, ki je šla Nietzscheju, in ki gre podobnim "prerokom" volje za moč še vedno  tako zelo na živce. In tu nastopi  Božja milost, ki  zadostuje. Ko si zaradi svojega greha, osebnih težav ali česar koli na dnu, te čaka milost. Milost, ki odpušča in čisti, milost, ki te dviga kvišku, ko si na tleh  in te vodi  v večno življenje.

Da, to je milost, ki zadostuje v vseh potrebah. 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.