Cvetna nedelja je dan, ki je v naših krajih
povezan z različnimi tradicijami, kot je blagoslov različnega zelenja, velikokrat
povezanega v butarice, potice,
presmece, ali kakorkoli že pravijo tem stvarem v različnih delih naše
domovine. To se odvija v spomin na Jezusov triumfalni kraljevski vhod v
Jeruzalem, ki se je zgodil nekaj dni pred tem, ko je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno
smrt na križu.
Ta Jezusov triumf pa ni bil prvi. Ko je s
petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje
nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in
ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na
goro," (Jn 6,15) in ideja o kraljevini je šla v nič. Še več, ko
so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,
doživeli takšno razočaranje, da so ga zapustili vsi, razen dvanajsterih. Slava
sveta je kratkotrajna zadeva. Tudi triumf cvetne nedelje ni dolgo trajal. Ne verjamem pa niti, da bi si kaj takšnega privoščil kakšen sodobni monarh, kajti
osel, na kakršnem je naš Gospod prijezdil v Jeruzalem, danes ne sodi med
posebej ugledne živali.
Toda Boga ne zanima, kaj je pri ljudeh ugledno in kaj
ni. Ko on izbira, se ne ozira na človeška merila in kriterije.
Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost, moč,
premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča
suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena
posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč in kar
je še takega. Naša modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev niso naša
zasluga, ampak premoremo vse to v Kristusu. Božja moč in Božja modrost namreč
nista neki abstraktni sili, ali zgolj ideji, ampak osebni kvaliteti, ki sta se v polnosti
izrazili v življenju, učenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Kristus
je vse, s čimer se lahko kristjan zares hvali.
Ko je prišel Pavel v Korint, se je izogibal
retoričnim bravuram, ki so bile značilne za grške modrijane, ampak se je
osredotočil na križ. Pavel ni prišel oznanjat svojo modrost ali sploh modrost
tega sveta, kajti takšna človeška modrost, ki so jo oznanjali filozofi, ne rešuje. Tudi ni oznanjal Kristusa
triumfatorja, kot so si ga na cvetno nedeljo zmotno zamišljali Gospodovi
učenci, ko so mu vzklikali: "Hozana!" ampak križanega Kristusa,
ponižanega in križanega, torej takega, ki je pohujšanje za svet in ki ga je razvpiti Friedrich Nietzsche tako globoko preziral. Vse to pa zato, da vera Korinčanov
in kristjanov vseh časov ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji
moči. Vera ki rešuje, se oblikuje skozi delovanje Svetega Duha, ki
spreminja srca.
Kristusov križ ima svoj globok smisel, saj je prišlo po njem popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo, kasnejše Gospodovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je Jezus resnični Odrešenik sveta, torej tisti, ki opravičuje grešne, nevredne in brezbožne. Ali veruješ vanj?

Ni komentarjev:
Objavite komentar