V tekmi vere

V tekmi vere se osredotoči na Kristusa, ne na ostale tekmovalce, niti na gledalce. 

~ Steven Lawson

Zakaj "NE" papeštvu?

 

 Če bi vprašali kakšnega rimskokatoliškega teologa, od kdaj in od kod je papeštvo, bi v veliki večini primerov dobili odgovor, da ta institucija deluje že od vsega začetka krščanske cerkve. Toda, če malo pogledamo v zgodovino, bomo ugotovili, da se je papeštvo kot institucija, kot jo poznamo danes, počasi razvijalo skozi stoletja. 

O tej tematiki sta se v zgornjem videu pogovarjala Cameron Bertuzzi in dr. Gavin Ortlund.

Oko orla

(1) Najsi je um še tako skromen  pri spoznavanju 

Boga, pa mu to, kar doume, velja kot poslednji cilj

bolj kakor popolna spoznava nižjih  umevnih stvari.

(2) Kolikor se človek posveti zasledovanju modrosti,

je takoj deležen prave sreče. 

~ Tomaž Akvinski 

 

Vir: Tomaž Akvinski, Razum in vera, Izbral Josef Pieper, Celjska Mohorjeva družba. Celje-Ljubljana 2012. S. 179

Število izvoljenih

Dejstvo je, da je Bog za večno življenje določil  množico, ki je noben človek ne more prešteti.

~ Charles Spurgeon

Življenje iz resnice

Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži. 14 Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. 15 Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. 16 Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. 17 Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? 18 Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

       19 Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, 20 če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse. 21 Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni 22 in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. 23 To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. 24 Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.   (1Jn 3,13-24)

V zgornjem odlomku nam je  sveti apostol in evangelist Janez podal nekaj praktičnih nasvetov in pojasnil.

"Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži." (v. 13) Že naš Gospod Jezus Kristus je napovedal, da nam svet ne bo ploskal, ampak, da nas bo sovražil. Svet namreč živi po svojem vrednostnem sistemu, ki je  na zunaj v mnogočem podoben krščanskemu, v bistvu pa je od njega zelo različen. Danes se na veliko govori o strpnosti in sprejemanju "drugačnosti", v resnici pa gre pri tem za podpiranje in favoriziranje točno določenih vrst in oblik "drugačnosti. Ko pa se sooči z drugačnostjo, ki je drugačna od tistega, čemur ploska svet, postane taisti "strpni" svet zelo nestrpen in sovražen. Izraz strpnost danes ne pomeni več priznavanje pravice do lastnega mnenja in javnega izražanja le-tega, ampak do javnega izražanja samo tistih mnenj, ki jih sodobne intelektualne elite odobravajo in favorizirajo. Gorje, če ne trobiš v njihov rog, ker te takoj obsodijo kot nestrpnega in bigotnega,. Pozoren  je treba biti še na  eno pomembno podrobnost. Eno je sovraštvo sveta zaradi tega, ker mu držimo zrcalo in kažemo na njegovo dvoličnost in grešnost, nekaj drugega pa je, ko ljudje, ki se na zunaj ponašajo s svojo krščansko pripadnostjo, počnejo nesprejemljive stvari. Kristjani moramo najprej pomesti pred svojim pragom. Sv. Peter nas glede tega opominja: "Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh." (1Pt 4,15) To seveda velja tudi za druge grehe, ko tso nezanesljivost, obrekovanje, hinavščina itn.

Koliko je naše življenje in delovanje res krščansko, se vidi iz naše ljubezni do bratov in sester v Kristusu. Apostol primerja tistega, ki sovraži brata z ubijalcem, kdor pa v tem vztraja, nima v sebi večnega življenja (v. 15). Janez je s tem izrazil tisto, kar je že prej povedal Jezus v svojem znanem govoru na gori: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!" (Mt 5,20.21) Vsak uboj je najprej spočet v človekovi notranjosti (cf. Mt 15,18.19)! Ljubezen se dokazuje v dejanjih: "Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?" (1Jn 1,17)

Naslednjih nekaj vrstic se nanaša na našo zaupnost do Boga. Biti kristjan ne pomeni biti brez greha. Martin Luther je glede tega rekel, da je kristjan "simul iustus et peccator", oziroma "hkrati pravičen in grešnik". Kristjani mnogokrat grešimo, nakar dobimo moralnega mačka. To samo po sebi ni slabo, saj nas vodi k popravi, hkrati pa je tudi znamenje, da smo na pravi poti. Toda mi v takem primeru po navadi zatajimo in mislimo, da je vsega konec.Takim pravi evangelist Janez: "Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse." (1Jn 3,19.20) Te njegove besede  veljajo kristjanom s preobčutljivo vestjo. V nadaljevanju pa pravi: "Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (vv. 21.22) Katere pa so tiste zapovedi? Odgovor nas čaka že v naslednji vrstici: "To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal." (v. 23) Mi sicer nismo zveličani po ljubezni, niti po izpolnjevanju zapovedi, ampak po veri, ki je Božji dar (cf. Ef 2,8). Ljubezen je posledica vere, ne obratno.

Za konec pa nam daje Janez dodatno spodbudo: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal." (v. 24) Hvala Bogu za njegovega Duha!

Ob dnevu državnosti

"Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast." (Rim 13, 1-7)

 

Danes obhaja naša zemeljska domovina Slovenija svoj enaintrideseti rojstni dan, ko pri nas praznujemo dan državnosti. Ob tej priložnosti je prav, da spet malo razmislimo o tem, kaj sploh je država in čemu služi. Na tem mestu se ne bom posvečal sociološkim definicijam, ampak temu, kaj naj bi država pomenila za kristjana. O tem je lepo pisal apostol Pavel v zgornjem odlomku, zato je prav, da si podrobneje pogledamo, kaj pravi omenjeni odlomek.

1. Vsaka oblast je od Boga. V času, ko je Pavel pisal pismo Rimljanom, se rimska oblast ni kaj prida ukvarjala s kristjani. Rimska država je z razvejano mrežo cest in z vojsko skrbela za varnost državljanov, kar je tudi omogočalo razširjanje evangelija po obsežnem cesarstvu. Po drugi strani se je Pavel zavedal, da je tudi slaba oblast boljša od nikakršne oblasti, oziroma brezvladja. Iz dogodkov zadnjih let se lahko poučimo, kaj se zgodi, ko nekje preneha delovati državna oblast in nastopi anarhija.
   
2. Kdor se upira oblasti, se upira Božjemu redu in si nakoplje obsodbo (v. 2). Celo slab red je boljši od nobenega reda (o čemer je bilo govora v 1. točki), saj "Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14,33) Apostol odvrača kristjane od uporništva, ker jih lahko le-to privede do obsodbe. Rimska oblast pa glede teh reči ni bila prav nič nežna.
3. Oblast je Božja služabnica in se je ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak, kadar delamo hudo. Kot sem že prej omenil, kristjani v najzgodnejšem obdobju še niso imeli posebnih težav z rimsko oblastjo. Namen oblasti naj bi bila skrb za red in pravičnost, za kar so Rimljani dokaj dobro poskrbeli. Pavel kot rimski državljan je užival zaščito rimskega prava in se je mogel s ponosom sklicevati na dejstvo: "Romanus sum," ki mu je omogočalo to zaščito. Mestni redarji v Filipih so ob neki priložnosti pretepli Pavla in Sila ter ju vrgli v ječo. Ko so prišli po njiju, se je Pavel skliceval na svoje državljanske pravice:  "Toda Pavel je sporočil redarjem: 'Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!' Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.  Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta." (Apd 16, 37-39) Kristjanu se torej v odnosu do oblasti ne sme napravljati kot neka tutka, ampak se sme upravičeno sklicevati na svoje pravice. Ko so ob neki drugi priložnosti hoteli prebičati Pavla, se je spet skliceval na svoje rimsko državljanstvo (cf. Apd 22,21-29). 
4. Plačevati je treba davke in izpolnjevati obveznosti. Kristjan je dolžan plačevati davke in biti poslušen oblasti v čisto zemeljskih stvareh. Tudi Jezus je v zvezi s plačevanjem davkov rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mr 12,17) Mi sicer nimamo cesarja, ampak smisel je isti: cesar simbolizira državno oblast. Toda ta poslušnost ni absolutna, kadar gre za zadeve, ki so v nasprotju s Kristusovim verskim in etičnim naukom. V teh primerih je kristjanova dolžnost, da pove državi enako, kot je oblastnikom povedal apostol Peter: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29) Nobena država se nima pravice postavljati nad kristjanovo vestjo! Država ne sme biti malik. Iz bližnje preteklosti poznamo tri totalitarne sisteme, ki so malikovali državo: fašistični, nacistični in realsocialistični. Država še zdaleč ni nekaj absolutnega, kajti države prihajajo in odhajajo. Kdor ne verjame, naj si ogleda zgodovinske karte Evrope iz različnih obdobij, morda od rimskega časa do danes.

Sv. Pavel pa nam vsem skupaj še nekaj polaga na srce: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho." (1Tim 2,1.2) Glede na to, da so danes kralji v glavnem  iz mode, lahko ta samostalnik v praktičnem življenju nadomestimo s predsednikom ali s kom podobnim, pomen pa ostane isti. Kakorkoli, rimski prezbiter ali škof Klemen je v svoje Pismo Korinčanom, ki je verjetno nastalo v letih med 96 in 98, vključil daljšo molitev, katere odlomek navajam tukaj:

"Daj slogo in mir nam in  vsem prebivalcem zemlje [...] nam, ki smo pokorni Tvojemu vseobvladujočemu in v vsem najodličnejšemu Imenu in svojim vladarjem in voditeljem na zemlji!

Ti, Gospodar, si jim dal kraljevsko oblast [...] da bi mi spoznali veličastvo in čast, ki si jim jo Ti dal, da bi se jim podrejali in v ničemer ne nasprotovali Tvoji volji. Dodeli jim, Gospod, zdravje, mir, slogo in trdnost, da bodo neovirano vršili oblast, ki si jim jo Ti dal. [...] Ti, Gospod, naravnaj njihove sklepe, kakor je prav in všeč tebi, da bodo v miru in krotkosti pobožno izvrševali oblast, ki si jim jo ti dal in dosegli tvoje usmiljenje."   (1)

Klemen tega ni pisal kristjanom v kakšni krščanski državi, ampak v poganskem Rimu in z oblastjo, ki je v mnogočem močno spominjala na oblast na sodobnem napol poganskem Zahodu (kamor štejem tudi našo Slovenijo). V bistvu je bila rimska poganska oblast dosti  hujša, saj so bila zadnja leta vladavine cesarja Domicijana (vladal je od 81 do 96) znana po  hudih preganjanjih kristjanov. Toda temu navkljub pravita Pavel in Klement,  naj kristjan moli za oblastnike, ne glede na to, kakšni so niti glede na to, ali nam ugajajo ali ne. 

 

Kaj pa demokracija? O tem sistemu je Churchill nekoč povedal, da je sicer zelo slab, a boljšega še nismo iznašli.  S tem mnenjem se kar strinjam. Seveda pa tudi demokracija ni ravno vsemogočna, kakor bi si mnogi želeli. Modri Salomon je rekel: "Kjer ni izvedenosti, ljudstvo propada, kjer je veliko svetovalcev, je blaginja." (Prg 11,14)  Pred besedo "svetovalcev"  bi  za vsak primer  dodal še nekaj: modrih in poštenih. Na drugem mestu pa je zapisal: "Ko vladajo krivični, se množi greh, pravični pa bodo videli njihov padec." (Prg 29,16) Res je, tudi to se dogaja, čeprav včasih na daljši rok, kot bi si kdo želel. Tudi v demokraciji upravljajo z državo nepopolni ljudje, zato ne more biti popolna. Če bi bila, ne bi kar naprej spreminjali zakonov. Volitve v tem sistemu pa vsaj omogočajo menjavo zakonodajne in izvršilne  oblasti, ko se le ta "iztroši", kar takim družbam omogoča večjo dinamičnost.

Kristjani smo razpeti med dvema domovinama, ena je nebeška, oziroma, kakor je pisano: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20), ker pa tukajk in zhdaj še vedno bivamo v telesu, imamo tudi zemeljsko domovino. Za slovenskega kristjana je ta domovina Slovenija. Svojim bližnjim in naši zemeljski domovini smo dolžni po svojih močeh služiti duhovno in materialno. Naj  Bog, ob njenem enaintridesetem rojstnem dnevu,  blagoslovi Slovenijo in vse, ki v njej prebivajo! Da ne bomo sebični: naj se  ta blagoslov  razlije tudi na vse druge narode in  ljudstva sveta!

 

 

(1) 1Klem 60,4.61,1-2. Iz: Prvo Klementovo pismo Korinčanom, Spisi apostolskih očetov. Mohorjeva družba, Celje 1996. S. 105-106.

Križ - epicenter naše enakosti

Kristusov križ je epicenter naše enakosti. Mi vsi smo grešniki. Mi vsi potrebujemo Odrešenika. 

~ Dustin Benge 

 

Molitev vere

Resnična molitev vere je molitev, ki zaupa Bogu, ne glede na to, ali bo odgovor "DA" ali "NE".

~ R. C. Sproul

Pomagajoča milost

Tvoja bitka se morda ne bo končala jutri, kar velja tudi za Božjo pomagajočo milost.

~ Burk Parsons

Bog je dosegljiv

 Bog je Oče, ki je vselej doma.

~ John Ioannou John

Edini Srednik

Jezus je večni Bog, popolni človek, Bog-človek, edini, ki je lahko Srednik med Bogom in človekom.

~ Steven Lawson

Modrost od Duha

Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. 7 Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. 8 Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. 9 Kakor je pisano:
Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,
10 to nam je Bog razodel po Duhu. 

Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. 11 Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. 12 Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. 13 To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. 14 Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15 Duhovni človek pa presoja vse,
medtem ko njega ne presoja nihče.

(1Kor 2,6-15) 

 

Modrost, ki so jo oznanjali Pavel in drugi apostoli, se razlikuje od svetne modrosti. Posvetni človek te modrosti niti ne more razumeti. To je modrost, ki so jo apostoli oznanjali med popolnimi. (cf. 1Kor 2,6). Popolni v tem kontekstu niso nekakšna duhovna elita, ampak tisti, ki jih sv. Pavel malo naprej imenuje duhovni (cf. ibid. vv. 13.15).  Vsak resnični vernik je prejel Svetega Duha, zato sodi med duhovne. Minljivi voditelji tega sveta, oziroma mogočniki, tega niso razumeli, zato so križali našega Gospoda. za razumevanje te modrosti je potreben Sveti Duh (cf. ib. v. 10 sl.). On je tisti, ki je zmožen premostiti prepad med globokimi Božjimi stvarmi in človeškim srcem. Modrost, ki jo oznanja Pavel pa je evangelij. 

Krščansko poznavanje Božjih stvari je več kot golo poznavanje svetopisemskih navedkov in teoloških konceptov. Slednje vam lahko strese iz rokava tudi nevernik, na primer kakšen Bart Ehrman, ali pa domači Marjan Smrke.  Toda duševni, torej posvetni človek (cf. ib. v. 14), ki nima Svetega Duha, res lahko pozna krščanske ideje, manjka pa mu njihovo poglobljeno razumevanje, saj je edino Sveti Duh tisti, ki nam lahko to razodene, saj proučuje vse, celo Božje globine (ibid. v. 10). To pa zato, ker sta naše srce in um v svojem naravnem in neprerojenem stanju, zatemnjena z grehom. Zadeva se spremeni šele tedaj, ko postanemo deležni duhovnega spoznanja, oziroma razumevanja.

 

 Delo Svetega Duha, ki nam podeli duhovno spoznanje ali razumevanje, se imenuje razsvetljenje. To nam sicer ne da kakšnih novih izvenbibličnih razodetij, nam pa omogoča razumevanje svetopisemske resnice. Do tega lahko pridemo  pri branju ali poslušanju Božje besede.  Greh zamegljuje um in voljo človeku, tako da je odporen na Božjo besedo. Vloga Svetega Duha je, da nam odpira  um in nam naredi srce dovzetno za Božjo besedo.  V našem naravnem stanju je med nami in besedo nekakšna nevidna pregrada, kot nekakšno zagrinjalo, toda:   "Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo." (2Kor 3,16) Bog aplicira na naša srca  svojo razodeto resnico, tako da smo zmožni dojemati zapisano Božjo besedo.

Protestantski teologi iz časa kmalu po reformaciji so govorili o razsvetljenju kot o dejanju, ki se odvija v dveh stopnjah. Prva stopnja nastopi, ko se nekdo sreča s službo besede. Tej, zunanji stopnji sledi druga, notranja, ko privede Sveti Duh posamezno osebo k odrešenju. Duh  govori preko postave, ki tej osebi razkrije njeno grešnost in preko evangelija, ki ji posreduje spoznanje Božje milosti in odpuščanja. Ko Sveti Duh preko oznanjene besede razsvetli posameznika, takrat  govorimo o Božjem dejavnem ali učinkujočem klicu. Z duhovnim razsvetljenjem se začne proces, ki se imenuje red odrešenja, o čemer sem pisal pred skoraj triindvajsetimi leti in pol (povezava). Toda delo Svetega Duha se ne konča na tej točki, ampak se nadaljuje skozi celotno kristjanovo življenje, saj ga Duh vodi v vse globlje spoznavanje Boga, hkrati pa ga spodbuja h kesanju zavoljo grehov. Kristjan ni neko eterično bitje, ki ne bi moglo grešiti, ampak še vedno greši, zato potrebuje kesanje.  Nadaljnje spoznavanje Boga in njegove volje poteka skozi branje ali poslušanje Božje besede in preko molitve. Pri tem  nimam v mislih nobenih mističnih zasebnih razodetij, kajti kristjan lahko spoznava Boga  samo na temelju njegove pisane besede, ne pa vizij ali sporočil iz onostranstva. 

Prava duhovna modrost ne prihaja iz naše notranjosti, ampak od Duha, ki nam razsvetljuje Božjo besedo, zapisano v Pismu. Edino Sveti Duh je zmožen narediti sporočilo križa, ki je za nas kristjane dobra novica ali evangelion, razumljivo in smiselno. V današnjem času se na veliko govori o duhovnosti, toda edino kristjan je zares duhovna oseba v svetopisemskem smislu. In to vsak resnični kristjan,  rojen od zgoraj. Obstajajo namreč ljudje, ki se deklarirajo za kristjane, a niso preporojeni.  Jezus je ob neki priložnosti rekel nekemu pobožnemu možu, ki mu je manjkalo tovrstno rojstvo: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti nebeškega kraljestva." (Jn 3,3)  Takšno rojstvo  je možno prejeti le po veri: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16. Za boljše razumevanje konteksta si lahko preberete celotno poglavje Jn 3 na tej povezavi.)  Ali imaš to vero?

Milost in pravica

Nebesa bodo polna hvaležnih ljudi, ki bodo spraševali: "Gospod, kako da si me izvolil?" Pekel bo poln ljudi, ki bodo zahtevali pravico in jo tudi dobili.

~ Burk Parsons

Kaj je danes tragično

Tragično je, da pridigarji oznanjajo vse, razen evangelija, ljudje pa ostajajo žejni resnice.

~ Martyn Lloyd Jones

Kaj pomeni poznati Jezusa

Koliko manjka tistim,  ki živijo v umirajočem svetu in ne vedo nič o Bogu kot svojem Očetu in Kristusu kot svojem Odrešeniku! Kako veliko premorejo tisti, ki živijo življenje vere v Božjega Sina in verujejo v Jezusa! Vsem svojim slabostim in križem navkljub imajo tisto, česar svet ne more niti dati niti vzeti. Imajo resničnega Prijatelja v življenju, ob smrti pa resničen dom.

~ J. C. Ryle

Hus o neposlušnosti papežu

Upreti se zmotljivemu papežu pomeni ubogati Gospoda  Kristusa.

~ Jan Hus

Je moralnost zadostna?

Moralnost te lahko drži proč od zapora, samo Jezusova kri pa te lahko drži proč od pekla. 

~ Charles H. Spurgeon

Čas brez primere

Živimo v času brez primere, ko zlo ni več zlo. Spremenili smo izrazoslovje: grešnost je sedaj šibkost, zlobnost je sedaj slabotnost, izprijenost je sedaj prikrajšanost. 

~ Leonard Ravenhill

 

Skrivnostna Troedinost

O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!

34 Kdo je namreč spoznal Gospodov um?

Ali kdo mu je bil za svetovalca?

35 Ali kdo mu je prej kaj dal,

da bi mu morali dati povračilo?

36 Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. 

(Rim 11,33-36)

 

Zgornja doksologija je zelo primerna ob današnjem prazniku Svete Trojice, saj izraža tisto, kar za nas predstavlja božanska in nedeljiva  Trojica, torej skrivnost. 

Zelo je znana zgodba o tem, kako je sv. Avguštin skušal doumeti to skrivnost, a mu ni uspelo. Potem je srečel dečka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko ga je Avguštin vprašal, kaj dela, mu je mali odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Učenjak mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega, neizrekljivega in nedoumljivega Boga. Opraviti imamo namreč z Božjo aseiteto. 

Kaj sploh pomeni v našem primeru beseda aseiteta? Če jo boste iskali na Franovih spletnih straneh, je ne boste našli. Jo pa najdemo v Velikem slovarju tujk (CZ 2002, s. 76), kjer  v zvezi z njo piše naslednje: 

aseitéta  -e ž [lat. a se esse biti od sebe] 1. nastanek iz samega sebe, avtogeneza (po krščanskem nauku lastnost Boga, ki ga ni nihče ustvaril) [...] 

Bog je torej neustvarjen. On ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Bog nima ne začetka ne konca, stvarstvo ima svoj začetek, saj je neustvarjeni Bog njegov Stvarnik. Bog je v človeških predstavah nekaj takega kot človek, le da je veliko večji in močnejši. Takšna predstava je zgrešena, ker je Bog bistveno drugačen od vsega stvarstva. 

Bog je enostavno, nespremenljivo in brezstrastno duhovno Bitje. To, da je enostaven pomeni, da se ne sestoji iz različnih delov. To, da je Bog nespremenljiv pomeni, da se ne spreminja. Če bi se spreminjal, bi se lahko na boljše ali na slabše, kar je v nasprotju z Božjo popolnostjo. Brezstrastnost pomeni, da v njem ne prihaja do  čustvenih sprememb. Gre torej za vrsto Božje nespremenljivosti. 

Zdaj pa si poglejmo, kako lahko sploh kaj vemo o Bogu in kako ga lahko spoznavamo. Bolj na splošno lahko vemo nekaj o Bogu iz njegovih del, saj pravi psalmist: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok."  (Ps 19,2)  Seveda pa je to splošno spozna(va)nje preveč površinsko, da bi lahko o Bogu vedeli kaj več. Na temelju stvarstva in v moči človeškega razuma je največ, kar lahko spoznamo, to, da obstaja neko božansko Bitje, ki je vse ustvarilo. Za kaj več potrebujemo posebno razodetje, ki ga najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. V njem se je namreč Bog razodel kot Stvarnik, Vzdrževalec vsega stvarstva in kot Odrešenik. Na temelju splošnega in posebnega razodetja lahko  nekaj izvemo o Bogu, to pa  natančno toliko, kolikor je potrebno za nas in za naše odrešenje. 

 

Iz našega začetnega bibličnega citata je razvidno, da se pri govorjenju o Bogu soočamo s težavo, kako sploh govoriti o njem.  Res je, da se da o Bogu izražati na afirmativni ali trdilni način, kar pomeni, da govorimo o tem, kaj in kakšen  je Bog. Lahko torej rečemo: "Bog je dober. Bog je velik. Bog je ljubezen. Bog je luč. Bog je resnica. Boga lahko spoznavamo. Itn." Toda ta način je problematičen, ker z njim Boga nekako prizemljimo in izenačimo s stvarstvom, kar nas odvede v panteizem. Na krščanskem vzhodu se je temu nasprotno uveljavila negativna ali apofatična teologija, ki je deloma prodrla tudi na zahod (z njo se je ukvarjal tudi Akvinski), po kateri lahko o Bogu povemo le tisto, kar On ni, na primer: "Bog ni škodoželjen. Bog ni ustvarjen. Bog ni vezan na čas in prostor. Bog nima telesa. Itn." Nevarnost izključne rabe te teologije je v tem, da je njena zadnja postaja ateizem, kajti če o Bogu ne moremo ničesar povedati, potem pridemo na koncu do formule Bog = 0. Lahko pa je ta način, ki so ga na krščanskem zahodu poimenovali tudi via negativa, zelo dober korektiv afirmativne teologije. O Bogu je torej treba govoriti na afirmativni in nikalni način.  Takšni kombinaciji afirmativne in negativne teologije je zelo blizu analogen način. Jezik ustvarjenega, končnega in omejenega bitja ni zmožen zaobjeti neskončnega in nedojemljivega Stvarnika, ki je popolnoma drugačen od vseh ustvarjenih bitij in vsega stvarstva. Kadar torej govorimo o Bogu, še zdaleč ne zaobjamemo vsega o njem,  saj kot prigodna človeška bitja nimamo nobene izkušnje glede tega, kaj pomeni biti Bog.  Izraz analogno pomeni podobno. Ko torej Sveto pismo govori o Bogu kot Očetu, s tem ne misli enakosti med Bogom in zemeljskimi očeti. Bog je torej v določenih pogledih podoben zemeljskim očetom, a še zdaleč ne v vseh. V bistvu je bolj drugačen kot podoben. Ko rečemo: "Bog je ljubezen," je to dobro ponazorilo, ko govorimo o krščanstvu  tistim izven cerkve.  Problem pa se pojavi, če zvedemo Boga na nivo človeške ljubezni ali sentimentalnosti, kajti Bog je tudi glede tega zagotovo dosti več kot to, kar lahko izrazi naš jezik. 

 

Kristjani verujemo v trinitarnega ali troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V Bogu  te tri prej naštete Božje osebe (hipostaze) predstavljajo eno Božje bistvo (ousia). Skrivnost te imanentne ali večne Trojice je človekovemu razumu nedoumljiva. Razlagati njeno skrivnost pomeni razlagati nerazložljivo. Kolikor se nam je ta Trojica razodela v zgodovini, je sicer vse prav in res, ne razodeva pa nam celotnega Božjega bistva. Končni človek pač ni zmožen doumeti Neskončnega. Bog ostaja za nas skrivnost, toda vse, kar o njem vemo, povsem zadošča za naše zveličanje. V krščanski cerkvi se je bilo  treba že zgodaj spoprijeti  spoprijeti  s tem vprašanjem. Od judovstva je novozavezna cerkev  podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je  učencem poslal  Svetega Duha.  Ker pušča Sveto pismo  stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se   v zvezi s tem zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je to vprašanje razrešila in rezultat definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo.  Tu ne gre za nasprotje, ampak za paradoks.  Dogma o Trojici pa nas uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ne pa samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja, zato pravijo sociologi, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je svojim učencem razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za precej smiselno razlago te dogme, toda, tudi to je poenostavitev, oziroma analogija. 

 

Božjo skrivnost zelo lepo ponazarja naslednji dogodek:

Potem je Mojzes rekel: "Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!" 19 Rekel je: "Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti." 20 Nato je rekel: "Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ."

21 Potem je Gospod rekel: "Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče."   (2Mz 33,18-23)

Ko si je Mojzes želel videti Božje veličastvo, mu je Bog ugodil. Ves dogodek je sicer napisan precej antropomorfno, toda če smo pozorni, se Jahve Mojzesu ni pokazal v celoti, ampak samo delno. Bog seveda tudi ni prisoten le na enem mestu, niti ne hodi sem ter tja. Tu je šlo za posebno teofanijo ali Božjo pojavitev, ki je bila seveda delna, pa še te  ni smel Mojzes videti v celoti. Tako tudi mi vemo zelo, zelo malo o Bogu, ostalo pa je skrivnost, toda to malo popolnoma zadostuje za naše večno zveličanje. 

Nekateri takole povzemajo nauk o Trojici: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je sicer resnična, a še vedno pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cff. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). 

 

Božja troedinost je skrivnost, tudi Bog je za nas končna bitja še vedno v pretežni meri skrivnost. Vse, kar lahko s človeškimi besedami povemo o njem, je zgolj otroško jecljanje. O njem še zdaleč ne vemo vsega, toda tisto, kar nam je razodeto in kar vemo, nam povsem zadostuje. Bog namreč ni le nekje tam, neskončno daleč, ampak nam je tudi neskončno blizu, saj se nam je razodel po našem Gospodu Jezusu Kristusu.  Po njem nam je razodel eno najlepših in najbolj ohrabrujočih stvari: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je vera, ki rešuje. Ali imaš to vero?

 

 

 

 

UPORABLJENA LITERATURA:

C. A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids MI 2021.

A. E. McGrath, Christian Theology, An Introduction, Fourth Edition. Blackwell Publishing 2007.

Bistvo evangelija

Središče in bistvo evangelija je tisto, kar je naredil Bog, ne tisto, kar sem naredil jaz. 

~ Voddie Baucham

Odpoved oviram

Odpovej se vsemu, kar se pojavi med tabo in nebesi, ne glede na to, kako dragoceno je tisto. 

~ J. C. Ryle

Moč Kristusove pravičnosti

Kristusova pravičnost v trenutku pogoltne  vse naše grehe.

~ Martin Luther

Ob dnevu Primoža Trubarja

... Na Slovenskem to ni bil le čas pomanjkanja kulture, ampak tudi želje po njej. Ampak tako apatično stanje, kjer bi drugi obupali in nehali, je on uporabil kot začetno iskro prizadevanja, da bi narod imel, kar potrebuje. Enako je bilo z Biblijo in verskimi besedili. Videti je, da ga sploh ni motilo, da ni strokovnjak na vseh teh področjih (jezik, teologija ipd.). Prijel je za delo in dal svoje najboljše, Bogu pa zaupal, da bo On uredil, kakor bo prav, ker je to delal "Bogu na čast in v dobro vsem mladim in neukim ljudem v naši deželi".

~ Benjamin Hlastan

 

Odlomek iz: Mag. Benjamin Hlastan, Trubarjev značaj - izziv k zrelosti. Lubi Slovenci, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Štev. 26. S. 16.

Bavinck proti antinomianizmu

V krščanstvu ni prostora za antinomianizem,  za preziranje ali kršenje postave.  Postava in evangelij morata iti skupaj,  kot je to v Pismu, tako v pridiganju kot v poučevanju,  tako v nauku kot v življenju. 

~ Herman Bavinck

Božja svetost in njegova narava

Božja svetost in njegova narava nista dve stvari, ampak ena. Božja svetost je njegova narava, Božja narava pa je njegova svetost. 

~ Thomas Brooks

Sodobni Babilon

Kriva religija Babela,  ki idealizira enotno, zedinjeno človeštvo pod močno, humanistično vladavino, ki kljubuje Bogu in hoče vse stvari podrediti človekovi moči in slavi, je izvirna utopična zabloda. 

~ Joseph Boot

Binkošti - rojstni dan cerkve

 Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"

(Apd 2,1-11)

Na binkošti praznujemo rojstni dan cerkve, to je namreč  dan, ko je prišel na Jezusove učence Sveti Duh, čemur je sledilo izpolnjevanje velike naloge oznanjevanja evangelija, ki jo je zadal naš Gospod apostolom, preden je šel v nebesa.  Binkoštni praznik pa je tudi sovpadal z judovskim praznikom tednov (šavuot), ki so ga obhajali sedem tednov po pashi. Gre za žetveni praznik, obenem pa za spomin na dan, ko je Mojzes od Jahveja prejel Toro (Postavo). 

Pred binkoštmi so se apostoli zadrževali bolj ali manj na skrivnem, toda na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha,  so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Njegov namen je bil pritegniti pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila takrat ob prazniku tednov ali šavuotu navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil potem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico pretreslo (cf. Apd 2,14-37).

Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidez retorično slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41) 

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven, kakor zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrije njegovo grešno stanje.  Vsi ljudje imamo v sebi neko določeno mero védenja glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za nas nedosegljive. Zaradi tega je človek v svojem naravnem stanju podvržen Božji sodbi. Zato je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14)

Pravo vprašanje

Vprašanje zate se ne glasi: "Ali sem med izvoljenimi?" ampak:  "Ali sem grešnik?"  Kristus je prišel odrešit grešnike!  

~ Robert Murray M'Cheyne

Poosebljeno odrešenje

Kristus ni le Odrešenik, ampak odrešenje samo. 

~ Matthew Henry

Vzrok izvolitve

Izvoljeni nismo niti zaradi naše vere niti v skladu z našo vero, ampak za našo vero; izvoljeni smo torej, da bi mogli verovati.

~ William Perkins

Svetost življenja

Če človeško življenje ni sveto, potem je brezpomembno. 

~ Joe Boot