Modrost od Duha

Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. 7 Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. 8 Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. 9 Kakor je pisano:
Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,
10 to nam je Bog razodel po Duhu. 

Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. 11 Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. 12 Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. 13 To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. 14 Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15 Duhovni človek pa presoja vse,
medtem ko njega ne presoja nihče.

(1Kor 2,6-15) 

 

Modrost, ki so jo oznanjali Pavel in drugi apostoli, se razlikuje od svetne modrosti. Posvetni človek te modrosti niti ne more razumeti. To je modrost, ki so jo apostoli oznanjali med popolnimi. (cf. 1Kor 2,6). Popolni v tem kontekstu niso nekakšna duhovna elita, ampak tisti, ki jih sv. Pavel malo naprej imenuje duhovni (cf. ibid. vv. 13.15).  Vsak resnični vernik je prejel Svetega Duha, zato sodi med duhovne. Minljivi voditelji tega sveta, oziroma mogočniki, tega niso razumeli, zato so križali našega Gospoda. za razumevanje te modrosti je potreben Sveti Duh (cf. ib. v. 10 sl.). On je tisti, ki je zmožen premostiti prepad med globokimi Božjimi stvarmi in človeškim srcem. Modrost, ki jo oznanja Pavel pa je evangelij. 

Krščansko poznavanje Božjih stvari je več kot golo poznavanje svetopisemskih navedkov in teoloških konceptov. Slednje vam lahko strese iz rokava tudi nevernik, na primer kakšen Bart Ehrman, ali pa domači Marjan Smrke.  Toda duševni, torej posvetni človek (cf. ib. v. 14), ki nima Svetega Duha, res lahko pozna krščanske ideje, manjka pa mu njihovo poglobljeno razumevanje, saj je edino Sveti Duh tisti, ki nam lahko to razodene, saj proučuje vse, celo Božje globine (ibid. v. 10). To pa zato, ker sta naše srce in um v svojem naravnem in neprerojenem stanju, zatemnjena z grehom. Zadeva se spremeni šele tedaj, ko postanemo deležni duhovnega spoznanja, oziroma razumevanja.

 

 Delo Svetega Duha, ki nam podeli duhovno spoznanje ali razumevanje, se imenuje razsvetljenje. To nam sicer ne da kakšnih novih izvenbibličnih razodetij, nam pa omogoča razumevanje svetopisemske resnice. Do tega lahko pridemo  pri branju ali poslušanju Božje besede.  Greh zamegljuje um in voljo človeku, tako da je odporen na Božjo besedo. Vloga Svetega Duha je, da nam odpira  um in nam naredi srce dovzetno za Božjo besedo.  V našem naravnem stanju je med nami in besedo nekakšna nevidna pregrada, kot nekakšno zagrinjalo, toda:   "Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo." (2Kor 3,16) Bog aplicira na naša srca  svojo razodeto resnico, tako da smo zmožni dojemati zapisano Božjo besedo.

Protestantski teologi iz časa kmalu po reformaciji so govorili o razsvetljenju kot o dejanju, ki se odvija v dveh stopnjah. Prva stopnja nastopi, ko se nekdo sreča s službo besede. Tej, zunanji stopnji sledi druga, notranja, ko privede Sveti Duh posamezno osebo k odrešenju. Duh  govori preko postave, ki tej osebi razkrije njeno grešnost in preko evangelija, ki ji posreduje spoznanje Božje milosti in odpuščanja. Ko Sveti Duh preko oznanjene besede razsvetli posameznika, takrat  govorimo o Božjem dejavnem ali učinkujočem klicu. Z duhovnim razsvetljenjem se začne proces, ki se imenuje red odrešenja, o čemer sem pisal pred skoraj triindvajsetimi leti in pol (povezava). Toda delo Svetega Duha se ne konča na tej točki, ampak se nadaljuje skozi celotno kristjanovo življenje, saj ga Duh vodi v vse globlje spoznavanje Boga, hkrati pa ga spodbuja h kesanju zavoljo grehov. Kristjan ni neko eterično bitje, ki ne bi moglo grešiti, ampak še vedno greši, zato potrebuje kesanje.  Nadaljnje spoznavanje Boga in njegove volje poteka skozi branje ali poslušanje Božje besede in preko molitve. Pri tem  nimam v mislih nobenih mističnih zasebnih razodetij, kajti kristjan lahko spoznava Boga  samo na temelju njegove pisane besede, ne pa vizij ali sporočil iz onostranstva. 

Prava duhovna modrost ne prihaja iz naše notranjosti, ampak od Duha, ki nam razsvetljuje Božjo besedo, zapisano v Pismu. Edino Sveti Duh je zmožen narediti sporočilo križa, ki je za nas kristjane dobra novica ali evangelion, razumljivo in smiselno. V današnjem času se na veliko govori o duhovnosti, toda edino kristjan je zares duhovna oseba v svetopisemskem smislu. In to vsak resnični kristjan,  rojen od zgoraj. Obstajajo namreč ljudje, ki se deklarirajo za kristjane, a niso preporojeni.  Jezus je ob neki priložnosti rekel nekemu pobožnemu možu, ki mu je manjkalo tovrstno rojstvo: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti nebeškega kraljestva." (Jn 3,3)  Takšno rojstvo  je možno prejeti le po veri: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16. Za boljše razumevanje konteksta si lahko preberete celotno poglavje Jn 3 na tej povezavi.)  Ali imaš to vero?