Marija iz evangelijev

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja? 

Več v prispevku "Marija: Pepelka ali boginja?" na tej povezavi  >>>

Izvoljeni in poklicani

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. 

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.                                                                                                          Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  Preden zaključim, bi se ustavil pri 15. vrstici, kjer pravi: "Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo."  (Moji poudarki) Ta vrstica je za nas zanimiva zato, ker jo rimski katoliki in pravoslavni uporabljajo kot dokaz, da Sveto pismo ne vsebuje vse resnice, saj naj bi poleg svetopisemske resnice obstajala tudi resnica, ki so jo apostoli razodeli ustno, torej naj bi jo vernim izrazili z besedo. Vzemimo na primer nauk, da je koristno, ali celo potrebno častiti svete podobe, moliti k pokojnim svetnikom itn. Seveda se lahko popolnoma strinjamo, da Biblija ne vsebuje vsakega Jezusovega stavka ali vsake besede, ki so jo izrekli apostoli. Ne moremo pa se strinjati, da bi apostoli ukazali nekaj, kar je v nasprotju s Pismom, npr., da je potrebno častiti podobe, ali pa, da je potrebno verovati, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V slednjem primeru gre za preveč pomembno podrobnost, da bi jo pisci Nove zaveze izpustili. In še več takih naukov obstaja (vice, mašna daritev, papeška nezmotljivost itn.). 

Seveda obstaja tudi tako izročilo, ki je povsem skladno z naukom Svetega pisma in to izročilo sprejemamo in spoštujemo. Sprejemamo torej vsak nauk, ki gre gladko skozi sito Svetega pisma. Naj vsemogočni Bog še mnogim podeli pravo spoznanje sebe in odrešenja, ki je edino v našem Gospodu Jezusu Kristusu, v katerem smo izvoljeni in poklicani!

Veliki šmaren

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja na spletni strani Slovenske škofovske konference ne najdemo nič posebnega novega, razen datuma, ampak le trditve, ki se tam pojavljajo skozi vsa leta, odkar obstaja njihova spletna stran, ali vsaj, odkar jo spremljam. Zato tudi jaz ne bom na tem mestu napisal ničesar novega. Pripoved o Marijinem vnebovzetju pač ne gre skozi sito sola Scriptura, pa tudi skozi sito cerkvenih očetov prvih stoletij ne. Evzebij, na primer,  v svoji Cerkveni zgodovini, ki sega nekako do Konstantinovega časa, tega ne omenja, pa bi moral, če bi cerkev to tedaj res tako pridno in vneto  verovala, kot pravi Rim.  Pa si še enkrat malo podrobneje poglejmo to stvar.

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo po vsej verjetnosti odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kako naj bi točno odgovorili.  

Pa si poglejmo, kaj govori o tem prazniku in njegovi zgodovini spletna stran slovenske škofovske konference! 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. 

 Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta po vsej verjetnosti prišel do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila dva spisa,  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je  za  dogmo rimske cerkve  proglasil Pij XII. leta 1950. S stališča dogme  o papeški nezmotnosti iz leta 1870 se poraja vprašanje, kdo od teh se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje nekatere spise, a v resnici  ni povsem jasno, ali je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. Glede tega torej zgodovina ni na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh posebna značilnost rimske in še nekaterih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Res je, Jezus Kristus je v njej glavna oseba. 

Ti si Peter...

Grb Vatikana. Vir slike: Wikipedia

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

 

 V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija in ga razglašajo za kronski dokaz papeškega prvenstva in vsega tistega, kar iz tega izhaja. Renesančni skladatelj Palestrina, poleg njega pa še drugi, so celo uglasbili besedilo Mt 16,18.19. Slišite jo lahko med drugim na tej povezavi. 

  Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno. Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležalo severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je tedaj stalo Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

 Odgovori so bili zelo različni, vsi pa so se nanašali na preroke: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Opraviti imamo z Božjo izvolitvijo, izvolitev, ne s  Petrovo svobodno voljo ali umskim naporom.

 Toda sama ta izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je bila nadvse pomembna, kajti učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst človeške predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji po navadi niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom, saj na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566) Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona XIV. in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja in imenuje po svetu druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu ne igra nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

 Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa imal pristojnosti, kot jih ima danes rimski škof ali papež. Te privilegije so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943

 

Pogumno k prestolu milosti!

Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. 15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. 16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)

Pred leti sem nekje naletel na naslednjo, zelo "katoliško" (točneje, katoliško v rimskem smislu) misel: "Gospod je pravičen sodnik. Naša dejanja, besede in misli nam pišejo sodbo. Kakšna bo?" Odgovoril sem: "Sodba po delih, zveličanje po milosti." Kmalu pa sem prejel naslednji odgovor: "Drži. A to ne pomeni, da je zveličanje garantirano. Danes ljudje vse preradi beremo sledeče: "Vstopíte skozi široka vrata, kajti ozka so vrata in drobna je stezica, ki vodi v pogubo, in malo jih je, ki vstopajo po njej." Pa to res piše v Svetem Pismu? 

 

Seveda piše drugače, in sicer: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata 

in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.  Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo."  (Mt 7,13.14)  Mnogi, najbrž tudi pisec odgovora na mojo pripombo, si žal predstavljajo, da pomeni pričujoči odlomek to, da se moramo strašansko truditi in "delati na tem", da bi lahko vstopili v življenje. Pa si malo pobliže poglejmo, kaj v krščanskem kontekstu pomenita besedi vrata in pot! Jezus pravi:  "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo." (Jn 10,9) Na drugem mestu pa pravi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)  Jezus je torej vrata in pot. Žal je tako, da bi mnogi radi imeli Jezusa za heroja, ali v najboljšem primeru za velikega učitelja, bolj malo pa je takih, ki bi ga imeli za vrata in pot, torej Odrešenika, ki je zmožen popolnoma odrešiti. 

Toda Jezus je več od heroja ali velikega učitelja. On je naš veliki duhovnik. Pokojni ameriški teolog R. C. Sproul je rekel: "Kristus ni le umrl za nas. On je živel za nas. V tem je vsa poanta evangelija." Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Kot učlovečeni Božji Sin je imel v svojem zemeljskem življenju enake potrebe kot vsi ljudje. Prestati je moral mnoge preizkušnje in ponižanja, na koncu pa mučno smrt na križu. Bil je torej skušan podobno kot drugi ljudje, pri čemer pa je bil, za razliko od nas, brez greha. Ravno zato, ker je šel skozi človeške preizkušnje, ker je torej živel za nas, kot pravi Sproul,  je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi. Ljudje smo po naravi grešni, zato grešimo. Da, tudi kristjani grešimo, ne le "tisti zunaj". Pripadniki krščanskih svetostnih gibanj, ki izhajajo iz pietizma, trdijo, da kristjani ne bi smeli grešiti, kar je po svoje res, kajti  za kristjana greh ni logičen. Toda tudi kristjani še vedno nosimo s sabo staro prtljago, staro naravo, o kateri piše Pavel v Rim 7. Greh  je tako vabljiv, da nas mimogrede premami. Kaj sledi temu, če podležemo? Po navadi samoobsojanje in strah pred Bogom, kar nas potem drži proč od Boga. Hudič pa ta občutek krivde še podpihuje. Zato je angleški puritanski pridigar Thomas Watson* upravičeno zapisal: "Jezus je bil bolj pripravljen iti na križ, kot mi k prestolu milosti." Naš Gospod ni nek bav-bav, pred katerim bi morali  trepetati. On razume naše slabosti in nas je vedno pripravljen  sprejeti. On je umrl za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe. V cerkvah, ki same sebi pravijo evangelijske, slišimo danes zelo malo ali nič evangelija (ta je pri njih rezerviran za "tiste zunaj") in zelo veliko postave ter moraliziranja. toda Jezus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28) To ne velja le za ljudi izven naših krogov, ampak tudi za verne kristjane. 

Zatorej "uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere." (Heb 12,2)  Osredotočimo se na njega, ne nase. Ob vsakem času torej pogumno pristopajmo k prestolu milosti, kjer nas čaka pomoč!  Vsak dan si povejmo evangelij, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

*Angleški puritanci iz 16. in 17. stol. niso bili tisto, kar danes predstavlja izraz puritanec. 

Marija: Pepelka ali boginja?

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Pričujoči odlomek je vzet iz Marijine slavilne pesmi, znane kot Magnifikat. Te besede je Marija izrekla ob srečanju s svojo sorodnico Elizabeto. V protestantskih krogih smo žal zelo mačehovski do Marije in jo večkrat obravnavamo kot nekakšno nebodijetreba Pepelko. Po drugi strani pa naši duhovni sorodniki z drugega brega Tibere pravijo, da ni o Mariji nikoli dovolj govorjenja, imajo jo za srednico vseh milosti, neuradno celo za soodrešenico itn. Tudi sorodstvo z druge strani Bosporja jim glede tega v mnogočem  pritrjuje, a ne v vsem. Ker so iz Marije naredili nekakšno boginjo, se je protestantski del odločil, da bo iz nje naredil Pepelko. Najbrž zato, da bi prišlo do izenačenja, ali pa ker misli, da je boljše nekaj ne uporabljati, kot napak uporabljati. V bistvu sta obe opciji napačni, vse je namreč treba pravilno in po pameti uporabljati. 

Kaj nam torej ostane, če Marije ne pobožanstvimo, kot to počno oni onkraj Tibere in Bosporja?

Marija je bila v prvi vrsti velik zgled vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45) Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak bolj tako po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In oni so to izvršili, Jezus pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Reči smemo, da Marija tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala ob svojem Sinu vse do njegove sramotne smrtni na križu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza razbežali in poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se namreč glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malo poglobimo v besedilo, ugotovimo, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Reformatorji, kot so Luther, Zwingli, Calvin, Bullinger in drugi se v svojih spisih in pridigah niso izogibali Mariji, opuščali so le tisto, kar je v jasnem nasprotju z naukom Svetega pisma in spisi zgodnjih cerkvenih očetov.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih zelo dober razlog, da se bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji, ne Mariji legend, domnevnih prikazovanj ipd. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

O Marijinem vnebovzetju

Spet je tu rimskokatoliški praznik Marijinega vnebovzetja, ob katerem redno objavljam, oziroma ponavljam,  zgodovinska in teološka dejstva, ki so povezana z njim, zato tudi letos ne bom povedal nič novega. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke  obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Na spletni strani slovenske škofovske konference se leto za leto za letom pojavlja zapis, ki govori o tem prazniku,  sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa preverimo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je prišel po vsej verjetnosti ta Gregor  do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in naokoli krožila  spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje   za  dogmo Rimskokatoliške cerkve.  S stališča dogme  o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh  značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."  Res je, Jezus je v njej glavna oseba, On je Zveličar, On rešuje.

Je načelo "samo po veri" skladno z Biblijo?

 

 Popularni ameriški rimskokatoliški škof, teolog in youtuber Robert Barron je v eni od svojih oddaj dokazoval, da protestantsko načelo, ki pravi, da se lahko posameznik opraviči samo po veri, ni v skladu s širšim pogledom na Sveto pismo. 

Na njegove trditve so se odzvali štirje protestantski teologi: Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland in Justin Holcomb,  ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, evangeličansko-luteranski, baptistični in episkopalni-anglikanski) ter pojasnili razliko med rimskokatoliškim ter protestantskim pogledom na opravičenje... 

Je sola fide kriva za duhovno negotovost?

 

Popularni rimskokatoliški apologet Trent Horn trdi, da načelo sola fide (zveličanje samo po veri) vodi v duhovno negotovost in zmedo. Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland, and Justin Holcomb, ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, baptistični, evangeličanski, episkopalni-anglikanski) so v zgornjem videu pojasnili, kaj pravijo o tem Biblija in protestantski veroizpovedni spisi. Naša gotovost zveličanja ne počiva na goli veri in introspekciji, ampak na Objektu te vere, to je Jezus Kristus...

Petrovo

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija, zlasti v vrstico 16,18, kjer pravi Jezus Petru: "Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala." To vrstico so celo uglasbili in jo prepeva sikstinski zbor ob inavguraciji novega rimskega škofa in drugih priložnostih: "Tu es Petrus." Ovekovečena je tudi na zidu kupole bazilike sv. Petra v Rimu.  Gre za vrstico, ki velja za kronski dokaz papeškega prvenstva, in je na njej zgrajen ves rimski verski sistem. Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno.

 Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so tam uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali napor.

Toda pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Toda Petrova izpoved vere v Jezusa  nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki, še manj pa kralji,  niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost."  Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu nima nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval ali si lastil današnjih papeških pooblastil. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943-XXI. S.104.

**Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids, Michigan 1999. S.566.

Čigavo telo je cerkev?

Če je papež glava cerkve, potem moramo reči, da je cerkev papeževo telo. Toda Sveto pismo pravi, da je cerkev Kristusovo, ne papeževo telo. 

~ Pierre de Moulin

Njegovo papeško veličanstvo

Posnetki, predstavljeni v videu, so nastali proti koncu 19. stoletja. Na njem  vidimo papeža Leona XIII., pred katerim so poklekovali dostojanstveniki in mu poljubljali "ribičev" prstan. Sedaj pa primerjajmo to ravnanje z obnašanjem apostola Petra, ko je prišel v hišo rimskega stotnika Kornelija:  

Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.  Peter mu je vêlel vstati z besedami: "Vstani! Tudi jaz sem samo človek." (Apd 10, 25.26)

 Razlika je očitna, kajne? 

Izročilo (tradicija) - Rim : reformacija

Razlika med pogledoma Rima in reformacije na izročilo se sestoji iz naslednjega: Rim je hotel, da bi šlo izročilo po neodvisnem  vzporednem tiru s Svetim pismom, oziroma Sveto pismo ob izročilu. Edino izročilo, ki ga pozna reformacija, temelji na Svetem pismu in izhaja iz njega. 

~ Herman Bavinck

Bergoglieva zapuščina

Na velikonočni ponedeljek je obšla svet vest, da je umrl Jorge Mario Bergoglio, znan kot papež Frančišek. Njegova splošna popularnost je bila nesporna. V Sloveniji se danes  začenja tridnevno žalovanje za pokojnim, kar me glede na trenutno oblast  nemalo čudi. Pa pustimo zdaj to. Bergoglievo dvanajstletno papeževanje bo zagotovo pustilo močno sled v Rimsko-katoliški cerkvi in širše. Mnoge njegove izjave so bile v popolnem nasprotju z učenjem Svetega pisma in celo s tradicionalnim naukom Rimske cerkve. Pa si poglejmo nekaj takšnih cvetk!

Leta 2013, kmalu po izvolitvi, so mu zastavili vprašanje v zvezi z nekim homoseksualnim duhovnikom. Odgovoril je: "Kdo sem jaz, da sodim?"  Gospod Bergoglio se morda ni počutil primernega, da bi komu sodil,  toda dejstvo je, da omenjenega duhovnika sodi Božja beseda. To pa je tisto, kar je papež pozabil povedati.

Leta 2018 se je znašel v zelo kočljivi situaciji, ko ga je deček Emanuele vprašal glede večne usode svojega pokojnega očeta, ki je bil ateist.  Treba je poudariti, da je bila situacija res nadvse zahtevna in je bila v tem trenutku potrebna velika modrost in veliko sočutje. Gospod Bergoglio je dečka potolažil v smislu, da je bil njegov oče zagotovo dober človek in je zato v nebesih. Z bibličnega stališča je to popolnoma zgrešen odgovor, ker se nihče ne zveliča po svoji dobroti, ampak po Kristusu, za kar je potrebna spreobrnitev. Lahko bi rekel dečku, da se je morda oče pred smrtjo zatekel k Jezusu (podobno kot desni razbojnik), kar bi dalo fantu  določeno upanje. Toda papežev odgovor je bil povsem zgrešen in potuha za brezbožne. 

Leta 2019 je v Rimu potekala sinoda škofov z območja Amazonskega nižavja. Na sinodi so nosili okrog dva kipca Pachamame, boginje plodnosti s tistega področja. Ko je nek mladi tradicionalni rimski katolik vrgel en primerek tega malika, nameščenega na oltar ene od rimskih cerkva, v Tibero, se je Bergoglio opravičil. Tovrstno malikovanje ni le v nasprotju z Biblijo, ampak tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Leta 2023 je Vatikan izdal deklaracijo Fiducia supplicans, na osnovi katere naj bi smeli v rimski cerkvi podeljevati poseben blagoslov parom v "neregularni zvezi" kamor sodijo homoseksualni in neporočeni heteroseksualni pari. Gre še za en primer nečesa, kar je v popolnem nasprotju s svetopisemskim naukom, pa tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Lani spomladi je izjavil: "V bistvu smo dobri. Seveda obstaja nekaj falotov in grešnikov, toda sámo srce je dobro." Seveda govori Sveto pismo čisto drugače: "[N]i ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,12). Tako Pavel, sklicujoč se na Ps 14,1.3.  Jezus pa je rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18. Lk 18,19)

Med lanskim obiskom v Indoneziji je izjavil: "Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..." Kar je povedal, je najbrž lep primer hinduizma in zelo slabo krščanstvo. Jezus je namreč rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b) V nebesa ne vodi avtocesta, ampak stezica, ozka pot. Ta pot je Jezus Kristus. 

Lani decembra je razglasil sveto leto, v katerem si bodo lahko rimski katoliki "prislužili" velike "milosti"  in  odpustke. Če si kdo milost prisluži, potem to ni več milost, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem zadoščevati s  pokoro, ali pa po smrti v vicah, ki so še en nateg rimske cerkve. Calvin je rekel o vicah, da so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  

Jorge Mario Bergoglio je bil velik podpornik nekontroliranih in nezakonitih migracij, njegov ekumenizem je sprejemal tako rekoč vse, razen tradicionalnih rimsko katoliških vernikov. Skrbele so ga podnebne spremembe, ekonomski problemi in vse mogoče zadeve z woke globalistične agende, je pa najraje pametno molčal ob preganjanju kristjanov po svetu in ob požiganju cerkva po Evropi (največkrat s strani pripadnikov "religije miru"). To globalistov ne zanima. Svet danes žaluje za papežem Frančiškom, mediji so polni panegirikov. Toda to ni ravno dober znak, kajti Jezus je rekel: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26) Ostre besede! Najbrž poznamo vsi pregovor: "O mrtvih le dobro!" Jezus pa pravi: "Resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32b) 

Kdo bi se lahko vprašal, kaj da počne ta kritični zapis o pokojnem rimskem škofu na tem blogu. Dejstvo je, da je Rimska cerkev zelo močna in vplivna. Ta vpliv se, zlasti od 2. vatikanskega koncila naprej, širi tudi v protestantske kroge. Kot primer naj vzamem, da je uvedba novega mašnega obreda v rimski cerkvi po l. 1969  vplivala na liturgične spremembe v različnih protestantskih cerkvah. Interakcija pa je seveda obojestranska. Različne liberalne in nebiblijske prakse, ki so v nasprotju z naukom vere, se iz liberalnih protestantskih logov prenašajo tudi v rimsko katolištvo. Papež Bergoglio je tipičen predstavnik tega liberalizma. Rimski katoliki se norčujejo iz principa sola Scriptura, češ, protestanti imate papirnatega papeža. S tem povedo, da je Božja beseda samo papir in črke na njem, oni pa imajo samega (občasno) nezmotljivega Kristusovega namestnika in najvišjega interpreta Božje besede. Pri papežu Frančišku se je to zelo klavrno izkazalo. Bog naj se usmili vseh, ki so del rimskega papeškega sistema in jim podari pravo spoznanje Boga!

O pojmu katoliški, katoliška, katoliško

... kajti katoliška ne pomeni rimske cerkve, ampak soglasje celotnega pravega nauka cerkva vseh časov  in vekov. Le kako bi lahko bil rimski škof eden od teh, saj uči toliko naukov, ki so v očitnem in neposrednem v nasprotju z Božjo besedo?

~ John Rogers

Sola Scriptura in cerkveni očetje

V pričujočem videu reformirani teolog Michael Horton odgovarja rimskokatoliškemu apologetu Trentu Hornu,  kje najdemo pri cerkvenih očetih načelo o zadostnosti Svetega pisma - sola Scriptura. 

Video traja malo več kot pol ure. 

Je papež Frančišek posredno postavil Jezusa na laž?

Rimski škof Bergoglio, alias papež Frančišek, je maja lani v nekem intervjuju izjavil, da smo ljudje v bistvu dobri (nekaj podobnega, kar trdijo dediči tako imenovanega razsvetljenstva), kar je v nasprotju s Svetim pismom, pa tudi z Jezusovim učenjem. 

Pastor Justin Peters je v zgornjem videu analiziral papeževe izjave skozi prizmo Svetega pisma in povedal, zakaj so v čistem nasprotju z naukom evangelija.

Sveta vrata, sveto leto in Jezus

24. decembra 2024 ob 19. uri je rimski škof Jorge Maria Bergoglio, alias papež Frančišek, simbolično odprl tako imenovana sveta vrata na rimski baziliki sv. Petra, s čimer je označil začetek jubilejnega, oziroma svetega  leta 2025. 

V tem tako imenovanem svetem letu si bodo lahko papeževi verniki prislužili velike milosti in odpustke. Ne vem, kako si lahko nekdo prisluži milosti, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna in se je ne da zaslužiti. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem morali zadoščevati s kakšno pokoro, ali pa po smrti v vicah. Vice so še en nateg rimske cerkve, o katerem je Calvin rekel, da gre za smrtonosno satanovo izmišljotino, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  Svetoletne šege in navade pa naj bi imele še eno čudežno lastnost:  ne le, da naredijo Kristusovo trpljenje nezadostno, ampak ga po milosti in oblasti rimskega škofa celo dopolnijo s tem, da vernike rešijo dodatne pokore in celo očiščevanja v vicah. S tem se papež postavi na mesto Kristusa: kar naj bi manjkalo Kristusovi žrtvi, to dopolni papež s svojimi odpustki. Po tej logiki je papeževa oblast nad Kristusovo. 

Prvo tako sveto leto, obogateno z odpustki, si je za leto 1300 izmislil papež Bonifacij VIII., da bi mu romarji napolnili vedno prazno papeško blagajno. Zgled za to je našel v jubilejnih letih, kot so bila določena v Stari zavezi, a so imela takrat precej drugačno funkcijo. Bonifacijevi nasledniki so očitno ugotovili, da gre za zelo koristen ukrep, ki prinese "svetemu sedežu" dosti novcev in da ga kaže pogosteje obhajati. Sveta vrata imajo vse rimske bazilike, po novem pa tudi cerkev znotraj zapora Rebibbia. Stolne in nekatere romarske cerkve po svetu imajo določena svetoletna vrata, ki imajo enako funkcijo kot sveta vrata v Rimu. 

Bog ponuja ljudem boljša vrata od tistih, ki jih daje papež. Naš Gospod Jezus Kristus je namreč rekel o samem sebi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Papeževa vrata, ob vsem  rompu in pompu okoli njih, nikogar ne rešujejo. Rešuje edino Kristus. Njegovo življenje je bilo popolnoma neoporečno, s svojo smrtjo na križu je tiste, ki mu zaupajo, odrešil vseh grehov, zato ne potrebujejo nobenih dodatnih papeževih odpustkov, svetih let in svetih ali svetoletnih vrat. Svetoletne šege in navade so huda zabloda, ki vleče ljudi proč od Kristusa. Še enkrat: Jezus rešuje, ne kovinska ali lesena vrata!

"Non" za Notre-Dame

Za današnji in jutrišnji dan (7. in 8. 12. 2024) načrtujejo v Parizu ponovno odprtje znamenite stolnice Naše Gospe ali (originalno) Notre-Dame, ki je bila močno poškodovana ob požaru, ki je izbruhnil 15. aprila 2019. Še vedno se ne ve (ali pa se ne sme vedeti), zakaj je prišlo do požara. 

Pastor dr. Alan Clifford govori v zgornjem videu o tem dogajanju, pri čemer je poudaril: "Kamnite zgradbe, relikvije in ostali artefakti niso značilnost avtentične krščanske vere, ne glede na to, kako lepi so na pogled. V skladu z rimsko-katoliškim malikovalstvom po navadi dejansko odvračajo pozornost od čiste duhovne resničnosti. Bog prebiva v srcih resničnih vernikov, ne v katedralah, svetiščih in drugih tako imenovanih svetih mestih. On ne prebiva v templjih, narejenih z rokami (Pavel v Apd 17,24). V Stari zavezi je imel Bog tempelj za svoje ljudstvo, zdaj ima svoje ljudstvo za svoj tempelj. Nam je  namenjeno, da bi bili 'templji Svetega Duha' (1Kor 6,19) in 'živi kamni' (1Pt 2,4.5)."