Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!