Nevarnost napuha

Greh napuha ali ošabnosti ni v Božjih očeh nič manj odpustljiv. Večji je le glede na to, kako nevaren je za grešnika. 

~Bror Erickson

 

O čem pripoveduje 3. Mojzesova knjiga?

Tretja Mojzesova knjiga, imenovana tudi Levitikus, je za mnoge prav dolgočasen spis. Govori namreč o daritvah in žrtvah ter drugih opravilih in dolžnostih starozaveznih izraelskih duhovnikov.

V resnici gre za veliko več. O tem piše Nicholas Davis v svojem članku z naslovom What The Book of Leviticus is about - In one Minute:

Bog je svet, mi pa nismo. 3. Mojzesova knjiga nam na vsaki strani kristalno jasno predstavlja Božjo svetost. Ta zahteva kri, kajti za očiščenje svojih grehov potrebujemo kri drugega.

Žrtvovanjski sistem, o katerem toliko beremo v Stari zavezi, je služil kot dnevni in letni opomnik za ljudi Izraela, ki jih je spominjal, da potrebujejo boljšega srednika od Mojzesa in boljšo zavezo od stare. Potrebovali so Jezusa in novo zavezo.

Nemogoče je, da bi kri volov in kozlov odvzemala grehe (Heb 10,4). Duhovnik je stal vsak dan v službi in daroval iste žrtve, »ki nikoli ne morejo odvzeti grehov.« (Heb 10,11)

Jezus Kristus je naš veliki duhovnik, ki je za nas z eno samo daritvijo za grehe žrtvoval samega sebe na križu, in zdaj posreduje za nas (Heb 7,25. 10,12). Skratka,  3. Mojzesova knjiga pripoveduje v resnici o Jezusu.

(Prevod: Dizma)

KLIK za dostop do izvirnika >>>

Kaj bi bilo brez Kristusove aktivne poslušnosti?

Brez Kristusove aktivne poslušnosti in pravičnosti, prejete samo po veri, ne bi nihče mogel dobiti  večnega življenja.

~Richard Belcher, ml.

 

Božja merila

"Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!"    (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki vsebinsko zelo ustreza bolj znanemu Govoru na gori v Evangeliju po Mateju. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Toda dovolj o tem.

V pričujočem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih meril, ki se vsa nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božja merila se razlikujejo od meril, ki jih ima svet in so nesorazmerno zahtevnejša od posvetnih.

Ljubiti sovražnike je zelo težko, zanje moliti bi morda še  šlo. Najtrši oreh tukaj je bržkone nastavljanje drugega lica tistemu, ki te udari po enem licu. To tudi ni v skladu s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar tako neposredno maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naturi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendetto. Take hude reči se lahko vlečejo skozi generacije. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus tukaj spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo po načelu daj - dam. Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu namreč ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot golo čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni biti taki.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti mevža, s katero bi vsi po vrsti manipulirali po svoji mili volji. Tu velja Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala, seveda ni  odvisno povsem od nas.  Zato  velja naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Še ena pomembna stvar je. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava. Postava ali zakon nam razodeva Božja merila. Ta pa so tako visoko postavljena, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo zares izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  tuda zaradi svoje grešne narave  tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Božji Sin Jezus Kristus je namesto nas izpolnil vso postavo. Živel je popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, po veri v Kristusa se nam zastonj daje Božja pravičnost. 

Postava nas vrže pred zid in usmeri h Kristusu, on pa nas pošilja nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa se bomo  trudili po njej živeti iz hvaležnosti, ker je Bog po Kristusu toliko storil za nas. Ne, torej zato, da bi se z njenim spolnjevanjem odrešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Bogu hvala za ta dar!

Upanje proti optimizmu

Optimizem prezre negativne okoliščine, upanje pa jih v polnosti upošteva. Upanje se z razlogom zanaša na to, da bo Bog poskrbel za prihodnost. Ta razlog je Božja obljuba. 

~John Nevay

 

Kakšno cerkev naj iščemo?

Ne iščite cerkve, ki  je vaši hiši najbližja. Poiščite cerkev, ki je najbližja Svetemu pismu. 

~Paul Washer

 

Kaj pa farizeji?

Jezus ni grajal farizeje preprosto zato, ker so bili preveč goreči glede nauka, ampak zato, ker so ločeno od evangelija iznašli svoj lastni nauk.

~Burk Parsons

 

Zakaj ne celibatsko gejevsko krščanstvo?

Dr. Rosaria Butterfield je v svojem skoraj dveurnem predavanju podala razloge, zakaj ni  "celibatno gejevsko krščanstvo" niti reformirano (v smislu reformirane krščanske vere) niti svetopisemsko. Pojasnila je tudi vokabular in teologijo, ki se skrivata za tako imenovanim gejevskim krščanskim gibanjem. 

A W. Pink: Božja suverenost. Gratis e-knjiga

Z izjavo:"Bog je suveren," bi se bržkone strinjali vsi kristjani. Pestrejše in bolj raznolike odgovore bi dobili na vprašanje: "Kaj je Božja suverenost?" Ali pa na vprašanja, kot so: "Kakšen je odnos med Božjo suverenostjo in človekovo voljo?" Ali: "Če je Bog suveren, kako je potem s človekovo odgovornostjo?"  Ali: "Če je Bog suveren, kakšno vlogo ima potemtakem molitev?" Itn.  

O teh in drugih vprašanjih je pisal Arthur W. Pink v svoji knjigi The sovereignty of God. Knjigo v elektronski obliki lahko brezplačno snamete na spodnji povezavi. Knjigo dobite v formatih .EPUB, MOBI in PDF. 

KLIK za dostop do e-knjige >>>

Življenje po občutkih

Nič ni tako zavajajočega, kot so občutki. Kristjan ne more živeti po občutkih. S kakšno pravico postavljaš svoje občutke nasproti Kristusovi besedi? 

~Charles H. Spurgeon

Odpri se!

 Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. 32 Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. 33 Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. 34 Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: "Efatá!" to je "Odpri se!" 35 In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. 36 Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali 37 in nadvse osupli so govorili: "Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo."

(Mr 7, 31-37)

Dogodku, ki ga opisuje zgornji odlomek, se razen Marka ni posvetil noben drug evangelist.

Jezus je v tistem času oznanjal evangelij med Judi v Galileji, pa tudi med rojaki, ki so živeli raztreseni okoli Tira, Sidona in po Deseteromestju (Dekapolisu - območju, ki je ležalo južno in vzhodno od Galilejskega jezera). (cf. v. 31) Ko je bil na poti, so k njemu privedli gluhega, ki je imel zaradi te svoje hibe težave z govorom. (cf. v. 32)

Jezus tega ozdravljenja ni izvedel javno, ampak je ozdravljenca odvedel na samo. Njegov cilj ni bil ni bilo izvajanje spektakla, ampak ozdravljenje človeka, oziroma, kot je napovedal Izaija: "Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa.Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal." (Iz 35,5.6) Za razliko od drugih ozdravljenj je Jezus v tem primeru uporabil tudi fizično sredstvo. (v. 33)

Ko je bil gluhonemi ozdravljen, je Jezus naročil navzočim, naj o tem ne govorijo, česar pa le-ti niso upoštevali. (v. 35.36) Razumljivo je bilo, da so bili ljudje osupli in so se spraševali, če ni to Mesija, saj je vse "prav delal" in se je po njem izpolnjevalo tisto, kar smo malo prej prebrali v Izaiju. (cf. Mr 7,37. Iz 35,5.6.) Tu je na mestu vprašanje, zakaj Jezus ni hotel, da ga razglašajo? Odgovor je ta, da so si Judje predstavljali Mesija kot političnega osvoboditelja judovskega ljudstva izpod tuje okupacije, zdaj pa je prišel nekdo, ki bo končal zemeljsko pot kot trpeči Mesija. Ozdravljenje gluhonemega ne izraža le Jezusove moči, ampak se sooča tudi z duhovno slepoto in gluhostjo njegovih učencev. Čudeži in ozdravljenja so seveda zbudili občudovanje in osuplost učencev, a le za kratek čas. Zato jim že malo pozneje reče: "Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? "Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite." (Mr 8, 17b.18a) Ravno zaradi njihove nepripravljenosti jim ni dovolil razglašati njegovih del. Podobne primere najdemo tudi drugod. (cf. Mr 1,44. Mt 8,4. 9,30 itn.)

Šele po njegovem vstajenju je bilo učencem dano popolno razumevanje tistega, kar je Jezus delal za časa svoje zemeljske službe. Šele tedaj jim je končno naročil, naj povedo vse, kar se je zgodilo. (cf. Lk 24,44-49)

Tudi danes imamo ljudi, tudi nominalne kristjane, ki nekaj vedo o Jezusu, morda celo obiskujejo verske obrede, po drugi strani pa nimajo gotovosti, da so odrešeni. Morda celo berejo Sveto pismo, toda v njem ne vidijo zagotovil svojega odrešenja, ampak le črke in besede; morda poslušajo Božjo besedo, pa prepuščajo njeno razumevanje ljudem, za katere menijo, da so za to kvalificirani. Šele ko jim naš Gospod s posredovanjem Svetega Duha reče: "Efatá! Odpri se!" so se zmožni odpreti za zveličanje.

Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike, pretrpel je strašno in sramotno smrt na križu za naše grehe in vstal za naše opravičenje. (cf. 1Tim 1,15. 1Kor 2,2. Rim 4,25) Živa vera v Jezusa je črta ločnica med večno smrtjo in večnim življenjem, ki je neskončno pomembnejša od ozdravljenja od kake telesne hibe. Naj Gospod vsem poreče: "Odpri se!" in odpre ušesa za duhovno ozdravljenje!

Spokorjenje ni pokora

Spokorjenje ni pokora. Moja žalost ne more zadostiti za moje grehe, niti ne more dati zadoščenja tistim, ki sem jih prizadel. Edino Jezus zmore oboje. 

~R. C. Sproul, ml. 

Calvin o vicah

Vice so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ. 

~Jean Calvin 

V zavetju našega Gospoda

Zaradi greha, ki ga je sprožil upor, je ustvarjeni red porušen, in sedaj imamo nered ter smrt. Jezus je na križu premagal greh in smrt in se nekega dne vrne popolnoma ozdravit svet. Zunaj Jezusa je kaos in zmeda. Izbrati to, namesto da bi izbral gospostvo Njega, ki je ustvaril tebe in ves svet, je norost. Kolikor si pod Jezusovo oblastjo, boš napredoval v modrosti in svoje življenje boš videl ozdravljeno. Znotraj vsakega od naših grešnih src je želja, da ne bi bilo nobenih pravil, nobenega gospodarja. Jezusu bodi hvala, da nismo našli, kar smo želeli.

~Tim Keller

Rimskokatoliški pogled na Marijo

Zakaj so rimski katoličani tako zaljubljeni v Marijo? Zakaj je papež Janez Pavel II. klical k Mariji, ko ga je zadel atentatorjev strel? Zakaj je mariologija tako tipična in pomembna značilnost tradicionalnega, pa tudi sodobnega rimskega katolištva? Od kod prihaja mariologija in kaj je v njej teološko tako usodnega? 

Na ta zanimiva in pomembna  vprašanja odgovarja italijanski teolog Leonardo de Chirico. 

Kristus - naša zamenjava

Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Nauk o substituciji pomeni, da se nam več ni treba bati kazni Božje jeze, ki bi visela nad nami. 

~Simon Gathercole

Pravi pogled

Če hočete zdravja svojim dušam in če hočete prinašati zdravje še drugim, obrnite svoj pogled proč od svojih bednih izkustev, proč od svojega greha, na Gospoda Jezusa Kristusa, kot nam je podarjen v evangeliju! 

~John Gresham Machen 

Jezus o farizeju in cestninarju

Jezusova prilika o farizeju in cestninarju je ena najbolj znanih prilik našega Gospoda.  Opisuje nam primer, ki nam pove, zakaj je lahko nekdo opravičen, drugi pa ne. 

V zgornjem videu lahko slišimo (delno okrajšano) pridigo, kot jo je zapisal znameniti anglikanski pridigar iz 18. stoletja George Whitfield.

Enostavnost in globočina evangelija

Evangelij je tako preprost, da ga lahko razume celo majhen otrok in tako globok, da niti raziskovanje najmodrejših teologov nikoli ne doseže njegovih globin.

~Charles Hodge

Krajevna cerkev kot delček nebeškega ozemlja

Kot je ameriško veleposlaništvo v Londonu del suverenega ozemlja ZDA na tujem ozemlju onkraj morja, tako je krajevna cerkev majhen delček nebeškega ozemlja na tem svetu. 

~Sam Allberry 

Kaj lahko ponudi krščanstvo naši družbi v 21. stoletju?

Na to vprašanje je v svojem kratkem nagovoru odgovoril ameriški teolog Timothy Keller poslancem na molitvenem zajtrku v britanskem parlamentu. 

Jezusova žalost in jeza

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: 

Moja hiša naj bo hiša molitve, 

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 

47 Vsak dan je učil v templju.

(Lk 19,41-47a)

Zgornji odlomek iz Lukovega evangelija nam prikazuje  Gospoda Jezusa v dveh čustvenih stanjih: najprej žalostnega, nato jeznega. Na splošno vlada prepričanje, da se kristjani  ne smemo žalostiti, še manj pa jeziti. To je sicer deloma res, ne velja pa v vseh okoliščinah. 

Po slavnostnem vhodu v Jeruzalem, na cvetno nedeljo okoli  leta 30,  je Jezus  zapustil mesto in se mu spet približal, tako da je imel nanj lep razgled. Kot piše evangelist Luka (on je edini od štirih, ki je zabeležil ta prizor), ga je ta pogled užalostil, saj je vedel, kakšna usoda  čaka Jeruzalem in starozavezno izvoljeno ljudstvo. Pri tem je mislil na dogodke, ki so se izpolnili čez kakih 40 let, ko so Rimljani mesto, kakršno je bilo, uničili, prebivalce pa deloma pobili, in drugi del odvedli v sužnost.  Jeruzalem, ki je zavrgel mnoge preroke, na koncu pa svojega Mesija (cf. Mt 23, 37-38), je bil sam zavržen, in to je Jezusa žalostilo. Enako se kristjani ne smemo veseliti zavrženost tistih, ki se upirajo evangeliju, ampak nas mora to dejstvo navdajati z žalostjo. 

Temu dogodku je sledil Jezusov izgon prodajalcev in menjalcev iz templja. Slednji dogodek  opisujejo vsi trije sinoptiki (pri Janezovem opisu v Jn 2,13-22 gre po mnenju komentatorja  ESV Study Bible bržkone za drug podoben dogodek),  je pa Lukov opis najkrajši in skrčen na bistveno.  V templju so potrebovali prodajalce in menjalce, kajti  ljudje so tja prihajali z namenom, da bi žrtvovali, za kar so  potrebovali žrtvene živali, npr. golobe. Te so lahko nabavili  v tempeljski trgovini, ali bolje rečeno  tržnici, ki je bila na enem od tempeljskih dvorišč (dvorišče poganov). Mnogi romarji so prihajali iz oddaljenih krajev cesarstva in izven. Tempeljski trgovci pa niso sprejemali poganskega rimskega denarja, na katerem je bil upodobljen aktualni "božanski" Cezar Augustus (tedaj Tiberij),  zato ga je bilo treba zamenjati v tempeljski denar, s katerim so  potem kupovali žrtvene živali. Sejemsko vzdušje, ki je vladalo v hiši, namenjeni molitvi, je Jezusa razjezilo, zato se je lotil prodajalcev in menjalcev ter jim dal krepko lekcijo.   Takšne in podobne zlorabe zlorabe tudi nas ne smejo pustiti ravnodušnih, ampak je pri tem dovoljena celo določena mera jeze. Sv. Pavel je  napisal: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Stari katekizmi uvrščajo jezo med poglavitne (naglavne)  grehe, toda očitno obstaja jeza, ki ni greh, torej pravična jeza. Pri tem pa moramo biti pozorni, kajti, kot pravi Pavel, lahko jeza preide v tako obliko, ki je greh. Taka oblika jeze je sovraštvo.  Ravno zato je treba s pravično jezo čim prej končati, torej, še preden zaide sonce. 

Jezus je nato učil v templju,  duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva pa so medtem kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Zarota je doživela svoj vrhunec z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in eksekucijo, ki jo je na okruten in skrajno ponižujoč način  izvedla okupatorska oblast. Toda njegova smrt ni bila zaman. Svoje mesijanstvo je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje. Ali veruješ vanj? Se nanj zanašaš?

Tri vštetja

V samem srcu Biblije so tri vštetja. Adamova krivda je všteta vsemu človeškemu rodu, zato smo vsi rojeni v grehu. Krivda za moj greh je všteta Jezusu. In končno, Jezusova poslušnost Božjim zapovedim je všteta meni, v kolikor verujem vanj. 

~ Kim Riddlebarger

Rimsko katolištvo danes

V krogih, ki so izven dosega rimskokatoliške cerkve, so prisotni mnogi karikirani in napačni pogledi na omenjeno institucijo, kot se le-ta kaže v sedanjem svetu. Od časov reformacije, tridentinskega in 1. vatikanskega koncila se je v njej veliko stvari spremenilo, za kar ima zasluge 2. vatikanski koncil. Pa vendar je v bistvu ta cerkev ostala enaka, kajti Rim se ne spreminja, ampak je semper eadem, vedno isti. 

O  sodobnem rimskem katolištvu je v svojem kratkem predavanju spregovoril italijanski protestantski teolog dr. Leonardo de Chirico, ki deluje v Rimu. 

Velika zamenjava

Ko pa se je naša krivičnost dopolnila in je postalo popolnoma jasno, da smemo kot plačilo zanjo pričakovati kazen in smrt, in je prišel odločilni trenutek [kairós], ki ga je Bog vnaprej določil, da bi razodel svojo prijaznost in moč [chrestótes kaì dýnamis] - o presežna Božja ljudomilost in ljubezen - nas ni zasovražil niti pahnil proč, niti nam ni zameril, ampak je potrpel, prenašal nas je, sprejel nas je in se usmilil naših grehov: svojega Sina je dal v odkupnino za nas, Svetega za nepostavne, Pravičnega za krivične, Nepropadljivega za propadljive, Nesmrtnega za smrtne. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe razen Njegove pravičnosti? V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v Enem pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne.

(Iz Pisma Diognetu)

Vir: Pismo Diognetu, LOGOS v  obrambo resnice: izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Celje, Mohorjeva družba, 1998.

Bog je zvest

Bog nam ne daje vsega, kar hočemo, izpolnjuje pa svoje obljube.

~Dietrich Bonhoeffer