Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je:
Moja hiša naj bo hiša molitve,
vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."
47 Vsak dan je učil v templju.
(Lk 19,41-47a)
Zgornji odlomek iz Lukovega evangelija nam prikazuje Gospoda Jezusa v dveh čustvenih stanjih: najprej žalostnega, nato jeznega. Na splošno vlada prepričanje, da se kristjani ne smemo žalostiti, še manj pa jeziti. To je sicer deloma res, ne velja pa v vseh okoliščinah.
Po slavnostnem vhodu v Jeruzalem, na cvetno nedeljo okoli leta 30, je Jezus zapustil mesto in se mu spet približal, tako da je imel nanj lep razgled. Kot piše evangelist Luka (on je edini od štirih, ki je zabeležil ta prizor), ga je ta pogled užalostil, saj je vedel, kakšna usoda čaka Jeruzalem in starozavezno izvoljeno ljudstvo. Pri tem je mislil na dogodke, ki so se izpolnili čez kakih 40 let, ko so Rimljani mesto, kakršno je bilo, uničili, prebivalce pa deloma pobili, in drugi del odvedli v sužnost. Jeruzalem, ki je zavrgel mnoge preroke, na koncu pa svojega Mesija (cf. Mt 23, 37-38), je bil sam zavržen, in to je Jezusa žalostilo. Enako se kristjani ne smemo veseliti zavrženost tistih, ki se upirajo evangeliju, ampak nas mora to dejstvo navdajati z žalostjo.
Temu dogodku je sledil Jezusov izgon prodajalcev in menjalcev iz templja. Slednji dogodek opisujejo vsi trije sinoptiki (pri Janezovem opisu v Jn 2,13-22 gre po mnenju komentatorja ESV Study Bible bržkone za drug podoben dogodek), je pa Lukov opis najkrajši in skrčen na bistveno. V templju so potrebovali prodajalce in menjalce, kajti ljudje so tja prihajali z namenom, da bi žrtvovali, za kar so potrebovali žrtvene živali, npr. golobe. Te so lahko nabavili v tempeljski trgovini, ali bolje rečeno tržnici, ki je bila na enem od tempeljskih dvorišč (dvorišče poganov). Mnogi romarji so prihajali iz oddaljenih krajev cesarstva in izven. Tempeljski trgovci pa niso sprejemali poganskega rimskega denarja, na katerem je bil upodobljen aktualni "božanski" Cezar Augustus (tedaj Tiberij), zato ga je bilo treba zamenjati v tempeljski denar, s katerim so potem kupovali žrtvene živali. Sejemsko vzdušje, ki je vladalo v hiši, namenjeni molitvi, je Jezusa razjezilo, zato se je lotil prodajalcev in menjalcev ter jim dal krepko lekcijo. Takšne in podobne zlorabe zlorabe tudi nas ne smejo pustiti ravnodušnih, ampak je pri tem dovoljena celo določena mera jeze. Sv. Pavel je napisal: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Stari katekizmi uvrščajo jezo med poglavitne (naglavne) grehe, toda očitno obstaja jeza, ki ni greh, torej pravična jeza. Pri tem pa moramo biti pozorni, kajti, kot pravi Pavel, lahko jeza preide v tako obliko, ki je greh. Taka oblika jeze je sovraštvo. Ravno zato je treba s pravično jezo čim prej končati, torej, še preden zaide sonce.
Jezus je nato učil v templju, duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva pa so medtem kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48). Zarota je doživela svoj vrhunec z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in eksekucijo, ki jo je na okruten in skrajno ponižujoč način izvedla okupatorska oblast. Toda njegova smrt ni bila zaman. Svoje mesijanstvo je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje. Ali veruješ vanj? Se nanj zanašaš?
Ni komentarjev:
Objavite komentar