Ko pa se je naša krivičnost dopolnila in je postalo popolnoma jasno, da smemo kot plačilo zanjo pričakovati kazen in smrt, in je prišel odločilni trenutek [kairós], ki ga je Bog vnaprej določil, da bi razodel svojo prijaznost in moč [chrestótes kaì dýnamis] - o presežna Božja ljudomilost in ljubezen - nas ni zasovražil niti pahnil proč, niti nam ni zameril, ampak je potrpel, prenašal nas je, sprejel nas je in se usmilil naših grehov: svojega Sina je dal v odkupnino za nas, Svetega za nepostavne, Pravičnega za krivične, Nepropadljivega za propadljive, Nesmrtnega za smrtne. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe razen Njegove pravičnosti? V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v Enem pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne.
(Iz Pisma Diognetu)
Vir: Pismo Diognetu, LOGOS v obrambo resnice: izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Celje, Mohorjeva družba, 1998.
Ni komentarjev:
Objavite komentar