Če zanikaš nauk o stanovitnosti

Zanikanje nauka o stanovitnosti tako rekoč napravlja  človekovo odrešenje odvisno od človekove volje, ne pa od Božje milosti.

~ Louis Berkhof

Reformirani protestantski nauk o stanovitnosti svetih uči,  da Bog stori vse, da se njegov načrt izpolni, in da verne kristjane ohranja v veri. Sveti torej vztrajajo in do konca ostajajo stanovitni v veri. To ni človeško, ampak Božje delo: "Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo..." (Jud 1,24)

Je prišel Jezus popravljat svet?

Poglejte naokoli! Če mislite, da je prišel Jezus na svet, da bi ga popravil, ali da bi popravil vašo domovino,  ali  vaše prijatelje, ali družinske člane, ali vašo lastno situacijo, potem ste v zablodi. Prišel je, da bi odpustil vaš greh, vam podelil vero,  ter da bi vas vodil skozi življenje v tem svetu, prepojenem z napuhom.  

Ena največjih stvari pri hoji v veri in ne v gledanju je življenje  brez pričakovanj, tako dobrih kot slabih.  Življenje lahko vzamemo takšno kot je,  in čeprav je težko, se lahko Bogu zahvalimo za vse.

~ Steve Martin 

Politizacija slabe teologije

Motiv z East Side Gallery v Berlinu (tudi primer slabe teologije)

Predsednik slovenske vlade dr. Robert Golob je v ponedeljek, 26. t. m. odgovarjal na poslanska vprašanja.  Na vprašanje opozicijske poslanke v zvezi s posvojitvami otrok v LGBTQ razmerja je predsednik (po spominu) navedel neko  izjavo papeža  Bergoglia. Povedal je naslednje: "Bog je Oče in vsi njegovi otroci... Vseh svojih otrok ne bo pozabil in ne bo delal razlik med njimi." Navedek sem malce slovnično popravil, original najdete na tej povezavi. 

Gre za eno od mnogih izjav g. Bergoglia, ki je v skladu s podrugovatikansko teologijo rimske cerkve, ki pravi, da so vsi ljudje Božji otroci, da Bog vse ljudi enako ljubi in podobno. V tem pogledu je bila rimska cerkev pred drugim vatikanskim koncilom bliže z bibličnemu učenju, saj je učila, da postane posameznik Božji otrok pri krstu. Na tem mestu  ne nameravam zagovarjati nauka o krstnem preporodu, hočem le povedati, da je ta nauk bliže svetopisemski resnici kot splošno Božje otroštvo ter bratstvo in sestrstvo vseh ljudi na svetu (fratelli tutti), ki so ga iznašli prostozidarji.  Sveto pismo sicer govori, da je Bog Stvarnik vseh ljudi, in da je ustvaril človeka po svoji podobi, kar pa še ne pomeni, da bi bil tudi  Oče vseh ljudi.  Bog je Oče tistih, katere je odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Jezus ni nikoli in nikjer učil, da bi bili prav vsi ljudje Božji otroci. Bog zbira svoje otroke iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9), še zdaleč pa  niso  vsi ljudje njegovi otroci. In še več, Bog tudi dela razlike med ljudmi, nekateri ljudje bodo šli v večno življenje, drugi pa v večno pogubljenje: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.  Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.  Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna." (Jn 3,16-19) Za tistega, ki noče verovati, so to težke in obsodilne besede, za tistega, ki veruje, pa so vir veselja. 

Če bi bili vsi ljudje res Božji otroci, bi bilo oznanjevanje evangelija brezpredmetno.  Ker niso, je oznanjevanje evangelija nadvse pomembno, kajti evangelij je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16) Glede na to, da g. Bergoglio velikokrat strelja kozle, s teorijo o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi pa še prav posebej, pač lahko rečem samo to, da je šlo pri  predsednikovem navajanju papeževe izjave, za politizacijo slabe teologije. Tega mu niti ne velja  toliko zameriti, kot lahko zamerimo promotorjem tovrstne teologije, s sedanjim rimskim škofom na čelu.

Mi molimo, Bog dela

Kadar delamo, takrat delamo. Kadar molimo, tedaj dela Bog.

~ Hudson Taylor

Kaj če bi...

Če bi Bog reševal samo "dobre" ljudi,  potem bi bila nebesa prazna.

~ Nate Pickowicz

Spodbuda preganjani cerkvi

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub njihovim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Teolog Steven Lawson pravi: "Največje grožnje cerkvi nikoli ne predstavlja preganjanje od zunaj, ampak mesenost in kompromis od znotraj." Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

Glavna skrb novozaveznih poslanic

Največja skrb novozaveznih poslanic se ne nanaša na velikost cerkve, ampak na njeno čistost.

~ Martyn Lloyd-Jones 

Popoln Odrešenik

Jezus je popoln Odrešenik. Ne le, da odvzema grešnikov greh  (in njegovo krivdo), ampak še več.  On prelamlja njegovo moč.

~ J. C. Ryle

57 kitajskih kristjanov išče azil na Tajskem

Slika je simbolična. Dostop do vira slike >>

Kitajska je kontroverzna država, ki  pod vodstvom komunistične partije razvija kapitalistično gospodarstvo. Kot se za državo, v kateri vlada tovrstna politična organizacija spodobi, se v njej temu ustrezno spreminja odnos režima do pravic in svoboščin državljanov. Obdobjem odjuge zato redno sledijo ohladitve. Nekaj takega se je v tej državi zgodilo z nastopom Xi Jinpinga, ki je prišel leta 2012 na čelo partije, naslednje leto pa na čelo države. Ker sta tovarišu Xiju po ustavi pripadala le dva predsedniška mandata, je leta 2018 ta problem uredil tako, da so ustavo spremenili, Xi pa lahko sedaj vlada dosmrtno. 

S Xi Jinpingovim prihodom na oblast so se za kristjane začele stvari spreminjati na slabše. Odtlej niso več na udaru le tako imenovane ilegalne "hišne cerkve" (ki niso nujno hišne, saj lahko ponekod štejejo tudi tisoč vernikov), ampak tudi režimsko požegnane "patriotske" cerkve. 

Leta preganjanja so nekatere kristjane prepričala, da vzamejo pot pod noge in se izselijo v tujino.  Tako je v preteklem mesecu pribežalo na Tajsko sedeminpetdeset kristjanov in zaprosilo za politični azil. Že prej so zaprosili za azil v Južni Koreji, a ga tam niso dobili. Svoja življenja v stari domovini so opisali kot turbulentna in pod stalnimi grožnjami - celo potem, ko so po letu 2019 zapustili Kitajsko. Njihova cerkev v Shenzhenu (blizu Hongkonga) je doživljala stalno nadlegovanje s strani oblasti, plenjenje računalnikov in Svetih pisem itn. 

Molimo za te brate in sestre ter za vso preganjano cerkev na Kitajskem in drugod po svetu. Molimo tudi, da Bog spreobrne vse sovražnike Jezusa Kristusa! 

Vir: Deutsche Welle

Sovraštvo in molitev

Nihče ne more čutiti sovraštva do tistih, za katere moli.

~ Janez Zlatoust

Biti tempelj živega boga

 Templje je lažje graditi, kakor biti Božji templji,

~ Matthew Henry

Najbliže Kristusu

Nikoli nismo bliže Kristusu, kot takrat, ko se znajdemo v svetem začudenju nad njegovo neizrekljivo ljubeznijo.

~ John Owen

Samo čisti evangelij!

Kar koli se oznanja poleg evangelija, vse tisto je za ovce strup in smrt.  

~ Martin Luther

Izvolitev in učinkujoči Božji klic

Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. 14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. 15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. 16 Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, 17 pa naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi.

(2Tes 2,13-17)

V prvih dveh vrsticah našega odlomka (2Tes 2,13.14)  apostol Pavel zagotavlja vernikom v Solunu, preko njih pa vsem, ki verujemo v Jezusa Kristusa vernikom, da smo deležni popolnega odrešenja. Bog Oče nas je izvolil in poklical, Bog Sin deli svojo slavo s svojim ljudstvom, Bog Sveti Duh pa daje Božjemu ljudstvu svojo posvečujočo milost. Izvolitev je tisto, kar se je zgodilo pred stvarjenjem sveta (cf. Ef 1,4), nato pa nas je Bog poklical z učinkujočim klicem, torej s klicem, na katerega se ne moreš oglušiti. 

Vse to je lepo opisano v 7. členu  I. poglavja Kánonov dordrechtske sinode, kjer pravi:

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh,  izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja.

Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti  zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni;  z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom  pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva  svoje slavne milosti, kakor je pisano: "[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem." (Ef 1, 4-6) Na drugem mestu pa pravi: "Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,30)

 Omenjeni člen lepo opisuje proces posameznikovega spreobrnjenja, ki vsebuje izvolitev in vnaprejšnjo določitev, učinkujoči klic, ki ima za rezultat spreobrnjenje, opravičenje in posvečenje. Učinkujoči klic je suvereno delo Boga, ki preko evangeljskega oznanila v moči Svetega Duha pripravi posameznico ali posameznika k spreobrnjenju. Ta vrsta klica se razlikuje od splošnega klica ali splošnega povabila k spreobrnitvi, katerega so deležni mnogi, toda, kot je rekel Jezus: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 22,14) Veliko jih je deležnih splošnega klica, malo pa se jih na ta klic odzove. Teh "malo" so deležni učinkujočega klica. Takega klica se ne da zavrniti (cff. Jn 10,3.4. 26-29). 

Nauk o izvirnem grehu nas uči, da smo vsi ljudje po naravi mrtvi, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Bog pa nas je oživil preko svojega učinkujočega klica: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov [...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil." (Ef 2,1.4.5) Sveti Duh razsvetljuje um in prenavlja srca tistim, ki jih je Bog izvolil, tako da so voljni sprejeti evangelij kot od Boga razodeto resnico, Kristus pa postane predmet njihove ljubezni. 

V nadaljevanju spodbuja Pavel kristjane, da bi vztrajali v posredovani resnici in prosi Boga, da bi bili opogumljeni ter utrjeni v dobrem delu in besedi.  

To naj nam vsem skupaj podeli vsemogočni Bog!

Kristus in politična korektnost

Jezus Kristus ni bil politično korekten, ampak  duhovno. Če bi bil politično korekten, ga ne bi križali in ne bi vstal od mrtvih, mi pa bi se še naprej dušili v svojih grehih. 

J. K. Dizma

Od kod resnica, dobrota, lepota

Bog ... je vir in kriterij resnice, dobrote in lepote.

~ Cornelius van Til 

 

Ples z volkovi (wokeovi)

Ko sem danes zjutraj odprl Blogger, da posredujem današnji prispevek (gre za prevod Sproulove misli, ki sem ga naredil včeraj), me je pozdravilo rumeno poudarjeno sporočilo, ki se glasi takole:

Objava je bila preklicana zaradi kršitve Bloggerjevih smernic za skupnost. Če jo želite znova objaviti, posodobite vsebino tako, da bo skladna s smernicami. 

Ko sem odprl elektronsko pošto, sem v njej našel e-mail z naslednjo vsebino: 

 Pozdravljeni,

          kot morda že veste, so v naših smernicah za skupnost 
(https://blogger.com/go/contentpolicy) opisane meje dovoljenih in 
nedovoljenih praks v Bloggerju. Glede objave z naslovom »Čigava življenja 
štejejo? « smo prejeli zahtevo za pregled. Ugotovili smo, da krši naše 
smernice, in preklicali objavo URL-ja 
http://reformsi.blogspot.com/2020/06/cigava-zivljenja-stejejo.html, tako da 
ni na voljo za bralce spletnega dnevnika.

     Zakaj je bila preklicana objava v spletnem dnevniku?
     Vaša vsebina krši naš pravilnik o neželeni vsebini. Za več informacij 
obiščite stran z našimi smernicami za skupnost prek povezave v tem 
e-poštnem sporočilu.

     Če želite znova objaviti objavo, posodobite vsebino tako, da bo skladna 
z Bloggerjevimi smernicami za skupnost. Ko je vsebina posodobljena, jo 
lahko znova objavite na 
https://www.blogger.com/go/appeal-post?blogId=17040397&postId=8907182427285587226. 
S tem boste sprožili pregled objave.

     Več informacij je na voljo v teh virih:

     Pogoji storitve: https://www.blogger.com/go/terms
     Bloggerjeve smernice za skupnost: https://blogger.com/go/contentpolicy

     Lep pozdrav,

     ekipa za Blogger

Hm, le katere so bile tiste zle prakse, s katerimi sem kršil Bloggerjeva pravila? Dne 28. junija lani, res je, lani, torej leta 2021, sem napisal prigoden članek z naslovom Vsa življenja štejejo. Poanta članka je bila, da štejejo vsa življenja, ne glede na barvo kože, raso, narodnost, veroizpoved, številko čevljev, debelino denarnice in kar je še takega. Bog je na začetku  ustvaril človeka po svoji podobi, zato je pred njim vsako življenje sveto, ali, kakor piše na tabli pred (domnevno) Trubarjevo domačijo: "Pred Bugam smo usi glih." Toda po mnenju cenzorjev očitno nismo "usi glih",  eni so torej malo bolj, drugi pa malo manj "glih". Ampak  mnenje cenzorjev je v očitnem nasprotju z resnico, razodeto v Svetem pismu, pa tudi z mnenjem cerkvenih očetov prvih stoletij ter pozneje  Tomaža Akvinskega in še pozneje Primoža Trubarja. 

Hvalevredno se mi zdi, da se najdejo ljudje drugačnih prepričanj, ki prebirajo moj blog. Zanimivo pa se mi zdi, da me z Blogerja niso obvestili, katero alineo njihovega  pravilnika sem kršil. Če te pred sodiščem obtožijo zločina, ti povedo, po katerem členu zakona si obtožen, ne rečejo npr.: "Obtoženi ste, ker ste ravnali v nasprotju z zakonodajo naše države." Sklepam, da sem kriv za tako imenovani sovražni govor, ki pa je tako raztegljiv pojem, kot je bil nekdanji člen 133 Kazenskega zakonika SFRJ, kjer so te med drugim lahko obtožili za "vznemirjanje javnosti".  Bojim se, da je v mojem primeru tako, da ko zahtevaš enaka merila za enake pojave, postaneš problematičen. Kakorkoli, meni se zdi bolj problematično paternalistično ustvarjanje iz določenih ljudi večne žrtve, ki jih moraš kar naprej pomilovati, kot bi šlo za kakšne nedoletne osebe. Tem ljudem po mojem na ta način jemljejo dostojanstvo, ob čemer povzdigujejo lastno samopravičnost. 

Kakor koli, glede na to, da sem v svojem prispevku z naslovom "Čigava življenja štejejo?" govoril resnico in samo resnico, podkrepljeno s svetopisemskimi citati, članka ne mislim spreminjati. Naj kar ostane tam, kamor so ga dali cenzorji. Še enkrat pa ponavljam resnico, ki je povsem skladna z Božjo besedo: "Vsa življenja štejejo!" Vsem, ki iz katerega koli razloga berete moj blog, pa želim, prosto po Trubarju,  milosti, usmiljenja in miru ter pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu! 

Mrtva cerkev

Cerkev, ki je ne zanima doktrina, je mrtva cerkev. 

~ R. C. Sproul

Največja tragedija

Največja tragedija je bolna cerkev v umirajočem svetu.

~ Leonard Ravenhill

Zakaj nas Bog ljubi?

Spomniti se moramo, da nas Bog ne ljubi, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo v Kristusu. Očetova ljubezen do Njegovega Sina se preliva do nas, ker smo v Njem.

~ Jerry Bridges

V premislek

Prej ko boste spoznali in sprejeli dejstvo, da bo treba nekega dne oditi in pustiti vse za sabo, bolj boste postali zadovoljni  s svojim življenjem. (Cf. Ps 49,17-21 SSP)

~ Darrell B. Harrison

Kristus plus ?

Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? 8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. 9 Peščica kvasa skvasi vse testo. 10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. 11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno. 12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti! 13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. 14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.  (Gal 5,7-14) 

Cerkev v Galatiji, pokrajini na območju današnje Ankare, je Pavlu povzročala velike težave. Tu ni šlo za težave, ki bi bile čisto osebne narave, kot je bilo v primeru cerkve v Filipih: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, nekateri pa tudi z dobrim namenom. Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15-18) V primerov Filipov so nekateri oznanjali evangelij tako, da bi škodovali Pavlu, a so kljub temu oznanjali evangelij, zato se Pavel ni vznemirjal, ampak je bil celo vesel. Po njegovem ni bil toliko pomemben motiv oznanjevanja, kot oznanjevanje samo. 

Situacija v Galatiji pa je bila povsem drugačna. Kot pravi v Gal 5,7,  pa tudi na drugih mestih, so Galačani na začetku sprejemali zdrav nauk, nakar so se v njihovo cerkev vtihotapili ljudje, Ki so evangeliju nekaj dodali.  Kristusu so dodali še nekaj, s čimer so razvodenili Kristusovo popolno daritev. Kristus torej po njihovem ne zadostuje za odrešenje, ampak je potrebno storiti še nekaj, izpolnjevati je treba Mojzesovo postavo. Teh sicer ni bilo veliko, ampak že majhna in dovolj glasna skupina (peščica kvasa) je zmožna povzročiti velik problem (cf. Gal 5,9).  Toda, če bi Pavel oznanjal, da je za odrešenje potrebna obreza, potem bi bilo pohujšanje križa odpravljeno, saj bi se v cerkev vrinila človeški napor in  ponos. Vse naše odrešenje je bilo namreč v popolnosti izvršeno na križu, Jezus je vse to opravil namesto nas, mi tu nimamo  biti na kaj ponosni. Nobeno naše dejanje nas ne opravičuje pred Bogom, niti nima nobene spravne vrednosti.  Odrešenje nam je v celoti prislužil Jezus Kristus, mi ga lahko samo sprejmemo po veri.  Kristusovo na križu dokončano delo ne potrebuje nobenega plusa. 

Kot pravi apostol Pavel, smo kristjani poklicani k svobodi. To je svoboda od greha, ne svoboda za greh (cf. Gal 5,13).  Pavel torej ne daje postavo v nič, Kristus je tisti, ki jo je v polnosti izpolnil (cf. Jn 19,30). Od krščanskega občestva se pričakuje, da živimo v medsebojni ljubezni. Izpolnjevanje etičnih zapovedi postave so še vedno v veljavi, ne sicer kot sredstvo za opravičenje pred Bogom, temveč kot pomembna sestavina krščanskega življenja. 

In za zaključek še formula: odrešenje = Kristus + 0. Z vsakršnim dodajanjem česarkoli ali kogarkoli  Kristusu, kot so obreza, naša dela, zasluge Marije, svetnikov in podobno, krademo Kristusu, kar pripada edino njemu in zmanjšujemo pomen našega edinega Odrešenika in Srednika, kateremu pripada vsa slava.

Opravičen po veri

Po veri je opravičen tisti, ki se ne zanaša na opravičenje po delih in se po veri oklepa Kristusove pravičnosti ter se vanjo oblečen pojavlja pred Božjim obličjem, ne kot grešnik, ampak kot pravičen človek.

~ Jean Calvin

Do zadnjega vrabca

 On vzdržuje, hrani in skrbi za vse, kar je ustvaril, prav do zadnjega vrabca.

~ Jean Calvin

Marija, kot jo poznajo evangeliji

Rembrandt, Sveta družina. Vir slike: Pinterest

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Te besede je izrekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku nam pripoveduje sv. Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a SSP). Zdaj pa poglejmo, kako in koliko se te Marijine besede izpolnjujejo od takrat do danes. 

Če dobro pogledamo, obstajajo taki, ki preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem in pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja, jo proglašajo za soodrešenico in podobno.  Na drugi strani imamo take, ki se prav  trudijo, da bi se njene besede uresničile v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani (in še kdo), v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da jo skorajda gledamo kot nekakšno Pepelko, zaradi česar je videti, kot da ne vemo čisto dobro, kaj naj bi z njo sploh počeli.

Menim, da je  je glavni razlog za takšen odnos protestantov do Marije posledica pretiranega strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja Jezusove matere, zaradi česar obravnavamo Marijo na način: "Boljša neuporaba, kot napačna uporaba." Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo nikoli ne more biti  neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Pastorji zelo redko pridigajo o Mariji, kar se mi nikakor ne zdi prav. Vsaj eno pridigo letno bi bilo dobro posvetiti izključno Jezusovi materi. Ona je tista, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost. Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Torej ne gre za neko popolnoma nepomembno osebo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se pridiga o Abrahamu, Mojzesu ali Davidu, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto malo, kar o njej pove, je kljub svoji skromnosti zelo močno. Ameriški reformirani teolog dr. Michael Horton zato upravičeno pravi: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Marija torej ni nobena boginja, nebeška kraljica ali soodrešenica. Toda bila je izbrana za mater našega Gospoda in  Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek. 

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45)
Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak tako bolj po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Marija torej tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot nekakšnega terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malce posvetimo temu besedilu, bomo ugotovili, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.

Vera - Božji dar

Vera je Božji dar grešniku, ne grešnikov dar Bogu.

~ David N. Steele

Kako lahko potrdim, ali sem res odrešen-a?

V življenju kristjanov se rado dogaja, da  gotovost odrešenosti nekako splahni in se začnemo spraševati, ali je naše odrešenje pristno. Kako lahko pridemo do pritrdilnega odgovora na to, ali smo res odrešeni? 

Na to pomembno vprašanje odgovarjajo teologi Michael Reeves, Stephen Nichols in Harry Reeder. 

Sedem pomembnih stvari

Sedem stvari, ki bi se jih morali verniki vsak dan spomniti: 

1.  Bog je moj Oče.

2.  Kristus je moj Odrešenik.

3.  Nebesa so moj dom.

4.  Sveto pismo je moj vodnik.

5.  Sleherni vernik je del moje družine.

6.  Evangelij je moje sporočilo.

7.  Božja slava je moj cilj.

~ Dustin Benge

Slabotni in močni

Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je: 

Kakor jaz živim, pravi Gospod, 

se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga. 

12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.                (Rim 14,1-12)

Ljudje smo nagnjeni k ocenjevanju svojih bližnjih. Takšno ocenjevanje rado preide v kritiziranje in v povzdigovanje samega sebe.  Rimski kristjani so bili v Pavlovem času zelo raznolika skupnost, v kateri je imel vsak svoje posebne šege, navade, prepričanja in tabuje. Med njimi so bili tako Judje kot pogani. Med njimi so bili najbrž tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bo Pavel podal natančen seznam dovoljenih in prepovedanih stvari, kajti na ta način človek vedno ve, kaj sme in česar ne sme. Toda apostol jim ni dal ničesar od tega, ampak le nekaj osnovnih načel krščanske etike. 

V vrsticah Rim 14,1-4 se srečujemo s problemom, ki je danes videti čuden, ni pa bil tak za rimske kristjane. Kristjani, ki so prihajali iz judovstva, so uživali le določene vrste mesa, kristjani iz poganstva pa so jedli kar vse po vrsti. Med njimi so bili tudi taki, ki so jedli le rastlinsko hrano, ker je bilo zanje meso, kupljeno na mestni tržnici, nekaj demonskega, saj je bilo predhodno  s strani poganskih svečenikov "posvečeno" poganskim božanstvom. Tisti, ki so jedli vse in so se imeli za močne, so se povzdigovali nad onimi, ki so imeli probleme z vestjo in so veljali za slabotne. Tisti, ki so veljali za slabotne pa so gledali zviška na močne, češ, kakšni grešniki so. Pavel se ni postavil na nobeno stran, ampak je preprosto rekel: "Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. (Rim 14,3) 

Naslednji problem je bilo upoštevanje prazničnih dni. Nekateri kristjani, najbrž ti iz judovstva,  so menili, da je treba Boga slaviti na točno določene dneve, torej na soboto in druge praznike, spet drugi, tako imenovani močni,  so menili, da je treba Bogu posvečati vse dneve v tednu in letu. Tudi v tem primeru se Pavel ni postavil na nobeno stran, ampak je oba pogleda označil kot veljavna. Sobotna zapoved je bila, podobno kot predpisi glede prehrane, žrtvovanj in drugih obrednih dejanj,  del judovske obredne postave, zato za novozavezne vernike ni več obvezna. Še vedno pa je prav, da vzdržujemo redni čas za tedenski počitek in čas, ki je namenjen bogoslužju (cff. Heb 10,24.25. Apd 20,7). 

Obstajajo stvari, glede katerih nismo poklicani, da bi sodili. Tu seveda ne gre za prvorazredna doktrinarna vprašanja, kot je na primer greh, odrešenje ali Kristusova božanskost. Gre za vprašanja hrane in posvečevanja določenih dni. Kristjan mora v tem primeru izprašati svojo vest in spoznati, kaj s tem v zvezi resnično čuti in veruje. Pavel preprosto pravi: "Ne zaničuj in ne kritiziraj svojega brata ali sestro, saj je Božji služabnik, oziroma služabnica, ne tvoj ali tvoja." Kristus je umrl za tako imenovane močne in tako imenovane slabotne. On je Odrešenik vseh, ki vanj verujejo in mu zaupajo, ne le  nekaterih. Jezus je s svojim brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa dokazuje, da je resnični in popolni Odrešenik. Njemu pripada vsa slava!

Razlog odrešenosti

Niste odrešeni,  ker bi bila vaše spreobrnjenje in vera popolna. Odrešeni ste, ker je Kristusovo delo popolno, vi pa se v svoji šibkosti in nemoči naslanjate nanj.

~ Paul Washer

Vsak dan je nov dan.

Ko zjutraj vstaneš, reci: "Kako čudovita stvar - še en dan za hojo z Bogom!"

~ Martyn Lloyd-Jones

Bog in usmiljenje

Bog ne izkazuje usmiljenja, ker bi si  mi usmiljenje zaslužili, ampak, ker uživa v izkazovanju usmiljenja.