Marija, kot jo poznajo evangeliji

Rembrandt, Sveta družina. Vir slike: Pinterest

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni."  (Lk 1,48b.49a)

Te besede je izrekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku nam pripoveduje sv. Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a SSP). Zdaj pa poglejmo, kako in koliko se te Marijine besede izpolnjujejo od takrat do danes. 

Če dobro pogledamo, obstajajo taki, ki preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem in pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja, jo proglašajo za soodrešenico in podobno.  Na drugi strani imamo take, ki se prav  trudijo, da bi se njene besede uresničile v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani (in še kdo), v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da jo skorajda gledamo kot nekakšno Pepelko, zaradi česar je videti, kot da ne vemo čisto dobro, kaj naj bi z njo sploh počeli.

Menim, da je  je glavni razlog za takšen odnos protestantov do Marije posledica pretiranega strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja Jezusove matere, zaradi česar obravnavamo Marijo na način: "Boljša neuporaba, kot napačna uporaba." Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo nikoli ne more biti  neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Pastorji zelo redko pridigajo o Mariji, kar se mi nikakor ne zdi prav. Vsaj eno pridigo letno bi bilo dobro posvetiti izključno Jezusovi materi. Ona je tista, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost. Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Torej ne gre za neko popolnoma nepomembno osebo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se pridiga o Abrahamu, Mojzesu ali Davidu, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto malo, kar o njej pove, je kljub svoji skromnosti zelo močno. Ameriški reformirani teolog dr. Michael Horton zato upravičeno pravi: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba." Marija torej ni nobena boginja, nebeška kraljica ali soodrešenica. Toda bila je izbrana za mater našega Gospoda in  Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek. 

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45)
Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak tako bolj po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila povšeči, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11). Marija torej tudi nas vabi, naj delamo, kar koli nam poreče njen Sin. 

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni nikoli silila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef  "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) 

Še ena stvar, ki jo velja poudariti, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot nekakšnega terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se vsi apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še o mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram omeniti trditev rimskih katoličanov, češ, da  je Jezus tedaj dal Marijo vsem kristjanom za mater.  Svetopisemski odlomek se glasi takole: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Ta "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva je zelo slab in ne pije vode. Če se malce posvetimo temu besedilu, bomo ugotovili, da ne gre v njem za nič drugega, kot za to, da je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker  v tistem trenutku bržkone ni bilo nikogar iz sorodstva, ki bi bil to pripravljen storiti.

Iz napisanega sledi, da imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se  bolj in z več poguma posvetimo Jezusovi materi ter njenemu zgledu. Torej Mariji, kot jo poznajo evangeliji. Od nje se lahko zelo veliko naučimo.