Prerojeni

Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. 4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. 

8 Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.  (Tit 3,3-8)

Apostol Pavel nam v pričujočem odlomku nazorno opisuje kontrast med starim in novim življenjem, v sredini tega "sendviča" pa nam podaja tudi vzrok za ta kontrast. 

Vrstica Tit 3,3 je nazoren prikaz življenja brez Kristusa. To je tisto, čemur pravimo popolna, oziroma dejanska pokvarjenost (cf. Ef 2,1-3). Ta izraz, ki spravlja humaniste vseh vrst ob živce, ne pomeni pokvarjenosti v količinskem, ampak v kvalitativnem smislu. Človek brez Boga je čisto zadosti grešen, da si ne zasluži drugega kot večno pogubljenje, ker je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 1,30).  

Toda, česar ne zmore človek v svoji naravni moči, zmore Bog v svoji milosti in ljubezni. On ne rešuje ljudi zaradi njihove dobrote, ampak po svoji dobroti in usmiljenju. Odrešenje je iz milosti in po milosti, ne po naših delih in zaslugah (cf. Ef 2,8.9).  Kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu, omenjena v Tit 3,5 pomeni duhovno očiščenje, čigar znamenje in pečat je zakrament krsta (cf. 1Kor 6,11. Ef 5,26).  Prerojenje je novo življenje, ki se začne, ko začne neka oseba verovati v Kristusa (cf. Jn 3,3-5. 1Pt 1,3. 1Pt 1.23), prenovitev pa je tesno povezana s prerojenjem in predstavlja popolno spremembo posameznikovega življenja, ki nastopi s prerojenjem. Vse to pa je delo Svetega Duha v posamezniku.

Kar sem napisal, je videti zelo idealno, prelepo, da bi bilo res, ko pa iz prakse vemo, da življenje kristjanov v resnici ni tako idealno, ampak daleč od tega. Dejstvo je, da je Kristjan opravičen pred Bogom (cf. Tit 3,7). Biti opravičen ne pomeni, da bi po novem posedoval nekakšno notranjo, inherentno pravičnost, ampak, da je razglašen za opravičenega. Ker je razglašen za opravičenega, oziroma ima pred Bogom status opravičenega, si prizadeva živeti v luči te opravičenosti. Mi nismo Božji otroci po naravi, ampak smo posvojeni Božji otroci. Predstavljajte si, da ste posvojeni v neko kraljevsko družino. V tem primeru vaše življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo poprej. Morda nam kakšno opravilo ne bo šlo najbolje od rok, toda še vedno bomo del te družine. Isto, toda  v še večji meri  velja za družino Božjih otrok. 

V Tit 3,8 spomni  Pavel Tita, naj spodbuja verne k opravljanju dobrih del.  Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, potrebuje jih naš bližnji."  Dobra dela seveda niso razlog za kristjanovo opravičenje, so pa njegov pokazatelj. So del našega novega življenja v Kristusu in  posledica naše opravičenosti.

Ne bo jim uspelo

Kadar skušajo ljudje pogasiti luč evangelija, le-ta še močneje sije.    

~ Henry T. Mahan

Vrnitev Kralja

Verujemo, da se bo Kristus vrnil na svet, a ne kot dojenček, ampak v slavi in moči, kot Kralj vse zemlje, da razglasi svojo vladavino nad novimi nebesi in novo zemljo.   

~ Burk Parsons

Herodeži nekoč in danes

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Vsako življenje je polno radosti in žalosti, vzponov in padcev.  Cvetni nedelji je sledilo križanje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je že čez kakšni dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec,  se je ustrašil za prestol. In v strahu, da bi kaj izgubili,  so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Herod je bil poleg vsega znan kot notoričen paranoik, ki je dal med ostalimi pobiti lep del svoje družine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, zaradi česar je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci, ki so bili umorjeni namesto Jezusa,  so zato predpodoba Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. Bili so na nek način nadomestna žrtev namesto njega, on pa je bil pozneje nadomestna žrtev namesto nas grešnikov, ko je s svojo enkratno in popolno daritvijo opolnomočil vse, ki vanj verujejo, da so  postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso samo stvar davne preteklosti pred dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. Herodovskih časov še vedno ni konec, le njihova oblika  se razlikuje. Tu ne mislim le na pomore otrok, ki jih izvajajo tam  daleč, v zaostalem svetu, ki naj bi bil barbarski,  ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno oni bolj oddaljeni, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu seveda ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire", saj gre konec koncev pri zarodku le za skupek tkiva, kajne?   Toda, čisto tehnično gledano, ni nihče med nami kaj več kot skupek tkiva. Toda, če  si kdo drzne izzvati  te samooklicane varuhe ženskih "pravic", ga lahko kar hitro doleti kakšna neprijetna obtožnica. Heroda je bilo panično strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih gre za čisti praktični materializem. 

Treba pa se je zavedati, da za vsakega grešnika obstaja rešitev, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in mu zaupajo.  Vse, brez izjeme, saj je sam Božji Sin Jezus Kristus obljubil: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) On je namreč popoln Odrešenik vseh, ki vanj zaupajo.

Ali mu zaupaš in veruješ, da je On tudi tvoj Odrešenik?                  

P. s. Priporočam ogled zgornjega videa. 

Bog je postal otrok, da bi nas naredil za Božje otroke

 

 Včeraj sem na YouTube naletel na letošnjo božično pridigo o otroku, ki je spremenil svet, ki jo je imel pridigar River Devereux v (konfesionalni) anglikanski cerkvi sv. Timoteja v Aucklandu na Novi Zelandiji. 

Toplo priporočam!    

Na štefanovo

Giovanni Battista Lucini, Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia. 

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-6

Bržkone se zdi mnogim čudno, da prazniku Gospodovega rojstva sledi dan, ki z božičem nima neposredne zveze. Toda treba je priznati, da so ljudje, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega prijetnega sanjarjenja v slovenske božične pesmi: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14).

Toda nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, odprla  so se večkrat, med drugim tedaj, ko je religiozno poblaznela množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti romantiko božiča. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo našega Odrešenika v neprimernih razmerah ni kljub prepevanju angelskih zborov prav nič romantično. Isto velja za prisilni beg svete družine v Egipt ob Herodovem divjanju. Mi smo tisti, ki smo nagnjeni k romantiziranju.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično idilo. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Mladi diakon Štefan je svojo službo oznanjevanja, ki so jo spremljala znamenja in čudeži, opravljal le kakšno leto (cf. Apd 6,1-10). Zato so ga privedli pred judovski veliki zbor kot "bogokletnika", kjer je  svoje tožnike dodatno razjaril s tem, ko jim je iz Svetega pisma (Stare zaveze) dokazoval, da je Jezus Mesija in judovske oblastnike obtožil, da so zavrgli in dali ubiti resničnega Mesija. Razbesneli prisotni so ga za to kamenjali, pri čemer je Štefan enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. Toda on je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je svojim učencem je ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa in mučeništva. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni se sicer udeležil kamenjanja, ampak je "samo" varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako neposredni storilci, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), tudi sam zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus ni svojim učencem na tem svetu zagotavljal  najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo kvazi-evangelisti prosperitete, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj zaupa in se zanaša na njega.

Zaupaš Jezusu?   

Blagoslovljene božične praznike!

Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. (1 Tim 1,15b)

Okoli božiča je spletenih veliko prisrčnih misli. Pravijo, da je to družinski praznik. Govori se tudi o miru na zemlji. Božič naj bi ljudi povezoval. Božič mora biti dan veselja. Ljudje pripovedujejo o poticah, božičnih večerjah in kosilih. V trgovinah vlada nakupovalna mrzlica.  In še dosti takih  stvari je povezanih s tem praznikom. 

Kaj o tem porečejo ljudje, ki so žrtve takšnega ali drugačnega nasilja? In tisti, ki nimajo družine, ali so jih otroci zapustili, zdaj so pa sami in osamljeni? Kaj na to porečejo vsi žalostni, ponižani, razžaljeni in neprilagojeni? 

Pa je vse tisto, kar sem na vrhu navedel res bistvo božiča? Če bi bilo tako, potem tega praznika niti ne bi potrebovali. To so kvečjemu zunanje posledice nečesa, kar ima mnogo globlji pomen. Bistvo božiča je Jezus Kristus, ne to, kaj bomo jedli, s kom bomo v teh dneh povezani, niti mir kot takšen, niti veselje.  Druga oseba Svete Trojice, Božji Sin se je učlovečil in prišel v svet, da bi odrešil grešnike, prilagojene in neprilagojene, povišane in ponižane, razžaljene in pomirjene, vesele in žalostne, ljudi vseh vrst, slojev, iz vseh narodov, jezikov, ljudstev, rodov in kar je še takega. Pavel je to lepo izrazil z besedami: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1 Tim 1,15b)  V tej misli nikogar ne ujčka, niti samega sebe, ampak lepo prizna, da je tudi sam grešnik. O ljudeh vseh vrst, njihovi grešnosti in možnosti odrešenja pa pravi, da "so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3, 23.24)  Vsi smo grešni, brez izjeme, odrešenje pa je možno le v Jezusu Kristusu, brez izjeme. 

Bistvo božiča je evangelij: vesela novica o odrešenju, ki je samo v Kristusu Jezusu, ali, kot pravi Pavel na drugem mestu: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) Plačilo za greh ni le biološka smrt, ki je bomo nekoč vsi deležni, ampak tudi večno pogubljenje. Toda Bog nam po Jezusu Kristusu nudi odrešenje. 

Sam Jezus  govori: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Ta kratka izjava nam podaja bistvo evangelija - veselega oznanila za vse, ki ga resnično slišijo.  

Naj Gospod Jezus, ki je bistvo božiča, blagoslovi vsakega, ki bere ta spletni dnevnik! Blagoslovljene božične praznike voščim!   

Pričevanje glasu vpijočega

Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: 'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

"Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, 32 kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."      (Jn 3,25-36)

Obravnavani odlomek se sestoji iz dveh delov: prvi del obsega besedilo do vključno 30. vrstice, drugi del pa preostalo besedilo do konca 3. poglavja. 

Prvi del se začenja s pogovorom glede očiščevanja, ki je potekal med učenci Janeza Krstnika in nekom Judom. Krstnikovi učenci so bili zmedeni, ker je naenkrat vedno več ljudi sledilo Jezusu, zato so šli   svojega  učitelja povprašat v zvezi s to zadevo. Janez Krstnik jim je pojasnil, da v resnici ni on sam glavni igralec v drami odrešenja, ampak Jezus. Jezus je ženin, ki je prišel odrešit svojo nevesto - cerkev, Janez pa je bil le v vlogi ženinovega prijatelja, ki je bil poslan, da oznani ženinov prihod. Janez ni bil ženin, ampak njegov glasnik, zato je z ženinovim prihodom njegova vloga ugasnila.

Za drugi del naše ga odlomka, ki se začne z Jn 3,31, ni povsem jasno, kdo je pripovedovalec: Janez Krstnik, Janez Evangelist, ali celo sam Jezus. V 31. vrstici je jasno poudarjena razlika med Jezusom in drugimi človeškimi bitji, ker ne govori pozemskih stvari ampak nebeške, ki so naravnemu človeškemu umu nedoumljive (1Kor 2,14). V nadaljevanju (v. 32.33) je izražen Gospodov večni obstoj v nebesih pred učlovečenjem ter njegovo poznavanje Božje narave in volje.  Problem je, da tako njegovo lastno ljudstvo kot svet ne sprejemata njegovega pričevanja, kar je aluzija na Jn 1,10-11. Svet sicer zavrača Luč, toda obstajajo tudi taki, ki prihajajo k njej, med katere sodi tudi Janez Krstnik, ki  predstavlja vrh Stare zaveze in začetek Nove (cf. Jn 1,15. Mt 11.11).  V 34. vrstici govori, da tisti, ki je poslan od Boga, tudi dejansko oznanja Božjo besedo, Bog pa mu zato daje Svetega Duha. Ko je Jezus začel svojo zemeljsko poslanstvo, je bil napolnjen s Svetim Duhom (cf. Lk 3,22.4.1). Jezus pa daje Svetega Duha tudi vsem tistim, ki mu služijo (cf. Jn 15,26). Nebeški Oče ljubi svojega Sina, zato mu je  dal na razpolago vse, kar  premore on sam (v.35). Kdor veruje v Jezusa Kristusa, ima večno življenje (v. 36). Vera vanj ločuje odrešene od pogubljenih. Ta ločnica je neskončno močnejša in izrazitejša kot tista med življenjem in smrtjo.

Jezus Kristus je torej učlovečeni Božji Sin, ki je  prišel na svet odrešit grešnike, ki verujejo vanj. Vsakdo, ki vanj veruje, ima večno življenje. Ali verujete vanj?  

Pisma pričujejo o Kristusu

Verovati je treba, da se Kristusa ne da nikakor drugače  pravilno spoznati, razen iz Svetega pisma. Iz tega sledi, da moramo Sveto pismo brati z izrecnim namenom, da v njem najdemo Kristusa.  

~ Jean Calvin

Pot s Kristusom zna biti zahtevna

Tisti, ki s Kristusom prečkajo ocean tega sveta, morajo pričakovati nevihte. 

~ Matthew Henry

Kdo koga drži

Niste vi tisti, ki se držite Kristusa, ki vas rešuje, ampak vas on drži.    

~ Charles H. Spurgeon

Soli Deo gloria

Dajmo torej Bogu le slavo in hvalo, kajti od njega smo prejeli vse, najsi gre za milost, besedo, delo, evangelij, vero in vse ostalo.   

~ Martin Luther 

Zakaj je prišel Jezus na svet?

Vsakdo na naši zemlji je grešnik in potrebuje Odrešenika. Nikodem je bil grešnik. Apostol Pavel je bil grešnik, celo Jezusova mati je potrebovala Odrešenika. Jezus je prišel, da bi bil Odrešenik, ki ga potrebujemo vsi ljudje. Zaradi naše grešnosti si zaslužimo smrt, Jezus pa nas je prišel odrešit greha in nam dat življenje (Rim 3,23.24).    

~ Taigen Joos  

Edini up

Grešnik se ne ODLOČA za Kristusa. Grešnik, v popolni nemoči in obupu, HITI h Kristusu, rekoč:

        "Madeže operi mi,

            moj edini up si ti." *

~ Martyn Lloyd-Jones

*Odlomek iz pesmi A. M. Topladya Rock of Ages. Izvirno besedilo:  

"Foul, I to the fountain fly,

  Wash me, Saviour, or I die. 

Glas vpijočega

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene 2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. 3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
5 Vsaka dolina naj se napolni
in vsaka gora in hrib naj se zniža.
Kar je krivo, naj bo ravno
in razkopana pota naj bodo gladka.
6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.  

(Lk 3,1-6)

Evangelist Luka je bil dober in natančen kronist. Jezusovo odrešenjsko delo in zgodovino zgodnje cerkve je postavil v ustrezne zgodovinske in časovne okvirje. Herod Veliki je v  oporoki zapustil posamezne dele svoje države svojim sinovom. Eden od njih, Arhelaj, je tako slabo upravljal s svojim ozemljem, Judejo, da so mu jo Rimljani vzeli in v njej postavili svojega upravitelja. Peti upravitelj te pokrajine je bil dobro znani Poncij Pilat,  ki je v njej služboval od leta 25 do 36 po Kr.  Herod, ki ga omenja zgornji odlomek, je Herod Antipa. Četrtni oblastniki ali tetrarhi so bili nepomembni knezi majhnih ozemelj in marionete v rokah rimske države. 

V "tistem času" pa se je zgodila Gospodova beseda preroku Janezu. Judovsko ljudstvo je bilo več stoletij brez Božjih prerokov, zdaj pa se je pojavil Janez, kot zadnji v vrsti prerokov Stare zaveze, ki pa je že stal na pragu Nove zaveze, vendar je, podobno kot Mojzes, ki je smel le od daleč pogledati v obljubljeno deželo (cf. 5Mz 38,45-52), tudi ta prejel le predokus prihajajoče mesijanske dobe. 

Janez je oznanjal krst v odpuščanje grehov. Judje so v tistem času poznali krst, a je bil kot obredno pranje namenjen le poganom, ki so se spreobrnili v judovstvo, zato so menili, da pripadniki izvoljenega ljudstva česa takega ne potrebujejo, zato se jim je zdel tak obred zanje ponižujoč.  Pri tem so pozabili, da ne potrebujejo spreobrnjenje le pogani, ampak tudi Judje. Že prerok Joel je vzkliknil: "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega." (Jl  2,13)  Teh besed ni namenil poganom, ampak pripadnikom Božjega izvoljenega ljudstva.  Judje so pozabljali, da imajo tudi oni problem z grehom, ne le pogani, zato pravi  apostol Pavel: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu;  ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2, 28.29)  V prvi vrsti je torej pomembna notranjost, ne zunanjost. Zunanjost sicer lahko odseva notranjo stvarnost, ni pa to nujno. 

Odlomek Lk 3,4-6 je prevzet iz Iz 40, 3-5. Vrstico Iz 40,3 povzemajo vsi štirje evangelisti kot napoved delovanja Janeza Krstnika, toda edino Luka je dodal tudi vv. 4 in 5 (cf. Lk 3,5.6).  S tem je poudaril misel o Božjem odrešenju, ki prihaja z Jezusom Kristusom in po njem. 

Danes živimo v nekakšnem podaljšku mesijanskega časa, oziroma v obdobju med Kristusovim prvim in drugim prihodom. Sodobni Janezi so tisti, ki oznanjajo nepotvorjeno Božjo besedo, njegov evangelij odrešenja in podeljujejo zakramente, kakor je naročil naš Gospod. Na nek način torej spominjajo na Janeza. Toda, čeprav niso preroki, kot je bil Janez, imajo po zaslugi v Svetem pismu nove zaveze zapisane Božje besede, boljši vpogled v skrivnost našega odrešenja, kot ga je imel Janez, ki je še vedno živel v času  predpodob prihodnjih reči, kot jih je predstavljala Stara zaveza. 

Z Janezom Krstnikom se zaključuje obdobje stare zaveze. Umorjen je bil, preden je naš Gospod Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu izvršil popolno žrtev za odpuščanje naših grehov in s svojim vstajenjem potrdil, da je resnični Odrešenik sveta. Kar je bilo v Janezovem času še nejasno, je danes v polnosti razodeto, zato je lahko pozneje apostol Pavel pogumno izpovedal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To odrešenje lahko prejmemo in si ga prisvojimo samo po veri.  

Znani angleški pridigar in borec proti suženjstvu John Newton (avtor pesmi Amazing Grace) je rekel pred svojo smrtjo: "Spomin me je že skoraj zapustil, a pomnim dve stvari: da sem velik grešnik, in da je Kristus velik Odrešenik."  Poznaš in priznaš tudi ti Kristusa za svojega popolnega, ne le četrtinskega ali polovičnega Odrešenika?    

Budnost

Ne pozabimo, da prihaja naša največja nevarnost od znotraj. Če ne bedimo in molimo, nam svet in hudič, oba skupaj, ne moreta toliko škodovati, kot naše srce. Srečen je, kdor se dnevno spominja Salomonovih besed: "Kdor se zanaša na svojo pamet,  

je norec."  (Prg 28,26)   

~ J. C. Ryle

Zlomljeni od visoke antropologije

 

 Visoka antropologija, ki ima visoko mnenje o človeku in temu primerno (pre)velika pričakovanja od ljudi, ni le stvar tega sveta (ki ima sploh visoko mnenje o človeku), ampak, žal, tudi (pre)mnogih cerkva.

 O tem problemu sta se v zgornjem podkastu pogovarjala Joshua Simpkins in David Zahl. 

Pot skozi preizkušnje

Božja milost ni pot po kateri  bi obšli preizkušnje, ampak pot, ki vodi skozi nje.     

~ James Montgomery Boice

Kristusov učenec

Nauk, ločen od prakse, je mrtev. Praksa, ločena od nauka, je samo druga oblika samoodreševanja in samoizpopolnjevanja. Kristusov učenec je študent teologije.    

~ Michael Horton

Brez vere

Dokler ljudje ne premorejo vere v Kristusa, so vsa njihova najboljša dejanja le veličastni grehi.   

~ Thomas Brooks

Adventna spodbuda

Upanje vernika niso  pobožne želje, ampak ohrabrujoča spodbuda, popolna gotovost in veselo pričakovanje.

Kralj prihaja!

Kristjani, povzdignimo upanje!

Avtor: N.N.

KLIK za dostop do vira >>>

Blaženo upanje

K njemu so prišli saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: 19 "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otroka, naj njegov brat vzame to ženo in obudi zarod svojemu bratu. 20 Bilo je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. 21 Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. 22 Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. 23 Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo." 24 Jezus jim je rekel: "Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči? 25 Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. 26 O tem pa, da bodo mrtvi obujeni, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. 27 Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite." 

(Mr 12, 18-27)

Kot nam poročajo štirje evangelisti,  je imel ob srečanjih s pripadniki različnih judovskih ločin, Jezus največ opraviti s  farizeji, medtem ko se je s saduceji  bolj poredkoma srečeval. V zgornjem odlomku imamo opraviti z enim od teh redkih primerov.  Saduceji so bili člani družin velikih duhovnikov, povezani s tempeljskimi obredi in žrtvovanji v Jeruzalemu. Bili so premožni in izobraženi ter v prijateljskih odnosih z rimsko zasedbeno oblastjo. Predstavljali so nekakšno liberalno krilo judaizma in za razliko od farizejev niso verovali v posmrtno življenje, niti v angele. 

Hipotetični primer, s katerim so prišli pred našega Gospoda predstavniki saducejev, je bil seveda pretiran. Nanašal se je na Mojzesovo zapoved, kot je zapisana v  5Mz 25,5-10. Vprašanje se je, kratko in jedrnato, glasilo: "Čigava bo v Božjem kraljestvu žena, ki jo je imelo za ženo sedem mož?"  Jezusov odgovor je bil natančen in se je nanašal se je nanašal obe  področji, glede katerih so se saduceji motili, ker so oboje zanikali: šlo je za vstajenje od mrtvih in za obstoj angelov.  Gospod jim je jasno povedal, da saduceji ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Ko se je namreč Bog razodel Mojzesu, se je razodel kot "GOSPOD, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov." (cf. 2Mz 3,6.15.16) Poleg tega jim je dal vedeti, da bodo pokojni v nebeškem kraljestvu na nek način podobni angelom, s čimer je izrecno potrdil  obstoj teh posebnih duhovnih bitij. Skratka, Bog je Bog živih in pri njem je vse mogoče, on vse zmore (cff. Mt 19,26.  Mr 10, 27. 14,36).

Tudi danes mnogi ljudje ne verjamejo v vstajenje. Danes je modni krik, da si skeptik, vsaj takšen, kot so bili saduceji. Ameriški filozof Dallas Willard je rekel: "Živimo v kulturi, ki zdaj že stoletja goji idejo, da je skeptik pametnejši od tistega, ki veruje. Dokler dvomiš, si lahko  skoraj tako zabit kot žebelj, kajti moda našega časa prepoznava  miselno ostrino v pozi, ne v pristni intelektualni metodi in karakterju."  V naših civilnih koledarjih imamo za dan 1. novembra zapisano ime praznika kot dan spomina na mrtve. Saduceji bi bili najbrž povsem strinjali s takšnim poimenovanjem. Kakorkoli že, toda za nas kristjane  to ni dan mrtvih, ampak dan spomina na žive, kajti Bogu "vsi živijo." (Lk 20,38) Tisti, ki ne verujejo v vstajenje, so v glavnem tudi zavrgli vero v živega Boga. To ni nič presenetljivo novega, kajti o tem je pisal že apostol Peter: "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili:  'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2Pt 3,4)  Toda vse ima svoj namen: "Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.  Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,8.9)  Kristjani se ne smemo pustiti zmesti sodobnim saducejem. Bog je večno Bitje, ki ni vezano na čas. Bogu, za razliko od nas, končnih bitij,  mere za čas nič ne pomenijo, saj ima na razpolago neskončno časa, kar si mi, kot prigodna bitja, vezana na čas in prostor, niti ne znamo predstavljati. On si lahko tudi privošči, da je neskončno potrpežljiv in čaka, da se dopolni število izvoljenih (cff. Mt 24,22. Mr 13.20). Tak je Božji načrt, katerega podrobnosti nam niso znane, enako kot nam nista znana dan in ura Gospodovega prihoda (cf. Mt 25,13).

Bog je torej Bog živih.  Ko bi le danes poslušali njegov glas in ne bi pred njim zakrknili svojih src (cf. Ps 95,7.8)!  Toda Bog je tudi Bog sodbe. Ob vstajenju mrtvih bo Gospod Jezus za nekatere Odrešenik, za druge pa Sodnik. Pravzaprav se bo vsakdo sam obsodil, Gospod bo samo potrdil to obsodbo: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  Verujte vanj, ki je Bog živih in rešeni boste!   

Moder razmislek

Satan je dal Adamu jabolko in mu vzel raj. Ob vsaki skušnjavi torej ne razmišljajte o tistem, kaj ponuja, ampak o tem, kaj z njo izgubimo.   

~ Richard Sibbes

Božja ljubezen

Najsi me prezirajo, Bog me ljubi. Najsi me prijatelji zavržejo, Bog me ljubi. On me ljubi do konca in ta ljubezen nima konca. 

~ Thomas Watson

Pot v pekel je enostavna

Kaj moraš storiti, da prideš v pekel? Nič. Ne naredi nič in to je vse. Ni  ti treba vihati nosu nad Bogom, ni ti treba preklinjati Jezusovega imena, ni ti treba prešuštvovati. Prepusti se toku! Kajti prešuštvo ni največji greh. Največji greh je: "Svoje življenje lahko vodim brez Boga." To je največji greh!  

~ Leonard Ravenhill

Milost in Sveti Duh

Ljudem se zdi Božja milost omledna,  dokler  ji  Sveti Duh ne prida svojega okusa.    

~ Jean Calvin

Najboljše imetje

Skozi vsa leta, ki minevajo,  raste v meni prepričanje, da je Jezus vse, kar imam.   

- Paul Washer

Človeška zgodovina

Človeška zgodovina je dolga in grozna pripoved o človeku, ki skuša najti nekaj drugega namesto  Boga, ki bi ga lahko osrečil.   

~ C. S. Lewis

Ločil bo ene od drugih

Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. 32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. 33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. 34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! 35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, 36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni." 37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? 38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? 39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?" 40 Kralj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." 41 Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! 42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, 43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali." 44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?" 45 Tedaj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili." 46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.

(Mt 25, 31-46)

Znova je napočil čas, ki mu svet pri nas pravi veseli in čarobni december, pri čemer mi pravzaprav ni  jasno, kaj naj bi bilo v tem mesecu tako čarobnega. Noči se še kar vztrajno daljšajo, po mestih pa prižigajo lučke, ki naj bi pregnale temo, ampak tema je še vedno tu. Tu so seveda še adventni venčki in razni bazarji, stojnice s hrano ter pijačo in podobno. Zelo malo pa se govori o Luči, ki je enkrat že prišla na svet (cf. Jn 1,9 ss.), drugič pa se vrne "v slavi sodit živim in mrtvim", kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved.  Ta Luč je edina sposobna razsvetliti svet, toda svet jo zavrača, podobno kot je to počel pred 2000 leti. 

Ker torej magija ni zadeva, s katero bi se smeli ukvarjati kristjani, mi ne govorimo o čarobnem decembru, ampak o adventnem času. To je čas pričakovanja, v katerem se oziramo tako nazaj, v čas prvega pričakovanja prihoda našega Zveličarja Jezusa Kristusa, kot naprej, v čas njegovega drugega prihoda. Naš Gospod je dosti govoril o svojem drugem prihodu. Zelo znamenita je pripoved, ki se nahaja v odlomku Mt 25,31-46,  ki si jo bomo malo pobliže ogledali.

Jezus je v svoje prilike zelo rad vpletal prizore iz vsakdanjega življenja: pšenico in ljuljko, gorčično seme, izgubljeno ovco, izgubljen kovanec, gospodinjo, ki mesi kruh, v našem primeru pa pastirja, ki ločuje ovce od kozlov. Naj pojasnim, da ni s kozli in kozami kot takimi prav nič narobe. Tudi v Mojzesovi postavi so omenjeni kot čiste živali in so bili primerni za žrtvovanje v templju. V zgornjem primeru gre  zgolj za prispodobo. Ovce in koze so se pasle skupaj, zvečer pa so jih ločili. To je bila naloga pastirja.  Jagnjeta in kozlički so si zelo podobni, toda vešče oko pastirja je dobro poznalo vse razlike med obema vrstama drobnice.

Na začetku naše pripovedi govori Jezus o sebi kot o Sinu človekovemu. To oznako je nasploh zelo rad uporabljal. Zato se naš odlomek se zelo lepo ujema s prerokbo preroka Daniela, ki pravi:
V nočnih videnjih sem gledal:

Glej, skupaj z oblaki neba

je prihajal nekdo kakor sin človekov;

dospel je do Staroletnega

in privedli so ga predenj.

Njemu je bila dana oblast,

čast in kraljestvo,

in vsa ljudstva, narodi in jeziki

so mu služili.

Njegova oblast je večna oblast,

ki ne preide,

in njegovo kraljestvo,

ki ne bo uničeno.    (Dan 7,13.14)

Vrstice Mt 25,34-45 se najbrž zdijo marsikomu presenetljive. Prvič zato, ker Jezus v zgornji pripovedi ne obravnava ljudi individualno, ampak kolektivno. Tu je treba poudariti, da je zgornji opis splošen in ne gre v podrobnosti. Druga stvar je ta, da je videti, kot da bodo ljudje odrešeni ali obsojeni glede na svoja dela. Podobno lahko beremo tudi na drugih mestih: "Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu." (Mt 16,27), ali pa: "On bo vsakemu povrnil po njegovih delih." (Rim 2,6)  Ko to beremo, se nam morda vse skupaj zdi kot neke vrste karma, ki pravi, da dobimo, kar si zaslužimo. Toda Božja beseda govori na drugih mestih malo drugače: "Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo." (Heb 11,6), sv. Pavel pa govori v Rim 3,22-24: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu."  Opravičenje pred Bogom in večno življenje sta torej odvisna od vere, ne od česa drugega. Na drugem mestu pa pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Če primerjamo  zadnja navedka z odlomkom Mt 25,34-45, se znajdemo v navidezni kontradikciji, kajti tam Jezus jasno in razločno pravi: "Kar koli ste/niste storili enemu od teh mojih najmanjših,  ste/niste meni storili." (cf. Mt 25,40.45)  Pri tem nam je lahko v veliko pomoč nadaljevanje citiranega odlomka iz Ef 2, ki se glasi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Če smo v Kristusu, potem je  logično, da opravljamo dobra dela. Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del. Potrebuje jih naš bližnji".  Pristna vera rojeva dobra dela. Dela so torej dokaz, da imamo zveličavno vero. 

Zdaj pa moramo razčistiti še z enim vprašanjem: kdo so ti najmanjši bratje (in sestre), o katerih pripoveduje Jezus? V različnih posvetnih in verskih krogih se danes govori o splošnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, tudi od različnih cerkvenih predstavnikov slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci. S stališča prostozidarstva je to najbrž pravilna trditev, s krščanskega zornega kota pa  herezija, ali vsaj zmota. Kristusov brat ali sestra je vsakdo, ki veruje vanj, vsi drugi so izključeni iz tega bratstva in sestrstva. Bog je sicer stvarnik vseh ljudi, ni pa tudi nujno njihov Oče. Kdor zavrača Očeta in Sina ni Božji otrok, niti Kristusov brat ali sestra. Toda ta izključenost ni nujno večna. Vsakdo, ki začne iskreno verovati v Kristusa kot Odrešenika, postane del Božje družine. Desnemu razbojniku je to uspelo tik pred smrtjo (cf. Lk 23,39-43), in tako je postal edini od našega Gospoda osebno kanonizirani svetnik Božje cerkve. Ti Jezusovi najmanjši bratje in sestre so ubogi, trpeči, šikanirani in preganjani kristjani, ki jih tudi danes ne manjka.  Kako lahko nekdo reče, da je kristjan, sam pa noče videti niti slišati bratov in  sester v njihovih vsakovrstnih težavah in nadlogah (cf. Jak 2)? Tak se bo na sodni dan znašel na Kristusovi levici skupaj z drugimi pogubljenimi. To je poanta zgornje pripovedi. Seveda je prav, da pomagamo tudi ljudem, ki niso del Božje družine, pri čemer nam je zgled usmiljeni Samarijan, toda Jezus govori v tem odlomku o trpečih in stiskanih bratih in sestrah.

Na sodni dan bosta obstajali smo dve možnosti: večno življenje v Božjem kraljestvu ali večna kazen v peklu, pripravljenem hudiču in njegovim angelom.  Izbira je v bistvu enostavna, kajti sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kaj naj torej rečem neodločenim?  Božja beseda vabi: "Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod."  (5Mz 30,19  

Znak odrešenosti

Tisti, ki so resnično odrešeni, se globoko zavedajo, da si ne zaslužijo nebes.  

N. N. 

Klik za dostop do vira >>>