Na štefanovo

Giovanni Battista Lucini, Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia. 

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-6

Bržkone se zdi mnogim čudno, da prazniku Gospodovega rojstva sledi dan, ki z božičem nima neposredne zveze. Toda treba je priznati, da so ljudje, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega prijetnega sanjarjenja v slovenske božične pesmi: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14).

Toda nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, odprla  so se večkrat, med drugim tedaj, ko je religiozno poblaznela množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti romantiko božiča. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo našega Odrešenika v neprimernih razmerah ni kljub prepevanju angelskih zborov prav nič romantično. Isto velja za prisilni beg svete družine v Egipt ob Herodovem divjanju. Mi smo tisti, ki smo nagnjeni k romantiziranju.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično idilo. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Mladi diakon Štefan je svojo službo oznanjevanja, ki so jo spremljala znamenja in čudeži, opravljal le kakšno leto (cf. Apd 6,1-10). Zato so ga privedli pred judovski veliki zbor kot "bogokletnika", kjer je  svoje tožnike dodatno razjaril s tem, ko jim je iz Svetega pisma (Stare zaveze) dokazoval, da je Jezus Mesija in judovske oblastnike obtožil, da so zavrgli in dali ubiti resničnega Mesija. Razbesneli prisotni so ga za to kamenjali, pri čemer je Štefan enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. Toda on je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je svojim učencem je ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa in mučeništva. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni se sicer udeležil kamenjanja, ampak je "samo" varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako neposredni storilci, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), tudi sam zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus ni svojim učencem na tem svetu zagotavljal  najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo kvazi-evangelisti prosperitete, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj zaupa in se zanaša na njega.

Zaupaš Jezusu?