Cerkev

Cerkev ni stavba iz opeke in malte, ampak izvoljena Kristusova nevesta, ljudstvo, ki je iz teme poklicano v občestvo z njim.

~ Steven Lawson

Nauk iz Kristusovega učlovečenja

Kaj nas uči učlovečenje?

1. Bog ni oddaljeni vladar.

2. Bog prevzema pobudo.

3. Bog ima svoj večni načrt.

4. Bog se je razodel v Kristusu.

5. Bog poskrbi za pot do sebe.

6. Bog nam izkazuje svojo ljubezen.

7. Bogu je všeč reševanje grešnikov. 

~ Dustin Benge

Kristusova ljubezen

Ljubezen Božjega Sina do nas je tako silna, da večja ko sta umazanija in smrad našega greha, bolj se je On pripravljen spoprijateljiti z nami .

~ Martin Luther

Nedolžni otroci nekoč in danes

William Holman Hunt, Triumf nedolžnih otrok. Vir: Wikidata. 

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Tok življenja na tem svetu poteka nekako tako kot sinusoida: vzpon in padec, navzgor in navzdol, veselim trenutkom sledijo žalostni in celo tragični trenutki in tako naprej do konca sveta. Cvetni nedelji je sledilo križanje, križanju vstajenje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod ni bil Jud, ampak Idumejec, in se je, ko je izvedel za Mesijevo rojstvo, ustrašil za svoj prestol. Mesijo so si namreč tedaj predstavljali kot zemeljskega kralja. V strahu, da bi kaj izgubili, pa so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci so bili umorjeni namesto Jezusa, zato predstavljajo predpodobo Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo usposobil vse, ki vanj verujejo, da so lahko postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred malo manj kot dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes.  S tem ne mislim le na pomorov otrok, ki jih izvajajo nekje tam  daleč, v "barbarskem" svetu, na primer na severu Nigerije, ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno divji barbari, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali še bolj evfemistično "pravica do izbire".  Vest si hladijo s puhlico, da gre pri vsem skupaj samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehni(cisti)čno gledano, tudi mi nismo nič drugega skupek tkiva. Toda, če si kdor koli  drzne izzvati  te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, je lahko mimogrede deležen nalepke sovražnega govora in še kakšne obtožnice povrhu.  Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih imamo opraviti s praktičnim materializmom. 

Toda pozor! Za vsakega grešnika na tem svetu obstaja rešitev, kajti vsi ljudje smo grešni, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse, brez izjeme.

Ali se zanašaš na Jezusa?

Osnovni problem

Osnovni človekov problem niso njegove biološke pomanjkljivosti, niti njegovi starši,  prijatelji in družba,  ampak njegovo pokvarjeno srce. 

~ Joel Beeke

Tvoje najboljše življenje zdaj? Ne ravno.

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Ameriški karizmatični pridigar Joel Osteen je pred leti napisal knjigo z naslovom Your Best Life Now, 7 Steps to Living of Your Full Potential (Tvoje najboljše življenje zdaj, 7 korakov za življenje s polnim potencialom). To delo je bilo kmalu deležno velike pozornosti, saj je v njem krščanstvo predstavljeno kot nekakšen recept za dolgo in zdravo življenje v izobilju vsega. Gre za enega tistih plehkih ameriških "prerokov" zdravja in obilja, ki trdijo, da je Jezus Kristus prišel na svet predvsem zato, da bi verniki živeli srečno, zdravo in zadovoljno življenju, vsi premožni in veseli, potem pa srečno odpotovali v nebesa. Res je sicer, da je Jezus izjavil: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10,10b) s tem pa ni mislil tistega, kar mislijo Joel Osteen in drugi oznajevalci Word of Faith (Besede vere), ki pravijo, da moraš le dovolj močno verovati, pa boš zdrav, bogat in srečen. Jezus je povedal še nekaj drugega, kar je v nasprotju s trditvami lažnih prerokov in prerokinj iz Word of Faith: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." (Lk 12,15) Naš Gospod nas torej svari pred praktičnim materializmom, cepljenim na krščanstvo, kot ga oznanjajo Joel Osteen in podobni. 

Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj so tisti, ki so oblikovali  koledar cerkvenega leta, pretrgali božično veselje s praznikom prvega mučenca Štefana. Sedaj sem prepričan, da so to  naredili z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki ne bi ostali na ravni nekakšnega romantičnega sanjarjenja v slogu: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ne mislim, da bi bilo  s to pesmijo kar koli narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14). Toda ravno štefanovo najlepše razbija iluzijo "tvojega najboljšega življenja zdaj" in podobne teorije gibanja Beseda vere. 

Dan po božiču nam torej upravičeno razbije  romantično podobo in nas potisne za triintrideset let naprej. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Mladi diakon Štefan je enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. On je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Njegovo najboljše življenje ga je torej šele čakalo.  Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi drugi so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri še danes mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako neposredni storilci, kot njihovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), tudi sam zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus  ni  svojim učencem na tem svetu zagotavljal  najboljšega življenja tukaj, kot lažnivo govorijo "evangelisti" prosperitete, Besede vere in podobni,  jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Zavoljo nas se je utelesil in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. To pa nima zveze z našim "najboljšim življenjem tukaj in zdaj".

Smisel božiča

Božični čas je po mnenju večine ljudi pri nas nekaj posebnega. Vsi nekaj pričakujejo: eni darila, drugi duhovno izpolnitev, tretji, da bi bili manj osamljeni... Iz božiča so ljudje naredili najbolj romantičen, praznik, poln starih božičnih pesmi in lepih besed, najboljših in najplemenitejših želja. Gre za praznik, ko prisegamo na družinske vrednote in toplino domačega doma, okrašenega z božičnim drevescem in (ali) jaslicami. In tu je, kot nekakšna krona, spomin Jezusovega rojstva. Potem pa se zgodi, da pri prvih niso prava darila, drugi so ostali brez duhovne izpolnitve, tretji so o božiču še bolj osamljeni, ker se njihova pričakovanja niso izpolnila... 

Je bilo Jezusovo rojstvo, ki smo ga tako lepo posladkali, res tako romantično? Sveto pismo pravi: "In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora." (Lk 2,7). Če smo čisto objektivni, porod v takšnih razmerah še zdaleč ni nekaj, kar bi si lahko katera koli mati želela za svojega otroka. Ležati "pri revnih pastircih na slam'ci", kot poje znana božična pesem, tudi ni tisto pravo, kar bi si kdor koli želel za svojega otroka. Še posebej danes, ko smo vsi precej razvajeni. Poleg tega v času, ko se je rodil Bog in človek Jezus Kristus, pastirji niso predstavljali nekega uglednega poklica. Ravno v tem je pravo sporočilo božičnega dogajanja: Bog je sestopil v človeško revščino in se poistovetil z najnižjim, da bi človeku vrnil tisto, kar je njegov davni prednik nekoč  zapravil. Druga Božja oseba, ki jo evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju imenuje Logos, Beseda, je prišla na svet, da bi koncu izvršila spravo za grehe. Začelo se je v jaslih, končalo na križu. Kje je tu romantika? 

 In drugo sporočilo, ki je na nek način še pomembnejše od prvega: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime." (Jn 1,12) Prihod Besede, Logosa in vse, kar se je potem z njim zgodilo, vse to ne bi imelo nobenega pomena, če ne bi prineslo ljudem možnost in moč, da postanejo Božji otroci. Za nas je skoraj pomembnejše od Jezusovega rojstva v Betlehemu pred 2000 leti njegovo duhovno rojstvo v našem srcu. Temu pravimo rojstvo od zgoraj, za katero je značilno, da ima moč, da spremeni naša življenja. V tem je glavni smisel božiča. Svet danes govori o čarobnem decembru in podobne nesmisle. Toda brez rojstva od zgoraj, brez Kristusa je vse božično pričakovanje zaman.  Ko vse govori o družinskih vrednotah in družinskem prazniku, mnogi obupajo, ker nimajo družine in so osamljeni. Božič brez Boga-človeka Jezusa Kristusa je črna luknja, ki požre vsa zlagana pričakovanja. 

Zato želim vsem, da bi se  naš Gospod vnovič porodil v srcih vseh tistih, ki ga potrebujejo, ki se imajo za grešne in nevredne. On je namreč prišel klicat in odrešit grešne in nevredne. On sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje," (Jn 3,16) ob neki drugi priložnosti pa je rekel: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28)  Da ravno zaradi takšnih je prišel na svet in jim daje svoj počitek. V tem je smisel današnjega praznika. 

Blagoslovljene božične praznike!

 Kot Božji otroci obračamo svoj pogled nazaj, v smeri Kristusovega rojstva in naprej,  v smeri Kristusovega prihoda.   Od začetka do večnosti je naše  edino upanje v Kristusu.

~ Dustin Benge

Emanuel - Bog z nami

Jezus ni "Bog z nami" začasno, ampak za večno.

~ Dustin Benge

Neizmerna uteha

Ko mi satan reče, da sem grešnik, mi je to v neizmerno uteho, kajti Kristus je umrl za  grešnike.

~ Martin Luther

P.s.  Jezus je rekel: "Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."  (Mr 2,17) 

Središče krščanstva

Središče krščanstva ni neka ideja,  sistem ali  stvar, niti evangelij kot tak. Središče je Jezus Kristus.

~ Mike Reeves 

Usklajenost s Kristusom

Usklajenost s Kristusom je najboljše zdravilo proti usklajenosti s svetom.

~ Augustus Toplady

Naloga cerkve

Naloga cerkve ni, da bi Kristusa prilagajala ljudem, ampak da ljudi prilagaja Kristusu.

~ Dorothy Sayers

Zaklad cerkve

Bolni, ostareli, revni, vdove in sirote, ti so zaklad cerkve. 

~ Lovrenc, rimski diakon in mučenec

Poznaš Jezusa?

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija."21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"23 Dejal je:

"Jaz sem glas vpijočega v puščavi:

zravnajte Gospodovo pot,

kakor je rekel prerok Izaija." 24 Odposlanci so bili iz vrst farizejev. 25 Vprašali so ga in mu rekli: "Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?" 26 Janez jim je odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, 27 tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali." 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.      (Jn 1,19-28)

Čas, v katerem se je zgodil dogodek, opisan v zgornjem odlomku, je bil v judovskem svetu čas intenzivnega pričakovanja prihoda Mesija. Janez Krstnik je s svojim delovanjem močno razburkal judovsko javnost.  Zato so uradni predstavniki jeruzalemskega templja  k njemu poslali odposlance, da bi ga povprašali, kdo sploh je on in zakaj počne tisto, kar počne, če nima za svoje delovanje nobenega uradnega pooblastila. 

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj so menda edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij (ki ga mešajo s postavo) in se imajo za edine pooblaščene, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo,   nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta".  Vsem  lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo,  ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Večina kristjanov, ki se imajo za evangelijske, danes pravi,  "Sprejmi Jezusa in postal boš na novo rojeni kristjan!" Ta, danes že kar oguljena fraza, je z bibličnega zornega kota povsem nevzdržna, saj gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa; tisti, ki pa se  zanj ne odloči, to tudi stori po svoji "svobodni volji". V ta kontekst gre pesem, ki se začne takole: "Sklenil hoditi sem za Gospodom." Logika te pesmi in tovrstne teologije je, da če smo  mi tisti, ki se odločamo za Kristusa in smo sklenili hoditi za njim, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe na novo rodili. Če tega nismo popolnoma storili, smo pa vsaj malo;  mi smo torej tisti, ki se odločamo, da se bomo na novo rodili, pri čemer nas Bog  na temelju te naše odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo babica ali ginekolog, ki sodeluje pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel. Novo rojstvo je od zgoraj, torej od Boga, ne "od spodaj", kot da bi bilo iz nas samih.

Sama ideja, oziroma pojem  novega rojstva torej kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo  povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)  Kakor se nismo po svoji "svobodni volji"  rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno. 

Jezusa  pozna vsak, ki je  rojen od zgoraj. On sam je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse Jto obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji na novo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. 

  

V prihajajočih dneh se bomo spominjali telesnega rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa izpred približno  2020 let. Božič je zelo lep praznik. Še lepši je tisti božič, v katerem se Kristus rodi v srcu tistih, ki ga ne poznajo. Takega božiča se veselijo tudi angeli. Naš Gospod ob svojem drugem prihodu ne bo prišel kot nemočen dojenček, ampak kot sodnik, ki pride sodit živim in mrtvim. Takrat bo sprejel v svoje večno kraljestvo vse tiste, ki ga poznajo, oziroma tiste, katere on pozna. 

Ali si tudi ti med njimi? Ali poznaš Jezusa kot svojega Odrešenika?

Resnični kristjani

Resnični  kristjani lahko Boga razočarajo, ga ne ubogajo, ga užalijo in razžalostijo,  a se mu nikoli več ne morejo odtujiti.

~ R. C. Sproul

Čaščenje

Čaščenje je to, da vso svojo naravo podredimo Bogu.

~William Temple

 

Obramba načela sola Scriptura

Rimskokatoliški (pa tudi pravoslavni) apologeti in posamezniki, ki so se iz protestantov spreobrnili v rimske katoličane (ali pravoslavne), nam radi očitajo, da je načelo sola Scriptura povsem nebiblijsko, saj Sveto pismo nikjer ne uči tega načela, niti ga ne omenja. Sveto pismo torej ne uči, da je edina avtoriteta v stvareh vere. V striktnem pomenu besede imajo ti ljudje celo prav. Toda po drugi strani se samo Sveto pismo predstavlja kot Božja beseda, ki ima edinstveno avtoriteto in naravo. Apostol Pavel piše Timoteju: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.  Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,  da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo."  (2Tim 3,15-17)  Iz Svetega pisma torej črpamo modrost, ki pelje v rešitev. Pismo je od Boga navdihnjeno. Rimskokatoliška in pravoslavna cerkev zelo močno poudarjata, ki naj bi bilo (ustno) cerkveno izročilo enakovredno Svetemu pismu, toda Pismo nikjer ne govori, o tem, da bi bilo tovrstno  izročilo od Boga navdihnjeno, isto velja za cerkveni magisterij... 

O tem lahko več izveste iz krajšega predavanja, ki ga je v zgornjem videu podal ameriški luteranski teolog dr. Jordan B. Cooper. 

Calvin o pastirski službi

Kristus ne postavlja pastirjev svoje cerkve, da bi vladali, ampak, da bi služili.

~ Jean Calvin

Sodobni malik

Malik našega zgodovinskega obdobja je tale: vaša spolna poželenja vas določajo, opredeljujejo in vas morajo vedno razveseljevati.

~ Rosaria Butterfield

Ambrož o Svetem pismu

Kot se je v edenskem vrtu, tako se Bog sprehaja skozi Sveto pismo, iščoč človeka. 

~ Ambrož Milanski

Ali je pravi?

Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, 3 rekel: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" 4 Jezus jim je odgovoril in dejal: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: 5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; 6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." 7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? 8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. 9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. 10 Ta je tisti, o katerem je pisano: 

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." 

(Jn 11,1-10)

Ob branju zgornjega odlomka sem se spomnil neke zgodbe, za katero sicer ne vem, ali je resnična, je pa zelo poučna.  Neki mlad Jud je začel obiskovati krščansko cerkev, v kateri je seveda veliko slišal o Jezusu. Potem je šel k svojemu rabinu in ga vprašal, kakšna je razlika med Mesijem, ki ga pričakujejo Judje in med krščanskim Mesijem. Rabin mu je odgovoril: "Naš Mesija še ni prišel, Mesija kristjanov ali Kristus pa je že prišel." Nato ga je fant vprašal: "Ali bo naš Mesija delal večja dela kot Jezus?"  Rabinu je na to zmanjkalo besedila... 

Ko se je Janez Krstnik zaradi svojih izjav, ki bi jim danes rekli politično nekorektne in sodijo na področje  verbalnega delikta, bile pa so na račun Heroda Antipa, znašel v ječi, ga je obšel dvom. Razmišljal je približno takole: "Če je Jezus res Mesija, zakaj me ne reši iz ječe? Zakaj dopušča, da me bodo obglavili? Tu nekaj ne more biti v redu." Zato je poslal dva učenca k Jezusu z vprašanjem: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" (Mt 11,2-10) 

Gre za vprašanje, ki se v različnih oblikah pojavljajo tudi danes. Kdo je sploh ta Jezus? Zakaj ni Bog poslal Odrešenika že prej, zakaj je tako dolgo odlašal? Zakaj se Jezus še ni vrnil? Ali je bil ta Jezus res Mesija ali nekaj drugega? Zakaj Bog dopušča, da njegovi ljudje še danes trpijo v različnih delih sveta in so  ponekod preganjani, kot je bil preganjan  Janez Krstnik?

Jezus je Janezovim odposlancem odgovoril: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:  slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni (cf. Iz 26,19.29,18. 35,5.6. 42,7.18. 53,4.), ubogim se oznanja evangelij (cf. Iz 61,1)  in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6) Jezus je s prostim  navajanjem iz knjige preroka Izaija in z dejstvom, da so se  na njem uresničevale (in uresničile) te prerokbe,  sporočil Janezu, da je pravi ter resnični Mesija in naj ne čaka drugega.

Janezu je bila, kot zadnjemu preroku Stare zaveze, mesijanska prihodnost zgolj megleno poznana. Sam Jezus je o njem rekel: "Ta je tisti, o katerem je pisano: 

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11,10)

Janez Krstnik se je sicer zavedal, da je Mesijev predhodnik, a si je Mesija drugače predstavljal, zato je podvomil.  Ravno zato  ga je Gospod blago opomnil z besedami: "Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,6) Tudi večina pripadnikov judovskega izvoljenega Božjega ljudstva še danes drugače razmišlja o Mesiju, zato še vedno čakajo nanj. 

Jezusov blagi opomin ne velja le Janezu, ampak vsem, ki jim  Jezus  kot Mesija ali Kristus iz kateregakoli razloga ni všeč. Za ene je pretrd, za druge premehak, za nekatere prezgoden, za druge prepozen,  za nekoga preveč enostaven, za drugega preveč zapleten, spet za koga tretjega  popolnoma nestvaren...  Toda, Bog ima svoj način delovanja, svojo časovnico in svoje odločitve. On ni odvisen od nobene ustvarjene stvari, ampak  je glede vsega  suveren. Zato pravi po besedah preroka Izaija:
"To vaše sprevračanje!

Mar je lončar cenjen kakor glina,

da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu:

'Ni me izdelal,'

ali lonec reči lončarju:

'Ničesar ne razume.'"  (Iz 29,16)

Dejstvo je, da umrljivi človek ne more odločati o tem, kakšen naj bo Bog in kako naj ravna, razen če si ga ne ustvari po svoji podobi, toda v tem primeru nima opravka z Bogom, ampak z malikom.  To je približno tako, kot bi izdelek iz zgornjega navedka hotel odločati o tem, kakšen naj bo izdelovalec.

Živimo v času milosti, ki je bolj dostopna kot v Janezovem času, saj je evangelij, ki je bil takrat še vedno bolj v sencah in predpodobah, sedaj v polnosti razodet. Bistvo evangelija pa je: "On [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25)  Apostol Peter je rekel: "[P]o njem [po Kristusu, op. Diz.] se vam oznanja odpuščanje grehov.  In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Pa ne le v Mojzesovi, ampak v katerikoli postavi!  Kristus je naše opravičenje. 

Ali veruješ vanj in si (posledično) med opravičenimi?

Samo Bog

Samo Bog nas lahko  obsodi za greh, nas reši pred peklom, odpre naša mrtva srca, nam podari novo življenje  ter nas v Kristusu obvaruje za večnost.

                                                                                ~ Dustin Benge

Slavni ali zvesti?

Ne potrebujemo nujno več slavnih kristjanov. Potrebujemo več zvestih kristjanov.

~ H. B. Charles, ml. 

Nobena solza ni izgubljena

V življenju kristjana ni nobena solza izgubljena.

~ Burk Parsons 

Kaj pa stiske?

Stiske vedno ženejo vernika nazaj  v Kristusovo naročje.

~ Martyn Lloyd-Jones

Čigavi služabniki?

Vsi smo služabniki. Vprašanje je le, komu hočemo služiti.

~ R. C. Sproul

Ko za obup ni prostora

Kako bi lahko obupal človek, ki lahko dvigne svoje oči k nebesom in kliče Boga za Očeta.

 ~ Charles Spurgeon

V pričakovanju

"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."

29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo ravno edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Zajadrali smo v "veseli december", ko nekateri pričakujejo obilo zabave in novo leto, drugi, konec vojne v Ukrajini in z njo povezane draginje, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi torej nekaj pričakujemo. Kristjani, ki nam cerkveno leto ni  tuje, smo  v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi, oziroma prvi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je že enkrat pred malo več kot dva tisoč leti zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda. O tem pripoveduje pričujoči odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, potem pa je ta pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda in se pri tem grdo ušteli. Le kako se ne bi, saj je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nam ni naročil, naj gremo v Razodetje sv. Janeza ali v Danielovo knjigo in si izračunamo datum njegovega drugega prihoda, ampak nas  spodbuja k stalni pripravljenosti, saj sodi čas njegove vrnitve med stvari, ki so edino in popolnoma v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je naš Gospod povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov po svetu je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se podirajo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Namesto miru imamo nove vojne, kot je tista na vzhodu Evrope, kjer ni niti izključena uporaba jedrskega orožja.  Svet živi v medijsko pospeševanem strahu zaradi globalnega segrevanja, oziroma podnebnih sprememb, kot temu sedaj pravijo.  Stisk bo deležna tudi Kristusova cerkev, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta, niti tega, da ne bi bili deležni stisk. Ravno nasprotno! Pa tudi Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kot tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus prišel, ampak je neskončno pomembnejše vprašanje, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je namreč odvisna naša večna usoda.   Jezus je  ob neki priložnosti izjavil: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi, ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ,  po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti s fizično roko, niti zaužiti z usti. Vera je torej neke vrste "roka", ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. 

Ali premoreš to odrešenje?

Vse v Kristusu

Živi v Kristusu, umri v Kristusu in tvojemu telesu se ne bo treba bati smrti.

~ John Knox

Kristus trka...

 Kristus ne trka na vrata grešnikovega srca, ampak na vrata samovoljne cerkve.

~ Paul Washer 

Duhovna transplantacija

Vsakdo se rodi s potrebo po transplantaciji srca: ne fizičnega, ampak duhovnega.

~ Alistair Begg