 |
| William Holman Hunt, Triumf nedolžnih otrok. Vir: Wikidata. |
Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. (Mt 2,16)
Tok življenja na tem svetu poteka nekako tako kot sinusoida: vzpon in padec, navzgor in navzdol, veselim trenutkom sledijo žalostni in celo tragični trenutki in tako naprej do konca sveta. Cvetni nedelji je sledilo križanje, križanju vstajenje. Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali.
Kralj Herod ni bil Jud, ampak Idumejec, in se je, ko je izvedel za Mesijevo rojstvo, ustrašil za svoj prestol. Mesijo so si namreč tedaj predstavljali kot zemeljskega kralja. V strahu, da bi kaj izgubili, pa so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel.
Nedolžni otroci so bili umorjeni namesto Jezusa, zato predstavljajo predpodobo Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo usposobil vse, ki vanj verujejo, da so lahko postali dediči Božjega kraljestva.
Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred malo manj kot dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. S tem ne mislim le na pomorov otrok, ki jih izvajajo nekje tam daleč, v "barbarskem" svetu, na primer na severu Nigerije, ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno divji barbari, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom, v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali še bolj evfemistično "pravica do izbire". Vest si hladijo s puhlico, da gre pri vsem skupaj samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehni(cisti)čno gledano, tudi mi nismo nič drugega skupek tkiva. Toda, če si kdor koli drzne izzvati te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, je lahko mimogrede deležen nalepke sovražnega govora in še kakšne obtožnice povrhu. Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih imamo opraviti s praktičnim materializmom.
Toda pozor! Za vsakega grešnika na tem svetu obstaja rešitev, kajti vsi ljudje smo grešni, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17) To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki. Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo. Vse, brez izjeme.
Ali se zanašaš na Jezusa?
Ni komentarjev:
Objavite komentar