Marc Antoine Charpentier: Te Deum

Ob koncu tega leta naj bo Bogu vsa slava in hvala za milosti, ki smo jih bili deležni. Mislim, da je  Charpentierov Te Deum kar primerna glasba ob tej priložnosti.

Spoznanje Boga

Le tedaj resnično spoznamo Boga, ko verjamemo, da presega vse tisto, kar si more človek misliti o Bogu.

~Tomaž Akvinski

Marijina ženstvenost

Dasiravno smo dolžni devico Marijo zaradi njenega devištva zelo spoštovati, je še neizmerno večja slava njene ženstvenosti. Preko njenih ženskih telesnih delov je bila dovršena Božja zaveza, blagoslovljeno Abrahamovo seme pa je postalo blagoslovljeni sad njenega ženskega telesa. Sámo njeno devištvo za to ne bi zadostovalo, bilo bi pravzaprav brezkoristno

~ Martin Luther

Jezusovo ljudstvo

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

23 Glej, devica bo spočela in rodila sina

in imenovali ga bodo Emanuel,

kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. 

(Mt 1,18-25) 

Zgoraj citirani opis Gospodovega  rojstva, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju, je krajši in manj znan  kot Lukov, vsebuje pa nekatere  podrobnosti, ki jih pri Luku ne najdemo, vendar  na tem mestu ne bo govora  o omenjenih podrobnostih.

Osrednje sporočilo Matejeve pripovedi je stavek: "Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) 

Zakaj ravno ime Jezus, saj je bilo to ime v tistem času tako pogosto, da je   v isti ulici zagotovo živel vsaj nekdo z istim imenom?  V Svetem pismu je ime zelo pomembna stvar, saj z imenom zaznamujemo določene lastnosti osebe. Pogostnost ali redkost imena tu ne igra nobene vloge. Tudi Jožefov je bilo  v tistem času veliko (prvi s tem imenom se pojavi v 1. Mojzesovi knjigi), pa Marij tudi (prva, ki se omenja,  je bila  Mojzesova sestra). Ime Jezus pomeni: "GOSPOD (JHVH), pomagaj!", "GOSPOD rešuje", "GOSPOD, reši!" ali "GOSPOD je rešitev" (Vir: SSP - študijska izdaja). Že v imenu je bilo torej naznačeno, zakaj je prišel Jezus na svet, zato  torej lahko rečemo, da je v imenu Jezus zajeto bistvo evangelija: Jezus je  prišel na svet, da svoje ljudstvo odreši grehov. 

Kdo je njegovo ljudstvo? V etničnem smislu je bil Jezus nedvomno Jud, torej pripadnik izvoljenega  Božjega ljudstva, toda znano je, da ga to ljudstvo kot celota nikoli ni sprejelo: "V svojo lastnino je prišla (Beseda, Logos, torej Kristus; op. Dizma), toda njeni je niso sprejeli. (Jn 1,11) Kdor Jezusa ne sprejema, ne sodi v njegovo ljudstvo, ne glede na spol, raso, jezik, narodnost, svetovni nazor, veroizpoved ali karkoli drugega. "Tistim pa, ki so jo (Besedo, Logos, torej Kristusa; op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

V današnjem času pogosto slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci, iz česar bi se dalo sklepati, da so vsi ljudje del Božjega ljudstva. Tako govorijo predstavniki mnogih cerkva, med njimi je celo sam rimski škof Bergoglio. Toda Sveto pismo ne govori nič o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi. Tako govorijo prostozidarji. Že navedeni odlomek iz Jn 1,12.13 nam izrecno pove, katere so kvalifikacije Božjega otroka. Vsak človek, ki ga srečam, je moj bližnji, ni pa vsak človek moj brat ali sestra v Kristusu, oziroma član Božje družine.

Vse  življenje našega Gospoda je bilo podrejeno enemu cilju. Ta cilj je bil, da z žrtveno smrtjo na križu odreši "svoje ljudstvo", oziroma, kot je to na kratko povzel Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On je "GOSPOD, ki rešuje". Predreformacijska cerkev in njeni svečeniki nam ponujajo starozavezne in svoje zapovedi, ceremonije in  prepovedi, skratka postavo, v zadnjih desetletjih  pa tudi obilo humanizma (in renesanse). Po postavi se še nihče nikoli ni odrešil, ker je še nihče nikoli ni mogel v celoti izpolnjevati. Razen Kristusa.  Z njim je nastopil nov čas: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Edino v njem, "kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21b) 

Si tudi ti del njegovega ljudstva? 

Vsi herodeži tega sveta

Matteo di Giovanni: Poboj nedolžnih otrok. Vir slike: Wikipedia

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

Dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti tiranski kralj Herod, je še en dan, ki razbija božično idilo.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, toda tudi peklenske sile ob tem dogodku niso mirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj.

Herod ni bil Jud, ampak Idumejec in se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležnega tekmeca. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt.

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so pravzaprav predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus je s sto svojo žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celo zgodovino. 

Pomori otrok tudi danes niso nobena izjema. Tudi mi živimo v herodovskem času. Pri tem ne mislim enako kot rimski škof Bergoglio, ki je aktualnega ameriškega predsednika primerjal s kraljem Herodom.  Ne glede na to, kaj si kdo misli o Trumpu, je ta primerjava močno mimo. Ne mislim niti le na  pomore otrok, ki jih izvajajo nekje tam  daleč, v "barbarskem" svetu, ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno barbari, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu ne reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire".  Vest si hladijo s puhlico, da gre pri vsem skupaj samo za skupek tkiva. Toda, čisto tehnično gledano, smo tudi mi samo  skupek tkiva.

Toda ne glede na vse to je naš Gospod  rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Dietrich Bonhoeffer je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) po padli človeški naravi Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več kot božična idila.

Ali se zanašaš na Jezusa in veruješ vanj?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. Poslovenil Diz.

Jezus - naša zamenjava

Jezus ni prišel le zato, da bi za nas umrl, ampak tudi, da bi za nas živel. Prišel je kot naša zamenjava pod postavo.

~R. C. Sproul

Štefan in nasledniki

Annibale Carracci: Kamenjanje sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Nekoč se mi je zdelo nenavadno, da je cerkev na zahodu izbrala ravno dan po božiču za obhajanje spomina na prvega mučenca sv. Štefana.  Sedaj to razumem.  Tisti, ki so oblikovali koledar cerkvenega leta, so to delali z velikim premislekom. Vsi večkrat pozabljamo, da veselim dogodkom vedno sledijo žalostni in celo tragični dogodki.   Ampak ravno to je tisto, kar nas je učil Kristus, ko je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel." (Mt 16,24.25) On ni rekel: "Uživajte življenje tukaj in zdaj," ampak: "Vzemite svoj križ." To seveda ne pomeni, da bi moralo biti naše življenje ena sama solzna dolina, ampak, da moramo biti pripravljeni tudi na to neprijetno možnost.

Štefanovo je dan, ko se za kratek čas razblini božično sanjarjenje, ki ga tako lepo izraža slovenska pesem, ki pravi: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo."  Res je, ob Jezusovem rojstvu se je odprlo nebo  nebo nad pastirji, ki so pasli črede na betlehemskih poljanah. Odprlo pa se je tudi tedaj, ko je nahujskana in sfanatizirana množica posula s kamenjem pričevalca Štefana. Sv. Štefan je bil torej eden tistih, ki so izgubili svoje zemeljsko življenje zaradi Kristusa, zadobili pa večno življenje.  Ko je hudobni svet metal kamenje v Štefana, je le ta molil za svoje sovražnike, enako kot njegov in naš Gospod.  Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v  ni v  tisočletjih prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu. 

Bog deluje po svojem načrtu, ki ni v skladu z našimi željami in zamislimi. Njegova moč je drugačna od človeške moči. V očeh ljudi tega sveta je ta moč videti kot norost, toda, pozor: "Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi."  (1Kor 1,25)  Bog deluje kot narobe svet: kar je pri ljudeh spodaj, je pri Bogu zgoraj in obratno. Kar je močno ter nasilno, je pri Bogu šibko in obratno.  Kar je v očeh sveta visoko in vzvišeno, je pri Bogu nizko in obratno. Kdor se za vsako ceno oklepa svojega življenja, ga bo na koncu izgubil, kdor ga izgubi zaradi Kristusa, ga bo rešil. Poanta je v tem: prvi bo izgubil večno življenje, drugi ga bo rešil. Štefan in njegovi nasledniki v mučeništvu  so izgubili življenje zaradi Kristusa, a so pridobili večno življenje. Vsi ti so dobesedno korakali za Jezusovim križem. In mnogi še vedno korakajo...

Toda večnega življenja niso dobili zaradi smrti kot take, ampak zaradi vere in zaupanja, ki sta bila pri njih močnejša od telesne smrti.  Bog daj vsem tako vero!

Utelešena Beseda

Avtor pisma Hebrejcem začenja svojo poslanico z naslednjimi besedami: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 3,1-3) 

Kaj, o kom in o čem nam pripoveduje navdihnjeni pisec?

• Bog je govoril starozaveznemu izraelskemu ljudstvu po prerokih.
• Na začetku naslednjega obdobja (ki velja v Božjih očeh za začetek konca časov) je Bog neposredno spregovoril po Sinu. Njega, edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa pa je apostol in evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju predstavil kot utelešeno Božjo Besedo.

V prologu k svojemu evangeliju nam apostol in evangelist Janez  predstavi odnos Jezusa Kristusa, utelešene Besede, do Očeta, ustvarjenega sveta in človeškega rodu. 

1. Odnos Besede do Očeta: skupaj z Očetom je obstajal pred ustvarjenim svetom in je enega (istega) bistva z Očetom.

2. Odnos med Besedo in ustvarjenim svetom: svet je nastal po njem. V prvem poglavju 1. Mojzesove knjige se kar enajstkrat pojavi besedna zveza "Bog je rekel". Le kaj je Bog (iz)rekel? Besedo, ki je odsvit Božje moči in nosi vse. Jezus Kristus se torej kot Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, pojavlja že na samem začetku biblične zgodovine.

3. Odnos Beseda - človeštvo:

• Beseda je postala meso. Zakaj je prišlo do tega utelešenja? "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 CHR)
• Janez nam na drugem mestu predstavi Jezusa tudi kot Luč sveta.
  

Kaj pa odnos sveta, torej človeškega rodu do Kristusa? Janez pravi v 1,10. "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal." Svet je do Kristusa hladen in nezainteresiran. Še več, svet je samozadovoljen in samozadosten in zavrača Kristusa. Če gremo naprej, na 11.  vrstico, kjer govori o "svoji lastnini", torej o izraelskem ljudstvu Jezusovega časa, je bil učinek enak: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." Sama neposredna Kristusova prisotnost torej ne pomeni kaj dosti. Kdo je tu na boljšem, svet ali Kristusovi rojaki po krvi? Pravzaprav nihče od obojih. Eni ga niso spoznali, drugi pa ga niso sprejeli.

Na boljšem so pravzaprav le tisti, ki so se nanovo rodili, torej tisti, ki so se rodili iz Boga: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Ključne besede v tem odlomku so: sprejeli, verujejo in rodili... iz Boga. Seveda se ne rodimo iz Boga, ker smo sprejeli Besedo, ampak sprejmemo Besedo, ker in ko smo se rodili iz Boga. Rojstvo iz Boga in sprejetje besede sta enkratni dejanji, vera je pa tisto, kar potem traja. 

Kaj je sploh novo rojstvo? Sveto pismo ga obravnava z dveh zornih kotov, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, posameznik pa doživi to dejanje kot lastno spreobrnjenje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, je ta zadeva videti takole:

1. Spoznanje lastne grešnosti in tega, kako globoko smo zabredli v greh.
2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
3. Začetek novega življenja v Kristusu.

Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20) Jezus Kristus je pravzaprav prišel na svet kot človek, zato da bi umrl. Njegova smrt pa pomeni odkup za naše grehe. Lahko torej rečemo, da je umrl, da bi lahko mi živeli. 

V teh dneh obhaja večji del krščanskega sveta praznike, v katerih se spominjamo dogodka, ko se je Beseda učlovečila in se naselila med nami: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." (Jn 1,14) V tej Besedi je torej milost in resnica. Milost je tista, po kateri nas Beseda odrešuje, resnica je tisto, po čemer nas osvobaja vezi prejšnjih časov nevednosti. In kako lahko sprejmemo milost? Obstaja samo ena "roka", s katero lahko milost, to je vera: "Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo." (Rim 5,1.2)

Naj Jezus Kristus - Beseda, ki je postala meso, razsvetljuje vsakega med nami, ne le v tem božičnem času, ampak vselej in povsod.

Zakaj 25. december?

Zakaj obhajamo božič ravno 25. decembra? Kakšno zvezo ima to z rimskimi saturnalijami ali s praznikom nepremagljivega sonca?  Je res Konstantin tisti, ki je "pokristjani" ta praznik?

Na ta vprašanje odgovarja luteranski pastor Joshua Sullivan. 

Molk

Molk ni krepost, ampak dvojna pregreha, saj obsega  brezbrižnost do žrtev in sokrivdo pri zlu. 

~Diane Langberg

Janezovo pričevanje

Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: 'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

"Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, 32 kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."      (Jn 3,25-36)

Pričujoči odlomek se sestoji iz dveh delov: prvi del obsega besedilo do vključno 30. vrstice, drugi del pa preostalo besedilo.

Prvi del se začenja s pogovorom glede očiščevanja, ki je potekal med učenci Janeza Krstnika in nekom Judom. Krstnikovi učenci so bili zmedeni, ker je naenkrat šlo vedno več ljudi a Jezusom in so šli  povprašat svojega  učitelja v zvezi s to zadevo. Janez Krstnik jim je pojasnil, da ni on glavni igralec v drami odrešenja, ampak Jezus. Jezus je ženin, ki je prišel odrešit svojo nevesto - cerkev, Janez pa je bil ženinov prijatelj, ki je bil poslan, da oznani ženinov prihod. Janez ni bil ženin, ampak njegov glasnik, zato je z ženinovim prihodom njegova vloga ugasnila.

Za drugi del naše ga odlomka, ki se začne z Jn 3,31, ni povsem jasno, kdo je pripovedovalec: Janez Krstnik, Janez Evangelist, ali celo sam Jezus. V 31. vrstici je jasno poudarjena razlika med Jezusom in drugimi človeškimi bitji, ker ne govori pozemskih stvari ampak nebeške, ki so naravnemu človeškemu umu nedoumljive (1Kor 2,14). V nadaljevanju (v. 32.33) je izražen Gospodov večni obstoj v nebesih pred učlovečenjem ter njegovo poznavanje Božje narave in volje.  Problem je, da tako njegovo lastno ljudstvo kot svet ne sprejemata njegovega pričevanja, kar je aluzija na Jn 1,10-11. Svet sicer zavrača Luč, toda obstajajo tudi taki, ki prihajajo k njej, med katere sodi tudi Janez Krstnik, ki  predstavlja vrh Stare zaveze in začetek Nove (cf. Jn 1,15. Mt 11.11).  V 34. vrstici govori, da tisti, ki je poslan od Boga, tudi dejansko oznanja Božjo besedo, Bog pa mu zato daje Svetega Duha. Ko je Jezus začel svojo zemeljsko poslanstvo, je bil napolnjen s Svetim Duhom (cf. Lk 3,22.4.1). Jezus pa daje Svetega Duha tudi vsem tistim, ki mu služijo (cf. Jn 15,26). Nebeški Oče ljubi svojega Sina, zato mu je  dal na razpolago vse, kar  premore on sam (v.35). Kdor veruje v Jezusa Kristusa, ima večno življenje (v. 36). Vera vanj ločuje odrešene od pogubljenih. Ta ločnica je neskončno močnejša in izrazitejša kot tista med življenjem in smrtjo.

Ali veruješ vanj?

Ko molim

Ko molim, ne prihajam pred Boga kot izoliran posameznik, ampak kot član družine, občestva svetih.

~ R. C. Sproul

Abelovo načelo

Abel očitno ni bil Božji sin, toda on kljub temu predstavlja tisto, kar je postalo načelo, ki ga je izpopolnil Kristus: v tem svetu bo pravični trpel, toda živel bo iz vere. 

~Eric B. Watkins

V Kristusu

Samo Bog je mogel človeku priskrbeti zdravilo. V Kristusu se srečujeta Bog in človek, grešniki pa so v njem odrešeni. 

~William Boekestein

Prazna lupina

Konservativce določene starosti privlači ideja, da lahko črpamo iz moralnega kapitala krščanstva, njegove etike in tradicije, ne da bi  sploh vanj verovali.  Toda mladih  ne moreš navdihniti z vizijo, ki jo sam  z veseljem sprejemaš, a temelji na fiktivnem prepričanju. 

~Greg Sheridan

Marijina vloga

Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba. 

~Michael Horton

Vprašanje, ki kristjanu zapre usta

Apostol Peter spodbuja kristjane, ko pravi: "Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas." (1Pt 3,15b)  Obstaja pa eno vprašanje, ki kristjanu tako rekoč zaveže jezik.  O tem, kako se znajti v taki ali podobni zagati,  govori Greg Koukl v zgornjem videu.

Predhodnik

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene 2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. 3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

5 Vsaka dolina naj se napolni

in vsaka gora in hrib naj se zniža.

Kar je krivo, naj bo ravno

in razkopana pota naj bodo gladka.

6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

(Lk 3,1-6)

Evangelist Luka je bil zelo pedanten. Za njegovo pripovedovanje je značilno, da je svojo pripoved  umestil v čas in prostor, s čimer je poudaril zgodovinskost dogodkov, ki jih opisuje. V zgornjem odlomku navaja ime cesarja, ki je vladal v času opisanega dogajanja, ime upravitelja Judeje in marionetnih vladarčkov, ki so pod budnim rimskim očesom vladali okoliškim pokrajinam kot tetrarhi. Omenjena sta tudi dva velika duhovnika, čeprav je bil lahko le eden. Do tega je prišlo, ker so Rimljani odstavili Ana in na njegovo mesto postavili postavili njegovega zeta Jožefa Kajfa, toda mnogi Judje so še vedno imeli Ana za pravega velikega duhovnika. Toliko o zunanjih okoliščinah.

To je bil čas, v katerem se je pojavil Janez Krstnik in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. V judovstvu ni bil krst nič novega. Če se je kak pogan hotel vključiti v Božje ljudstvo, je moral biti najprej krščen. Toda Janez Krstnik je ta obred, ki je bil namenjen izključno poganom, raztegnil tudi na Jude, pri čemer je poudaril, da tudi Judje niso tako brezgrešni, da ne bi potrebovali spremembo srca, torej spreobrnjenje. Tako omenja evangelist Matej: "Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe." (Mt 3,6) Janez tega ni počel kar tako na svojo pest, ampak po Božjem naročilu (cf. Lk 3,2). 

Navedek iz preroka Izaija je zapisan v Iz 40, 3-5 in se v krajši ali daljši obliki pojavlja v vseh štirih evangelijih. Janez se je imel za "glas vpijočega v puščavi"  (cf. Jn 1,23). Ko so ga Judje spraševali, ali je on Mesija in kakšna je  njegova vloga, jim je odvrnil, da je samo glasnik prihajajočega Odrešenika. On je samo pripravljal Gospodovo pot. Z nastopom Gospoda - Mesija bo vse meso, torej vse človeštvo videlo Božje odrešenje (cff. Lk 3,6. Iz 30,5). Jezus ni prišel na svet le kot Odrešenik Judov, ampak  velike množice ljudi "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov." (Raz 7,9)  

Z Janezom se zaključuje obdobje stare zaveze. Umorjen je bil, preden je naš Gospod Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu izvršil popolno žrtev za odpuščanje naših grehov in s svojim vstajenjem potrdil, da je resnični Odrešenik sveta. Kar je bilo v Janezovem času še nejasno, je danes v polnosti razodeto, zato je lahko pozneje apostol Pavel pogumno izpovedal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To odrešenje lahko prejmemo in si ga prisvojimo samo po veri.  

Znani angleški pridigar in borec proti suženjstvu John Newton (avtor pesmi Amazing grace) je rekel pred svojo smrtjo: "Spomin me je že skoraj zapustil, a pomnim dve stvari: da sem velik grešnik, in da je Kristus velik Odrešenik."  Poznaš in priznaš tudi ti Kristusa za svojega popolnega, ne le četrtinskega ali polovičnega Odrešenika?  

 

Etika po Ambroževo

Nihče ne bo ozdravel s tem, da rani drugega. 

~Sv. Ambrož Milanski

Kdor je Kristusov, se ne pogubi

Kristus je izjavil, da se ne bodo njegovi ljudje nikoli pogubili. Vsi se bodo rešili, ne glede na to, kako so slabotni.  Niti eden ne bo pogubljen ali zavržen. Niti eden od njih ne bo manjkal v nebesih. Če zaidejo, jih privede nazaj; če padejo,  jih bo dvignil. 

~J. C. Ryle 

Kdo se mora spremeniti?

Boga ne moremo spremeniti. Bog je nespremenljiv. Če se morajo zgoditi spremembe, se morajo zgoditi v nas. 

~R. C. Sproul

Naš kompas

Biblija nam ne da zemljevida za življenje, ampak le kompas.  

~Haddon Robinson

O grehu

Greh ima hudiča za očeta, sram za spremljevalca, za plačilo pa smrt. 

~Thomas Watson