Predhodnik

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene 2 in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. 3 Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, 4 kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija:

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

5 Vsaka dolina naj se napolni

in vsaka gora in hrib naj se zniža.

Kar je krivo, naj bo ravno

in razkopana pota naj bodo gladka.

6 In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

(Lk 3,1-6)

Evangelist Luka je bil zelo pedanten. Za njegovo pripovedovanje je značilno, da je svojo pripoved  umestil v čas in prostor, s čimer je poudaril zgodovinskost dogodkov, ki jih opisuje. V zgornjem odlomku navaja ime cesarja, ki je vladal v času opisanega dogajanja, ime upravitelja Judeje in marionetnih vladarčkov, ki so pod budnim rimskim očesom vladali okoliškim pokrajinam kot tetrarhi. Omenjena sta tudi dva velika duhovnika, čeprav je bil lahko le eden. Do tega je prišlo, ker so Rimljani odstavili Ana in na njegovo mesto postavili postavili njegovega zeta Jožefa Kajfa, toda mnogi Judje so še vedno imeli Ana za pravega velikega duhovnika. Toliko o zunanjih okoliščinah.

To je bil čas, v katerem se je pojavil Janez Krstnik in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. V judovstvu ni bil krst nič novega. Če se je kak pogan hotel vključiti v Božje ljudstvo, je moral biti najprej krščen. Toda Janez Krstnik je ta obred, ki je bil namenjen izključno poganom, raztegnil tudi na Jude, pri čemer je poudaril, da tudi Judje niso tako brezgrešni, da ne bi potrebovali spremembo srca, torej spreobrnjenje. Tako omenja evangelist Matej: "Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe." (Mt 3,6) Janez tega ni počel kar tako na svojo pest, ampak po Božjem naročilu (cf. Lk 3,2). 

Navedek iz preroka Izaija je zapisan v Iz 40, 3-5 in se v krajši ali daljši obliki pojavlja v vseh štirih evangelijih. Janez se je imel za "glas vpijočega v puščavi"  (cf. Jn 1,23). Ko so ga Judje spraševali, ali je on Mesija in kakšna je  njegova vloga, jim je odvrnil, da je samo glasnik prihajajočega Odrešenika. On je samo pripravljal Gospodovo pot. Z nastopom Gospoda - Mesija bo vse meso, torej vse človeštvo videlo Božje odrešenje (cff. Lk 3,6. Iz 30,5). Jezus ni prišel na svet le kot Odrešenik Judov, ampak  velike množice ljudi "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov." (Raz 7,9)  

Z Janezom se zaključuje obdobje stare zaveze. Umorjen je bil, preden je naš Gospod Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu izvršil popolno žrtev za odpuščanje naših grehov in s svojim vstajenjem potrdil, da je resnični Odrešenik sveta. Kar je bilo v Janezovem času še nejasno, je danes v polnosti razodeto, zato je lahko pozneje apostol Pavel pogumno izpovedal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To odrešenje lahko prejmemo in si ga prisvojimo samo po veri.  

Znani angleški pridigar in borec proti suženjstvu John Newton (avtor pesmi Amazing grace) je rekel pred svojo smrtjo: "Spomin me je že skoraj zapustil, a pomnim dve stvari: da sem velik grešnik, in da je Kristus velik Odrešenik."  Poznaš in priznaš tudi ti Kristusa za svojega popolnega, ne le četrtinskega ali polovičnega Odrešenika?