Štefan in nasledniki

Annibale Carracci: Kamenjanje sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Nekoč se mi je zdelo nenavadno, da je cerkev na zahodu izbrala ravno dan po božiču za obhajanje spomina na prvega mučenca sv. Štefana.  Sedaj to razumem.  Tisti, ki so oblikovali koledar cerkvenega leta, so to delali z velikim premislekom. Vsi večkrat pozabljamo, da veselim dogodkom vedno sledijo žalostni in celo tragični dogodki.   Ampak ravno to je tisto, kar nas je učil Kristus, ko je rekel: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel." (Mt 16,24.25) On ni rekel: "Uživajte življenje tukaj in zdaj," ampak: "Vzemite svoj križ." To seveda ne pomeni, da bi moralo biti naše življenje ena sama solzna dolina, ampak, da moramo biti pripravljeni tudi na to neprijetno možnost.

Štefanovo je dan, ko se za kratek čas razblini božično sanjarjenje, ki ga tako lepo izraža slovenska pesem, ki pravi: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo."  Res je, ob Jezusovem rojstvu se je odprlo nebo  nebo nad pastirji, ki so pasli črede na betlehemskih poljanah. Odprlo pa se je tudi tedaj, ko je nahujskana in sfanatizirana množica posula s kamenjem pričevalca Štefana. Sv. Štefan je bil torej eden tistih, ki so izgubili svoje zemeljsko življenje zaradi Kristusa, zadobili pa večno življenje.  Ko je hudobni svet metal kamenje v Štefana, je le ta molil za svoje sovražnike, enako kot njegov in naš Gospod.  Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v  ni v  tisočletjih prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu. 

Bog deluje po svojem načrtu, ki ni v skladu z našimi željami in zamislimi. Njegova moč je drugačna od človeške moči. V očeh ljudi tega sveta je ta moč videti kot norost, toda, pozor: "Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi."  (1Kor 1,25)  Bog deluje kot narobe svet: kar je pri ljudeh spodaj, je pri Bogu zgoraj in obratno. Kar je močno ter nasilno, je pri Bogu šibko in obratno.  Kar je v očeh sveta visoko in vzvišeno, je pri Bogu nizko in obratno. Kdor se za vsako ceno oklepa svojega življenja, ga bo na koncu izgubil, kdor ga izgubi zaradi Kristusa, ga bo rešil. Poanta je v tem: prvi bo izgubil večno življenje, drugi ga bo rešil. Štefan in njegovi nasledniki v mučeništvu  so izgubili življenje zaradi Kristusa, a so pridobili večno življenje. Vsi ti so dobesedno korakali za Jezusovim križem. In mnogi še vedno korakajo...

Toda večnega življenja niso dobili zaradi smrti kot take, ampak zaradi vere in zaupanja, ki sta bila pri njih močnejša od telesne smrti.  Bog daj vsem tako vero!