Bog živih

 K njemu so prišli saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: 19 "Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otroka, naj njegov brat vzame to ženo in obudi zarod svojemu bratu. 20 Bilo je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. 21 Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. 22 Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. 23 Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo." 24 Jezus jim je rekel: "Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči? 25 Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. 26 O tem pa, da bodo mrtvi obujeni, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. 27 Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite." 

(Mr 12, 18-27)

Kot nam poročajo štirje evangelisti,  je imel Jezus največ opravka s pripadniki ločine farizejev, s saduceji pa se je bolj poredkoma srečeval. Naš primer je eden od teh redkih primerov.  Saduceji so bili člani družin velikih duhovnikov, povezani s tempeljskimi obredi in žrtvovanji v Jeruzalemu. Bili so premožni in izobraženi ter v prijateljskih odnosih z rimsko zasedbeno oblastjo. Predstavljali nekakšno liberalno krilo judaizma, ki za razliko od farizejev niso verovali v posmrtno življenje, niti v angele. 

Hipotetični primer, s katerim so prišli predstavniki saducejev pred Jezusa, je bil seveda pretiran. Nanašal se je na Mojzesovo zapoved,  zapisano v  5Mz 25,5-10. Vprašanje se je, kratko in jedrnato, glasilo: "Čigava bo v Božjem kraljestvu žena, ki jo je imelo za ženo sedem mož?"  Jezusov odgovor se je nanašal kar na dve področji, glede katerih so se saduceji motili, ker so oboje zanikali: šlo je za vstajenje od mrtvih in za obstoj angelov. Naš Gospod jim je jasno povedal, da saduceji ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Ko se je namreč Bog razodel Mojzesu, se je razodel kot "GOSPOD, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov." (cf. 2Mz 3,6.15.16) Poleg tega jim je dal vedeti, da bodo pokojni v nebeškem kraljestvu na nek način podobni angelom, s čimer je izrecno potrdil  obstoj teh posebnih duhovnih bitij. Skratka, Bog je Bog živih in pri njem je vse mogoče, on vse zmore (cff. Mt 19,26.  Mr 10, 27. 14,36).

Tudi danes mnogi ljudje ne verjamejo v vstajenje. V naših civilnih koledarjih imamo na 1. november zapisano ime praznika dan spomina na mrtve. Saduceji bi bili najbrž navdušeni nad takim poimenovanjem. Kakorkoli že, toda za kristjane  to ni dan mrtvih, ampak dan spomina na žive, kajti Bogu "vsi živijo." (Lk 20,38) Tisti, ki ne verujejo v vstajenje, so v glavnem tudi zavrgli vero v živega Boga. To ni nič pretsenetljivo novega, kajti o tem je pisal že apostol Peter: "Predvsem pa morate vedeti, da bodo v poslednjih dneh prišli taki, ki se bodo z norčavostjo norčevali iz vsega. Ti bodo živeli po svojih poželenjih in govorili:  'Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje zaspali, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.'" (2Pt 3,4)  Toda vse ima svoj namen: "Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.  Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje." (2Pt 3,8.9)  Kristjani se ne smemo pustiti zmesti sodobnim saducejem. Bog je večno Bitje, ki ni vezano na čas. Njemu mere za čas nič ne pomenijo, saj ima na razpolago neskončno časa, kar si mi, kot prigodna bitja, vezana na čas in prostor, niti ne znamo predstavljati. On si lahko tudi privošči, da je neskončno potrpežljiv in čaka, da se dopolni število izvoljenih (cff. Mt 24,22. Mr 13.20). Tak je Božji načrt, katerega podrobnosti nam niso znane, enako kot nam nista znana dan in ura Gospodovega prihoda (cf. Mt 25,13).

Bog je torej Bog živih.  Ko bi le danes poslušali njegov glas in ne bi pred njim zakrknili svojih src (cf. Ps 95,7.8)!  Bog je tudi Bog sodbe. Ob vstajenju mrtvih bo Gospod Jezus za nekatere Odrešenik, za druge pa Sodnik. Pravzaprav se bo vsakdo sam obsodil, Gospod bo samo potrdil to obsodbo: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18)  Veruj vanj, ki je Bog živih in boš rešen-a!