Končna sodba

Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. 32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. 33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. 34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! 35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, 36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni." 37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? 38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? 39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?" 40 Kralj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." 41 Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! 42 Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, 43 tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali." 44 Tedaj bodo tudi ti odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?" 45 Tedaj jim bo odgovoril: "Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili." 46 Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.

(Mt 25, 31-46)

V zadnjih dneh  je veliko govorjenja o prihajajočem čarobnem decembru, pri čemer mi ni povsem jasno, kaj naj bi bilo v tem mesecu tako čarobnega. Po mestih prižigajo lučke, ki naj bi pregnale temo, ampak tema je še vedno tu. Zelo malo pa se govori o Luči, ki je enkrat že prišla na svet (cf. Jn 1,9 ss.), drugič pa se vrne "v slavi sodit živim in mrtvim", kot nas uči nikejska veroizpoved.  Ta Luč je edina sposobna razsvetliti svet, toda svet jo zavrača podobno kot pred 2000 leti. 

Ker torej kristjani nismo mahnjeni na magijo, ne govorimo o čarobnem decembru, ampak o adventnem času. To je čas pričakovanja, v katerem se oziramo tako nazaj, v čas prvega pričakovanja prihoda našega Zveličarja Jezusa Kristusa, kot naprej, v čas njegovega drugega prihoda. Naš Gospod je dosti govoril o svojem drugem prihodu. Zelo znamenita je pripoved, ki se nahaja v odlomku Mt 25,31-46 in si jo bomo malo pobliže ogledali.

Jezus je v svoje prilike zelo rad vpletal prizore iz vsakdanjega življenja: pšenico in ljuljko, gorčično seme, izgubljeno ovco, izgubljen kovanec, gospodinjo, ki mesi kruh, v našem primeru pa pastirja, ki ločuje ovce od kozlov. Naj pojasnim, da ni s kozli in kozami kot takimi prav nič narobe. Tudi v Mojzesovi postavi so omenjeni kot čiste živali in so bili primerni za žrtvovanje v templju. V zgornjem primeru gre torej zgolj za prispodobo. Ovce in koze so se pasle skupaj, zvečer pa so jih ločili. To je bila naloga pastirja.  Jagnjeta in kozlički so si zelo podobni, toda vešče oko pastirja je dobro poznalo razlike med obema vrstama.

Jezus govori na začetku naše pripovedi o sebi kot o Sinu človekovemu. To oznako je nasploh zelo rad uporabljal. Naš odlomek se zelo lepo ujema s prerokbo preroka Daniela, ki pravi:
V nočnih videnjih sem gledal:

Glej, skupaj z oblaki neba

je prihajal nekdo kakor sin človekov;

dospel je do Staroletnega

in privedli so ga predenj.

Njemu je bila dana oblast,

čast in kraljestvo,

in vsa ljudstva, narodi in jeziki

so mu služili.

Njegova oblast je večna oblast,

ki ne preide,

in njegovo kraljestvo,

ki ne bo uničeno.    (Dan 7,13.14)

Vrstice Mt 25,34-45 se najbrž zdijo marsikomu presenetljive. Prvič zato, ker Jezus v zgornji pripovedi ne obravnava ljudi individualno, ampak kolektivno. Tu je treba poudariti, da je zgornji opis splošen in ne gre v podrobnosti. Druga stvar je ta, da je videti, kot da bodo ljudje odrešeni ali obsojeni glede na svoja dela. Podobno lahko beremo tudi na drugih mestih: "Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu." (Mt 16,27), ali pa: "On bo vsakemu povrnil po njegovih delih." (Rim 2,6)  Ko to beremo, se zdi kot neke vrste karma, ki pravi, da dobimo, kar si zaslužimo. Toda Božja beseda govori na drugih mestih malo drugače: "Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo." (Heb 11,6), sv. Pavel pa govori v Rim 3,22-24: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu."  Opravičenje pred Bogom in večno življenje sta torej odvisna od vere, ne od česa drugega. Na drugem mestu pa pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Če primerjamo  zadnja navedka z odlomkom Mt 25,34-45, se znajdemo v navidezni kontradikciji, kajti tam Jezus jasno in razločno pravi: "Kar koli ste/niste storili enemu od teh mojih najmanjših,  ste/niste meni storili." (cf. Mt 25,40.45)  Pri tem nam je lahko v veliko pomoč nadaljevanje citiranega odlomka iz Ef 2, le-to pa se glasi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10) Če smo v Kristusu, potem je torej logično, da opravljamo dobra dela. Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del. Potrebuje jih naš bližnji".  Pristna vera rojeva dobra dela. Dela so torej dokaz, da imamo zveličavno vero. 

Zdaj pa moramo razčistiti še z enim vprašanjem: kdo so ti najmanjši bratje (in sestre), o katerih pripoveduje Jezus? V različnih krogih se danes govori o splošnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, celo od različnih cerkvenih predstavnikov slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci. S stališča prostozidarstva je to najbrž pravilna trditev, s krščanskega zornega kota pa  herezija, ali vsaj zmota. Kristusov brat ali sestra je vsakdo, ki veruje vanj, vsi drugi so izključeni iz tega bratstva in sestrstva. Bog je sicer stvarnik vseh ljudi, ni pa tudi nujno njihov Oče. Kdor zavrača Očeta in Sina ni Božji otrok, niti Kristusov brat ali sestra. Toda ta izključenost ni nujno večna. Vsakdo, ki začne iskreno verovati v Kristusa kot Odrešenika, postane del Božje družine. Desnemu razbojniku je to uspelo tik pred smrtjo (cf. Lk 23,39-43), in je tako postal edini od našega Gospoda osebno kanonizirani svetnik Božje cerkve. Ti Jezusovi najmanjši bratje in sestre so ubogi, trpeči, šikanirani in preganjani kristjani, ki jih tudi danes ne manjka.  Kako lahko nekdo reče, da je kristjan, sam pa noče videti niti slišati bratov in  sester v njihovih vsakovrstnih težavah in nadlogah (cf. Jak 2)? Tak se bo na sodni dan znašel na Kristusovi levici skupaj z drugimi pogubljenimi. To je poanta zgornje pripovedi. Seveda je prav, da pomagamo tudi ljudem, ki niso del Božje družine, pri čemer nam je zgled usmiljeni Samarijan, toda Jezus govori v tem odlomku o trpečih in stiskanih bratih in sestrah.

Na sodni dan bosta obstajali smo dve možnosti: večno življenje v Božjem kraljestvu ali večna kazen v peklu, pripravljenem hudiču in njegovim angelom.  Izbira je v bistvu enostavna, kajti sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kaj naj še rečem neodločenim?  Božja beseda vabi: "Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod."  (5Mz 30,19)