Preganjanje kot del življenja cerkve

Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 

37 Zakaj še malo, prav malo 

in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 

38 Moj pravični bo živel iz vere. 

In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 

39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo. 

(11) 1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. 3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

(Heb 10,32-11,3)

Preganjanja so od vsega začetka stalnica v zgodovini cerkve. Spomnimo se Štefana, tam čisto nekje na začetku, njemu je nato sledilo še mnogo, premnogo podobnih primerov mučeništva mož in žena. Zato ni čudno, da se je te teme lotil tudi avtor Pisma Hebrejcem. 

Jezusu Kristusu je bilo že kmalu po rojstvu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). Isto je naš Gospod napovedal tistim, ki mu bodo sledili (cf. Jn 15,20).  Kot je razvidno iz Heb 10,32-35, so bili naslovniki pisma, komaj so se spreobrnili h Kristusu, deležni najrazličnejših oblik preganjanja, v tem primeru zaenkrat še  brez smrtnih obsodb, od javnega sramotenja, do ječ in zaplemb premoženja. Podobne in še hujše stvari se še danes dogajajo v Severni Koreji, v islamskih državah, na Kitajskem, Indiji, Eritreji in še kje. Na progresivnem zahodu stvari zaenkrat še zdaleč niso tako slabe, lahko pa se poslabšajo. Pisec Pisma Hebrejcem hvali  sočustvovanje naslovnikov z brati in sestrami v ječah ter  njihovo prenašanje zaplemb in jih obenem spodbuja k vztrajnosti in stanovitnosti na poti, katere cilj je večno življenje. 

V vv. 37 in 38 avtor prosto navaja Hab 2,3.4, s čimer spet opogumlja kristjane k vztrajnosti, kajti njihova preizkušnja bo pravzaprav kratkotrajna. Pri tej vztrajnosti, oziroma stanovitnosti, je najpomembnejša stvar vera, ki je neobhodno potrebna za pravičnost pred Bogom, zdrs s te poti pa bi zagotovo pomenil Božje nezadovoljstvo in obsodbo. Vztrajanje v veri  na Božji poti je tisto, kar vodi v dokončno odrešitev duše (Heb 10,39). 

Na začetku 11. poglavja podaja pisec definicijo vere, v kateri opredeljuje vero kot zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Tu ne gre za upanje, utemeljeno na domišljiji ali na pobožnih željah, ampak za zaupanje v nekaj, kar pripada prihodnosti, česar zaenkrat še ne vidimo, a nam je Bog to obljubil. Ne gre torej za slepo zaupanje, ali za skok v temo, ampak za prepričanje in zaupanje v Boga, ki je vsemogočen, neskončno moder in neskončno vreden zaupanja. Ta Bog se je osebno razodel v osebi Jezusa Kristusa in so se njegove obljube vseskozi izkazale kot zanesljive. To je vera, po kateri so starozavezni očaki, kljub vsem svojim napakam in spodrsljajem, prejeli od Boga dobro pričevanje (v. 2). Po veri tudi vemo, da je bilo vse vesoljstvo ustvarjeno in priklicano v bivanje z njegovo besedo, torej iz nič (ex nihilo), ne pa morda iz prej obstoječe materije, kaosa, ali česa podobnega. 

Glavno, k čemer spodbuja avtor Pisma Hebrejcem preganjano cerkev, je vztrajnost in stanovitnost v veri. Glede teh stvari je brezkompromisen. Tudi Jezus je rekel svojim učencem: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) Niti Jezus niti pisec našega odlomka nista vernim obljubljala brezskrbnega življenja v ljubečem okolju. Svet ima svoja pravila, ki so v nasprotju z Božjimi pravili. Toda, pozor! Svet ni največja grožnja cerkvi. Isto velja za preganjanje. Največja grožnja cerkvi je njen kompromis s svetom. Ko cerkev  odpove glede nauka vere, zlasti nauka o opravičenju, za katerega pravi Luther, da z njim cerkev stoji ali pade, se začne pot navzdol. Cerkev, ki oznanja čisti evangelij, je zdrava cerkev. Evangelij pa nas uči, da je  Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike. S svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje. Njemu pripada vsa slava!

 

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Na starega leta dan

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen."  (1Tim 1,17)

Z današnjim dnem se zaključuje še eno burno leto. V njem sem na tem spletniku objavil 368 prispevkov, pretežno kratkih prevodov misli kristjanov iz raznih obdobij zgodovine. Med njimi so cerkveni očetje, teologi pastorji in drugi. Dogajalo, da sem po dvakrat prevedel kakšno besedilo, včasih tudi z različnimi besedami. Človek pač pozabi, kaj vse je prevedel skozi vsa leta obstoja tega spletnega dnevnika, ki je 23. septembra letos praznoval svoj dvajseti rojstni dan. Tedaj sem objavil misel Richarda Baxterja, ki se glasi: "Temu življenju ni namenjeno, da bi bilo prostor popolnosti, ampak prostor priprave nanjo." Moja pozaba je dokaz, da tudi ta blog ni prostor popolnosti, kar niti ni slabo.   Posvečal se nisem niti tisoč sedemstoti obletnici prvega nikejskega koncila, na katerem so definirali prvi del nikejsko-carigrajske veroizpovedi. Pa ne zato, ker bi nanjo pozabil, ampak zato, ker se mi to ni zdelo potrebno. Sicer pa imam ta in še dva veroizpovedna obrazca objavljene tukaj. 

Novost, ki sem jo  uvedel letos v septembru, je FB stran, ki se (tudi) imenuje Reformirana stran. Interakcije so zelo raznolike, od zelo pozitivnih, preko nevtralnih, do zelo negativnih. Tu in tam je tudi kaj duhovitega včasih pa vulgarnega. Tudi negativna interakcija je še vedno interakcija. Najslabša je brezbrižnost.  Jezus je pač semeion antilegomenon, znamenje, ki se mu nasprotuje (cf. Lk 2,34). 

Od novega leta svet vedno pričakuje, da bo boljše od prejšnjega, pričakuje konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več enega in manj nečesa drugega, a se stvari iz leta v leto ponavljajo, seveda ne nujno na istem mestu in na enak način. Priča smo krhkemu premirju v Sveti deželi,  še vedno pa divja vojna med Rusijo in  Ukrajino. Priča smo državljanskim vojnam v Mjanmaru, Sudanu, Maliju in morda še kje. Svet govori o miru, miru pa ni. V naši državi nam je z referendumom uspelo ustaviti zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (oziroma zastrupljanju težko bolnih), še vedno pa skupina, ki ji je splav očitno najvišja vrednota, propagira to vrsto herodovskega početja. 

Položaj kristjanov v velikem delu sveta je še vedno daleč od približno normalnega. Preko 380 milijonov se jih je soočalo z visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije (lani 365 milijonov). Zaradi vere je bilo umorjenih 4476 kristjanov (lani 4998), napadeno je bilo 7679  cerkva in drugih javnih objektov v lasti kristjanov (lani 14.766), zaprtih pa 4744 ljudi (lani 4125). To so  uradni podatki mednarodne organizacije Open Doors, stari nekaj dni. Dejanske številke so najbrž višje.   Prvih pet na nečastni listi preganjanja in zatiranja predstavljajo: Severna Koreja, Somalija, Jemen, Libija in Sudan. Letos sta z liste najhujših izpadli Indonezija in Malezija, nanjo pa sta se uvrstila Čad in Kirgizija. Več na spodnjem zemljevidu. Vir zemljevida: Open Doors. 

 

Na zemljevidu lahko vidimo  stopnje preganjanja. Če dobro pogledamo, lahko vidimo, da gre v vseh primerih za zelo resno, ali celo izredno resno stvar. Razlogi za preganjanje so različni, kar je odvisno od političnega sistema, prevladujoče religije, korupcije in podobno.  Severna Koreja je država s komunističnim režimom in paranoidnim vodstvom, paranoidne režime imajo tudi Nikaragva, Turkmenistan in Bangladeš, hudo je v islamskih državah, ali v delih držav, kjer je prisotna ta tako imenovana religija miru (Mozambik, DR Kongo), v Mehiki in Kolumbiji delajo probleme mamilarske tolpe, v Kolumbiji tudi ultralevičarski uporniki, povezani s karteli itn. Svetla točka je to, da so se o preganjanju kristjanov začeli pogovarjati tudi v parlamentu EU, za nigerijske kristjane se je zavzel tudi ameriški predsednik Trump, vprašanje pa je, koliko bo to pomagalo. 

Svet si sicer želi miru in pravičnosti, žal pa tega ni zmožen uresničiti. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Vir vsega zla je naš greh, in ker je greh nekaj zelo človeškega, nam nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v  Pismu Rimljanom, se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti, kajti njegova milost je neustavljiva. 

A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum, uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za ta dar

Drugi dan božičnih praznikov - štefanovo

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.  

(Apd 7,55-60)

 

Ko je cerkev sestavljala bogoslužni koledar, je to očitno delala zelo premišljeno. Če smo kristjani na praznik Gospodovega rojstva kar malo evforični  ob božični idili, se naslednjega dne znajdemo v kruti realnosti, kot jo je napovedal naš Gospod: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Na ta dan se namreč spominjamo prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana. 

Ko sem na FB strani, ki tudi nosi ime Reformirana stran, objavil nek Trubarjev citat, mi je nekdo, ki samemu sebi pravi Groznji Grof, nanj podal naslednjo pripombo (citiram tako, kot piše): "In ta Jezus in ta bog sta dovolila RKC njegovo šikaniranje." Podton tega je pač bil, da bi Bog, če res obstaja, moral Trubarja obvarovati pred šikaniranjem. Mnogim je težko dopovedati, da takšno in drugačno šikaniranje ali preganjanje ni dokaz za neobstoj Boga, saj je sam Jezus svojim učencem napovedal preganjanja in to celo hujša, kot jih je bil deležen naš reformator. Konec koncev je šel sam Jezus skozi mučeniško smrt. 

Prvi po Jezusu, ki je zaradi našega Gospoda in evangelija izgubil življenje in ga rešil ter ohranil za večnost v Božjem kraljestvu, je sv. Štefan, eden od prvih sedmih diakonov jeruzalemske cerkve (cf. Apd 6,1-6). Križa si nihče ne želi, celo naš Gospod je v Getsemanskem vrtu trepetal pred njim. Toda križ je  del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  O tem danes veliko beremo in slišimo, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. O tej zadevi je v začetku tega meseca  potekal tudi tematski dogodek v Evropskem parlamentu.    Večinski mediji pretežno molčijo, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, so tudi drugi preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.

Imajo pa Božja pota to lastnost, da so drugačna od naših, zato pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami. Štefanovemu umoru je prisostvoval neki Savel, ki je storilcem služil kot garderober (cf. Apd 7,58) in je odobraval njihov zločin, nakar se je hlastno lotil zatiranja jeruzalemske cerkve (cff. Apd 8,1.3). Ker pa je imel Bog z njim diametralno drugačne načrte, je postal taisti Savel ali Pavel eden največjih oznanjevalcev evangelija. 

Jezus svojim učencem ni obljubil najboljšega življenja tukaj in zdaj, jim pa zagotavlja delež v Božjem kraljestvu. Na svet je prišel zato, da bi nas spravil z Bogom. "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja  je prišel iz nebes in se utelesil" (Nikejska veroizpoved) in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu.S svojo smrtjo na križu nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. 

Koliko je vreden "nič"

Komunisti so nam vzeli družine, hiše, pohištvo, knjižnice in cerkve. Vzeli so nam naša oblačila. Odvzeli so nam celo naša imena in nam dali številke. Imeli nismo nič, nakar smo v napol temni celici zapora začeli razmišljati o vrednosti tega »nič«. Vsi smo imeli radi ta svet z njegovimi živopisnimi metulji, žvrgolečimi pticami, dehtečimi rožami in s smejočimi se otroki. Nato smo se spomnili na to, kaj je Bog uporabil, da je naredil ta čudoviti svet: ustvaril ga je iz nič. Verjamem, da nam lahko preganjani kristjani pomagajo bolj, kot lahko mi njim. Pomagamo jim lahko z nekaj kovanci ali z velikimi čeki. Oni pa nam lahko pomagajo, da spoznamo vrednost tistega »nič«, torej odcepitve od stvari tega sveta in zedinjenja z našim nebeškim Ženinom.

~ Richard Wurmbrand

Več o Richardu Wurmbrandu tukaj >>>

 

Ob preganjanju

Zoper preganjanje s strani trinogov nimajo verni na razpolago nobenega drugega sredstva razen molitve.

~ Jean Calvin

Obglavljenje 70 kristjanov v DR Kongo

Pripadniki tako imenovane religije miru, povezani z zloglasnim ISIS-om  so v neki kongovski vasi obglavili sedemdeset kristjanov. Več o tem lahko izveste iz zgornjega videa. Večinski mediji se za take stvari po navadi ne zanimajo, saj gre vendar za kristjane, najbolj preganjano družbeno skupino na svetu. Toda nikar si ne drznite reči česa, kar ni povšeči pripadnikom "religije miru". Takoj vas bodo postavili na pranger. 

Dostop do še enega vira: KLIK >>

Pogled na iztekajoče se leto

" Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost." (Rim 5,20b)

V letošnjem prestopnem letu sem na tem blogu ali spletniku objavil 366 takšnih in drugačnih sestavkov, torej v povprečju po enega na mesec. Februarja, ki je imel letos 29 dni, sem imel 29 objav, sem pa zato v marcu objavljal trideset krat, v aprilu in juniju devetindvajset krat, v septembru pa enaintridesetkrat. Največkrat sem objavljal prevode izrekov različnih teologov, pri čemer se je zgodilo, da sem tu in tam kakšen izrek prevedel in objavil na novo, kar sem opazil, ko je bilo že prepozno. Dogajalo se je tudi, da se prevodi niso dobesedno ujemali, so se pa zato po smislu. Ko sem pozneje prebiral objavljene izreke, sem ugotovil, da bi se dala  s stališča stavčne skladnje marsikatera misel bolje prevesti, toda bilo je prepozno. Upokojenci se tako in tako izgovarjamo, da imamo vedno premalo časa, iskanje izrekov, ustreznih ilustracij in prevajanje pa tudi zahteva svoj čas, potem se pač zgodi, kar se zgodi. Naj mi bo odpuščeno! Mi pa letos, za razliko od lanskega leta, cenzorji niso zaklenili nobene objave, s katero bi se pregrešil zoper njihove ohlapne zapovedi in prepovedi (primer iz l. 2022). 

Svet ob vsakem novem letu pričakuje, da bo novo leto prineslo kaj boljšega: konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več tega in manj onega, potem pa se naslednje leto vaja ponavlja. V letošnjem letu še vedno divja vojna v Sveti deželi in v širšem okolju Bližnjega vzhoda, druga vojna divja na vzhodu Evrope v Ukrajini, priča smo terorističnim napadom, kot je bil tisti pred božičem v Magdeburgu, na olimpijskih igrah so se norčevali iz krščanstva, mediji še vedno izkrivljajo resnico, državna zdravstvena blagajna plačuje luksuz spreminjanja spola, ni pa denarja za nujne operacije,  propagira se herodovsko pobijanje v maternicah itn. itn. 

Preganjanje kristjanov je bilo tudi v tem letu prisotno v velikem delu sveta. 365 milijonov kristjanov je trpelo zaradi preganjanja in diskriminacije. V tem letu je bilo zaradi vere umorjeno 4998 kristjanov, v 14766 primerih so bile napadene cerkve in lastnina kristjanov, zaprtih je bilo 4125 kristjanov, 295.125 pa kristjanov je bilo preseljenih. (Vir: Open Doors)

Pričujoči zemljevid (vir: Open Doors) nam prikazuje nivoje preganjanja. To leto se nobena od vključenih držav ne uvršča v skupino, kjer imajo "samo" visok nivo preganjanja. V vseh je prisoten  zelo ali ekstremno visok nivo preganjanja. Razlogi za preganjanje so različni, pač odvisno od sistema, religije, korupcije in podobno. Sem sodijo države s komunističnimi režimi (Severna Koreja), islamske države (skoraj ni islamske države, kjer kristjani ne bi bili deležni preganjanja ali diskriminacije), nacionalizem, povezan z religijo (Indija, Mjanmar...), države s paranoidnimi diktatorskimi režimi (Bangladeš, Nikaragva, Turkmenistan...) in države z mamilarskimi tolpami (Kolumbija, Mehika). Več o tem lahko preverite na spletnih straneh Open Doors. 

Svet si po eni strani želi miru in pravičnosti, po drugi pa tega ni zmožen. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Ker je greh nekaj zelo človeškega, nam žal nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v zgoraj citiranem odlomku iz Pisma Rimljanom, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti. A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati, vznemirjenje  lahko prepušča svetu. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum,  uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za to!

Božična temna senca (2)

 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

V božičnem času je še en senčni dan, ki kvari božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec, se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so  predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus  je s to svojo enkratno žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celotno zgodovino. Pomori otrok žal tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakšnih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se v razvitem svetu taisto dogaja  v navidezno brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire", oziroma "pravica do varnega in dostopnega splava", kot temu pravi nek obskurni samooklicani inštitut, ki  deluje v naši državi. Potem so tu osebe, ki ne jedo nobene hrane živalskega izvora, da ne bi kakor koli prizadele ubogih živali, obenem pa na ves glas propagirajo splav.  Herodovstvo v vseh svojih pojavnih oblikah je torej na žalost še danes aktualno. Hudič sovraži človeka, zato si ga preko svojih orodij, tudi takih, ki se imenujejo homines sapientes,  prizadeva uničiti vse od spočetja naprej. 

Toda ne glede na zgoraj zapisano je  naš Gospod Jezus Kristus rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil žrtev nacionalsocialističnega režima,  je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) v  skladu s svojo padlo človeško naravo  Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več vredno kot božična idila.

Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj ter na njegovo odrešenjsko delo?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. S. 17. Poslovenil Dizma.

Božična temna senca (1)

Giovanni Battista Lucini: Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal. (Apd 7,55-60)

Božični prazniki delujejo nadvse prisrčno in očarljivo, zato ni čudno, da so pri srcu celo Japoncem, čeprav je tam le 1,5% prebivalstva krščanske vere. Ameriški pridigar A. W. Tozer je v zvezi z božičem napisal naslednje: 

"Zdi se čudno, da je toliko ljudi navdušenih nad božičem, a se jih tako veliko zaustavi, da bi se poglobili v njegov pomen. Mislim pa, da je ta čuden pojav v skladu s človeško navado, da poveličuje trivialnosti, zanemarja pa bolj pomembne stvari."

Res je, stvari velikokrat ostajajo pri okrašenih smrekah, lučkah, nakupih in obdarovanjih, na kar nismo niti kristjani povsem imuni. Najbrž je cerkev zato, da bi razblinila sentimentalno božično vzdušje, na drugi dan božiča določila praznik prvega krščanskega mučenca, diakona Štefana. Kakor nas življenjski ritem pogosto vodi navzgor in navzdol, tako tudi cerkvi sledijo lepim časom hudi časi. Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla  nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.'" (Lk 2,13.14) Podobno se je zgodilo, ko je nahujskana drhal kamenjala Štefana, vendar na tem mestu vir ne govori nič o angelskem petju.

 Dan po božiču nam upravičeno razblini božično romantiko. Podobno je bilo, ko se je  po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev. Začetnim uspehom in spreobrnjenjem je sledilo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je ob neki priložnosti rekel učencem: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je sestavni del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače.  Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus nam ni  obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počnejo sodobni lažnivi preroki, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer  beremo in slišimo, seveda bolj poredkoma v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi drugi so danes preganjani.  Človekova padla narava se ni v tisočletjih prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa  služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu je kriv tako tisti, ki je bil neposredni storilec, kot tisti, ki je stal na straži, ali pa kot Savel igral garderoberja. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega

Znamenja časa

 

Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 "Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu." 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: "Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: 'Jaz sem' in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mr 13,3-13)

Zgoraj opisani dogodek sodi v diskurz na Oljski gori, kamor se je po vroči debati s tempeljsko elito, ki je sledil Gospodovemu triumfalnemu vstopu v Jeruzalem in očiščenju templja,  napotil  Jezus s svojimi apostoli. Tisto, kar je zanimalo apostole, je bil pravzaprav čas  porušenja jeruzalemskega templja, ki ga je Jezus napovedal v Mr 13,1-2, ko so zapuščali tempelj. Toda on se ni ustavil pri tej temi, ampak je svoj odgovor razširil na čas svojega drugega prihoda, kajti porušenje templja in strahote okoli tega, so nekakšna predpodoba dogodkov ob koncu časov.

Naš Gospod je v svojem odgovoru, zapisanem v zgornjem odlomku, navedel kar nekaj znamenj svojega drugega prihoda:

• nastop lažnih mesij ali kristusov,
• vojne,
• naravne katastrofe in lakote,
• preganjanja,
• širjenje evangeljskega oznanila po vsem svetu. 

Wikipedija ima kar lep nabor lažnih mesij. Ti so se pojavili dokaj zgodaj, med judovskimi je najbrž najbolj znan Simon bar Kohba, ki je v prvi polovici 2. stol. vodil upor proti Rimljanom, a so ga le-ti zatrli. Med krščanskimi mesiji izpostavljam tri, to so Sun Myung Moon (1920-2012), Laszlo Toth (roj. 1938) in David Koresh (1959-1993). Moon je ustanovil Združitveno cerkev, ki deluje tudi v Sloveniji, Toth je postal slaven, ko se je v Vatikanu s kladivom lotil Michelangelove Pieta, Koresh pa, ker  je njega in pripadnike njegovega kulta  zaradi nezakonitih poslov preganjala policija in je padel v spopadu z njo. Obstaja še več zanimivih lažnih mesijanskih cvetk, med njimi so tudi ženske in en Hrvat. O tem več tukaj. Pred leti je bilo tudi govora o pojavitvi Maitreje, ki naj bi tudi bil nekakšen mesija, celo fotografirali naj bi ga, potem pa je izpuhtel. 

Od Kristusovih časov je svet videl veliko vojn. Prejšnje stoletje je videlo kar dve svetovni in plejado lokalnih vojn. Slednje še vedno potekajo in ne vemo kdaj in kako se bodo končale.  Toda, kot pravi Gospod, to še ni konec.

Naravne katastrofe, kot so potresi, so naslednje znamenje časov. Poleg teh obstajajo suše in poplave, ki povzročajo lakoto po raznih delih sveta. Gre za pojave, ki se vseskozi ponavljajo, smo pa v zadnjem času o njih redno in zelo dobro obveščeni. Ampak tudi to še tudi ne pomeni konca, ampak šele začetek stisk. 

Preganjanje kristjanov se je dogajalo skozi vseh malo manj kot dva tisoč sto let, odkar obstaja cerkev, toda mislim, da še nikoli ni bilo tako intenzivno, kot je danes. Po poročilih organizacije Open Doors je to preganjanje najhujše v petih državah: Severni Koreji, Somaliji, Libiji, Eritreji in Jemnu. Prisotno je v vsem islamskem svetu, pa tudi v Indiji in v nekaterih državah Latinske Amerike.  Toda tukaj še vedno velja znameniti Tertulijanov izrek: "Kri mučencev je seme cerkve." Cerkev je najbolj oslabela tam, kjer živi v udobju, najbolj žilava pa je tam, kjer jo preganjajo. Evangelij prodira tja, kjer ga niso poznali.

Širjenje veselega oznanila je globalni pojav. Evangelij danes prodira v kraje, kot sta Tibet in Afganistan. Na Kitajskem je, kljub hudim pritiskom režima, ob nedeljah več kristjanov pri nedeljskem bogoslužju kot v Evropi. V muslimanskem svetu je opustitev islama marsikje kaznivo dejanje, kjer se strogo držijo šeriatskih predpisov, pa celo smrtno nevarno. Toda temu navkljub tudi v teh državah raste število kristjanov, da celo v Pakistanu, Maroku, Alžiriji Iranu, Afganistanu in Saudski Arabiji. To je za nekatere dober, za druge slab znak, kajti, ko bo dopolnjeno število izvoljenih, bo nastopil konec časov. 

Jezus svojim učencem ni obljubljal najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot to počnejo pridigarji lažnega evangelija prosperitete, ampak nekaj podobnega kot Churchill Britancem na začetku druge svetovne vojne: kri, znoj in solze, oziroma preganjanja,  aretacije, vlačenje pred sodišča in sovraštvo sveta, da celo sovraštvo s strani svojcev. Toda tudi glede tega je obljubil dve stvari, ki sta kristjanu v spodbudo: nadnaravno pomoč Svetega Duha pred človeškimi sodišči, za stanovitnost pa delež v Božjem kraljestvu.  

Živimo v zanimivem času. Dogaja se vse, kar je Jezus napovedal v odlomku iz Mr 13,3-13. Znamenja časa so torej tu, ni pa  rečeno, kdaj bo nastopil konec časov. Vemo le to, da takrat, ko se bo dopolnilo število izvoljenih, tega števila pa ne poznamo. Zato zaključujem s Calvinovimi besedami, ki se nanašajo na naš odlomek: "Kristus nam svetuje, da vržemo vse svoje skrbi v naročje našega Očeta, tako da bomo lahko, računajoč na njegovo obljubljeno pomoč, vedro hodili po naši poti."

Svetopisemski napotek za cerkev in kristjane Zahodne Evrope

Dr. Juhana Puhjola je škof konfesionalne Evangeličansko-luteranske misijonske škofije na Finskem. V pričujočem predavanju, objavljenem na Youtube,  je predstavil trenutno stanje v družbi in cerkvi na zahodu, ki postaja konfesionalnemu svetopisemskemu krščanstvu vse bolj sovražno in podal besede spodbude in praktične  napotke v bibličnem duhu za evropske kristjane  21. stoletja. 

Predavanje je (ne glede na objavo na nemškem kanalu) v angleškem jeziku. 

KLIK za povezavo do predavanja >>>

Znotraj preganjane cerkve v Severni Koreji

 

 Pjongjang, glavno mesto današnje komunistične Severne Koreje, je pred razdelitvijo polotoka na dve državi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, veljal za korejski Jeruzalem. Tudi sicer je živelo več kristjanov na severu kot na jugu Koreje. Z nastopom rdeče dinastije Kim se je situacija za kristjane popolnoma spremenila. Toda kljub preganjanju in ilegali je cerkev v  Ljudsko demokratični republiki Koreji znova v vzponu. O življenju cerkve v tej državi sta se pogovarjala Steven Morales in Eric Foley. 

Iz pričujočega videa se lahko kristjani na zahodu veliko naučimo. Ne smemo namreč živeti v večni iluziji, da se kaj podobnega kot v Severni Koreji ne more zgoditi tudi tukaj, seveda ne pod ideologijo Džu-če, ampak morda pod ideologijo tako imenovane tolerance,  inkluzivnosti in intersekcionalnosti, ki se vedno hitreje plazi po zahodnem svetu.    

Na štefanovo

Giovanni Battista Lucini, Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia. 

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-6

Bržkone se zdi mnogim čudno, da prazniku Gospodovega rojstva sledi dan, ki z božičem nima neposredne zveze. Toda treba je priznati, da so ljudje, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega prijetnega sanjarjenja v slovenske božične pesmi: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14).

Toda nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, odprla  so se večkrat, med drugim tedaj, ko je religiozno poblaznela množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti romantiko božiča. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo našega Odrešenika v neprimernih razmerah ni kljub prepevanju angelskih zborov prav nič romantično. Isto velja za prisilni beg svete družine v Egipt ob Herodovem divjanju. Mi smo tisti, ki smo nagnjeni k romantiziranju.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično idilo. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Mladi diakon Štefan je svojo službo oznanjevanja, ki so jo spremljala znamenja in čudeži, opravljal le kakšno leto (cf. Apd 6,1-10). Zato so ga privedli pred judovski veliki zbor kot "bogokletnika", kjer je  svoje tožnike dodatno razjaril s tem, ko jim je iz Svetega pisma (Stare zaveze) dokazoval, da je Jezus Mesija in judovske oblastnike obtožil, da so zavrgli in dali ubiti resničnega Mesija. Razbesneli prisotni so ga za to kamenjali, pri čemer je Štefan enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. Toda on je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je svojim učencem je ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa in mučeništva. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni se sicer udeležil kamenjanja, ampak je "samo" varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako neposredni storilci, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), tudi sam zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus ni svojim učencem na tem svetu zagotavljal  najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo kvazi-evangelisti prosperitete, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj zaupa in se zanaša na njega.

Zaupaš Jezusu?   

Sveti Duh in preganjanje

"Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni;  in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. 

To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal."  (Jn 15,26-26,4a)

Evangeljska perikopa, ki je skladno s tradicionalnim lekcionarjem  namenjena  nedelji po vnebohodu, se nanaša na dve zelo pomembni stvari:

1. Vloga Svetega Duha

2. Napoved preganjanja.

 Vloga Svetega Duha ni v tem, da bi govoril ljudem o čemerkoli, ampak, da pričuje o Jezusu. Sveti Duh prihaja na svet v poslušnosti Bogu Sinu, a ne le njemu. Podatek, da izhaja iz Očeta, pomeni, da prihaja na svet tudi v poslušnosti Bogu Očetu. Oče in Sin sta  poslala Svetega Duha v svet na binkoštni dan, deset dni po Kristusovem vnebohodu. Sveti Duh pa ni edini, ki pričuje o Kristusu, o njem pričujejo tudi učenci. Učenci so po navadi tisto Božje orodje, preko katerega pričuje Sveti Duh.

V nadaljevanju, ki sledi spodbudnem delu, kjer govori Jezus o delovanju Svetega Duha, je naš Gospod opozoril učence, da jih bo zagotovo doletelo preganjanje. Le-to se je najprej uresničilo v njihovem domačem, palestinskem okolju, pozneje pa tudi  širše. Mnogi pobožni Judje in drugi so bili prepričani, da s preganjanjem Jezusovih učencev opravljajo Bogu všečno delo, še več, prepričani so bili, da opravljajo bogoslužno daritev. Toda preganjanje kristjanov ni samo  nekaj "zgodovinskega", torej nekaj, kar se je dogajalo pred mnogimi stoletji, ampak bolj ali manj intenzivno traja že celi dve tisočletji. O preganjanju kristjanov se danes zelo malo govori in še to največ v krščanskih okoljih, čeprav  predstavljajo kristjani  tri četrtine vseh, ki so v današnjem svetu preganjani zaradi vere. Po poročanju organizacije Open Doors je bilo lani zaradi vere umorjenih 5621 kristjanov, 5621 je bilo ugrabljenih, 360.000.000 jih je trpelo visoko mero  preganjana in diskriminacije, napadenih pa je bilo 2110 cerkvenih stavb. Danes smo dosti bolje obveščeni o tem, kako so takšni in drugačni kristjani in "kristjani" v preteklosti preganjali "drugačne" (kar je tudi treba vedeti v spomin in opomin!), kot o tem, kaj se ta hip dogaja s kristjani v severni Nigeriji, Somaliji, Severni Koreji, Afganistanu, Iranu Saudovi Arabiji in drugih državah. Vzrok za molk je najbrž strah, da bi se komu zamerili. Kakorkoli že, Jezus svojim učencem ni obljubil, da bodo v očeh sveta relevantni, ampak ravno to, da jih bo svet preganjal.

Ko smo ravno pri relevantnosti, danes želijo biti mnoge cerkve v očeh sveta relevantne, zato sprejemajo od njega vse mogoče nauke, od feminizma, do ideologije LGBTQ+, prebujenjstva (woke), intersekcionalnosti in kar je še podobnih človeških izmišljotin, ki se prodajajo kot znanost (1Tim 6,20).  Takšne denominacije govorijo samo o Božji ljubezni, nič pa o Božji svetosti. Ti pačijo svetopisemske nauke in jih interpretirajo tako, kakor je to napovedal sv. Pavel: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temveč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe." (2Tim 4,3). Izključujejo tiste, ki branijo svetopisemsko etiko, njihove cerkve pa so vse bolj prazne. Zanje pravi apostol: "[D]ržali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč." (2 Tim 3,5) Le zakaj bi se nekdo obremenjeval in hodil v cerkev po tisto, kar mu ponuja svet?

Toda tudi ob šikaniranjih in preganjanjih ima Sveti Duh posebno vlogo. S tem v zvezi je Jezus rekel učencem: "Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči."  (Lk 12,11.12)  Resničnost teh besed se je dokazala, ko so apostoli, ki so bili ob Jezusovem križanju popolnoma prestrašeni,  po prejemu Svetega Duha neustrašno oznanjali evangeljsko resnico. Še več, vsi razen enega so pretrpeli mučeniško smrt. 

Tudi kristjanom v "razvitem svetu", ki mu vlada ideologija "človekovih pravic", se lahko prej ali slej prigodijo podobne ali celo enake stvari. Ali smo pripravljeni na to?

Tvoje najboljše življenje zdaj? Ne ravno.

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Ameriški karizmatični pridigar Joel Osteen je pred leti napisal knjigo z naslovom Your Best Life Now, 7 Steps to Living of Your Full Potential (Tvoje najboljše življenje zdaj, 7 korakov za življenje s polnim potencialom). To delo je bilo kmalu deležno velike pozornosti, saj je v njem krščanstvo predstavljeno kot nekakšen recept za dolgo in zdravo življenje v izobilju vsega. Gre za enega tistih plehkih ameriških "prerokov" zdravja in obilja, ki trdijo, da je Jezus Kristus prišel na svet predvsem zato, da bi verniki živeli srečno, zdravo in zadovoljno življenju, vsi premožni in veseli, potem pa srečno odpotovali v nebesa. Res je sicer, da je Jezus izjavil: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10,10b) s tem pa ni mislil tistega, kar mislijo Joel Osteen in drugi oznajevalci Word of Faith (Besede vere), ki pravijo, da moraš le dovolj močno verovati, pa boš zdrav, bogat in srečen. Jezus je povedal še nekaj drugega, kar je v nasprotju s trditvami lažnih prerokov in prerokinj iz Word of Faith: "Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja." (Lk 12,15) Naš Gospod nas torej svari pred praktičnim materializmom, cepljenim na krščanstvo, kot ga oznanjajo Joel Osteen in podobni. 

Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj so tisti, ki so oblikovali  koledar cerkvenega leta, pretrgali božično veselje s praznikom prvega mučenca Štefana. Sedaj sem prepričan, da so to  naredili z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki ne bi ostali na ravni nekakšnega romantičnega sanjarjenja v slogu: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ne mislim, da bi bilo  s to pesmijo kar koli narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14). Toda ravno štefanovo najlepše razbija iluzijo "tvojega najboljšega življenja zdaj" in podobne teorije gibanja Beseda vere. 

Dan po božiču nam torej upravičeno razbije  romantično podobo in nas potisne za triintrideset let naprej. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Mladi diakon Štefan je enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. On je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Njegovo najboljše življenje ga je torej šele čakalo.  Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi drugi so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri še danes mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako neposredni storilci, kot njihovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), tudi sam zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus  ni  svojim učencem na tem svetu zagotavljal  najboljšega življenja tukaj, kot lažnivo govorijo "evangelisti" prosperitete, Besede vere in podobni,  jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Zavoljo nas se je utelesil in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. To pa nima zveze z našim "najboljšim življenjem tukaj in zdaj".