Znamenje sramote - znamenje odrešenja

Sv. Pavel je proti koncu Pisma Galačanom zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)  V svetu je danes zelo popularna tako imenovana teologija slave, ki je v prvi vrsti utemeljena na Jezusovem vstajenju od mrtvih.  Toda Pavel se ne hvali s tem, ampak s Kristusovim križem. S tem zagotovo ni hotel reči, da bi bilo vstajenje nekaj nepomembnega, kajti tudi vstajenje ima zelo velik  

pomen, toda o tem bom rajši pisal naslednjič.  

Krščanstvo je v bistvu narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo. Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je popolnoma nasprotno z glamuroznostjo, ki je tako pri srcu našemu svetu. Zato je nek drug teolog, Steven Lawson, zapisal: "Če križ ni za pogubljeni svet norost, potem smo narobe predstavili križ."

Kar je namreč v svetu na vrhu, je pri Bogu na tleh in obratno. Kralji tega sveta ne kraljujejo s križa. Lahko si obesijo križ okoli vratu, ampak križi, ki jih nosijo okoli vratu kralji tega sveta, so relativno lahki, zlati in dragoceni. So stvar prestiža, ne sramote. Križ, ki ga je izbral Kralj kraljev in Gospod gospodov, pa je mučilno orodje in simbol sramote, ponižanja in razčlovečenja. Ampak on je izbral sramoto, da bi izničil vsako pozemsko in demonsko visokost. Orodje sramote in razčlovečenja je tako postalo simbol in, kar je še bolj pomembno, orodje zveličanja.  

Jezus je s svojo smrtjo na križu odrešil svet greha. To je sporočilo velikega petka, oziroma dobra novica za grešnike, ki pravi:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Veliki četrtek - postavitev Gospodove večerje

Apostol Pavel govori o Gospodovi večerji in njeni  postavitvi, ko pravi:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.

Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.

Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)

 O tem beremo v Belgijski veroizpovedi  v 35. členu naslednje:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.

 Dostop do vira >>>>>>>>>

Kakšen kralj je to?

Ljubenska potica

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"

39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."   (Lk 19,37-39) 

Danes živimo v svetu drugačnosti, tako nam vsaj govorijo. V tem svetu drugačnosti pa je vsako mnenje, ki ni skladno z oznanjevalci taiste drugačnosti, deležno smešenja in celo obsojanja.  V bistvu gre torej za enoumje na drugačen način. 

Toda naš Gospod je bil drugačen na popolnoma drugačen način. Ko je nekaj dni pred sramotno smrtjo na golgotskem križu prijezdil na oslu v Jeruzalem, ga je hotela zbrana množica narediti za kralja.  To je bila v bistvu napaka, kajti on je že bil kralj, a drugačen, kot so si ga predstavljali pobožni in domoljubni Judje.  To je čez nekaj dni sam izpovedal pred rimskim prokuratorjem, kateremu je rekel: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Jezus Kristus je kralj drugačnega kraljestva od kraljestev, republik in drugih oblik vladavine, kot jih pozna ta  svet.  Ni prišel na svet, da bi ustvaril neko zemeljsko državo, ampak  odkupit pogubljene ljudi za nebeško kraljestvo, kar je  uresničil s svojo žrtveno smrtjo na križu.

Križ je danes videti kot lep okrasni predmet, zlasti tak, ki je narejen iz žlahtnih kovin in po možnosti posut z dragimi kamni. Toda v resnici gre pri križu za način in orodje kaznovanja upornikov, roparjev in pobeglih sužnjev.  Take smrti je bil deležen Jezus Kristus, Božji Sin in  druga oseba Svete Trojice.  On je  s svojim učlovečenjem samega sebe izničil in prišel na svet.  On je edini, ki je kdajkoli živel zares  neoporečno in brezgrešno življenje. Kot pravi pisec Pisma Hebrejcem, je bil  "preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Kot tak je bil resnično "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Usmrčen je bil za naše grehe in bil obujen od mrtvih v dokaz, da imamo v njem opravičenje vsi, ki vanj verujemo. Jezus je bil do konca poslušen  nebeškemu Očetu.  "Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9) Da, on je "Kralj kraljev in Gospod gospodov," (Raz 19,16b)  toda povsem drugačen od  oblastnikov, ki vladajo temu svetu.

Kot nas uči evangelij, nas  vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. 

Ali mu zaupaš in veruješ vanj?

Kaj dela Bog v tem trenutku?

Zanimivo vprašanje, na katero odgovarja dr. Mike Abendroth. 

Kdo je ta?

Spet jim je Jezus spregovoril: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." 13 Farizeji so mu tedaj rekli: "Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično." 14 Jezus je odgovoril in jim rekel: "Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16 Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." 19 Tedaj so mu govorili: "Kje je tvoj Oče?" Jezus je odgovoril: "Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta."20 Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

 21 Jezus jim je spet rekel: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." 22 Judje so tedaj govorili: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" 23 In govoril jim je: "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.' Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih."  (Jn 8,12-24)

Ko se je Jezus ob neki priložnosti Judom predstavil kot luč sveta in poudaril pomen hoje za njim, so ga farizeji obtožili, da on pričuje o sebi in da zato njegovo pričevanje  ni resnično. Pri tem pa so spregledali zelo pomembno stvar, to je, da niso imeli opraviti z navadnim človekom, ampak z Bogo-človekom. Zato jim je naš Gospod upravičeno odgovoril, da je njegovo pričevanje resnično, četudi pričuje sam o sebi. On je vedel, od kod je prišel in kam gre, farizeji pa tega niso vedeli, ker niso verovali vanj. Njihova sodba o Jezusu je bila zunanja in zato površna. Pred sabo so videli navadnega človeka. 

 Ta vrsta sodbe je tudi danes nadvse razširjena. Danes so mnogi, za razliko od farizejev, ki so imeli Jezusa za  nevarnega šarlatana, ali celo obsedenca,  pripravljeni priznati, da je bil naš Gospod dober in velik človek, celo velik prerok, niso pa ga pripravljeni priznati za Gospoda in Odrešenika. 

Jezus jim je odgovoril, da je njegova sodba resnična, ker zanj pričuje  njegov Oče, ki ga je poslal. Ker je Oče njegova priča, je Kristusovo pričevanje zakonito, kajti tisti, ki ima Boga za pričo, ne potrebuje ničesar več. Toda farizeji niso razumeli poante Jezusovega pripovedovanja. Mislili so namreč, da govori o svojem zemeljskem očetu. Ravno zato so ga v v. 19 spraševali, kje je njegov Oče.  To vprašanje je vsebovalo še eno bodico. Znano je bilo namreč, da je Jožef samo njegov krušni oče, Jezusa pa so imeli za nezakonskega. Zato jim je naš Gospod odvrnil, da ne poznajo ne njega ne njegovega resničnega Očeta. 

Ko jim je rekel, da odhaja in da bodo umrli v svojem grehu, ga spet niso razumeli. Menili so, da govori o samomoru ali nečem podobnem. Zato jim je razložil, da bodo umrli v svojem grehu, če ne bodo verovali vanj. To je pravzaprav bistvo tega odlomka. Vsi ljudje smo namreč po naravi grešniki, in si zaslužimo večno pogubljenje, Jezus  pa je tisti, ki nas rešuje pred peklensko pogubo.

Jezus Kristus je namreč Božji Sin in popoln Odrešenik. Verovati vanj pomeni imeti večno življenje.  On se je utelesil in postal človek. Kot človek je živel popolno življenje v poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu.  Ko je prišla njegova ura, je žrtvoval svoje življenje za grehe ljudi. Po treh dneh, ga je Bog Oče obudil od mrtvih, s čimer je potrdil, da je Jezus  resnični Mesija.  Sam Jezus je povedal o sebi:  " Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kdor pa vanj ne veruje, bo umrl v svojem grehu in na njem bo ostala Božja jeza (cff. Jn 3,36. 8,24).  

Si med tistimi, ki verujejo vanj? 

Spoznajmo Lowella

Ko je imel Lowell Ivey tri leta, ga je njegova mati pustila v sobi nekega motela. Njegovo življenje je bil pravi obup, saj je bilo zaznamovano z drogo, nasiljem, ropom  in rasizmom.  Rezultat takega življenjskega sloga je bila  obsodba na sedemnajst let zapora.  Lowell je deset let preživel v samici. Ko je bil v zaporu, se ga je dotaknil Bog in spremenil njegovo srce v svojo slavo. Lowell Ivey je danes pastor... 

Pogovor z Lowellom Iveyem lahko poslušate v dveh delih na spodnjih povezavah.


KLIK za dostop do 1. dela >>>

KLIK za dostop do 2. dela >>>

Prvi slovenski nakup Vergerijeve knjige

Vir slike: MMC RTV SLO

Peter Pavel Vergerij mlajši je bil Trubarjev podpornik in mentor

16. marec 2018 ob 17:20
Koper - MMC RTV SLO, Televizija Slovenija

Skorajda čudežni nakup knjige Secretarii actiones ali Spisi papeškega tajnika se je zgodil v švicarskem antikvariatu v mestu Zürich. Gre za redko prvo izdajo, ki je nastala v času Vergerijevega izgnanstva v Švici. Natisnjena je bila v Baslu leta 1556 pri znamenitem tiskarju in humanistu Johanu Oporinu. Tiskarju, ki je tudi prvi natisnil Koran.

...

Več na spletni strani MMC RTV SLO >>>

Oči, uprte v Jezusa

Ribolov na Genezareškem jezeru 1890-1900. Vir slike: Wikipedija

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."

(Mt 14,22-32)

Zgoraj opisani dogodek se je pripetil na Genezareškem ali Galilejskem jezeru, ki leži na severu današnjega Izraela. O nekaterih njegovih značilnostih in današnjem pomenu si lahko preberete na tej povezavi. Za območje tega jezera pa so značilni tudi nenadni hudi vetrovi in  hitre spremembe vremena. Na tem območju so bili doma Jezusovi učenci, s temi kraji pa je bil povezan  tudi precejšen del Jezusovega delovanja. 

Dogajanje v odlomku je sledilo Jezusovi pomnožitvi kruha, pri kateri je nahranil približno pet tisoč mož, zraven pa še mnogo žena in otrok, in je med drugim opisana v Mt 14 13-21 in Jn 6,1-14. 

Jezus je napotil svoje učence v čoln, odpustil množico in šel na samo molit. Čoln se je v vmesnem času že močno oddaljil od obrežja, poleg tega je nastopil zelo neugoden veter. Ob četrti nočni straži, to je med 3. in 6. uro zjutraj, se je Jezus kar peš odpravil po jezeru.  Ko so ga učenci prepoznali, si je tudi Peter zaželel sprehoda po morski gladini. Nekaj časa je kar šlo, ko pa  je usmeril pozornost na veter, se je začel potapljati in je zaklical na pomoč. Gospod ga je seveda rešil, pri čemer ni pozabil na kritiko. 

Ravnanje kristjanov je velikokrat podobno Petrovemu.  Dokler smo v veri pozorni na Jezusa, stvari tečejo, kakor je treba. Toda v našem življenju ni navzoč samo Jezus, ampak  tudi takšne in drugačne okoliščine. Te prevečkrat preusmerijo našo pozornost z Jezusa nase. Pozabimo na to, kako silnega Odrešenika imamo in se usmerimo na okoliščine. Tedaj se začnemo potapljati. Naša vera, za katero smo morda mislili, da je kakor skala, nekam izpuhti. Zato je zelo umesten Pavlov opomin: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade."  (1Kor 10,12)  Padamo, kadar se zanašamo nase, namesto na Jezusa.  Padamo pa tudi, kadar smo pozorni na okoliščine, namesto na našega Gospoda. Zato nas pisec pisma Hebrejcem spodbuja: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere." (Heb 12,2a)  

Kadar popustimo, se zgledujmo po Petru, ki je zavpil: "Gospod, reši me!"  On bo to tudi storil, saj je resnično Božji Sin in je pripravljen pomagati, ko naša vera oslabi. 

Knjiga za grešnike

Starozavezna Knjiga Sodnikov velja za precej temačno knjigo.  Pripoveduje o tem, kako je suvereni Bog deloval  pri svojem ljudstvu, ko stvari niso šle v redu. Starozavezni sodniki niso bili heroji, za kakršne jih imajo mnogi, oziroma, kakršne bi si želeli. Boli so grešni in nepopolni ljudje. Toda Bog je deloval ravno preko teh ljudi in preko njih izpolnjeval svoj odrešenjski načrt. Pregovor pravi, da On piše zgodovino z velikimi krivuljami. To vsekakor lahko vidimo v pričujočem svetopisemskem spisu. 

O tem sta se v oddaji na spodnji povezavi pogovarjala Nancy Guthrie in dr. Iain Duguid. 

KLIK za dostop do pogovora >>>

Božja sredstva

Bog uporablja, kar je slabotno in zaničevano, da ne bi slava pripadla tistim, ki oznanjajo, pa tudi ne tistim, ki poslušajo. 

~Sinclair Ferguson

Spregledal je

Odlomek, ki ga bomo obravnavali, je zapisan v  9. poglavju Evangelija po Janezu, pripoveduje pa o tem, kako je Jezus ozdravil sleporojenega  človeka.

V Jezusovem času je med ljudmi prevladovalo prepričanje, da je vzrok bolezni ali invalidnosti to, da si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogo kje srečamo tudi dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar,  je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2)  Dobili so odgovor, ki ga najbrž niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker  pri tovrstnem sklepanju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov.  Bolezen, invalidnost,  trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem se lahko zelo dobro poučimo iz  Jobove knjige.

Jezus je učencem odgovoril, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je dal Oče.  Jezus je luč sveta, on se je razodel  kot "resnična luč,  ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati?  Mislim, da res. Jezusovim kritikom je šlo večkrat na živce, ker je ozdravljal na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne pa Toro (postavo),  ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa ne na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).

Ozdravljenje sleporojenega  je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je to dejanje pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka.  Farizeji so najprej zaslišali ozdravljenega, nato pa tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal,  so  farizeji potem še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi tako zanimivo, da ga navajam, kot je zapisano v evangeliju: 

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?"  28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven.     (Ibid. vv. 24-33)
                                                                                                                                 

Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so imeli očitno imeli Jezusa za grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, ve le, da je on po Jezusovi zaslugi ozdravel. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih.

Potem je Jezus poiskal tega človeka  in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a kljub temu niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija ne zaslepljuje nič manj kot brezboštvo.

 Jezus Kristus je prišel na svet, da bi ljudje spregledali svoj greh in se zavedli, da potrebujejo  Odrešenika.  Sv. Pavel je  zapisal:  "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Jezus pa pravi na drugem mestu   laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)  Si že zaslišal/a njegov glas? 

In memoriam: Billy Graham

V nebesa ne pojdem zato, ker sem pridigal velikim množicam,  ali velikokrat prebiral Sveto pismo. V nebesa grem tako,  kot je šel razbojnik na križu, ki je v zadnjem hipu  dejal: "Gospod, spomni se me."

 ~Billy Graham