Oči, uprte v Jezusa

Ribolov na Genezareškem jezeru 1890-1900. Vir slike: Wikipedija

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."

(Mt 14,22-32)

Zgoraj opisani dogodek se je pripetil na Genezareškem ali Galilejskem jezeru, ki leži na severu današnjega Izraela. O nekaterih njegovih značilnostih in današnjem pomenu si lahko preberete na tej povezavi. Za območje tega jezera pa so značilni tudi nenadni hudi vetrovi in  hitre spremembe vremena. Na tem območju so bili doma Jezusovi učenci, s temi kraji pa je bil povezan  tudi precejšen del Jezusovega delovanja. 

Dogajanje v odlomku je sledilo Jezusovi pomnožitvi kruha, pri kateri je nahranil približno pet tisoč mož, zraven pa še mnogo žena in otrok, in je med drugim opisana v Mt 14 13-21 in Jn 6,1-14. 

Jezus je napotil svoje učence v čoln, odpustil množico in šel na samo molit. Čoln se je v vmesnem času že močno oddaljil od obrežja, poleg tega je nastopil zelo neugoden veter. Ob četrti nočni straži, to je med 3. in 6. uro zjutraj, se je Jezus kar peš odpravil po jezeru.  Ko so ga učenci prepoznali, si je tudi Peter zaželel sprehoda po morski gladini. Nekaj časa je kar šlo, ko pa  je usmeril pozornost na veter, se je začel potapljati in je zaklical na pomoč. Gospod ga je seveda rešil, pri čemer ni pozabil na kritiko. 

Ravnanje kristjanov je velikokrat podobno Petrovemu.  Dokler smo v veri pozorni na Jezusa, stvari tečejo, kakor je treba. Toda v našem življenju ni navzoč samo Jezus, ampak  tudi takšne in drugačne okoliščine. Te prevečkrat preusmerijo našo pozornost z Jezusa nase. Pozabimo na to, kako silnega Odrešenika imamo in se usmerimo na okoliščine. Tedaj se začnemo potapljati. Naša vera, za katero smo morda mislili, da je kakor skala, nekam izpuhti. Zato je zelo umesten Pavlov opomin: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade."  (1Kor 10,12)  Padamo, kadar se zanašamo nase, namesto na Jezusa.  Padamo pa tudi, kadar smo pozorni na okoliščine, namesto na našega Gospoda. Zato nas pisec pisma Hebrejcem spodbuja: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere." (Heb 12,2a)  

Kadar popustimo, se zgledujmo po Petru, ki je zavpil: "Gospod, reši me!"  On bo to tudi storil, saj je resnično Božji Sin in je pripravljen pomagati, ko naša vera oslabi.