Sv. Pavel je proti koncu Pisma Galačanom zapisal: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) V svetu je danes zelo popularna tako imenovana teologija slave, ki je v prvi vrsti utemeljena na Jezusovem vstajenju od mrtvih. Toda Pavel se ne hvali s tem, ampak s Kristusovim križem. S tem zagotovo ni hotel reči, da bi bilo vstajenje nekaj nepomembnega, kajti tudi vstajenje ima zelo velik
pomen, toda o tem bom rajši pisal naslednjič.
Krščanstvo je v bistvu narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo. Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je popolnoma nasprotno z glamuroznostjo, ki je tako pri srcu našemu svetu. Zato je nek drug teolog, Steven Lawson, zapisal: "Če križ ni za pogubljeni svet norost, potem smo narobe predstavili križ."
Kar je namreč v svetu na vrhu, je pri Bogu na tleh in obratno. Kralji tega sveta ne kraljujejo s križa. Lahko si obesijo križ okoli vratu, ampak križi, ki jih nosijo okoli vratu kralji tega sveta, so relativno lahki, zlati in dragoceni. So stvar prestiža, ne sramote. Križ, ki ga je izbral Kralj kraljev in Gospod gospodov, pa je mučilno orodje in simbol sramote, ponižanja in razčlovečenja. Ampak on je izbral sramoto, da bi izničil vsako pozemsko in demonsko visokost. Orodje sramote in razčlovečenja je tako postalo simbol in, kar je še bolj pomembno, orodje zveličanja.
Jezus je s svojo smrtjo na križu odrešil svet greha. To je sporočilo velikega petka, oziroma dobra novica za grešnike, ki pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Ni komentarjev:
Objavite komentar