Razviti in progresivni zahodni zahodni svet živi v času, v kakršnem še človeštvo nikoli ni živelo. Pri tem ne mislim le silnega tehnološkega napredka, ampak tudi na moralni padec. Ljudje si domišljajo, da lahko nanovo definirajo vse, kar je mogoče, od zakonske zveze do družine. Potem pa se nenadoma pojavi neka majhna stvarca, ki jo lahko vidimo le z elektronskim mikroskopom in poruši ves utečeni red na svetu.
Okoljski verniki bodo seveda rekli, da se na ta način njihova boginja Gea varuje pred onesnaževanjem. Tem sirenam se je na svoj način pridružil tudi rimski škof Bergoglio in seveda celoten legion teologov in cerkvenih uslužbencev vseh mogočih krščanskih usmeritev, ki imajo en sam skupni imenovalec, to je liberalizem. Ameriški teolog John Gresham Machen je že davno v prejšnjem stoletju zapisal, da sicer ne smemo zanemariti razlike med protestanti in Rimom, da pa obstaja še en globlji prepad:
Če bi pokojni Gresham Machen še živel, bi lahko zapisal, da danes tudi lep del rimske cerkve, ni več le izkrivljeno krščanstvo, ampak da spada v kategorijo nikakršnega krščanstva. Pastorji, duhovniki, papež in teologi danes govorijo, da je za zveličanje potrebno le to, da si dober človek, pri čemer ne povedo, kje so našli kriterij za dobrega človeka. Biblija ima namreč o nas zelo slabo mnenje. Pravi, da smo okuženi s hujšim virusom od SARS-Cov-2, in da se ta virus imenuje greh. Zato pravi Jezus:
"Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se
rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!" (Mt 10,28) Ampak to zveni tako srednjeveško, kajne? Ne, pravzaprav sploh ni srednjeveško. To je bilo povedano v času antike! Je pa res, da pekel in vse, kar je z njim povezano, danes ne uživa posebne pozornosti in popularnosti, razen morda v grozljivkah. Toda Jezus je v resnici govoril več o peklu kot o nebesih. Ampak Jezusa, kot je opisan v Svetem pismu, liberalni teologi ne jemljejo resno. Pravzaprav jemljejo resno le tisti del Jezusa, ki je všečen njim in mod(er)ni miselnosti. Pri tem zanikajo same temelje krščanske vere, kot je nauk o učlovečenju, vstajenju in odkupitvi. Zanje je Jezus nekakšen zgled prijaznega in inkluzivnega preroka, ki je šibal farizeje in sprejemal "drugačne". To, da je šibal farizeje in sprejemal "drugačne" je sicer res. Ampak ti "drugačni" so se potem pokesali in spreobrnili, vsaj večina med njimi.
Jezus je rekel svojim učencem, da so sol zemlje (cf. Mt 5,13 - gl. zgoraj!). Nekoč se je nekdo pošalil in vprašal, zakaj ni Jezus rajši izbral popra, ali kakšno drugo začimbo, ne ravno sol. Za to je obstajal zelo dober razlog. Že v Kristusovem času so ljudje uporabljali sol kot konzervans, kar je prišlo v Palestini s toplim podnebjem zelo prav. To sol so pridobivali v okolici Mrtvega morja in ni vsebovala le natrijevega klorida, ampak tudi druge primesi, na primer prah. Če se je natrijev klorid v tej zmesi izpral, je postala "sol" povsem neuporabna in so jo vrgli proč. Kristjani naj bi predstavljali sol, ki varuje svet pred kvarjenjem. Krščanska cerkev je šla v preteklosti skozi različna obdobja. Velikokrat je bila močno pokvarjena. Toda v njej je bila očitno prisotna določena kritična masa pravih kristjanov, preko katere je Bog deloval tako, da ni prihajalo do večjega kvarjenja. Cerkev, ki simultano oznanja postavo in evangelij, je zdrava cerkev. Toda v 19. stoletju so se stvari zalomile, in sicer v nemški protestantski teologiji, ki je postajala vse bolj liberalna, od tam pa se je ta bolezen širila po svetu. John Greshem Machen je zapisal: "Temeljna razlika med liberalizmom in krščanstvom je, da nastopa liberalizem z velelnikom, krščanstvo pa se začne z zmagoslavnim povednikom." "Krščanski" liberalizem uči moralo, postavo, krščanstvo pa se začne nekako takole:
"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,1-4)
Liberalna teologija zanika temeljne postavke krščanske vere in je zvedena na golo moralko. Ker zanika nadnaravno, je pod vse večjim vplivom posvetne miselnosti in okoliške kulture, ki je v bistvu vse bolj hedonistična in krščanstvu nasprotna. Ljubezen do bližnjega je s tem postala nekakšna sluzava sentimentalnost, "saj ima vendar Bog vse takooo rad". Ampak dejstvo je, da nihče ne potrebuje tovrstne moralke, niti cerkvene sentimentalnosti, niti okoljevarstvene cerkve, niti cerkve, ki veruje v OZN. Te stvari svet že poseduje, za to ni potrebna nobena cerkev. Svet potrebuje evangelij. Na drugi strani imamo "evangelijske" cerkve, ki pa žal izhajajo iz določenega pietizma in predstavljajo nekakšen mainstream sodobnega konservativnega evangelikalizma. Te si sicer prizadevajo za ohranjanje temeljnih postavk vere, a delajo veliko napako, ker oznanjajo evangelij samo "tistim zunaj", "onim znotraj" pa vsako nedeljo servirajo dozo postave z navodili za zmagovito krščansko življenje (po možnosti v več zaporednih korakih). Ker dajejo ta "koristna" navodila le informacijo o tem, kaj bi morali delati, da bi bili popolni kristjani, spravijo marsikoga v obup. To je postava brez evangelija, ki je, glej to ironijo, stična točka liberalcev in večine evangelikalcev. Tu niti ne omenjam raznih pridobitniških "evangelizatorjev", kot so Joyce Meyer, Joel Osteen ali Kenneth Copeland, ki predstavljajo karikaturo krščanstva.
Cerkev je torej izgubila "slanost", zato je tudi izgubila ves ugled v družbi. Zakaj bi moral nekdo hoditi v cerkev, ki je povsem enaka svetu, če lahko dobi že v svetu tisto, kar ponuja cerkev? To je čista izguba časa. Evropske protestantske cerkve so podlegle Zeitgeistu in so prazne. S kakšnim zavzemanjem za določene posvetne stvari, kot je socialna pravičnost ali skrb za okolje, sicer postanejo za trenutek zanimive, ampak temi rečmi se že ukvarjajo razne politične organizacije in stranke. Jezus ni ustanovil cerkve, da bi se šla socialno pravičnost (karkoli naj bi že to pomenilo) ali da bi vodila okoljsko politiko, ampak zato, da bi oznanjala evangelij. Vse ostalo so le pozitivne eksternalije, ki spremljajo oznanjevanje evangelija. Ko so slovenski reformatorji v 16. stoletju začeli pisati v slovenščini, so to delali zato, da bi med Slovenci širili evangelij. Knjižni jezik, šolstvo in vse, kar je v tistih nekaj desetletjih sledilo, so bile le pozitivne eksternalije, stranski proizvod tega prizadevanja. Oznanjevanje evangelija vedno prinaša pozitivne posledice, kristjani, kot udje cerkve, pa pomenijo v takem primeru sol. Žal je danes pokvarjena teologija sprala večji del te soli in posledice so na dlani.
Evropa in sploh zahodni svet živita danes v nekem čudnem stanju. Izgublja se občutek za spoštovanje lastne kulture. Zahodnjaki, ki sicer živijo s polnimi želodci, so začeli sovražiti lastno kulturo. Polni so krivde za dejanske in namišljene krivice, storjene pripadnikom drugih ljudstev in ras v prejšnjih stoletjih. Zahodnjaki so siti samih sebe. Število rojstev se na zahodu drastično zmanjšuje. Splav je nekaj tako vsakdanjega kot dober dan. V Bruslju, kvaziprestolnici Evropske unije, je postalo ime Mohamed prvak med imeni moških novorojencev. Ljudje so popolnoma zmedeni glede spola. Poveličevanje "alternativnih življenjskih slogov", tako imenhovane poroke istospolnih parov, razpad družine, to je danes v modi, liberalna teologija pa temu pritrjuje. Kultura, ki zaničuje samo sebe, sprejema z odprtimi rokami ljudi, ki prinašajo drugačno kulturo in drugačno teologijo. Za razliko od Evropejcev je med temi ljudmi dovolj kritična masa takih, ki verjamejo v teologijo, ki jo prinašajo. Zahodnjaki so podobni norcem iz vica, ki se dogaja na na gorečem letalu. Ko jim je jecljavec zapel, da bi jih opozoril na nevarnost: "Fantje, krilo pa gori," so mu oni odpeli: "Ija, ija, o." Zahod je res postal ena velika ladja norcev:
"Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1,22) Albert Mohler je s tem v zvezi napisal:
"Civilizacija, ki je postala čisto sekularna, se ni zmožna braniti pred sovražnikom, ki je izvorno teološki. Posvetni evropski voditelji so bili prepričani, da so premagali teologijo. Toda teologija, ki je prišla k njim, je zelo drugačna od teologije, kakršno so imeli v mislih."
Da je postala ta civilizacija tako sekularna, ni kriva sama civilizacija, ampak v prvi vrsti odpadniške cerkve, ki pravzaprav ne verujejo v tisto, zaradi česar obstajajo. One tudi nosijo največjo krivdo, da prihaja k nam teologija, s katero se niso zmožne soočiti niti same, še manj pa seveda posvetni voditelji držav.
Okoljsko razsvetljeni pravijo, da mamica zemlja kaznuje ljudi s koronavirusom, ker jo tako grdo izkoriščamo, tisti bolj pobožni pa pravijo, da gre za Božjo kazen. Sam menim, da je sedanja epidemija dober znak, da je pravi čas za spreobrnjenje. Na začetku svoje zemeljske službe v Galileji je Jezus pozival ljudi govoreč:
"Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Pavel pa pravi:
"Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Res je, živimo v milostnem času, milost odrešenja pa lahko prejmemo le po veri. Jezus Kristus je umrl za naše grehe, s svojim vstajenjem, ki ga v teh dneh praznujemo, pa je dokazal, da je resnični Odrešenik vseh, ki vanj verujejo. Mnoge cerkve so odpovedale. Ko so Babilonci zavzeli Judejo, ker je tudi Izraelova cerkev odpovedala, je prerok Habakuk napisal naslednje:
