Blagor njim, ki niso videli, a verujejo!

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam." 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: "Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." 26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" 

(Jn 20, 19-29) 

Kristusovo vstajenje je bila zadnja stvar, na katero so pomislili apostoli 14. nisana leta 30, ko je njihov Učitelj umrl na križu. Ko so se ženske, ki so šle pomazilit Gospodovo mrtvo telo, vrnile in apostolom poročale o praznem grobu, jim le-ti niso verjeli. Tudi ljudje v starem veku namreč niso bili lahkoverni, da bi kupili novico o mrtvecu, ki je prišel iz groba. Poleg tega so bile "samo ženske", na njihove besede pa se takrat in v tisti kulturi niso zanesli.  Peter je šel preverit govorice, s sabo pa je vzel še Janeza (cf. Lk 24,9-12. Jn 20,1-10).  Nato sta prišla z veselo novico o tem, da sta srečala Gospoda, še tista dva učenca, ki sta se napotila v Emavs (cf. Mr 16,12.13. Lk 24,13-35).  Zvečer istega dne pa se jim je prikazal sam Jezus. 

Kot pravi Janez, se je skupina apostolov zaklenila iz strahu pred Judi. Mislim, da so se učenci ob pojavitvi svojega Učitelja najprej prestrašili, zato jih je pomiril s pozdravom: "Mir vam bodi!" (Jn 20, 19) Ob tej priložnosti je naš Gospod naročil apostolom, naj oznanjajo evengelij in tistim, ki se pokesajo, v njegovem imenu razglasijo odpuščanje grehov. Temu pravimo oblast ključev. Heidelberški katekizem pravi, da  se v moči tega pooblastila "vernim razglaša odpuščanje grehov, katero izhaja iz zasluženja Kristusove žrtve, nevernim in hinavcem pa, da ostaja na njih Božja jeza vse do njihove spreobrnitve." 

Potem pa se je pojavil še večni nergač Tomaž. Ko so mu njegovi součenci povedali veselo novico, da so videli vstalega Gospoda, jim je odvrnil: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25) Lahko bi torej rekli, da je bil Tomaž pravi skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je lahko videl, preizkusil in otipal. Toda osmi dan se je Gospod znova prikazal enajsterim, tokrat je bil prisoten tudi Tomaž. Verjetno je bil nemalo osupel, pa tudi malce osramočen. Toda Gospod mu ni ničesar očital, ali ga obsodil zavoljo njegove nevere, ampak ga je pozval, naj se empirično prepriča o tem, da ima opraviti z resničnim in živim Jezusom. Tomažu je uspelo izdaviti samo vzdih priznanja: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli velik privilegij, da so se lahko srečali z od mrtvih vstalim Zveličarjem. Mi smo za ta privilegij prikrajšani.  Tudi zato je danes na svetu toliko nejevernih Tomažev. Pa ne le zato.  V tistem času je bilo v Jeruzalemu veliko ljudi, ki so vedeli za dogodke v zvezi z Jezusovo smrtjo in praznim grobom, pa niso verovali. Zato veljajo za vse, ki verujejo temu navkljub, da niso v živo videli vstalega Odrešenika, te njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti pogube na pot, ki vodi v nebeško kraljestvo.