Cvetna nedelja

Vir slike: Wikipedija

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. 29 Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev 30 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! 31 Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: 'Gospod ga potrebuje.‹'" 32 Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. 33 Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: "Zakaj odvezujeta oslička?" 34 Rekla sta: "Gospod ga potrebuje." 35 In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. 36 Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

37 Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."     (Lk 19,28-40)

Cvetna nedelja je v dan, ki je v naših krajih tradicionalno znan predvsem po blagoslovu različnega zelenja, velikokrat povezanega v butarice, potice, presmece, ali kakorkoli že temu pravijo v različnih delih naše domovine. To naj bi bilo v spomin na Jezusov kraljevski vhod v Jeruzalem, nekaj dni preden je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno smrt na križu.   

To pravzaprav niti ni bil prvi Jezusov triumf. Ko je s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o mesijanski posvetni kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli popolno razočaranje, zaradi česar so vsi, razen dvanajsterih,  odstopili od njega. Tako pač mine slava sveta: hitro pridobljeno, hitro izgubljeno. 

Ob njegovem slavnostnem prihodu v Jeruzalem ga je pred mestom  pričakala množica učencev, ki so bržkone tudi pričakovali skorajšnji nastop Božjega kraljestva.  Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Drugi evangelisti  omenjajo tudi (palmove) veje, s katerimi so mu ljudje mahali in jih polagali  na pot. Videti je bilo kot veličasten triumf. Seveda so se tudi tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj pomiri množico in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato jim je naš Gospod odvrnil, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Ni nam znano, kako so to izjavo razumeli farizeji. Zagotovo ne pravilno, sicer  zagotovo ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt. 

Temu dogodku so sledili mučni dnevi, ki so doživeli svojo dovršitev na dan, ko je bil naš Gospod predan v smrt. Triumfalnemu vstopu v Jeruzalem je sledila sramotna smrt na križu. Neka druga množica je vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Možno je, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf, kot je bil tisti na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna. Prinesla nam je odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo.  

Vera v Jezusa Kristusa varuje pred obsodbo: "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina."  (Jn 3,17)  On nam je je s svojo  popolno poslušnostjo, vse do smrti na križu,  prislužil tisto, česar sami nismo zmožni zaslužiti. 

Ali mu zaupaš in veruješ vanj?