Potešitev duše

Duša ne more biti potešena,  dokler nima Boga za svoj delež in nebes za svoje zavetje. 

~ Thomas Watson

Sproul o nebesih

Nebesa so mesto, kjer bo Bog osebno obrisal naše solze.

~ R. C. Sproul

Usmiljenje za tiste, ki dvomijo

 

 So ljudje, ki se imajo za grešne in živijo v dvomu ter strahu za svoje odrešenje. Obstajajo pa tudi taki, ki rade volje živijo v grehu in so prepričani, da ne potrebujejo Božjega usmiljenja.

O tem se v oddaji v zgornjem videu pogovarjata Jon Moffitt in Justin Perdue.

Nedolžni otroci

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.    (Mt 2,16)

Vsako življenje je polno radosti in žalosti, vzponov in padcev.  Cvetni nedelji je sledilo križanje.  Božičnemu veselju, ko se je rodil Odrešenik, je čez kaki dve leti sledil poboj dojenčkov v Betlehemu in okolici. In še bi lahko naštevali. 

Kralj Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec,  se je ustrašil za prestol. In v strahu, da bi kaj izgubili,  so ljudje sposobni delati zelo hude stvari, tudi zločine. Ker je bil Jožef vmes opozorjen, se je skupaj z družino umaknil v Egipt, tako da je Herodov načrt spodletel. 

Nedolžni otroci, ki so bili umorjeni namesto Jezusa,  so zato predpodoba Jezusove žrtve na križu, ki se je zgodila približno trideset let pozneje. On je s svojo enkratno in popolno daritvijo opolnomočil vse, ki vanj verujejo, da so  postali dediči Božjega kraljestva. 

Pomori otrok žal niso le stvar davne preteklosti pred dva tisoč leti, ampak se dogajajo tudi danes. Herodovskih časov še vedno ni konec, le njihova oblika  se razlikuje. Tu ne mislim le na pomore otrok, ki jih izvajajo tam  daleč, v zaostalem svetu, ki naj bi bil barbarski,  ampak se ta ista stvar dogaja tudi tu, čisto blizu nas, v vase zaverovanem naprednem zahodnem svetu. Tukaj tega seveda ne delajo s kalašnikovkami ali mačetami, kot to počno oni tam daleč, ampak se te stvari izvajajo pod strogim zdravniški nadzorom,  v belem, sterilnem okolju bolnišnic. "Strokovno" se temu sevedane reče umor, ampak "pravica ženske, da razpolaga s svojim telesom", ali pa "pravica do izbire", saj gre konec koncev pri zarodku le za skupek tkiva, kajne?   Toda, čisto tehnično gledano, smo vsi ljudje skupek tkiva. Toda, če  si kdo drzne izzvati  te samooklicane naprednjakinje in naprednjake, ga lahko mimogrede doleti kakšna neprijetna obtožnica. Heroda je bilo strah za prestol, ljudi danes pa je strah, da bi jim  novorojeni otrok preprečil dosego njihovih material(istič)nih ciljev. V obeh primerih gre torej za čisti praktični materializem. 

Toda pozor! Za vsakega grešnika obstaja rešitev, zato je prav, da v srcih predelamo naslednje besede Božjega sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Mi vsi smo (bili) deležni padle človeške narave, in kot taki, smo (bili) Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in mu zaupajo.  Vse, brez izjeme, saj je sam Božji Sin Jezus Kristus obljubil: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) On je namreč popoln Odrešenik vseh, ki vanj verujejo.

Ali veruješ, da je On tudi tvoj Odrešenik ?

Božični povzetek

Veselite se, saj se je nesmrtni Bog rodil, da bi lahko smrtni človek živel v večnosti. 

~ Jan Hus

Temni oblaki nad božičnim praznovanjem

 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Prepričan sem, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni golega romantičnega sanjarjenja, ampak hitro preusmerili našo pozornost na kruto realnost.  

 

Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla sama nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,13.14), a ne le takrat.   Odprla so se tudi čez malo več kot trideset let, jo je razjarjena množica religioznih fanatikov v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti prijetno božično ugodje. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo v nehigienskih razmerah v hlevu ne more biti,   prepevanju angelskih zborov navkljub, prav nič romantično. Mi smo tisti, ki smo iz vsega skupaj naredili nekaj romantičnega, včasih že kar osladnega.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače.  Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus ni svojim učencem obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počne Joel Osteen, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer  beremo in slišimo, a ne ravno v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa  služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot tisti, ki je stal na straži, oziroma bil v vlogi garderoberja, kot Savel. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega

Emanuel - Bog z nami

  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. (Tit 3,4-7)

Iz božiča smo naredili najbolj prisrčen krščanski praznik, pa vendar, kot pravilno ugotavlja dr. Lawson, Kristus ni prišel na svet zato, da bi naredil še en praznik. V čas in prostor je vstopil, da bi umrl za grešnike, a ne le umrl, ampak tudi živel zanje. Nismo torej odrešeni le po njegovi smrti, ampak tudi po njegovem življenju. 

Bog ni poslal svojega Sina na svet, ker bi bili mi tako dobri in zaslužni, ampak zaradi svoje dobrote in človekoljubnosti. Dejanje odrešenja je stvar čistega usmiljenja in milosti. Opravičenje je Božji dar, ki doživi svoje uresničenje s prerojenjem in prenovitvijo, ki sta delo Svetega Duha. To lahko prejmemo le po veri, ki ni nič drugega kot trdno zaupanje v popolnoma dovršeno Jezusovo delo za nas. 

V času, ki mu svet pravi "veseli december",  lahko občudujemo ves prazen blišč taistega sveta, ki se izraža skozi množico luči, ki poskušajo razsvetliti temo, toda celo pri razsvetljevanju fizične teme niso ravno preveč uspešne. Duhovno temo, v kateri je naš svet, pa lahko razsvetli le On, čigar rojstvo obhajamo danes. On je v vsem pravo nasprotje kričeče bleščavosti, s katero se, kot z nekakšnim figovim listom, pokriva svet. 

 

Da, Jezus Kristus je Emanuel - Bog z nami, ki daje  tuzemskemu življenju vsem, ki vanj zaupamo, novo vsebino, pozneje pa srečno večnost v njegovi prisotnosti:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Blagoslovljene božične praznike!

Zakaj 25. decembra?

 

Ali ima krščanski božič poganski izvor? Če ga nima, zakaj potem ravno 25. decembra obhajamo praznik Kristusovega rojstva? Na to vprašanje odgovarja Mr. B. (Tim Barnett) na YouTube kanalu Red Pen Logic.

Naš mir

Kjer je mir, tam je Kristus, kajti Kristus je - mir. 

~ Thomas Brooks

Bog zagotavlja večino

Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino.  

~ Martin Luther

Več kot zdravnik

Ostali zdravniki lahko ozdravljajo samo take, ki so bolni, Kristus pa ozdravlja take, ki so mrtvi.

~ Thomas Watson

Kako nas Bog imenuje

Bog nikoli ne kliče svojih otrok z izrazi, kot so: poraženec,  zguba, nekoristen, tepec... Bog kliče svoje otroke: ljubljeni, dediči, učenci, odkupljeni... Pomni! Izrazi, s katerimi te Bog kliče, so edini, ki štejejo. 

~ Dustin Benge

Veselimo se!

Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.

23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.  (1 Tes 5, 16-24)

 

Veselje je v Pavlovih pismih eno od osnovnih razpoznavnih znamenj kristjana.    Pa vendar, ali smo res lahko vedno veseli? Nekateri ljudje so nepoboljšljivi optimisti, spet drugi večni pesimisti, potem je pa tu še cela plejada tistih, ki so nekje znotraj razpona med onima dvema skupinama. Pa tudi takim, ki sodijo v skupino, ki se bolj nagiba k optimizmu, se lahko zgodijo stvari, ki jim pokvarijo veselje. Toda, kristjani imamo po drugi strani dovoljšen razlog za veselje, to je pomiritev z Bogom, ki jo je za nas in namesto nas opravil naš Gospod Jezus Kristus,  "po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.  Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje,  potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,2-5)  Stiske in težave po eni strani niso prijetne, po drugi pa nas utrjujejo in izgrajujejo. Kristjani smo namreč ljudstvo trdnega upanja. Vse, kar se nam zgodi je v naše dobro in Bogu v slavo. 

 

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,17) nas apostol Pavel spodbuja k stalni molitvi.  Oče Lukij,  puščavnik iz zgodnejšega obdobja krščanstva  si je to predstavljal tako, da je med pletenjem vrvi iz palmovih vlaken stalno ponavljal določeno molitev in s prodajo vrvi zaslužil nekaj novcev; ko se je spravil spat ali jest, je pred vhodom v svojo celico pustil nekaj zaslužka za miloščino, da bi zanj, medtem ko je spal ali jedel, molil tisti srečnež, ki bi pobral denar.* Te metode seveda ne priporočam nikomur, ker je vsaj danes v praksi tako rekoč neizvedljiva. Pavel je  tu mislil nekaj drugega, in sicer, da moramo kristjani izoblikovti v sebi molitveno razmišljanje in živeti v nenehni zavesti Božje prisotnosti.  

Naslednja stvar, ki jo Pavel v našem tekstu poudaril, je hvaležnost (cf. ibid. v. 18). Tudi to je eno od razpoznavnih znamenj kristjana (Ef 5,4.20.  Kol 2,7. 3,15.17.).  Tako pravi na drugem mestu: "Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte." (Kol 4,2) Tu torej srečamo nekaj podobnega, kot v 1Tes 5,17.18: vztrajno, nenehno molitev in zahvaljevanje.  

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,19-21) opomnil ude solunski cerkve, naj ne gasijo Duha in posledično ne zaničujejo preroštev. Sklepati smemo, da so kristjani v Solunu (Tesaloniki) omalovaževali preroške darove, s čimer so bili prikrajšani za pomemben vir ohrabritve in tako gasili ogenj Svetega Duha. Počeli so torej ravno nasprotno od Korinčanov, ki so do skrajnosti pretiravali s temi darovi (cf. 1Kor 14,24). Pri tem naj cerkev preizkuša preroške darove, ne da bi jih nekritično sprejemala in obdrži le  tisto, kar je dobro. Pri vsem skupaj pa se moramo kristjani vzdržati kakršnega koli zla (cf. ibid. v. 22).

Vse, kar je bilo do sedaj napisano, lahko mirno označimo kot nekaj dobrih nasvetov, zapovedi, spodbud ali opozoril. Zato se odpravimo še k zadnjima vrsticama našega odlomka, torej k 1Tes 5,23.24. Pavel si ni delal nobenih utvar glede popolnosti solunskih kristjanov tedaj, ali pa nas tukaj in danes.  Toda ravno na tem mestu nam zagotavlja, da je  popolna poprava človeške nepopolnosti možna in tudi zanesljiva. Pri tem je  treba računati na časovni element. Dejanska popolnost kristjanov bo izvršena, oziroma dovršena, ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa." (Flp 1,6) Duh duša in telo, ki so omenjeni v 1Tes 5,23 predstavljajo celotnega človeka, celotno človeško naravo, ki bo deležna preobrazbe.

 

Tisti, ki vse to dela v nas in bo vse dovršil do popolnosti, je Bog, ne mi. On je zvest in kar On obljubi, to tudi izpolni. To je res dovolj velik razlog za veselje.

* Cf. Izreki svetih starcev. Mohorjeva družba, Celje 2002. S. 138-139. 

Zwinglijev povzetek evangelija

Povzetek in jedro evangelija je, da nam je dal naš Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, spoznati voljo svojega nebeškega Očeta ter nas je s svojo nedolžnostjo odrešil in spravil z Bogom.  Zato je Jezus Kristus edina pot k odrešenju za vse, ki so kadar koli živeli, živijo in bodo živeli. 

  ~ Ulrich Zwingli

Moj prispevek k odrešenju

Edina stvar, ki jo lahko prispevam k svojemu odrešenju in je zares moja, je moj greh, katerega moram biti odrešen. 

~ Sinclair Ferguson

Naš fokus

Naša glavna pozornost ne sme biti usmerjena v to, kam gre ta svet, ampak na to, kdo prihaja na svet.

~ Steven Lawson 

O branju Svetega pisma

Ne smemo izbrati nekaj najljubših svetopisemskih odlomkov, ostale pa izključiti. Samo celovita Biblija lahko naredi celovitega kristjana.

~ A. W. Tozer

Če je Bog za nas

Če je Bog za nas, kakšen pomen ima potem to, kdo je zoper nas, najsi gre za škofe, kardinale, papeže? 

~ William Tyndale

Kje je resnični mir?

Resničnega miru ne najdeš nikjer drugje kot v Kristusu.

~ Jean Calvin

Graditev cerkve

Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.

16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo dosti problemov. Eden od njih je bila medsebojna razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni nič narobe z omenjenimi možmi, narobe pa je, če kdor koli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti denominacije.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:

 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. 5 Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)

Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, oziroma materiali,  ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost, ali pa tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse to pa se pa bo razodelo na dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je samo sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek strog opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo prišlo na dan sodbe  na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu seveda ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa slabšega (kot da bodo  potem ždeli nekje v kotu). V resnici pa Božja beseda ne govori nič o tem, kakšno bo  in kako bo to plačilo videti. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak izklju7čno po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne da graditi na nobenem človeku, četudi bi šlo za apostola.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. 

 

Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo h graditvi njegove cerkve!

"Ne morem verjeti, da sem to znova storil."

 

Poved iz naslova je v življenju marsikaterega kristjana še kako aktualna. Mnogi kristjani namreč mislijo, da so, ker so v Kristusu, avtomatsko zavarovani pred grehom, resnica pa ni ravno takšna. K takšni miselnosti seveda veliko pripomorejo cerkve, ki pridigajo samo moralizem in postavo, z evangelijem pa varčujejo, kar se le da in ga namenjajo skoraj izključno nespreobrnjenim.

O teh stvareh sta se v oddaji v zgornjem videu pogovarjala Jon Moffitt in Justin Perdue. 

Bog je zanesljiv

Bog nikoli ni obljubil  nečesa, kar bi bilo preveč lepo, da bi bilo resnično. 

~ Dwight L. Moody

Tri stopnje krščanskega življenja

V kristjanovem življenju  obstajajo tri stopnje:  prva je ponižnost,  druga je ponižnost, tretja je ponižnost.

~ Octavius Winslow

 

Kesanje in kristjanov razvoj

Kristjan, ki se več ne kesa, se tudi več ne razvija.

~ A. W. Pink

Kdaj bo nastopil svetovni mir?

Svetovnega miru ne bo, dokler se ne pojavi Knez miru. 

 ~ J. C. Ryle

 

Nadvse pomembno vprašanje

Vsakdo se zanima za stanje v državi. Toda, ali ste že slišali kogar koli govoriti glede stanja duše in večne usode? 

~ Martyn Lloyd-Jones

Navdihnjena beseda za vse čase

Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. 16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

4 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: 2 Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. 3 Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. 4 Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. 5 Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.  (2Tim 3,14-4,5)

V pričujočem odlomku iz 2. Pavlovega pisma Timoteju je avtor spodbujal svojega naslovnika, naj oznanja tiste stvari, ki so v svetu nepopularne. Danes nekateri menijo in pravijo, da je Sveto pismo  nekakšna stara knjiga, ki je bila morda dobra za ljudi iz bronaste in železne dobe,  danes pa da ni več aktualna. Toda ravno ti s svojimi trditvami dokazujejo, da je Sveto pismo enako aktualno danes kot nekoč. Zakaj? preprosto zato, ker so ljudje v tistih časih enako odklanjali Božjo besedo, kot jo danes. Seveda so bili tudi taki, ki so jo sprejemali, podobno kot se dogaja danes. 

Na začetku našega odlomka  sv. Pavel  spodbuja Timoteja, naj vztraja pri tem, česar se je naučil. Timotej se je v preteklosti marsičesa naučil tako od Pavla, kot od drugih, zlasti od matere Evníke in babice Loíde (cf. 2Tim 1,5). Po njuni zaslugi mu je bila Božja beseda domača že od otroštva. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in vera v Jezusa Kristusa dajeta pravo modrost, ki vodi v večno odrešenje. O kateri modrosti je in o kateri ni govora, nam Pavel govori na drugem mestu, ko pravi: "Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo." (1Kor 2,6) Tudi svet ima svojo modrost, ki je nepopolna, enako kot njeni nosilci, ki so minljivi. Iz nepopolnega ni še nikoli prišlo ničesar popolnega. Ljudje sicer mnogokrat govorijo prave stvari, a jih sami ne izvršujejo. Podobni so tistim zdravnikom ali učiteljem, ki pridigajo o nevarnosti kajenja, sami pa kadijo kot dimnik.

Apostol Pavel vrže v brk svetu in liberalnim teologom  trditev, da je vse Sveto pismo navdihnjeno in koristno, zraven pa utemeljuje zakaj. Tukaj nastopi vprašanje, na kateri del Svetega pisma je apostol meril?  V to kategorijo vsekakor spadajo spisi, ki jim pravimo Stara zaveza, poleg njih pa bržkone že tudi nekateri novozavezni spisi, o čemer govori sv. Peter v 2Pt 3,15.16, ko uvršča Pavlova pisma med navdihnjene spise. Redno hranjenje z Božjo besedo vodi v poboljšanje in pripravljenost za opravljanje dobrih del. 

Sveto pismo je pravzaprav od platnic do platnic knjiga o Jezusu Kristusu.  Začne se s stavkom: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (1Mz 1,1)  Po kom je Bog vse ustvaril? V Kristusu "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Zadnji stavek pa se glasi: "Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!" (Raz 22,21)  V Stari zavezi se je Kristus razodeval skozi predpodobe, kot so daritve in žrtve, tempelj, pa tudi skozi določene ljudi, ki so ga na nek način predstavljali: Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, itn. Seveda nobeden od naštetih ni dosegal njegovih kvalitet, ker so bili vsi našteti samo grešni in umrljivi ljudje, zaradi česar so velikokrat zdrsnili.  Ker je Sveto pismo knjiga o Jezusu Kristusu, nam more dati modrost, ki vodi v rešitev, kajti naša rešitev je edino v Jezusu Kristusu. On in njegovo na križu dokončano delo morata biti predmet oznanjevanja. On bo nekega dne sodil žive im mrtve. "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Zato Pavel spodbuja Timoteja, naj oznanja besedo evangelija ne glede na okoliščine in nadloge, ki ga čakajo.

Čas, ko niso več prenašali zdravega nauka, je prav hitro nastopil. Nekateri so začeli v cerkev vtihotapljati človeške nauke. Nekaj od tega  se sicer ni prijelo, nekaj se pa žal tudi je. Iz krščanstva so naredili religijo dobrih del in pravil. Z dobrimi deli ni sicer  nič narobe, ravno nasprotno, celo zaželena so, saj so dokaz resnične vere, toda po delih se  ne bo nihče odrešil. To je danes nepopularen nauk, da, celo v delu tako imenovanih evangelijskih krogov. Krščanstvo ni v tem, da si dober, fin in prijazen, ampak  v dejanskem odnosu z Bogom po Jezusu Kristusu. Za ono prvo sploh ni treba biti kristjan, brez Kristusa pa ni krščanstva.  Kako pa lahko spoznamo Kristusa? On sam je rekel, da Pisma pričujejo o njem (cf. Jn 5,39). 

Sveto pismo je   nepopularna knjiga, ker drži zrcalo grešnemu človeku in ga kliče k spreobrnjenju. Stare navade, razvade in stare grehe je težko opustiti. Toda tudi za to je rešitev, kajti Jezus pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Mnogi težki primeri so že prišli k Jezusu in pri njem našli popolno odpuščanje in odrešenje, kajti tedaj in v primerih, ko  Bog koga rešuje, potem  svoje delo  opravi temeljito in do konca. Naj Bog vsem nakloni to svojo milost!

Praktična vloga Božje besede

Božji besedi moramo dopuščati, da nas popravlja, in sicer enako, kot ji dopuščamo, da nas opogumlja.

~ A. W  Tozer

Cilj postave

Ko te postava požene do točke obupa, naj te potisne še malo naprej, porine naj te naravnost v naročje Jezusa, ki pravi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek!"

~ Martin Luther

Molitvena služba

Pridigarska služba je malokomu dostopna. Molitvena služba, najvišja služba med vsemi človeškimi opravili, je dostopna vsem.

~ Leonard Ravenhill

Calvin o napuhu

Napuh je stalni spremljevalec nevere. 

~ Jean Calvin

Eno in edino upanje

Naše eno in edino upanje je Kristus. Ne iluzorno mišljenje,  da pridejo vsi prijazni in dobri ljudje v nebesa.

 

~ Burk Parsons

Naša luč

Sveto pismo je resnična svetilka v temnih in oblačnih časih. Nikar ne potujmo brez njene svetlobe. 

~ J. C. Ryle

Sinovi in hčere dneva

Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tes 5,1-11)

 

Miselnost sveta je v nasprotju s tem, kar hoče Bog. Svet si sicer želi miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, kajti želi si ju doseči na svoj in sebi lasten način. Ta način pa ne deluje,  zato sta mir in varnost, kakor ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog torej  deluje drugače kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v enem samem točno določenem času, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. V zgornjem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj tako?

1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so svetovni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo zanj porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas svet dezinformira  preko Organizacije združenih narodov, rimskega papeža,  pokvarjenih verskih skupnosti, politikov, nevladnih organizacij in še bolj neposredno preko svojih medijskih trobil. 
2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
4.  Tega ne delamo zato, da bi se pri Bogu odkupili ali se mu kako drugače prikupili, ampak zato, ker že tukaj in zdaj vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je namreč naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem (ne v nas!) je vsa naša pravičnost, ki pokriva vse  naše grehe in slabosti.  

Jezus se nekega dne vrne. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor zaupa njemu in se zanaša nanj, ima večno življenje.  Ali mu  zaupaš? 

Delo milosti

Božja milost preobraža mrliče v Božje otroke, smeti v njegov zaklad in upornike v njegove odrešene. 

~ Steven Lawson

Posnemaj Izaijo

Bodi kot Izaija, ne glede na to, kaj se dogaja v naši deželi. Pogledal je kvišku, in Bog je bil še  vedno  na svojem prestolu.

~John MacArthur

 

Več kot norost

Greh je tema, milost luč; greh je pekel, milost nebesa; kolikšna norost je to, da je kdo bolj zagledan v temo, kot v luč, bolj v pekel, kot v nebesa!  

~ Thomas Brooks

Kristus je isti včeraj, danes in na veke

Nihče med nami ne more upočasniti minevanja časa. Ko se osredotočamo na vse, kar se je v vmesnih letih dogajalo, vidimo, da je ostalo veliko nespremenjenega, vključno s Kristusovim evangelijem in njegovimi nauki.

~ Elizabeta II. 

 

KLIK za dostop do vira >>

 

Vir slike: Wikipedia

Tvegati z Jezusom

Z Jezusom tvegati vse - pomeni konec tveganja.

~ Charles Spurgeon

Življenje v veri

Kdor koli živi v veri, nikoli ne umre v strahu. 

~ John Flavel

Novo nebo in nova zemlja

Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. 2 Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 3 In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. 4 In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo."

5 Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: "Glej, vse delam novo!" Rekel je tudi: "Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!" 6 Nato mi je rekel: "Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. 7 Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin."   (Raz 21,1-7)

Pričujoči odlomek pripoveduje o eshatološki prihodnosti. Apostol Pavel pravi  naslednje: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine." (Rim 8,22) Apostol Janez pa piše, da ves svet tiči v zlu (cf. 1Jn 5,19).  Odstranitev tistega, čemur se reče prvo nebo in prva zemlja, pomeni odstranitev sveta, ki je okužen z grehom. O resnosti greha najbrž niso potrebni posebni dokazi, ker jih je vse polno okrog nas. Treba je le vzeti v roke kak časnik, malo pobrskati po spletu, poslušati poročila, ali pogledati  televizijski dnevnik.

 Danes se veliko govori o novem svetovnem redu. S tem se danes ukvarjajo svetovni politiki, rimski papež, Organizacija združenih narodov in drugi.  Trenutno obstaja  veliko različnih in velikokrat nasprotujočih si  načrtov v zvezi s tem, kako naj bi bil urejen ta svet, da bi vse gladko delovalo, a se doslej še nobeden ni uresničil tako, kot je bil zamišljen. Stranke, ki se prerivajo v boju za oblast, obljubljajo pred volitvami  mleko in med, ko pa zajahajo konja oblasti, tisto mleko in med bolj ali manj skopnita. "Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti," pravi Pavel (Rim 8,20).  Zato se tudi dobri nameni redno sfižijo. 

Bog pripravlja radikalno preobrazbo, ki je ne bodo izvedli ljudje, ampak on sam.  Ljudje so, kot poje internacionala, velikokrat razbijali ta svet krivičnosti, nakar so si zgradili svoj novi svet, ki  je bil še krivičnejši. Bog pa bo odpravil ta svet krivičnosti in zgradil svoj novi svet. Za svoje delo ne potrebuje naše pomoči, in to ne glede na to, kaj o 5tem misli ali govori sedanji rimski škof. V novem Božjem kozmičnem redu ne bo prostora za bolezni, trpljenje, smrt, žalost  in zlo v katerikoli obliki. Novi Jeruzalem (cf. Raz 21,2) simbolizira Božjo cerkev, ki jo je Kristus enkrat za vselej odkupil s svojo dragoceno krvjo.

Tedaj se bodo uresničile Božje besede o pogubi pogubljenih in dovršitvi zveličanja svetih (cf. Raz 21,6). Jezus Kristus je alfa in omega, začetnik vsega stvarjenja in njegov dovrševalec. On ponuja žejnim zastonj od izvirka žive vode. Odrešenja se ne da plačati niti kako drugače zaslužiti, odrešenje je brezplačni milostni Božji dar, ali kot pravi sv. Pavel:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Kdor je resnično žejen žive vode, bo zagotovo prišel h Gospodu. Tak je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva in  sodedič s Kristusom (cf. Rim 8,17). 

Ali že sodiš v to kategorijo? Če ne, še vedno ni prepozno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Jezus - naš Srednik

Večji od Mojzesa je ta, ki  v nebesih dviga za nas kvišku roke in po njegovem sredništvu bomo zmagali.

~ J. C. Ryle

Antikrist

Antikrist ni samo proti Kristusu, ampak si tudi prizadeva nastopati kot nadomestni Kristus. 

~R. C. Sproul

Zmožnost sveta in Boga

Svet nam lahko da srečo, lahko pa nam jo tudi vzame. Toda Bog nam daje veselje, ki nam ga svet ne more vzeti.

~ Steven Lawson

Varni v Bogu

Ne varuje nas to, da se mi držimo Boga, ampak to, da nas on drži. Kadar je ladja privezana ob skalo, je varna. Kadar smo trdno privezani ob Skalo vekov,  tedaj smo nepremagljivi.

~ Thomas Watson

 

O veri

Vera se odpoveduje vsem dosežkom, pušča vsa dela za sabo in sama ter praznih rok prihaja h Kristusu, da bi se predala njegovemu usmiljenju.

~ J. I. Packer

Problem je napuh

Da bi zaupal Svetemu pismu, se ti ni treba odpovedati svojemu razumu. Odpovedati se moraš svojemu napuhu.

~ R. C. Sproul

Delež svetih v luči

Kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. 4 Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, 5 in sicer zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih. O tem upanju ste slišali že prej, v besedi resnice evangelija, 6 ki je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. Tako je bilo tudi pri vas od dne, ko ste zanj slišali in v resnici spoznali Božjo milost. 7 O tem vas je poučil Epafrá, naš ljubljeni soslužabnik, ki nas nadomešča kot zvest Kristusov služabnik. 8 On nam je tudi povedal o vaši ljubezni v Duhu.

9 Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, 11 po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem 12 zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči.

(Kol 1,3-12)

Pavlovo pismo Kološanom sodi skupaj s Pismom Efeženom in Pismom Filemonu med  pisma, ki jih je ta apostol  napisal okoli leta 62 iz jetništva v Rimu. Kolose so bile mesto v bližini  znamenite Hierapole, torej na območju, kjer Pavel ni oznanjal Evangelija. Cerkev v Kolosah je po vsej verjetnosti nastala v tistih  treh letih, ko je  oznanjeval evangelij v Efezu, torej med leti 52 in 55. Upravičeno lahko sklepamo, da je Epafra, ki je omenjen v Kol 1,7, prinesel evangelij iz Efeza v Kolose. Epafra je tudi obvestil Pavla o problemih v kološki cerkvi, ko je bil slednji v rimskem jetništvu. Na razpolago imamo premalo podatkov, da bi vedeli, kateri so bili ti problemi. Glede na omembo nekaterih judovskih navad: "Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.  Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo. Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja," (Kol 2,14-18) moremo sklepati, da je šlo za podoben problem kot v Galatiji, torej za poskus vračanja k zahtevi po izpolnjevanju Mojzesove postave in k drugim judovskim praksam.

Pavlov odgovor je zastavljen tako, da problema ne obravnava tako, da bi se neposredno lotil razdiralnih naukov, ki so se pojavili v kološki cerkvi, ampak te nauke spodkopava tako, da pove resnico. V Kol 1,3 se zahvaljuje Bogu Očetu. V nadaljevanju pohvali začetno vero Kološanov v Kristusa in njihovo ljubezen do drugih kristjanov.

Kristjani so usposobljeni za delež svetih v luči (v.12). V času Stare zaveze je ta delež dediščine, kot prevaja starejši Chráskov prevod, pripadal le izvoljenemu izraelskemu ljudstvu. V novi zavezi se ta pojem razširi tudi na pogane. Da, tudi pogani, ki pripadajo Kristusu, so sveti. Za to jim celo niti ni treba izpolnjevati obrednih določil Mojzesove postave. 

Človek je v skladu s svojo padlo naravo čudno bitje. Po eni strani smo prepričani, da se moramo, da bi bili sprejemljivi, držati določenih pravil, po drugi strani pa sovražimo ta pravila, ker čutimo, da nas utesnjujejo. Toda Bog opravičuje grešnike zastonj, kar je za človeka, ki  deluje, kot bi imel v glavi vgrajen čip za daj - dam, škandal. Tudi kristjani se glede tega žal ne razlikujemo kaj dosti od ostalih ljudi. Slišali smo besedo evangelija in ji verovali. Nekaj časa smo  z Bogom preživljali določeno vrsto medenih tednov, potem pa je usekalo kot strela z jasnega. Prišla je skušnjava in mi smo popustili. Takemu popuščanju obvezno sledi samospraševanje,  samoobtoževanje in prizadevanje, da bi se spet prikupili Bogu. Poznate to igro? Reče se ji religija. Namesto, da bi si priklicali v spomin evangelij milosti, ki nas uči, da so nam bili v Kristusu in po njem brez naših del in prizadevanj odpuščeni vsi pretekli, sedanji in prihodnji grehi, znova začenjamo s postavo. Zato je treba še enkrat poudariti, da evangelij ni le za "tiste zunaj", ampak tudi za "tiste znotraj".  Kristjani v starih Kolosah, Efezu ali Korintu, pa tudi v sodobnem New Yorku, Johannesburgu ali Ljubljani so dediči deleža svetih. Ravno zato je Pavel molil za cerkev v Kolosah, da bi njeni udje globoko spoznali Božjo voljo (cf. Kol 1,9), posledica tega spoznanja pa je prinašanje  sadov (cf. v. 10 ss.).

Bog nas je torej usposobil za delež svetih v luči. S čim? Odgovor je v naslednjih dveh vrsticah (Kol 1,13.14): "On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina,  v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." Kološani Pavlovega časa so se očitno premalo zavedali tega dejstva, toda v tem pogledu zagotovo niso osamljeni. Kristjani vseh časov so se tega premalo zavedali. Kristjan je iztrgan iz oblasti teme in prestavljen v Kristusovo kraljestvo. Kot tak je že tukaj in zdaj deležen dediščine svetih. Tega se zavedajmo in po tem žívimo. Bogu pa bodi hvala in slava na veke!

Usmiljenje

Usmiljenje bo živelo dlje kot tvoj greh,dlje kot tvoje skušnjave, dlje kot tvoje bridkosti, dlje kot tvoji preganjalci.

~ John Bunyan

Boga ne moreš kupiti s svojimi deli

Kaj je takega v tvojih ubogih delih in dejanjih, da misliš, da lahko s tem bolj ugajaš Bogu kot žrtev njegovega lastnega Sina? 

~ Martin Luther