Duša, prikrajšana za Božjo besedo

Duša, prikrajšana za Božjo besedo, je neoborožena in predana na razdejanje hudiču.

~ Jean Calvin

Kristus - naša radost in zadovoljstvo

Kot se vse reke stekajo v ocean, ki je zbirališče, oziroma kraj srečanja vseh vod sveta, tako je Kristus tisti ocean, v katerem se srečuje vsa prava radost in zadovoljstvo.

~ John Flavel

Prijatelj

Tvoj prijatelj je tisti, ki te potisne bliže k Bogu. 

~Abraham Kuyper

Nepremagljiva

Vse te imperije, brezbožna kraljestva tega sveta, raztrešči en sam Kamen,  Sin človekov, čigar kraljestvu ne bo konca. Jezus je rekel: "Svojo cerkev sezidam in peklenska vrata je ne bodo premagala!"

~Michael Horton

Evharistija med stvarjenjem in eshatonom

Dr. Peter Leithart je pisec, pastor teolog in predsednik inštituta za biblične, liturgične in kulturne študije Theopolis (Theopolis Institute for Biblical, Liturgical, & Cultural Studies) v Birminghamu (Alabama. V pričujočem predavanju je obravnaval evharistijo v širšem smislu, kot smo ponavadi vajeni...

Jezusova druga pomnožitev kruha

Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: 2 "Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. 3 Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč." 4 Njegovi učenci so mu odgovorili: "Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?" 5 Vprašal jih je: "Koliko hlebov imate?" Dejali so: "Sedem." 6 Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. 7 Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. 8 Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; 9 ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je.  (Mr 8,1-9) 

Zgornja perikopa nam pripoveduje o Jezusovi drugi pomnožitvi kruha. Gre namreč za podoben dogodek, kot je bil tisti, zapisan v  Mr 6,30-44 in še pri dveh sinoptikih ter v Jn 6,1-14, le sta bila v našem primeru dva hleba več, ljudi pa tisoč manj. 

Jezus, kakršen je opisan  v evangelijih, je bil pravi magnet za ljudi. Kjerkoli se je pojavil, se je okoli njega nabrala množica. Podobno je bilo v zgornjem primeru. Iz širšega konteksta je razvidno, da se je omenjeni dogodek zgodil na območju Deseteromestja (Dekapolisa), kamor  je Jezus pripotoval iz Sirofeničanskih krajev (Mr 7,31 ss.). V obeh omenjenih pokrajinah je bilo večinsko prebivalstvo pogansko. Na območju Tira je ozdravil hčer sirofeničanske žene, pokrajini Deseteromestja pa gluhonemega. 

Ko je Jezus ugotovil, da množica nima kaj jesti, je rekel učencem: "Smili se mi množica." (Mr 8,2a) V tem primeru je naš Gospod, katerega osnovno poslanstvo je bilo poiskati izgubljene ovce Izraelove hiše, razširil svoje poslanstvo tudi na pogane, s čimer je naznanil prihodnje poslanstvo svoje cerkve. To je popolnoma jasno razodel pred svojim vnebohodom, ko je rekel enajsterim: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence." (Mt 28,19a) Ko je spoznal, kaj to dejansko pomeni, je apostol Peter rekel: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo,  temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,34.35)  Pavel pa pravi: "Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov." (Rim 3,29)  Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, ni nek ozek lokalni ali nacionalni Bog, Jezus pa ni nek lokalni ali nacionalni odrešenik. On je tudi odrešenik poganov, ki je osebno izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Božje usmiljenje gre torej preko nacionalnih, jezikovnih, rasnih in verskih meja. Nacionalni bogovi in sorodni "zaščitniki" niso in ne morejo biti nič drugega kot nemi in prazni maliki.

 Jezus Kristus je Odrešenik in Gospod.

Bogoslužje po Božji volji

Bogoslužje mora vedno usmerjati naše oči k Jezusu in na njegovo za nas izvršeno delo, bogoslužje pa, ki postavlja v središče karkoli, razen Kristusa in to križanega, ni Bogu po volji.

~ Adriel Sanchez 

Dostop do vira >>

Popolnoma oproščen!

Kaj pomeni, da si popolnoma oproščen, ali, drugače povedano, da ti je vse odpuščeno? Kaj pomeni, da je odpuščanje jedro evangelija? O tem govorita dr. Michael Horton in Adriel Sanchez. 

Spreobrnitev

Kjer ni poziva k spreobrnjenju, hudič zlahka napolni cerkve z "verujočimi neverniki". Satanu ni nič ljubše, kot zavajanje  "verujočih nevernikov" z lažno gotovostjo.

~Grant Castleberry

Krščanstvo: zahodnjaško ali vzhodnjaško?

Krščanstvo ni zahodna, ampak bližnjevzhodna religija, ki se je v svojem zgodnjem obdobju srečala z najboljšim, kar je premogla zahodna filozofska tradicija. Postalo je bolj zahodnjaško, v jedru pa je ostalo razločen produkt bližnjevzhodne judovske duhovne tradicije. 

~ J. Davila-Ashcraft

Dostop do vira >>

Štirje čudeži ateizma

1. Nastanek nečesa iz nič.
2. Nastanek živega iz neživega.
3. Nastanek reda iz kaosa.
4. Nastanek nesnovnega iz fizične snovi. 

Dostop do vira >>

Zgodovinski portret Adama Bohoriča

Vir slike: Zgodovina.si

"V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne."  (Vir navedka: RTV SLO)

V oddaji so sodelovali ddr. Igor Grdina, dr. Igor Škamperle in dr. Marko Jezeršek.

KLIK za dostop do oddaje >>>

Vztrajnost v molitvi

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: "Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence." 2 Rekel jim je: "Kadar molite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

4 in odpústi nam naše grehe,

saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,

in ne vpelji nas v skušnjavo!"

5 In rekel jim je: "Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, 6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' 7 in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' 8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. 9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo."     (Lk 11,1-13)

Zgornji odlomek bi lahko razdelili na dva dela: prve štiri vrstice se nanašajo na Gospodovo molitev, preostale pa na vztrajnost v molitvi.

Verzija Gospodove molitve, kot je zapisana v Lukovem evangeliju je nekoliko krajša od tiste pri Mateju 6,9-13. Oba evangelista jo tudi podajata v različnem kontekstu: Matej jo navaja v sklopu znanega Govora na gori, Luka pa kot odgovor na vprašanje enega od učencev. Menim, da gre za dve varianti iste molitve, ki ju je Jezus povedal na dveh različnih krajih in ob različnem času. Mnogi kristjani danes trdijo, da je Jezus posredoval to molitev le kot vzorec za osebno molitev. S to trditvijo se strinjam, a brez prislova "le". Luka nam je namreč ne podaja kot vzorec,  ampak navaja: "Kadar molite, recite..."  Matej se v tem pogledu drugače izraža: "Vi torej molite takole[...]" (Mt 6,9a) Gospodovo molitev torej smemo vzeti kot vzorec za   molitev, ki jo sami oblikujemo, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejevo" verzijo očenaša najdemo tudi v starokrščanskem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'" To pomeni, da so to molitev kristjani molili že v 1. stoletju. Če je stvar taka, ne vidim nobenega razloga, da je ne bi smeli moliti tudi danes.

Jezus nam je razodel prvo osebo Svete Trojice z imenom Oče. Gre za izraz, ki ustreza aramejskemu "Abba", kar je bil tistem času običajen naziv, s katerim so v krogu družine klicali očeta. Ime je nekaj, kar predstavlja osebo kot celoto, posvečevanje Božjega imena pomeni izraziti spoštovanje do Boga. Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," izrazimo željo, da bi ljudje globoko spoštovali Stvarnika nebes in zemlje. Ko prosimo za prihod kraljestva, prosimo za dve stvari. Najprej, da bi moč kraljestva zavladala v srcih vseh ljudi, obenem pa tudi za prihod Božjega kraljestva v njegovi polnosti, ko se bo naš Gospod Jezus Kristus vrnil v vsej svoji slavi. Ko prosimo za vsakdanji kruh, pravzaprav prosimo za vse svoje vsakdanje potrebe. Ko prosimo za odpuščanje, prosimo za nekaj, kar potrebujemo vsak dan. Ne glede na vse, smo še vedno grešniki, kajti še vedno grešimo. Žal se tega nekateri kristjani premalo zavedajo. Kristjan je, kot je rekel Luther, "simul iustus et peccator," ali po domače: istočasno pravičen in grešnik. Pravičen, ker je opravičen po milosti, ki jo prejema po veri v Jezusa Kristusa, grešnik pa zato, ker žal še vedno greši. Toda pri tem, ko prosimo za odpuščanje, smo dolžni tudi mi odpuščati svojim dolžnikom, v nasprotnem primeru nismo s svojo prošnjo naredili nič. Če ne odpustim in rečem, naj mi Bog odpusti, kakor sem to jaz storil, potem je ta prošnja nična. Zato je odpuščanje tako zelo pomembno. Lukova verzija Gospodove molitve se končuje z: "In ne vpelji nas v skušnjavo." Izraz, ki  ga pri nas prevajamo kot skušnjavo, bi lahko prevedli tudi kot preizkušnjo. V tej prošnji torej prosimo, naj  Bog ne dopusti, da bi zapadli v okoliščine, ki bi jim lahko podlegli. Bog dopušča preizkušnje (Mt 4,1), a ne preko naših zmožnosti, ampak nam ob njih omogoči izhod, da bi jih mogli prestati (1Kor 10,13). Vseeno pa si jih naj nihče  ne želi.  Še na nekaj opozarjam pri Gospodovi molitvi, in sicer, da je napisana v prvi osebi množine, torej gre za zborno, občestveno molitev.

V drugem delu naše perikope nas Jezus uči, kako vztrajni moramo biti pri svojih molitvah in prošnjah. V enoprostornih hišah tistega časa je vsa družina spala na nekakšnem podiju. Če si ponoči prišel po karkoli, si pri spanju zmotil celo družino, ne le svojega prijatelja, ki si ga prišel prosit za pomoč. V takih primerih prijateljstvo najbrž ne bi bil zadosten razlog za to, da bi oni znotraj vstal in ti dal, česar si ga prosil. Pomembnejši razlog je vztrajnost. Bog včasih odlaša z izpolnitvijo naših prošenj. Ne vemo točno, zakaj je tako. Zato je pomembno, da vztrajno prosimo, vztrajno iščemo in vztrajno trkamo. Seveda moramo prositi stvari, ki so po Božji volji. Zanimiv je zaključek tega odlomka, kjer pravi: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo." (Lk 11,13) Zakaj uporablja Jezus izraz hudobni? Odgovor najdemo v že omenjeni Luthrovi misli, da smo obenem pravični in grešniki. S tem torej ni mišljena neka specifična hudobija, ampak splošna grešnost, ki smo jo podedovali od svojega praočeta. Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi nam dal po svoji smrti na križu popolno opravičenje od vsega greha in hudobije ter nam podelil novo življenje. Mi še vedno grešimo, toda greh ni več naše naravno stanje. Čeprav grešimo, znamo dajati dobre darove otrokom. Tako tudi Bog, ki je vir vse dobrote, daje Svetega Duha tistim, ki vztrajno prosijo.

Bogu hvala za njegove darove!

In memoriam: J. I. Packer

Včeraj, 17. julija 2020, je pet dni pred svojim 94. rojstnim dnevom umrl James Innell Packer. Rodil se je v Angliji, kjer se je tudi šolal in nekaj časa predaval na različnih teoloških koledžih in se leta 1979 preselil v Kanado.  Bil je eden najvplivnejših evangelijskih protestantskih teologov kalvinske smeri in je pripadal anglikanski cerkvi. 

Več o njegovem življenju in delu lahko izveste iz zgornjega videa. 

Delovanje evangelija

Mi nismo razlog za to, da evangelij deluje. Evangelij sam je razlog, da deluje. 

~Ligon Duncan

Prava moč

Ljudje pravijo: "V znanju je moč," Bog pa pravi: "Moč je v poznavanju tvoje šibkosti."

~David Murray 

KLIK za dostop do vira >>

Preveritev duhovnega zdravja v času koronavirusa

Ko je naše zdravje ogroženo, preverijo zdravniki delovanje naših življenjskih funkcij. Kaj pa duhovno zdravje?  Pastor Rico Tice nam je  s tem v zvezi zastavil nekaj pomembnih vprašanj...

Kristjan in Biblija

Vsak kristjan je poklican, da se nenehno uči, napreduje in si prizadeva, da bi poznal resnice, ki jih uči Sveto pismo. 

~ J. I. Packer

Zakaj kristjani uživamo školjke?

Tisti zunaj nam velikokrat očitajo, da smo nedosledni pri izpolnjevanju zapovedi. V Svetem pismu Stare zaveze namreč piše: "Kar koli pa v morjih in rekah izmed vsega, kar se giblje v vodi in izmed vseh živih bitij, ki so v vodi, nima plavuti in luskin, je za vas gnusoba. Gnusoba naj vam bodo; od njihovega mesa ne smete jesti in njihova mrhovina naj se vam gnusi." (3Mz 11,10.11).  V navedeno kategorijo spadajo školjke, lignji, sipe in drugi mehkužci, pa tudi raki in podobno.  Enaka prepoved uživanja velja tudi za nekatere kopenske živali, vse tiste, ki nimajo preklanih parkljev in ne prežvekujejo, kamor sodijo na primer prašiči (cf. 3Mz 10,2-8).  Obstaja še ena zanimiva zapoved, ki se glasi: "[N]e oblači se z obleko, ki je tkana iz dveh različnih niti!" (3Mz 19,19b) Kako da smo kristjani tako nedosledni, da ne upoštevamo te zapovedi, ampak nosimo, blago, ki nam je pač všeč, ali pa je za nas cenovno bolj ugodno? 

In še en primer. Na Twitterju ali Čivkališču se je vnel prepir v zvezi z muslimansko zapovedjo in prakso kamenjanja prešuštnic. Seveda se je takoj našla zagovornica religije miru in nas razsvetlila s podatkom, da je tudi

v krščanski evropski sveti knjigi za določene primere zapovedano kamenjanje. Omenjena oseba je  pri tem pokazala kar precejšnjo mero nevednosti.Treba je poudariti, da tu ne gre le za krščansko sveto knjigo, ampak je ta sveta knjiga tudi edina sveta knjiga Judov, kajti govora je  o Stari zavezi. Seveda gre tudi za del svete knjige kristjanov (ne krščanov, ker nismo na Hrvaškem), a je kristjani ne beremo tako kot Sashana, niti tako, kot jo berejo Judje.

Sveto pismo Stare zaveze se sestoji iz treh sklopov: Postave (pet Mojzesovih knjig), Prerokov (zgodovinske ter preroške knjige)  in Spisov (modrostne knjige, poezija). Ker se naša tematika nanaša na Postavo (Zakon), popularno imenovano Mojzesova postava, se bomo ustavili pri njej. Postava se, po Tomažu Akvinskem, deli nekako na tri dele: moralno, civilno (sodno) in obredno ali ceremonialno postavo. V moralno postavo spada deset zapovedi in še druge zapovedi, ki so izpeljane iz teh desetih. Glede posvečevanja sobotnega počitka (sabbat)  si kristjani nismo edini, ali gre pri tem za moralno ali obredno zapoved. Zato nekatere denominacije zagovarjajo strogo izvrševanje te zapovedi v obliki posvečevanje Gospodovega dne (nedelje), druge pa so glede tega manj striktne. Obstajajo tudi taki, ki se držijo judovske navade posvečevanja sobote (npr. adventisti). V civilno, oziroma sodno postavo sodi vse tisto, kar se nanaša na medsebojne odnose v starem Izraelu in seveda vsi predpisi glede sodnih postopkov in kazni v posameznih primerih. Potem je tu še obredna sfera, kamor so sodili predpisi glede svetišča, duhovništva, žrtvovanj, obredne čistosti (predpisi o čistih in nečistih živalih) in podobno. Če bi bili ti naši nevedneži dosledni, bi nas morali tudi podučevati glede žrtvovanja ovc, volov, golobov, kozličkov in podobno.

Zdaj pa poglejmo, zakaj smo kristjani tako "nedosledni" pri izpolnjevanju starozaveznih zapovedi, kot nam očitajo nasprotniki, zakaj torej jemo školjke, svinjsko pečenko, nosimo oblačila stkana iz različnih vrst niti  in ne kamenjamo prešuštnic. Mojzesova postava, kakršna je že bila, je bila namenjena določenemu izvoljenemu ljudstvu. To ljudstvo je bilo izvoljeno zato, da bi se iz njegovih vrst rodil Odrešenik. Dejstvo je, da je dosledno in stoodstotno izpolnjevanje Mojzesove postave nemogoče, zaradi česar so bile potrebna tempeljska darovanja in žrtvovanja. S tem so ljudje pokrili svoje grehe.  Jezus Kristus je s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave. Na montiranem sodnem procesu je bil obsojen na smrt kot kriminalec in je umrl na križu. Pred smrtjo je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30)  S tem je povedal, da so vse zahteve Mojzesove postave v celoti izpolnjene.  V jeruzalemskem svetišču se je tisti hip zgodilo nekaj nenavadnega: "In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal." (Mr 15,38) Gre za zaveso, ki je ločevala dva dela templja, najsvetejše od svetega. S tem se je vsem vernim odprl neposreden dostop do Boga, zaradi česar niso več potrebni posredniki v obliki duhovščine in žrtev.   Toda zgodilo se je še nekaj pomembnega: naš Gospod je tretji dan po mučni smrti vstal od mrtvih, s čimer je dokazal, da je resničen Odrešenik, ne neki fejk mesija, kakršnih je bilo kar precej. Zato pravi o njem apostol Pavel: "[On] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Ti dogodki so prinesli veliko spremembo. Vsa civilna (sodna) in obredna (ceremonialna) postava je bila ukinjena. Za kristjane je ostala merodajna le moralna postava. Zato so homoseksualna dejanja greh (cf. Rim 1,24 ss.), uživanje školjk ali svinjskega kotleta pa ni (cf. Apd 10,9-16). Apostol in evangelist Janez pravi v prologu k svojemu evangeliju: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) 

Za nas je Božja moralna  postava kot zrcalo, ki nam kaže našo nepopolnost in grešnost, njeno izpolnjevanje pa je nikoli dosežen ideal. Na srečo se nihče ne odreši po postavi, v nasprotnem primeru ne bi bilo odrešenih. Odrešenje prihaja na drug način: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil," (Ef 2,8.9) ali, kot pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)

Gospodov klic

Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. 14 Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: "Hôdi za menoj!" In ta je vstal in šel za njim. 15 In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. 16 Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: "Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?" 17 Jezus je to slišal in jim rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."    (Mr 2,13-17)

Levi, ki se je  imenoval tudi Matej, ni bil tiste vrste oseba, ki bi bila pogodu večini takratnih Judov. Glavni razlog za njegovo nepopularnost je bil njegov poklic. Bil je namreč cestninar, pobiralec davkov, oziroma dacar, kakor pač hočete. Za osovraženost tega poklica sta bila dva razloga: prvi je bila provizija, ki so jo ti ljudje jemali, ko so pobirali davke, mitnine in cestnine. Ta je znala biti zelo visoka, kar je bilo v nasprotju s postavo, ki prepoveduje oderuštvo znotraj Izraela (cf. 3Mz 25,35.36). Po drugi strani so bili ti ljudje v službi rimskega okupatorskega režima, zato so jih Judje obravnavali kot nekakšne kolaborante. Toda Jezus se je zaustavil ravno pri tem človeku in ga pozval, naj mu sledi.

Matej je šel za Jezusom in mu priredil veliko gostijo, na katero je povabil svoje prijatelje. Le kdo so lahko bili cestninarjevi prijatelji? Pošteni in pobožni Judje zagotovo ne, ampak ljudje Matejeve sorte, torej cestninarji in grešniki. Ko so poklicni poštenjaki to videli, so se seveda  pravičniško  zgražali nad    takim ravnanjem. Toda Jezus jim je povedal pomembno resnico, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, in da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

Pri tem  se nam porodi vprašanje, kdo je sploh grešnik. V očeh povprečnega človeka so grešniki vedno "oni drugi". Tako so razmišljali tudi farizeji in drugi ugledni ljudje. Od nekdaj velja pravilo, da ljudje, ki se imajo za pravične, ne čutijo potrebe po odrešeniku. Toda Bog, ki vidi v srca in ima vpogled v skrite misli in motive, se s tem ne bi  strinjal. Že Job je spoznal naslednje: "Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista." (Job 15,15) Prerok Izaija pa pravi:  "Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka."  (Iz 64,4b.5) Bog je svet, mi nismo. On je pravičen, mi nismo. Če bi se vedno držali Božjih poti, bi bili rešeni, pa se ne. Zato potrebujemo odrešenika.  Človekova grešnost je zelo močna stvar. Kánoni dodrechtske sinode govorijo o popolni pokvarjenosti. Tega ne smemo razumeti v kvantitativnem, ampak v kvalitativnem smislu. Greh, ki je v človeku, popolnoma zadostuje za večno pogubljenje.  Ta nauk je danes zelo nepopularen, a zato ni nič manj resničen kot pred 400 ali 2000 leti. Greh je kot močan strup, pri čemer zadostuje za usmrtitev že majhna doza. Vseeno je, ali smo prejeli enojno ali stoterno smrtno dozo.

Jezus Kristus je tisti, ki je prišel klicat grešnike. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje,  v popolni poslušnosti Očetovi volji, bil je usmrčen za naše grehe in  obujen za naše opravičenje.  On je popoln Odrešenik. Ko je poklical Levija ali Mateja, je popolnoma preusmeril tok njegovega življenja. Matej  je postal Kristusov apostol in evangelist. Zgodilo se je tisto, kar je bilo videti popolnoma nemogoče. Jezus podarja novo življenje. Kadar in kogar On kliče, tedaj in tega zares kliče. 

 

Njemu, edinemu Odrešeniku, naj bo slava na veke!

Božji posvojenci

Ker smo posvojeni v Božjo družino, imamo sedaj  popoln dostop  do našega Očeta, in lahko ob vsakem času pridemo predenj v molitvi in potrebah. Njegove roke so za nas vedno odprte. 

~Justin Holcomb

Opravičenje po Jakobu

Jakobovo pismo, zlasti deli 2. poglavja, služijo nekaterim (rimskim katoličanom, pravoslavnim) kot kronski dokaz, da se posameznik ne zveliča sola fide, le po veri, ampak po veri in delih. Če bi bilo to res, bi bil Jakob v nasprotju s Pavlom. 

O vsem tem se je Camden Bucey  v zgornjem videu pogovarjal  z Jeffom Waddingtonom in Glenom Claryem. 

Pogovor o temi se začne po 7:45 min.

Odvetnik

Ne vem, zakaj nekateri trpijo, drugi pa ne. Ne vem, zakaj so nekateri uspešni, drugi pa niso.  Vem pa, da je bil Jezus povzdignjen na Božjo desnico, kjer zame posreduje kot moj odvetnik. 

~Michael Horton

Pozabljivost

Pozabljivost glede Božje milosti je eno od najsilnejših sovražnikovih orožij v vojni proti našim dušam. 

~Mark Dever

Moč

Moč je v Božji besedi, ne v metodah.

~R. C. Sproul

Je morala subjektivna?

Primer: Morilec sprašuje, kje je tvoja družina. Ali je nemoralno lagati, da bi člane družine rešil pred morilcem?  Ali iz tega res sledi, da je morala subjektivna zadeva. 

Odgovarja Tim Barnett. 

Moč odpuščanja

Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.  (Lk 6,27-35)

Mnogi, ki to berejo, menijo, da gre za nekaj zelo napraktičnih in nesmiselnih zapovedi, ki se jih ne da držati.V določenem, čisto človeškem kontekstu to celo drži. Le kam bi prišli, če se prestopki in zločini ne bi kaznovali? Toda tu ne gre za prestopke in zločine kot take, ampak za osebno maščevanje.

Naj stvar ilustriram! Pred petimi leti se je zgodil hud zločin v metodistični cerkvi ameriškem mestu Charleston v Južni Karolini, ko je nek mladenič pobil devet ljudi, ker pripadajo drugi rasi. Na sodišču so svojci žrtev odpustili storilcu z željo, da bi se spokoril in veroval evangeliju. To seveda ne bo pomagalo storilcu, da ne bi dobil ustrezne kazni za svoje dejanje, toda žrtve so razbremenjene sovraštva. Sovraštvo je čustvo, ki razjeda od znotraj. Edino zdravilo za to je odpuščanje.Odpuščanje je tisto, ki nas osvobaja.

Lahko je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, težko, oziroma nemogoče je imeti rad sovražnike. Lahko in preprosto je biti dober s tistimi, ki so dobri do nas, težko ali nemogoče je enako ravnati s tistimi, ki z nami hudobno ravnajo. To je mogoče le iz Božje moči. Zato je nekdo rekel: "Vračati zlo za dobro je demonsko, vračati dobro z dobrim je človeško, vračati dobro za zlo je božansko."  Bog pošilja svoje dobrote tako dobrim kot hudobnim, ali kot pravi Jezus: "On (Bog Oče, op. Diz.) namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45) To je dokaj dober  razlog za odpuščanje, še zdaleč pa ni edini in najpomembnejši.

Seveda bi  lahko kdo rekel, da gre pri posojanju na lepe oči, udarjanju po obeh licih in podobnem za naivnost. Pa ni čisto tako. Ne gre za posojanje na lepe oči, ampak za tisto, čemur pravimo nepovratno posojilo.  To storimo vsakič, ko kaj podarimo ljudem, ki so v materialnih potrebah. Ko govorimo o nastavljanju drugega lica, govorimo o nemaščevanju na osebnem nivoju. Za izvršitev pravice so zadolženi organi pregona, ne mi kot posamezniki. Starozavezni predpisi, kot je talionski zakon "oko za oko, zob za zob" (2Mz 21,24. 3Mz 23,20) niso bili namenjeni za osebno maščevanje, ampak sodnikom, da bi po njih sodili.  Poleg tega se maščevanje na dolgi rok nikoli ne splača, saj se lahko spremeni v podajanje žogice, ki traja več generacij. Živ dokaz za to so krvna maščevanja, ki se ponekod, pa ne ravno daleč od nas,  še vedno vlečejo iz roda v rod. Jezus pravi kristjanu: "Dovolj! Prekini krog maščevanja!" Ko sem pred davnimi leti služil v jugoslovanski vojski, sem bral v nekem časniku o dveh albanskih družinah iz okolice Ulcinja, med katerima je vladala "krvna osveta". Vsi mogoči državni organi in  organi lokalne samouprave so se trudili, da bi prišlo  med sprtima stranema do sprave; na pomoč so poklicali celo katoliškega nadškofa iz Bara, ker je šlo za družini rimskokatoliške vere, a ni pomagalo. Tu je šlo torej  za nekaj popolnoma nekaj drugega, kot pri protestantih - metodistih iz Charlestona.

Morda so se v efeški cerkvi pojavljale kakšne zamere. To lahko sklepamo iz Pavlove spodbude, kjer pravi: "Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32)  V tej misli je zajet glavni razlog za odpuščanje: ker je Bog v Kristusu nam odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim.

Toda, pozor! Naše odrešenje ni iz nas, ampak  iz Božje milosti, ki prihaja k nam po žrtvi Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Odpuščanje  je  težka in navidez nemogoča reč, ker  v nas še vedno stanujejo naše stare značajske lastnosti. Toda te lastnosti niso edina stvar, ki prebiva v nas: "Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti."  (Rim 8,10) Bolj ko gledamo s tega stališča, ne s stališča lastnih (ne)zmožnosti, manj vpliva bodo imele na nas naše človeške slabosti. Ne morem sicer reči, koliko manj, toda zavedati se moramo, da naše odrešenje ni v tem,  kakšni smo in kaj smo, ampak v tem, kar je Kristus storil za nas. Iz tega črpajmo in iz tega živimo.

Naš dostop do Kralja kraljev

Edina oseba,  ki si drzne zbuditi kralja ob tretji uri zjutraj za kozarec vode, je otrok. Mi imamo takšen dostop. 

~Tim Keller

Sprava

"Spravite se z Bogom!" (2Kor 5,20)  Ta beseda sprave se  še vedno razglaša med nami iz Pisma in skozi njegovo lastno službo besede, preko pridigarjev, ki jih On sam pošilja med nas. 

~Herman Hoeksema

Herman Hoeksema, Wonder of Grace, Reformed Free Publishing Association, Grand Rapids MI 1982. S. 30.31. Poslovenil Diz.

Naš poklic

Naš vzvišeni in prednostni poklic je, da v Božji moči izvršujemo Božjo voljo Bogu na slavo. 

~J. I. Packer

Mir ali resnica?

Miru se ne sme kupovati z žrtvovanjem resnice.

~Jean Calvin