Gospodov klic

Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. 14 Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: "Hôdi za menoj!" In ta je vstal in šel za njim. 15 In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. 16 Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: "Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?" 17 Jezus je to slišal in jim rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."    (Mr 2,13-17)

Levi, ki se je  imenoval tudi Matej, ni bil tiste vrste oseba, ki bi bila pogodu večini takratnih Judov. Glavni razlog za njegovo nepopularnost je bil njegov poklic. Bil je namreč cestninar, pobiralec davkov, oziroma dacar, kakor pač hočete. Za osovraženost tega poklica sta bila dva razloga: prvi je bila provizija, ki so jo ti ljudje jemali, ko so pobirali davke, mitnine in cestnine. Ta je znala biti zelo visoka, kar je bilo v nasprotju s postavo, ki prepoveduje oderuštvo znotraj Izraela (cf. 3Mz 25,35.36). Po drugi strani so bili ti ljudje v službi rimskega okupatorskega režima, zato so jih Judje obravnavali kot nekakšne kolaborante. Toda Jezus se je zaustavil ravno pri tem človeku in ga pozval, naj mu sledi.

Matej je šel za Jezusom in mu priredil veliko gostijo, na katero je povabil svoje prijatelje. Le kdo so lahko bili cestninarjevi prijatelji? Pošteni in pobožni Judje zagotovo ne, ampak ljudje Matejeve sorte, torej cestninarji in grešniki. Ko so poklicni poštenjaki to videli, so se seveda  pravičniško  zgražali nad    takim ravnanjem. Toda Jezus jim je povedal pomembno resnico, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, in da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

Pri tem  se nam porodi vprašanje, kdo je sploh grešnik. V očeh povprečnega človeka so grešniki vedno "oni drugi". Tako so razmišljali tudi farizeji in drugi ugledni ljudje. Od nekdaj velja pravilo, da ljudje, ki se imajo za pravične, ne čutijo potrebe po odrešeniku. Toda Bog, ki vidi v srca in ima vpogled v skrite misli in motive, se s tem ne bi  strinjal. Že Job je spoznal naslednje: "Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista." (Job 15,15) Prerok Izaija pa pravi:  "Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka."  (Iz 64,4b.5) Bog je svet, mi nismo. On je pravičen, mi nismo. Če bi se vedno držali Božjih poti, bi bili rešeni, pa se ne. Zato potrebujemo odrešenika.  Človekova grešnost je zelo močna stvar. Kánoni dodrechtske sinode govorijo o popolni pokvarjenosti. Tega ne smemo razumeti v kvantitativnem, ampak v kvalitativnem smislu. Greh, ki je v človeku, popolnoma zadostuje za večno pogubljenje.  Ta nauk je danes zelo nepopularen, a zato ni nič manj resničen kot pred 400 ali 2000 leti. Greh je kot močan strup, pri čemer zadostuje za usmrtitev že majhna doza. Vseeno je, ali smo prejeli enojno ali stoterno smrtno dozo.

Jezus Kristus je tisti, ki je prišel klicat grešnike. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje,  v popolni poslušnosti Očetovi volji, bil je usmrčen za naše grehe in  obujen za naše opravičenje.  On je popoln Odrešenik. Ko je poklical Levija ali Mateja, je popolnoma preusmeril tok njegovega življenja. Matej  je postal Kristusov apostol in evangelist. Zgodilo se je tisto, kar je bilo videti popolnoma nemogoče. Jezus podarja novo življenje. Kadar in kogar On kliče, tedaj in tega zares kliče. 

 

Njemu, edinemu Odrešeniku, naj bo slava na veke!